VSL sodba in sklep II Cp 2857/2008

1. Pritožbi se delno ugodi, odločba sodišča prve stopnje se v 2., 4. in 5. točki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
2. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (1. točka) odločba sodišča prve stopnje potrdi.
3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

(1) Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma med toženkama o zavarovanju terjatve z dne 10. 7. 2003, SV 1290, v delu, ki se nanaša na dvosobno stanovanje št. 2 v skupni izmeri 48,93 m2, v pritličju stanovanjske stavbe V. ulica 49, na pripadajočo klet št. 2 in pripadajoči delež na skupnih prostorih, delih in napravah ter na funkcionalno zemljišče (1. točka izreka), zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice druge toženke na istem stanovanju in pripadajočih prostorih pa je zavrglo (2. točka izreka). Postopek je ustavilo glede ugotovitve obstoja denarne terjatve v višini 32.175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do stečajne mase prve toženke (3. točka izreka), tožeči stranki pa je naložilo plačilo pravdnih stroškov prve in druge toženke (4. in 5. točka izreka).

(2) Proti navedeni odločbi se pritožuje tožeča stranka. Iz njenih pritožbenih navedb smiselno izhaja, da izpodbija 1., 2., 4. in 5. točko odločbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da prva toženka ni bila sposobna razpolagati s stanovanjem, saj na njem nikoli ni pridobila lastninske pravice. To izhaja iz delne sodne poravnave, ki sta jo tekom te pravde sklenili tožeča stranka in prva toženka in s katero sta ugotovili ničnost tako prodajne pogodbe, s katero je bilo stanovanje slednji prodano, kot tudi pogodbe, s katero je bilo stanovanje s pridržkom lastninske pravice prodano nazaj. Poravnava je bila sklenjena, ker se je o ničnosti tovrstnih poslov izreklo Vrhovno sodišče RS (prepoved komisornega dogovora, II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004). Meni, da pomanjkanje razpolagalne sposobnosti, ki jo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ne pomeni zgolj izpodbojnosti, pač pa ničnost sporazuma o zavarovanju, saj zanj ni bilo dopustne podlage. Na ničnost sporazuma nenazadnje kaže njegov 5. čl., v katerem je prva toženka izrecno izjavila, da so zastavljene nepremičnine proste bremen ter da ob podpisu sporazuma ne obstaja nobena pravna podlaga za prenos lastninske pravice na njih oziroma za njihovo obremenitev s strani tretjih (40. in 86. čl. OZ - Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami). Sodišče je torej svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank (6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami). Izrek je hkrati v nasprotju z obrazložitvijo, ki tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, po katerih naj bi naš pravni red skušal v načelu obdržati pravne posle v veljavi. Zmoten je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da ni pogojev za negativno ugotovitveno tožbo. Temelj za njeno vložitev predstavljata sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, s katerima je bila tožeča stranka kot upnica v stečajnem postopku napotena na pravdo, zato je sodišče prve stopnje ta zahtevek nezakonito zavrglo. Končno izpodbija še stroškovno odločitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati priglaša stroške.

(3) Na pravilno vročeno pritožbo toženki nista odgovorili.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Glede potrjenega dela:

Ničnost prodajne pogodbe in povratne prodajne pogodbe (sodna poravnava z dne 25. 10. 2007, list. št. 56-58) pomeni, da lastninska pravica na 'prodanem' stanovanju nikoli ni prešla iz sfere tožeče stranke na prvo toženko, ki tako ni imela sposobnosti razpolagati s pravico (v konkretnem primeru je šlo za obremenitev z zastavno pravico) na tem stanovanju. Pomanjkanju razpolagalne sposobnosti pa tako sodišče prve stopnje kot pritožnica zmotno pripisujeta izpodbojnost oziroma ničnost razpolage. V našem pravnem redu je v zvezi z izvedenimi (pravnoposlovnimi) pridobitvami pravic uveljavljen princip ločevanja ter načelo kavzalnosti, kar strnjeno pomeni, da se za prenos določene pravice zahteva:

- veljaven zavezovalni pravni posel (iustus titulus), s katerim se prenositelj šele zaveže prenesti ali obremeniti določeno pravico;

- razpolagalni pravni posel (modus acquirendi), s katerim se stvarnopravni položaji neposredno spreminjajo - šele s tem poslom se pravica prenese ali omeji;

- razpolagalna sposobnost (izvira iz temeljnega načela pravnoposlovnih prenosov, da nihče ne more drugemu prenesti več pravic(e) ali boljše pravice, kot jo ima sam - nemo plus iuris ad alium transferre potest, quam ipse habe(re)t).

Iz navedenega izhaja, da pomanjkanje razpolagalne sposobnosti nima nikakršnega vpliva na zavezovalni pravni posel, temveč le na učinkovanje razpolagalnega. Prav slednji je bil v predmetni pravdi tudi napaden. Toženki sta namreč najprej sklenili pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu (B 8), katere del je tudi zaveza (zavezovalni pravni posel) prve toženke drugi toženki, da bo v zavarovanje vračila kredita sporno stanovanje obremenila s hipoteko v korist slednje (8. čl. pogodbe). Hipoteka na podlagi pravnega posla praviloma nastane z vknjižbo (141. čl. SPZ - Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02), na nevpisanih nepremičninah pa s sklenitvijo pravnega posla o ustanovitvi zastavne pravice v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa (249. - 255. čl. ZIZ - Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98, s spremembami, v zvezi z 2. odst. 274. čl. SPZ). Razpolagalni pravni posel je torej bodisi zemljiškoknjižno dovolilo bodisi omenjeni notarski zapis, kar vse vsebuje sporazum o zavarovanju z dne 10. 7. 2003, SV 1290/03 (B 9).

(6) Napadeni sporazum tako predstavlja razpolagalni pravni posel, za katerega v prvi vrsti veljajo splošna pravila obligacijskega prava o (ne)veljavnosti - poslovna sposobnost strank, prava volja in konsenz, oblika ter možen, dopusten, določen oziroma določljiv predmet in dopustna kavza. Slednja je v celoti zaobsežena v veljavnem zavezovalnem pravnem poslu (načelo kavzalnosti, glej zgoraj, tč. 5), torej v pogodbi o dolgoročnem deviznem kreditu (B 8), veljavnosti katere pa trditvena podlaga spora ne omaje. Posebej gre opozoriti, da ugotovljena ničnost prodajnih pogodb med tožečo stranko in prvo toženko na veljavnost kreditne pogodbe ne vpliva. Obligacijskopravno je namreč povsem mogoča zaveza stranke, da bo na drugo stranko prenesla lastninsko oziroma drugo stvarno pravico na tuji stvari. Zgolj pri razpolagalnem poslu, ki ima kot posel stvarnega prava tudi drugačne (stvarnopravne) učinke, se namreč zahteva razpolagalna sposobnost (primerjaj 133. čl. SPZ). Ta ni lastnost pravnega subjekta, kot je to primer pri poslovni sposobnosti, pač pa se nanaša na natančno določeno pravico (1). Vse povedano ponuja logičen zaključek, da oseba, ki razpolagalne sposobnosti nima, pravice ne more (ne pa ne sme) prenesti. Navkljub razlikam med razpolagalno in poslovno sposobnostjo gre v konkretnem primeru za položaj, primerljiv s tistim, ko želi posel skleniti poslovno povsem nesposobna oseba (2). Izražena je le volja ene stranke, saj prava razpolagalna upravičenka - tožeča stranka - svoje volje ni izrazila. Teorija in praksa sprejemata stališče, da v takšnem primeru do sklenitve posla sploh ne pride; gre za neobstoječ pravni posel oziroma za 'neposel' (3). Razpolagalni pravni posel, ki ga sklene razpolagalno nesposobna oseba, po sami naravi stvari nima učinkov (4) - pravica se v svoji pripadnosti in/ali obsegu zaradi takšnega posla ne bo spremenila. In prav v tej lastnosti se konkretni primer bistveno razlikuje od neveljavnih (torej ničnih in izpodbojnih) poslov, ki na pravnoposlovnem področju učinkujejo, čeprav ne ravno tako, kot sta si to stranki zamislili. Še najmanj stičnih točk ima neposel z izpodbojno pogodbo, ki učinkuje vse dokler ni izpodbita in vedno lahko konvalidira. Bližje je nični pogodbi, ki pa ji OZ vendarle pripisuje določene pravnoposlovne učinke (86. - 91. čl. OZ). Tu obravnavani sporazum o zavarovanju pa ne more učinkovati niti na tak način, zato je bil ničnostni zahtevek navkljub napačnim razlogom sodišča prve stopnje pravilno zavrnjen.

(7) Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Določba 6. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP namreč meri na t. i. materialne dispozicije (odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka, poravnava; 3. čl. ZPP), do katerih v zvezi s tu obravnavanim delom zahtevka ni prišlo. Ker tega dela sodbe pritožba ne uspe izpodbiti in ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče 1. točko izpodbijane odločbe potrdilo (353. čl. ZPP).

(8) Glede razveljavljenega dela:

Upoštevajoč že predstavljene razloge, je na dlani, da predstavlja ustrezno pravno varstvo v konkretnem primeru negativni ugotovitveni zahtevek (da na nepremičnini, ki je bila predmet neučinkovite obremenitve, ne obstaja zastavna pravica), ki ga je tožeča stranka tudi postavila, a ga je sodišče zavrglo. Pritožnica utemeljeno uveljavlja nezakonitost te odločitve, saj je tekom stečajnega postopka nad prvo toženko ločitveno (zastavno) pravico, ki jo je kot upnica prijavila druga toženka, prerekala in je bila na vložitev predmetnega zahtevka tudi napotena (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14. 6. 2006, opr. št. St 24/2005 in popravni sklep istega sodišča z dne 27. 6. 2006, opr. št. St 24/2005-72-15; priloge A 31 in A 32 spisa). S tem so podani pogoji za ugotovitveno tožbo po 2. odst. 181. čl. ZPP. Pri tem ni bistveno, da ločitvene pravice ni prerekala tudi stečajna upraviteljica, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje. Njeno morebitno prerekanje bi botrovalo le (novemu) napotitvenemu sklepu, ki bi se glasil nanjo (5. odst. 143. čl. ZPPSL - Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. RS, št. 67/93, s spremembami). Z zavrženjem tu obravnavanega dela zahtevka je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta je v konkretnem primeru nedvomno vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe v tu obravnavanem izpodbijanem delu, posledično pa še v njenem stroškovnem delu (1. odst. 399. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 181. čl. ZPP), zato je bilo treba ta del odločbe (torej 2., 4. in 5. točko izreka) razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

(9) V ponovljenem postopku bo potrebno o negativnem ugotovitvenem zahtevku vsebinsko odločiti. Pri tem ni odveč opozoriti, da neučinkovitost sporazuma o zavarovanju (glej zgoraj, tč. 5 - 7) pomeni le, da se zastavna pravica ni prenesla v pravem pomenu besede, torej da ni prešla v sfero druge toženke na pravnoposlovnem temelju (derivativno). Nikakor pa ni izključena možnost, da je pri njej nastala originarno, na temelju samega zakona. SPZ zaradi varnosti pravnega prometa predvideva takšno možnost za dobroverne pridobitelje prav v primerih, ko je pravnoposlovni prenos neučinkovit (pridobitev od nelastnika - a non domino). Omenjeni institut ureja 10. čl. SPZ (vknjižene nepremičnine) ter 64. čl. SPZ (premičnine) in temelji predvsem na dobri veri. Prav te pa sodišče prve stopnje, spričo napačne materialnopravne ocene o izpodbojnosti sporazuma o zavarovanju terjatve med prvo in drugo toženko, ni ugotavljalo. Omenjeno pomanjkljivost bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti, sicer ne bo moglo vsebinsko odločiti o zahtevku.

(10) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP.

______________________________________

(1) Juhart, v: Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 246; Matjaž Tratnik: Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 70.

(2) Del teorije pomanjkanje razpolagalne sposobnosti primerja celo z delno pravno nesposobnostjo (Štempihar: Zasebno pravo - Splošni del, Ponatis 1. izdaje s spremno študijo, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 72).

(3) Ada Polajnar-Pavčnik: Neveljavnost pogodb, doktorska disertacija, Ljubljana 1980; odločbi II Ips 229/96 z dne 17.09.1997 in II Ips 57/2003 z dne 29.01.2004.

(4) Matjaž Tratnik: Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 70; Sajovic: Osnove civilnega prava - Stvarno pravo I, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1994, str. 42 ter Osnove civilnega prava - Splošni del, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1994, str. 132 in 133.