VSL Sklep I Cpg 54/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke z dne 20.9. 2019 za obnovo postopka zavrglo. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je sodišče v okviru formalnega abstraktnega preizkusa predloga za obnovo (v nadaljevanju predlog), to je popolnosti predloga po drugem odstavku 397. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ugotovilo, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu. V skladu z drugim odstavkom 397. člena ZPP bi tožeča stranka morala navesti okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem (30 - dnevnem subjektivnem roku) in dokaze s katerimi podpira te navedbe. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je izvedela, oziroma pridobila možnost uporabiti dva nova dokaza, to je priči V. Č. in V. P., šele 25. 8. 2019.

Tožeča stranka je namreč opisala srečanje med direktorjem tožeče stranke v restavraciji K. v B. in V. Č., ki je bil v relevantnem času predsednik upravnega odbora Banke X. Sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka v dokaz svojih trditev o tem, kdaj je izvedela za novo dejstvo, in sicer, da je V. P. direktorju tožeče stranke izrecno izjavila, da je Banka X. zahtevala potrdilo o veljavnosti distribucijske pogodbe med pravdnima strankama za izdajo nove bančne garancije. Tožeča stranka tudi ni predložila sodišču pisnih izjav prič V. Č. in V. P., čeprav je slednje navedla v predlogu za obnovo postopka. Le navedba dokaza z zaslišanjem teh prič pa v fazi predhodnega formalnega abstraktnega preizkusa predloga za obnovo postopka ne zadošča. Sodišče ne opravi naroka, na katerem bi izvajalo dokaze z zaslišanjem prič. Sodišče po 396. členu ZPP določi narok za obravnavanje predloga po tem, ko se popoln, pravočasen in dovoljen predlog vroči nasprotni stranki v odgovor.

Kot dodatne razloge za odločitev je sodišče prve stopnje še izpostavilo, da se sodišču poraja najmanj dvom v to, da tožeča stranka že tekom sodnega postopka na prvi stopnji ne bi razpolagala s podatki, za katere sedaj navaja, da predstavljajo nova dejstva oziroma nove dokaze. Sploh pa še glede na to, da je tožeča stranka izpostavila, da V. Č. dobro pozna direktorja tožeče stranke, saj je takrat, ko je tožeča stranka ustvarjala zelo visoke dohodke, vedno poslovala preko Banke X. Ta je tožeči stranki vsako leto izdajala bančno garancijo, potrebno za poslovanje s toženo stranko.

2Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP.

3Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo ta ustrezno izvedlo obnovitveni postopek. Bistveni pritožbeni razlog je, da v predlogu za obnovo postopka mora predlagatelj navesti le okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku in dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja. Nikjer ni določeno, da mora stranka dokaze tudi predložiti, edino dokazno sredstvo je v konkretnem postopku priča in ostalih dokazov tožeča stranka ni mogla predložiti. V določbi drugega odstavka 397. člena ZPP se kot obvezno določa le trditveno podlago. Sodišče prve stopnje, ki je opravilo le formalni abstraktni preizkus ne bi smelo obravnavati vprašanj v zvezi z utemeljenostjo predloga za obnovo postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predlog za obnovo postopka je izredno pravno sredstvo. Dopustnost predloga za obnovo je zato treba strožje obravnavati. Nova dejstva v smislu 10. točke 394. člena ZPP so le tista, za katera stranka v prejšnjem (pravnomočno končanem) postopku, do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva (to je praviloma do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo) ni vedela, so pa v času sojenja že obstajala. Že v pravnomočno končanem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno dejstvo, da je novo potrdilo za veljavnost dealerske pogodbe med strankama res potrebno za izdajo garancije. Tožeča stranka ni dokazala, direktor R. R. pa je bil v izpovedbi glede tega neprepričljiv, ali je in pri kateri banki je tožeča stranka sploh zahtevala izdajo bančne garancije.

6Tožeča stranka niti ni izkazala trditve, da je bilo novo potrdilo res potrebno za izdajo garancije (primerjaj stran 13 sodbe Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Pg 98/2011 z dne 24. 1. 2013). Sodišče je kot nelogično obrazložilo, da bi banka potrdilo o veljavnosti temeljnega posla sploh rabila, ker je bančna garancija na prvi poziv povsem abstrakten posel med banko in dolžnikom, neodvisen od usode temeljnega posla. Tej dokazni oceni je pritrdilo tudi višje sodišče v sodbi opr. št. I Cpg 644/2013 z dne 23. 9. 2014 (na strani 7). Višje sodišče je še poudarilo, da je R. R., direktor tožeče stranke, na naroku izjavil, da ima dokumentacijo o tem, da so na banki zahtevali izdajo nove garancije, pa je zaradi nepredložitve potrdila o veljavnosti niso dobili. Vendar pa tožeča stranka te dokumentacije ni predložila. Višje sodišče je še ocenilo, da je bila izjava banke, da je bilo tako potrdilo potrebno za odobritev bančne garancije za leto 2009 do 2010 (A19) dano naknadno in za potrebe sodnega postopka. Tudi Vrhovno sodišče RS (III Ips 93/2015 z dne 18. 4. 2017) je v 20. točki razlogov (stran 8) pojasnilo, da sicer revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je o dokazni oceni sodišča druge stopnje. Vendar pa je dodalo, da je dokazna presoja sodišč nižjih stopenj v zvezi z potrebnostjo pridobitve potrdila o veljavnosti pogodbe za leto 2009/2010 temeljila tako na oceni listin kot tudi na izpovedi direktorja tožnice, ki s svojo izpovedjo sodišča ni prepričal, nasprotujoče pa so si bile tudi pritožbene navedbe in njegova izpoved.

7Kot nepopolne je sodišče druge stopnje ocenilo trditve v predlogu, da je V. P. direktorju tožeče stranke izjavila, da so v banki za izdajo nove bančne garancije nujno potrebovali potrdilo o veljavnosti pogodbe, v konkretnem primeru distribucijske pogodbe med tožečo in toženo stranko, sicer bančne garancije niso mogli izdati. Tožeča stranka ni zatrjevala, zakaj tega dejstva ni mogla navesti še v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi če drži okoliščina, da je bilo priči M. Š., ki je bil v relevantnem času direktor podružnice Banke X. v Novem Sadu prepovedano, da se kot priča udeležuje narokov, niso okoliščine, ki so nova dejstva v smislu 10. točke 394. člena ZPP.

8Iz trditev tožeče stranke tudi ne izhaja, da bi obstajala kakršnakoli pisna dokumentacija o tem, da je banka za izdajo nove bančne garancije nujno potrebovala potrdilo o veljavnosti distribucijske pogodbe med tožečo in toženo stranko. Tako dokumentacija, ki jo tožeča stranka ni uspela predložiti, čeprav je zanjo vedela v postopku pred sodiščem prve stopnje, je vplivala na popolnost predloga. Končno bi lahko dosegla, da bi M. Š. pristopil na sodišče (list. št. 117), ki je bil predlagan za zaslišanje, ki bi lahko tudi s prisilnimi ukrepi dosegli, da se udeleži naroka za glavno obravnavo.

9Okoliščina, da je tožeča stranka oziroma njen direktor srečala V. Č. 25. 8. 2019 in ki je pojasnil direktorju tožeče stranke, da M. Š. ni mogel priti pričati v korist tožeče stranke zato, ker mu je to preprečeval njegov delodajalec, ni niti novo dejstvo, ker je bilo ugotovljeno že na poravnalnem naroku pri Okrožnem sodišču v Krškem 15. 10. 2012 (red. št. 35, list. št. 104). Tudi dejstvo, da je tožeča stranka za predložitev nove bančne garancije potrebovala dokazilo o nadaljnji veljavnosti distribucijske pogodbe ni novo dejstvo, kar je bilo že zatrjevano in tudi dokazno ocenjeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Že zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog zavrglo zaradi pomanjkanja popolnosti predloga.

10Zato niso pravno odločilne pritožbene trditve o tem, da je tožeča stranka k predlogu za obnovo postopka predlagala izvedbo dokaza v smislu 212. člena ZPP, to je zaslišanje prič V. Č. in V. P. Iz njenih trditev namreč ni mogoče ugotoviti, kdaj bi tožeča stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago pa sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokaza z zaslišanjem navedenih prič. Če bi bila trditvena podlaga popolna, bi namreč sodišče prve stopnje lahko iz razloga, ki je naveden v 10. točki 394. člena ZPP združilo v obravnavanje predloga za obnovo postopka z obravnavanjem glavne stvari (tretji odstavek 398. člena ZPP), kar pa, kot je bilo že rečeno, ni bilo potrebno.

11Sodišče prve stopnje je le kot dodatne razloge v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da se je, glede na trditev tožeče stranke, da V. Č., to je takratni predsednik upravnega odbora Banke X., dobro pozna direktorja tožeče stranke, ker je tožeča stranka v času, ko je ustvarjala zelo visoke dohodke, vedno poslovala preko Banke X., sodišču porodil najmanj dvom v to, da tožeča stranka že tekom sodnega postopka na prvi stopnji ne bi razpolagala s podatki, za katere sedaj navaja, da predstavljajo nova dejstva oziroma nove dokaze. Tudi ti razlogi ostajajo na ravni predhodnega preizkusa predloga, in ne predstavljajo vsebinske presoje predloga za obnovo postopka.

12Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP, 366. člen ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13O pritožbi je odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP).