VSL Sodba II Cp 116/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.553,04 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2Tožnica v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zmotno je stališče v sodbi, da ni pomembno, ali gre za enakovredne upnike ali ne. Na edinem premoženju, ki ga je tožnica podedovala (to je na nepremičnini), je bil vrstni red vnaprej določen. Ne na poplačilo ne na vrstni red ni mogel nihče vplivati. Dejstvo, da je šlo za poplačilo terjatve, ki je bila na tožnico prenesena šele 11. 8. 2015, pa toženki ne more dajati pravice, da se poplača iz tožničinega preostalega premoženja. Toženka je imela možnost v postopku prodaje podedovane nepremičnine nastopati kot upnica in uveljavljati svojo terjatev, ne more pa ji ta pravica več pripadati od trenutka, ko je bila nepremičnina s sklepom izvršilnega sodišča prodana in je prišlo do poplačila hipotekarnih upnikov do celotnega zneska prejete kupnine. Načelo prior tempore potior iure bi v dani situaciji lahko veljalo le pod pogojem, da bi šlo za enakovredne terjatve. Ni nepomembno, da je postopek izvršbe, v katerem je prišlo do prodaje podedovane nepremičnine, pričel teči veliko prej, kot je bilo predlagano nadaljevanje izvršilnega postopka, v katerem je bila poplačana toženka. Toženka je izkoristila situacijo, ko tožnica še ni imela dokazila o vrednosti podedovanega premoženja in se je z izvršilnim sredstvom zoper tožnico okoristila pred ostalimi prednostnimi upniki. Najkasneje ob prodaji in poplačilu prednostnih upnikov je odpadla podlaga za zneske, prejete v izvršbi I 572/96.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni pravdi tožnica kot edina dedinja po pokojnem dolžniku od toženke kot upnice pokojnega dolžnika zahteva vrnitev zneska, ki ji je bil v izvršilnem postopku (na predlog toženke) odtegnjen z njenega transakcijskega računa za poplačilo toženkine terjatve do pokojnega dolžnika. Trdi, da je toženka na njen račun neupravičeno obogatena, ker je bila poplačana pred prodajo (edinega) podedovanega premoženja (to je s hipotekami drugih upnikov povsem obremenjenega stanovanja) v kasnejšem izvršilnem postopku na predlog drugega upnika in poplačilom iz tega podedovanega premoženja. Moti jo, da je bila toženka poplačana iz njenega lastnega in ne iz podedovanega premoženja ter da je bilo vseskozi jasno, da vrednost podedovanega premoženja ne presega bremen na tem premoženju, vendar tega v prvem izvršilnem postopku (na predlog toženke kot upnice) ni uspela izkazati.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da je za poplačilo toženke v prvem izvršilnem postopku (na predlog toženke kot upnice) obstajala pravna podlaga (sodba, sklep o izvršbi in sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka zoper tožnico), ter da je med strankama nesporno, da zapuščina v času toženkinega poplačila terjatve še ni bila izčrpana (nobeden od pokojnikovih upnikov takrat še ni bil poplačan), zaradi česar je zaključilo, da je bilo poplačilo toženke v prvem izvršilnem postopku opravljeno v skladu z načelom prior tempore potior iure. Upoštevaje navedeno in ugotovitev, da pravna podlaga za poplačilo toženke tudi (naknadno) ni odpadla (saj sodba ali sklepa izvršilnega sodišča niso bili razveljavljeni oziroma spremenjeni), je zaključilo, da neupravičena obogatitev toženke ni podana (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Dodalo je še, da za presojo obravnavane zadeve ni odločilna navedba tožnice, da "ne gre za enakovredne upnike" ter da bi se tožnica obravnavani situaciji lahko izognila na druge načine (npr. s poplačilom upnikov do višine vrednosti podedovanega premoženja že v času prvega izvršilnega postopka, z odpovedjo dedovanju po pokojnem dolžniku ali s stečajem zapuščine). Izpodbijana odločitev je pravilna.

7Po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove osebna. To se kaže v tem, da upnik zahtevka za plačilo zapustnikovega dolga (praviloma) ne more uveljaviti proti zapuščini,¹ ampak samo proti dediču, kot tudi v tem, da dedič (praviloma) odgovarja za obveznosti zapustnika z vsem svojim premoženjem (tudi z lastnim), in ne samo s podedovanim premoženjem.² Vrsta premoženja, s katerim za zapustnikove obveznosti odgovarja dedič, tako ni omejena, omejena je le vrednost premoženja, do katere lahko odgovarja (glej prvi odstavek 142. člena ZD).³ Izjeme od teh pravil so v zakonodaji posebej določene.⁴

8Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožnica izhaja z zmotnega stališča, da za zapustnikove obveznosti odgovarja le s podedovanim premoženjem. Zato ni pravno pomembno njeno poudarjanje, da je bil na edinem premoženju, ki ga je podedovala (stanovanju), vrstni red poplačil določen že vnaprej in da na ta vrstni red ni mogel nihče vplivati. Ob odločitvi, da sprejme zapuščino, katere edino vredno premoženje je predstavljalo stanovanje, ki je bilo s hipotekami obremenjeno do celotne vrednosti (za kar je tožnica po lastnih navedbah v tožbi vedela), bi tožnica morala računati s tem, da za dolgove zapustnika ne bo odgovarjala le s podedovanim premoženjem, temveč do višine vrednosti podedovanega premoženja (torej tudi s svojim siceršnjim premoženjem). Hipotekarni upnik, ki je prišel do (delnega) poplačila svoje terjatve v drugem izvršilnem postopku zoper tožnico (do česar je prišlo šele po popolnem poplačilu toženke v prvem izvršilnem postopku), in sicer s prodajo podedovanega (zastavljenega) stanovanja, je imel prednostno poplačilno pravico le iz tega premoženja, ne pa splošne prednostne pravice do poplačila (kot "prvi zapustnikov upnik"), kot očitno meni tožnica.

9Ne drži, da je v prvem izvršilnem postopku šlo za poplačilo terjatve, ki je bila na tožnico prenesena šele 11. 8. 2015. Omenjeni izvršilni postopek se je na predlog toženke kot upnice zoper zapustnika začel že leta 1996 in se je s sklepom z dne 11. 8. 2015 nadaljeval zoper tožnico kot zapustnikovo dedinjo, pri čemer pa je zapuščina (z vsemi podedljivimi pravicami in obveznostmi) po samem zakonu na tožnico prešla že v trenutku zapustnikove smrti⁵ dne 19. 9. 2008 (glej 132. člen ZD).⁶ Ker med navedenim izvršilnim postopkom niti kdaj kasneje ni bilo ugotovljeno, da bi bila izvršba na premoženje tožnice kot pravne naslednice prvotnega dolžnika izvedena nezakonito (primerjaj razloge iz prvega odstavka 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za (prisilno) poplačilo toženke iz tožničinega premoženja (konkretno: iz denarnih sredstev na tožničinem transakcijskem računu) obstajala in tudi naknadno ni odpadla. Ta zaključek pa je ključnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

10Tožnica v pritožbi poudarja, da je imela toženka možnost nastopati kot upnica v postopku prodaje podedovane nepremičnine in tedaj uveljavljati svojo terjatev ter da ji ta pravica ne more več pripadati od trenutka, ko je bila nepremičnina s sklepom izvršilnega sodišča prodana in je prišlo do poplačila hipotekarnih upnikov do celotnega zneska prejete kupnine. Tudi temu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Tožnica namreč prezre, da je toženka svojo pravico do poplačila judikatne terjatve, ki jo je nesporno imela proti zapustniku, zoper njo (kot zapustnikovo pravno naslednico) že zakonito in uspešno uveljavila ter da ji te pravice naknadno (zaradi kasnejše prodaje edinega podedovanega premoženja v drugem izvršilnem postopku) ni mogoče odvzeti. Poleg tega v drugem izvršilnem postopku, v katerem je prišlo do prodaje in poplačila iz podedovane nepremičnine, toženka ni bila dolžna sodelovati (po popolnem poplačilu v prvem izvršilnem postopku junija 2016 tožnica za to niti ni več imela pravnega interesa). Vsak upnik se sam prosto odloči za uveljavljanje svoje pravice do poplačila terjatve v sodnem postopku, k temu ga ni mogoče prisiliti.

11V primerih, ko odgovornost dedičev za dolgove zapustnika ni omejena po vrsti podedovanega premoženja (glej prej naštete izjeme v opombi št. 4), temveč le po njegovi vrednosti, in v konkretnem primeru je šlo za tak primer, se lahko zapustnikovi upniki sami neodvisno odločijo, kako (na kakšen način) bodo uveljavljali odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove (pri čemer lahko posežejo tudi na nepodedovano premoženje dedičev), na dedičih pa je breme, da pravi čas uveljavljajo in dokažejo omejitev svoje odgovornosti do višine vrednosti podedovanega premoženja po prvem odstavku 142. členu ZD.⁷ Kvečjemu zapustnikovi dediči imajo namreč popolne podatke o tem, koliko znaša vrednosti podedovanega premoženja in v kolikšnem obsegu so že poplačali podedovane dolgove drugim zapustnikovim upnikom, ta zakonska omejitev odgovornosti (pravna dobrota) pa je tudi v korist le dedičem.⁸

12Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se je v dani situaciji zmotno sklicevalo na upoštevanje načela prior tempore potior iure. Razen v primeru ločitve zapuščine (glej 143. člen) ZD ne ureja vrstnega reda poplačila zapustnikovih dolgov, zato je pri njihovem poplačilu treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Velja torej, da je dedič vsakemu upniku, ki to zahteva, dolžan poplačati zapustnikov dolg v celoti,⁹ v skladu s prej omenjenim načelom, ta dolžnost pa obstaja vse dotlej, dokler poplačila ne dosežejo višine vrednosti podedovanega premoženja.¹⁰

13V konkretnem primeru vrstni red poplačila terjatev zapustnikovih upnikov ni bil določen vnaprej niti ne omejen glede na vrsto premoženja (podedovano/tožničino siceršnje). Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Da je imel hipotekarni upnik iz drugega izvršilnega postopka svojo terjatev zavarovano (s hipoteko na stanovanju) in se je zato imel pravico iz podedovanega (zastavljenega) stanovanja poplačati prednostno, za predmetni postopek ni pomembno, saj ni bil sprožen postopek stečaja zapuščine.¹¹

14Kateri izvršilni postopek (v korist toženke ali v korist hipotekarnega upnika) je začel zoper tožnico (kot pravno naslednico pokojnega dolžnika) teči prej, za odločitev v predmetni zadevi prav tako ni pravno pomembno. Bistveno je, da je toženka imela pravno podlago za poplačilo svoje terjatve do zapustnika iz tožničinega premoženja (saj zapuščina tedaj še ni bila izčrpana) ter da ta pravna podlaga s kasnejšim (delnim) poplačilom hipotekarnega upnika v drugem izvršilnem postopku ni naknadno odpadla.

15Glede na vse navedeno tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da je toženka izkoristila situacijo, ko tožnica še ni imela dokazila o vrednosti podedovanega premoženja in se je v izvršbi s poplačilom iz tožničinega nepodedovanega premoženja okoristila pred ostalimi prednostnimi upniki. Zapustnikov upnik ni dolžan voditi računov o tem, kateri drugi zapustnikovi upniki in v katerih drugih sodnih postopkih bodo ali so že (uspešno) uveljavljali poplačilo svojih terjatev od zapustnikovih dedičev. Dediči so tisti, ki morajo pravočasno uveljaviti omejitev svoje odgovornosti iz 142. člena ZD.¹²

16Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17Tožnica zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Po ZD dedič tudi ne more izročiti zapuščine zapustnikovim upnikom namesto plačila njihovih terjatev – glej Zupančič, Žnidaršič Skubic v: Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, 2009, str. 239.
² Glej Zupančič, Žnidaršič Skubic, navedeno delo, str. 230-231 in 239-240.
³ Prvi odstavek 142. člena ZD določa, da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja.
⁴ V izjemnih primerih se lahko dolgovi zapustnika poplačajo samo iz zapuščinskega premoženja – tako je v primeru ločitve zapuščine po 143. členu ZD, v primeru postavitve začasnega skrbnika in v primeru plačevanja dolgov v času obstoja dediščinske skupnosti (145. člen ZD) ter v primeru stečaja zapuščine (glej 414. in 415. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju: ZFPPIPP).
⁵ Primerjaj Božič Penko, Podedovani dolgovi in dolgovi zapuščine, Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 33.
⁶ Vse od leta 2008, ko je tožnica podedovala obremenjeno nepremičnino, do avgusta 2015, ko se je zoper njo kot pravno naslednico pokojnega dolžnika nadaljeval izvršilni postopek v korist toženke kot upnice, je tožnica torej imela možnost poplačati hipotekarnega upnika iz drugega izvršilnega postopka do višine vrednosti podedovanega premoženja, s čimer bi se razbremenila odgovornosti za poplačilo ostalih zapustnikovih obveznosti, med drugim tudi obveznosti do toženke.
⁷ Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS - sodba in sklep II Ips 59/2009 z dne 19. 3. 2009 ter sklep II Ips 265/2011 z dne 19. 9. 2013, pa tudi VSL sodbo I Cpg 1256/2016 z dne 23. 11. 2016.
⁸ Glej Cirar, Merila za presojo utemeljenosti ugovora dediča dolžnika v izvršilnem postopku, Pravna praksa, št. 32/2010, str. 11.
⁹ Dedič lahko poplača terjatev posameznega zapustnikovega upnika ne glede na morebitne druge zapustnikove upnike, za zapustnikove dolgove v višini vrednosti podedovanega premoženja pa odgovarja tudi v primeru, če bi s popolnim poplačilom posameznega upnika oškodoval druge zapustnikove upnike (glej Zupančič, Žnidaršič Skubic, navedeno delo, str. 238; podobno tudi Božič Penko, navedeno delo, str. 38).
¹⁰ Glej VSK sodba in sklep I Cp 1419/2005 z dne 3. 7. 2007.
¹¹ Primerjaj VSL sodbo I Cpg 1256/2016 z dne 23. 11. 2016 v 7. točki obrazložitve.
¹² Glej tudi Božič Penko, Podedovani dolgovi in dolgovi zapuščine, navedeno delo, str. 39 in 40.