VSL sklep I Cpg 491/2010

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 425,52 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2.3.2010 zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 18.2.2010 zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2010. S sklepom z dne 15.3.2010 pa je dne 9.2.2010 izdano začasno odredbo, ki se glasi: „I. Toženi stranki se v gospodarskem prometu na slovenskem trgu prepove uporabljati znak C. za embalažo za kemične svinčnike, zlasti se prepove uvoz oziroma proizvodnjo, oglaševanje, ponujanje za prodajo in prodajo embalaže za kemične svinčnike označene z znakom C.; II. Za tako kršitev iz 1. točke te začasne odredbe je tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 300,00 EUR.; III. Tožeča stranka je dolžna v roku enega meseca od dne prejema te začasne odredbe vložiti tožbo zaradi kršitve pravic iz mednarodne znamke št. 629854 C. in v istem roku sodišču o tem predložiti dokazilo, sicer bo sodišče ustavilo postopek zavarovanja in razveljavilo opravljena dejanja.; IV. V preostalem se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.; V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati skupno 453,52 EUR pravdnih stroškov v roku osem dni, da ne bo izvršbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“, podaljšalo do izvršitve pravnomočne sodbe po tožbi tožeče stranke zoper toženo stranko, ki jo je tožeča stranka vložila pri naslovnem sodišču dne 11.3.2010 in se trenutno vodi pod opr. št. xxx.

Zoper sklepa je pravočasni pritožbi vložila tožena stranka, ki sklepa izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbama ugodi, izpodbijani sklep o izdani začasni odredbi spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi ter se začasna odredba razveljavi v celoti, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka v roku osem dni pod izvršbo ter razveljavi izpodbijani sklep o podaljšanju začasne odredbe dne 15.3.2010 in ustavi postopek zavarovanja ter razveljavi začasno odredbo z dne 9.2.2010 zaradi poteka časa, za katerega je bila začasna odredba izdana.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep potrdi ter zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku osem dni.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 2.3.2010

Med strankama postopka je bilo sporno, ali je tožena stranka z uporabo znaka C. za embalažo kemičnih svinčnikov kršila blagovno znamko tožeče stranke C. v besedi, ki pokriva 16 razred nicejske klasifikacije blaga in storitev, med drugim tudi kemične svinčnike. Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo, v obsegu, ki izhaja iz točke I. sklepa o izdaji začasne odredbe z dne 9.2.2010 ter z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o začasni odredbi, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka verjetno izkazala, da je imetnica pravic iz znamke v besedi C. št. IR 629854 registrirane pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino, veljavne na teritoriju Republike Slovenije, da je znak C. tožene stranke, ki ga je le-ta uporabljala na embalaži kemičnih svinčnikov po kriterijih vizualne, fonetične in pomenske primerjave podoben znamki tožeče in je hkrati podana tudi enakost blaga obseženega z znamko tožeče stranke in izpodbijanim znakom ter verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med izpodbijanim znakom in znamko tožeče stranke (b točka 1. odstavka 47. člena ZIL-1), torej je verjetno izkazana terjatev tožene stranke (1. odstavek 123. člena ZIL-1). Tožena stranka pa z izdajo začasne odredbe, če bi se s tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale imetniku pravice (točka c 2. odstavka 123. člena ZIL-1) .

Glede bistvene kršitve postopka

Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločilnega dejstva za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti, da bo povprečen potrošnik povezoval znamko tožeče stranke z znakom tožene stranke, kar ima za posledico, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, so neutemeljene. Pri presoji ali je podana verjetnost nastanka zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko (točka b) 1. odstavka 47.člena ZIL-1) je treba izhajati iz glavne naloge znamke, ki je zagotoviti potrošniku ali končnemu porabniku identiteto porekla označenega proizvoda ali storitve, tako da mu omogoča brez možne zmede razlikovati ta proizvod ali storitev od tistih, ki imajo drugo poreklo. Obstoj verjetnosti zmede v javnosti je treba presojati globalno ob upoštevanju vseh dejavnikov obravnavanega primera. Na podlagi takšne primerjave se izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja med znamko in znakom. Celovita presoja o verjetnosti zmede pri varstvu znamk znotraj okvira načela specialnosti izhaja iz medsebojne odvisnosti med relativnimi dejavniki, še posebej med podobnostjo primerjanih znamk in primerjanim blagom oziroma storitvami (več o tem Dunja Jadek Pensa, Znamka, njen ugled in varstvo, UL RS, Ljubljana 2008, stran 178).

Sodišče prve stopnje je v okviru primerjave enakosti blaga primerjalo celostno označbo embalaže blaga tožene stranke z znamko tožeče stranke in v zvezi s to primerjavo zavzelo stališče, da povprečni potrošnik ne bo sposoben dojemati znaka tožene stranke „O.S.“ kot blagovno znamko tožene stranke in ob tem hkrati vedeti, da izpodbijani znak ni zaščitena blagovna znamka, oziroma z drugimi besedami, da bo povezoval znamko tožeče stranke z znakom tožene stranke. Tega zaključka sodišča prve stopnje ni mogoče razumeti tako, kot navaja tožena stranka, in sicer, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da povprečni potrošnik ne bo sposoben dojemati znaka tožene stranke „O. S.“ kot blagovne znamke ter bo kot blagovno znamko zaznal domnevno kršeči znak C.. Sodišče prve stopnje je z navedenim zaključkom pojasnilo, da povprečni potrošnik ne bo sposoben dojemati znaka „O. S.“ kot blagovno znamko in hkrati ne dojemati znaka C. kot blagovno znamko, temveč bo povprečni potrošnik oba znaka dojemal kot blagovni znamki in zato povezoval znamko tožeče stranke z znakom tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem dovolj utemeljilo globalno presojo verjetnosti obstoja zmede v javnosti in ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki verjetnost zmede utemeljujejo s tem da je obrazložilo dejstva v zvezi z vidno, slušno in pojmovno podobnostjo znamke in znaka, celotni vtis, ki ga ti ustvarjajo in ocenilo zaznavo znamke in znaka glede na okoliščine konkretne uporabe kršečega znaka. Izpodbijano odločitev je torej mogoče preizkusiti, zato zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z enakostjo oziroma podobnostjo zaščitene znamke tožeče stranke in znaka, ki ga je za embalažo svojega blaga uporabljala tožena stranka ter samim blagom tožeče stranke in tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer zapisalo, da je primerjalo embalaži spornih kemičnih svinčnikov in embalaže proizvodov tožeče stranke (1. odstavek, stran 3), vendar pa iz ostalega dela obrazložitve sklepa v zvezi z presojo obstoja verjetnosti enakosti izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kriterije celostne primerjave znamke, spornega znaka, blaga in embalaže tožene stranke in tožeče stranke, zato pritožbene navedbe, da primerjani embalaži blaga tožeče in tožene stranke nista podobni na prvi pogled, v obravnavanem primeru ne morejo pripeljati do zaključka, da verjetnost kršitve znamke tožeče stranke ni podana. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se pri presoji pojma povprečnega potrošnika predpostavlja, da gre pri presoji kršitve blagovne znamke za takega povprečnega potrošnika, ki je dobro obveščen in razumno skrben ter pozoren, zato so glede na identičnost proizvodov tožeče in tožene stranke, neutemeljene pritožbene navedbe, da od povprečnega potrošnika ni pričakovati pozornosti, da bi opazil podobnost med embalažo tožeče in tožene stranke. Pritožbeno sodišče glede na veliko podobnost med znakom, ki ga uporablja tožena stranka in znamko tožeče stranke ter enakost oziroma podobnost blaga tožeče stranka in tožene stranke, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je z opremljanjem embalaže tožene stranke s spornim znakom izkazana verjetnost obstoja zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko (točka b) 1. odstavka 47. člena ZIL-1 v zvezi z točko a) 2. odstavka citiranega člena).

Glede zmotne uporabe materialnega prava

Pritožnica se v zvezi s tem pritožbenim razlogom sklicuje na b) točko 1. odstavka 48. člena ZIL-1, ki določa, da imetnik znamke ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja označbe glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev. Pritožnica navaja, da je s spornim znakom na embalaži za kemične svinčnike označevala lastnost blaga – prosojnost kemičnega svinčnika, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je zavzelo zmotno stališče, da bi bila omejitev pravice iz znamke dopustna le v primeru, če bi bila uporaba spornega znaka edini način za označevanje značilnosti blaga, v danem primeru prosojnosti kemičnega svinčnika. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka s sklicevanjem na omejitev pravic iz znamke ne more uspeti, saj v prodajnem katalogu za označevanje sporne lastnosti - prosojnosti kemičnega svinčnika že sama tožena stranka uporablja tudi druge opisne opisne izraze kot „prozorno ohišje“, „prozorno plastično ohišje“ in „kristalno čista plastika ohišja“ in ne le besede kristal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo ali je tožena stranka pri uporabi spornega znaka ravnala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. V zvezi s tem je sodišče ES zavzelo stališče, da pogoj uporabe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji pomeni v bistvu izraz obveznosti poštenega ravnanja v razmerju do legitimnih interesov imetnika znamke. Omejitve pravice iz znamke so določene z namenom zagotoviti ravnotesžje med interesi z znamko zaščitenih pravic in svobodnim pretokom blaga na skupnem trgu. Tretjim je dovoljena uporaba znaka, ki je enak ali podoben znamki le, če gre pri tej uporabi za uporabo, ki je v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni verjetno izkazala, da je znak uporabljala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji in pri tem ugotavljalo relevantne okoliščine, ki jih je celostno upoštevalo, zato mu ni mogoče očitati, da je materialno pravo zmotno uporabilo. Tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo ES ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, saj se je sodišče prve stopnje na sodbo sklicevalo le v zvezi smiselno presojo kriterijev glede ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, ki so skupni omejitvam iz vseh štirih točk 1. odstavka 48. člena ZIL-1.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 15.3.2010

Ker je tožeča stranka pravočasno podala predlog, naj sodišče izdano začasno odredbo podaljša in je v roku enega meseca od dne prejema sklepa o izdani začasni odredbi vložila tožbo zaradi kršitve pravic iz mednarodne znamke št. 629854, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je sklenilo, da se veljavnost začasne odredbe podaljša do izvršitve pravnomočne sodbe v tem sporu (3. odstavek 277. člena ZIZ v zvezi z 267. členom ZIZ). Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka

Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 425,52 EUR. Stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo po tarifi družbe I. d.o.o. (smiselno po odvetniški tarifi), v skladu s sklepom Ministra za pravosodje z dne 9.2.2004 Ur. list RS št. 16/2004 in sicer: nagrada za sestavo odgovora 324,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo ptt storitev 20,00 EUR, pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov za fotokopiranje ali tiskanje 10,00 EUR ter 20% DDV na opravljene storitve. Odločitev o stroških temelji na določilih 1. odstavka 165.člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).