VSRS Sodba I Ips 50655/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je, pod točko I izreka sodbe, obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem in drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, preizkusno dobo dve leti in posebni pogoj, da oškodovancem v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe povrne premoženjskopravne zahtevke, in sicer V. H. v znesku 4.858,29 €, S. R. v znesku 6.193,56 €, J. G. v znesku 4.607,63 € in B. D. v znesku 305,90 €. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in odločilo, da je dolžan povrniti potrebne izdatke oškodovancev in potrebne izdatke ter nagrado pooblaščenca oškodovanke J. G. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan povrniti oškodovancem premoženjskopravne zahtevke, in sicer V. H. v znesku 4.858,29 €, S. R. v znesku 6.193,56 €, J. G. v znesku 4.607,63 € in B. D. v znesku 305,90 €. S presežkom v višini 205,88 € je oškodovanko J. G. napotilo na pravdo. Pod točko II izreka sodbe je na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper gospodarsko družbo B., d. o. o., ki ji je očitala kazensko odgovornost za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in 3. točko 4. člena ter 7. točko 25. člena Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Odločilo je, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenec. Kot razlog vložitve je navedel kršitev kazenskega zakona, določb kazenskega postopka, Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in določb Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Predloga ni podal, iz navedb v zahtevi pa izhaja, da predlaga razveljavitev nižjih sodb in novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

3Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina. Navedel je, da vložnik poskuša svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem prikazati kot kršitve, ob tem pa podaja svojo dokazno oceno. Dokazni predlogi obrambe po njegovem mnenju niso bili ustrezno substancirani, niti izvedba teh dokazov ni bila potrebna. Predlagal je zavrnitev zahteve.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki pa pošiljke ni prevzel.

B.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP).

6Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da ni podan subjektivni element kaznivega dejanja. Navaja, da iz zbranih dokazov ne izhaja zaključek, da je obsojeni ravnal naklepno, temveč mu je uspelo dokazati, da se je zelo trudil, da bi obdržal svoje podjetje, ki ga je gradil več kot 20 let, vse do obravnavanega obdobja pa je tudi redno plačeval plače in prispevke zaposlenih. Navaja, da je poskušal izpeljati več poslov, prisiljen je bil plačevati obveznosti iz naslova nujnih obratovalnih stroškov, davčne in izvršilne obveznosti, zato je sredstva, ki so prihajala na račun podjetja v kritičnem času porabil za najnujnejša poplačila, da je podjetje sploh lahko poslovalo. Tudi sebi ni izplačeval plače, trudil se je, da so zaposleni del plače dobili v gotovini in v kompenzacijah z materialom. Prejeto gotovino iz naslova prodaje je razdelil med vse delavce, sebi je vedno vzel manjši del. Zatrjuje, da noben denar ni bil odtujen ali „izgubljen“, prilivi, ki jih je podjetje imelo pa so bili premajhni, da bi lahko plačal najnujnejše stroške, ki omogočajo poslovanje in plače. Sodišču ob vsem navedenem očita, da je spregledalo pomembno dejstvo, ki kaže na njegovo nenaklepno ravnanje, in sicer, da so zaposlenim bili plačani vsi prispevki in davki, zato niso bili oškodovani iz naslova pokojninskega in zdravstvenega varstva. Na pomanjkanje dokazov za njegovo krivdo po mnenju obsojenca kaže tudi dejstvo, da je tožilstvo umaknilo obtožni akt v delu, ki se je nanašal na pravno osebo.

7Vložnik s svojimi navedbami izhaja iz drugačne ocene izvedenih dokazov, kot prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče. Izraža nestrinjanje z zaključki pravnomočne sodbe, da kljub ugotovljenemu dejstvu, da je njegova družba v spornem obdobju razpolagala s takimi finančnimi prilivi, da bi obravnavanim delavcem lahko izplačal plače in druge prejemke ter povračila iz delovnopravnega razmerja, tega ni storil, ampak je sprejel odločitev, da bo dal prednost poplačilu drugih obveznosti družbe, kar pa, ne glede na razumljivo skrb in prizadevanje obsojenca za ohranitev podjetja ter posledično odločitev, da z manevriranjem med prihodki in odhodki družbe ohrani njeno poslovanje, ni dovoljeno. Tem zaključkom in stališču pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem.¹ Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov, prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Obsojenec je bil kot odgovorna oseba družbe in s tem poslovodna oseba dolžan pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna (28. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju; v nadaljevanju ZFPPIPP). Če poslovanje podjetja ni dosegalo pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, bi obsojenec moral sprejeti potrebne ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnih razmerjih in ZFPPIPP pa tega ni storil. Zavestno se je odločil, da bo denar, ki ga je njegova družba prejela v spornem obdobju porabil za druge namene in ne za plačilo obveznosti do oškodovancev, kljub temu da je vedel, da bo oškodovance s tem prikrajšal za tisto kar jim pripada. Pri svojih navedbah s tem v zvezi obsojenec ostaja na ravni uveljavljanja razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti, v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP, ni mogoče vložiti.

8Vložnik sodišču prve stopnje očita, da je prekršilo njegovo pravico do obrambe in mu popolnoma onemogočilo dokazovanje nedolžnosti s tem, da mu je preprečilo izpodbijanje izvedenskega mnenja izvedenke Brigite Gabrič Tomažin. Navaja, da ni ugodilo dokaznima predlogoma obrambe za postavitev drugega izvedenca finančne stroke in za pridobitev poslovne dokumentacije podjetja B., d. o. o. od izvršitelja Šramlja, s katero bi lahko izpodbijal mnenje izvedenke. Trdi, da mu sodišče tudi ni dovolilo postavljanja določenih vprašanj izvedenki, ki bi razjasnila, kako je izvedenka prišla do zaključka, da je njegovo podjetje imelo dovolj prilivov, da bi lahko brez težav izplačalo plače. Vložnik meni, da je sodišče delovalo pristransko v korist tožilstva in, da v primerjavi s tožilcem v postopku ni imel enakopravnega položaja (prvi odstavek 16. člena ZKP), saj je tožilcu dovolilo postavljati vprašanja, ki niso imela nobene povezave z obravnavano zadevo, obsojenec pa ni imel pravice navesti vseh dejstev in predlagati dokazov, ki bi mu lahko bili v korist (drugi odstavek 5. člena in tretji odstavek 16. člena ZKP), k temu pa je njegove dokazne predloge zavrnilo z obrazložitvijo, da ne more dovoliti izdelave novega izvedenskega mnenja, zaradi nestrinjanja z mnenjem, ki ga je izdelala Tomažinova. Sodišču očita, da ni popolnoma ugotovilo vseh dejstev, pomembnih za izdajo zakonite odločbe, niti ni enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo dejstev, ki ga obremenjujejo in dejstev, ki so mu v korist (17. člen ZKP), prekršilo pa je tudi 22. člen in 23. člen URS.

9Tem očitkom Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje dokaznima predlogoma obrambe za postavitev novega izvedenca ekonomske stroke in pridobitev dodatne poslovne dokumentacije gospodarske družbe res ni ugodilo. Svojo odločitev je utemeljilo z navedbami, da izvajanje teh dokazov ne bo v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, da so dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi že dokazana z drugimi izvedenimi dokazi in, da obramba ni konkretizirala, kaj naj bi novi izvedenec ugotavljal, izvedensko mnenje in izpovedba Gabrič Tomažinove pa sta po presoji sodišča dovolj izčrpna in popolna. Navedlo je, da obramba ni konkretizirala dokumentacije družbe, ki naj se pridobi, po presoji sodišča pa je na podlagi drugih listinskih dokazov dejansko stanje dovolj natančno ugotovljeno. Tem razlogom je pritrdilo višje sodišče in dodalo, da v objektivnost izvedenskega mnenja Tomažinove ne gre dvomiti samo iz razloga, ker izvedenka ni pregledala dokumentacije gospodarske družbe, saj je pojasnila, da je za izdelavo mnenja v okviru sodne odredbe zadostovala dokumentacija v spisu in pri davčnem organu pridobljeni podatki, ter da zgolj nestrinjanje obrambe z zaključki izvedenke ni podlaga za postavitev drugega izvedenca. Po presoji Vrhovnega sodišča so razlogi nižjih sodišč za zavrnitev dokaznih predlogov razumni in v skladu s kriteriji, uveljavljenimi v sodni praksi. Ne držijo navedbe vložnika, da ni imel pravice navesti vseh dejstev in predlagati dokazov, ki bi mu lahko bili v korist in, da mu sodišče ni dovolilo postavljanja določenih vprašanj izvedenki. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta obsojenec in njegov zagovornik podala več dokaznih predlogov, katerim je sodišče ugodilo (neposredno zaslišanje vseh oškodovancev, zaslišanje izvedenke, pridobitev podatkov o finančnem stanju družb katerih ustanovitelj oz. družbenik je obsojenec, itd.), obsojenec je med obravnavo večkrat podal obširen zagovor, postavljal je vprašanja zaslišanim pričam in komentiral njihove izpovedbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 7. 3. 2017 ne izhaja, da sodišče kakšnega vprašanja izvedenki ne bi dopustilo, temveč izhaja, da je obsojenca zgolj večkrat opozorilo, naj postavlja vprašanja in ne zgolj komentira, vprašanja pa naj omeji na očitke iz obtožbe oziroma na izvedensko mnenje, naj izvedenko vpraša, kar mu iz njenega mnenja ni jasno. Glede na navedeno obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa niso podane niti druge očitane procesne kršitve niti kršitve ustavnih določb.

10Obsojenec v nadaljevanju navaja, da je sodišče sodbo oprlo zgolj in samo na mnenje izvedenke Brigite Gabrič Tomažin, ki je pristransko in nestrokovno. Trdi, da izvedenka pri izdelavi mnenja ni upoštevala prednostnih terjatev, izvršb, davčnih obveznosti, ravnanja davčnih uslužbencev in bančnih odločitev in, da je na zaslišanje na sodišče prišla nepripravljena, ni želela odgovarjati na zastavljena vprašanja, njeno obnašanje pa je nakazovalo na subjektivno in nestrokovno podajanje mnenja, bila je tudi negativno nastrojena proti obrambi in očitno pristranska v korist tožilstva. S temi navedbami vložnik ne zatrjuje procesnih kršitev, temveč zgolj podaja svojo oceno izvedenskega mnenja in oceno verodostojnosti izvedenke ter nasprotuje dokazni oceni in zaključku nižjih sodišč, kar pa predstavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11Vložnik nadalje v zahtevi navaja, da imajo oškodovanci že izvršilni naslov na podlagi pravnomočno izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Šentjurju in bi vsi tudi že bili poplačani iz prodaje nepremičnine v lasti družbe B., d. o. o., vendar zaradi sodišča, ki ni dovolilo prednostnega poplačila teh terjatev in je prednost dalo banki, niso bili poplačani. Zatrjuje, da je zaradi navedenega ravnanja sodišča zmanjkalo sredstev za poplačilo oškodovancem, v posledici česar je bila zoper njega vložena kazenska ovadba. Če bi sodišča v Sloveniji delovala v skladu z zakonodajo na področju izvršb, do kazenskega pregona zoper njega ne bi prišlo. Zatrjuje tudi, da je sodišče kršilo 6. člen EKČP, ker njegovemu zagovorniku ni dalo možnosti za pripravo obrambe. Navaja, da je sodišče prezrlo dejstvo, da je bil kazenski spis pri drugem sodišču, zaradi druge zadeve, zaradi česar do njega dlje časa ni bilo možno dostopati, posledično pa zagovorniku ni bilo omogočeno dovolj časa za pripravo kvalitetne obrambe. Po stališču obsojenca je bil iz tega razloga prekršen 29. člen URS. Uveljavlja tudi kršitev 1. člena 4. protokola EKČP, ki pravi, da nikomur ne sme biti odvzeta prostost samo zato, ker ne more izpolniti pogodbenih obveznosti (prepoved zaporne kazni zaradi dolgov). Sodišču očita, da mu je v določenem posebnem pogoju določilo zelo visok denarni znesek, ob tem pa je ugotovilo, da je njegovo finančno stanje slabo in ga je zaradi tega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Meni, da mu sodišče ne bi smelo določiti takšnega posebnega pogoja glede na to, da je ugotovilo, da je že dlje časa brez prihodkov in, da nima za vsakodnevno preživetje.

12Po pregledu pritožbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da so vse te navedbe materialnopravno neizčrpane, ker jih obsojenčev zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, za kar ni bilo nobenih ovir. Obsojenec se v zahtevi za varstvo zakonitosti zato na te kršitve ne sme sklicevati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nestrinjanja z dokazno oceno nižjih sodišč, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14Nižji sodišči sta v rednem postopku ugotovili, da je obsojenec brez prihodkov in oče enega nepreskrbljenega otroka, zato sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka. Iz tega razloga je tudi Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

¹ Odločbe VSRS I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017, I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017, I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019, I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018 in druge.