VSL Sodba II Cp 183/2020

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki I izreka tako, da se znesek (avtorskega nadomestila), ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 7.709,13 EUR (94.712,13 EUR namesto 102.421,26 EUR);

- v točki III izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zviša za 440,12 EUR (3.308,12 EUR namesto 2.868 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne, ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 225,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 102.421,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2018 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke v višini 2.868 EUR (točka III izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožujeta obe pravdni stranki (tožeča stranka se pritožuje tudi zaradi kršitve pravic iz 14., 22. in 60. člena Ustave RS). Primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev, obe s stroškovno posledico.

3Tožeča stranka sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih navedb o tem, da nadomestilo v višini 0,198 EUR ni primerno nadomestilo. S tem je kršilo njeno pravico do izjave. Nadomestilo 0,198 EUR ni dogovorjeno niti običajno plačilo v smislu določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP).² Pravno praznino je treba zapolniti na podlagi zakona, ne prostega preudarka. Podlaga za nadomestilo bi morali biti pretekli dogovori (licenčne pogodbe). Tarifa iz Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS ne more biti pravna podlaga za zapolnitev pravne praznine, in sicer zato, ker gre za zasebnopravni akt (sodišča so pri odločanju vezana na Ustavo in zakon), ker Zavod AIPA ne varuje glasbenih del (primerjava med avdiovizualnimi in glasbenimi deli ni mogoča - zapolnitev tarifne praznine za eno vrsto avtorskega dela s tarifo za drugo vrsto avtorskega dela ni zakonita z vidika določb ZASP in Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP³)), ker ne varuje avtorskih del v RA programih (zato ni podlage za odštetje zneska), in ker glasbeno delo, ustvarjeno posebej za uporabo v avdiovizualnem delu, ni samostojno delo (soavtorstvo oseb iz 105. člena ZASP se razteza na celotno avdiovizualno delo). Prisojeno nadomestilo temelji na diskontni tarifi, čeprav je osnovna tarifa Zavoda AIPA v letu 2013 znašala 0,80 EUR (ne 0,45 EUR). Popust velja le za podpisnike sporazuma. Tožeča stranka ni podpisnica sporazuma, zato ta zanjo ne velja. Metodologija izračuna nadomestila ni primerna, saj je revizijsko sodišče obravnavalo zadevo, ki se je nanašala na drugo obračunsko leto. V našem pravnem sistemu ne velja precedenčno pravo, sodbam Vrhovnega sodišča zato ni mogoče pripisati moči formalnega pravnega vira. Sodišče ni upoštevalo korelacije med avtorsko glasbo in zaslužkom uporabnika. S svojo odločitvijo je sodišče razvrednotilo avtorsko pravico. Sodišče je toženo stranko neutemeljeno štelo za poštenega uporabnika. Na podlagi ustaljene sodne prakse, znane od maja 2018, bi lahko tožena stranka poravnala nesporni del nadomestila. Tožena stranka ni pridobila dovoljenja za legalno uporabo avtorskih del. S plačilom 0,007 EUR na naročnika je izigrala zakon.

4Tožena stranka sodišču očita, da je navedbe in dokaze strank presojalo površno in nepopolno, ter s tem v odnosu do iskanja materialne resnice zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Odločalo je o zahtevku, o katerem je bilo pravnomočno razsojeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 418/2016-II, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 868/2018. Sodišče lahko prisodi le enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih (torej enkrat, za oboje). Tarifa 1998 in 31. člen ZASP ne ločita pravice kabelske retransmisije RA in TV programov, določata enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avtorskih del. V tem postopku nastopata isti stranki, podana je istovetnost zahtevkov (plačilo avtorskega honorarja za leto 2013). Tudi, če bi sodišče štelo, da ne gre v celoti za pravnomočno razsojeno stvar, bi moralo tožeči stranki dosoditi le razliko 0,0123 EUR (0,1873 EUR – 0,175 EUR). Sodišče bi moralo v tem postopku ustrezno upoštevati opravljena plačila, saj je tožena stranka za leto 2013 plačevala nadomestilo za RA in TV programe. Tožba je bila vložena 29. 1. 2018, kar pomeni, da so terjatve, nastale do 29. 1. 2015, zastarale. Zastarale so tudi, če se upošteva daljši zastaralni rok. Razmerje med pravdnima strankama bi moralo sodišče presojati kot gospodarsko razmerje. Oporo za takšno stališče je najti v 12. členu ZKUASP. Tudi sama tožeča stranka se opredeljuje kot gospodarski subjekt (v ustavni pritožbi se sklicuje na pravico do svobodne gospodarske pobude). Tožeča stranka je organizacija s posebnimi javnimi pooblastili (ne nepridobitno združenje, ustanovljeno zaradi uresničevanja zasebnih interesov), zato se v sporu uporabljajo procesne določbe o gospodarskih sporih. Ker gre za spor gospodarske narave in ker je predmet spora odškodninska (168. člen ZASP) oziroma občasna terjatev, je treba uporabiti pravilo o triletnem zastaralnem roku. Tožena stranka je tožeči stranki ves čas plačevala nadomestilo za »čisto glasbo« v višini 0,00703 EUR, preostanek nadomestila je dolžna plačevati Zavodu AIPA. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožeča stranka s svojo neaktivnostjo povzročila pravno praznino (po delni razveljavitvi tarife Pravilnika 1998 ni na ustavno skladen način uredila kriterijev za določanje višine nadomestila). Vrhovno sodišče je v izračunu nadomestila zagrešilo računsko napako, 13 % od zneska 0,45 EUR znaša 0,0587 EUR, ne 0,056 EUR. Če od zneska, ki bi pripadel vsem avtorjem glasbe (0,246 EUR) odštejemo nadomestilo za skladatelje filmske glasbe (0,0587 EUR), dobimo znesek 0,1873 EUR (ne 0,198 EUR), oziroma po odštetju nadomestila za RA programe (0,045 EUR), 0,1423 EUR. Vrhovno sodišče je nadomestilo v višini 0,198 EUR določilo kot tarifo v konkretnem sporu, ter poudarilo, da se lahko v drugih sporih upošteva drugačno dejansko stanje. Ne drži, da je bilo neprerekano dejstvo, da je tožena stranka z retransmisiranjem glasbe v RA in TV programih ustvarjala dohodke. Prav tako ne drži, da tožena stranka ni prerekala zatrjevanega števila naročnikov. Sodišče je tudi nepravilno (pavšalno, nekonkretizirano) zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, ki bi lahko pojasnil, da je tožena stranka dolžno nadomestilo izračunala na podlagi študije B.

5Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe nasprotnika v pravdi.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7Tožeča stranka je od tožene stranke (kabelskega operaterja) zahtevala plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih, za leto 2013, v skupni višini 362.752,52 EUR. Predlagala je, naj podlago za izračun obveznosti tožene stranke predstavljajo njeni prihodki (povprečna naročnina 18,32 EUR x število naročnikov 55.785 x 3 % x 12 mesecev⁴, zmanjšano za že izvedena plačila 5.160,71 EUR), oziroma (po dopolnitvi trditvene podlage), naj se pravna praznina zapolni z upoštevanjem preteklih dogovorov (licenčne pogodbe, Memorandum).

8Tožeča stranka je v pravdi P 418/2016-II, vodeni med istima pravdnima strankama, zahtevala plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del (izključno) v RA programih, in sicer za 55 - mesečno obdobje, med drugim tudi za leto 2013. Na podlagi pravnomočne sodbe je bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 38.732,17 EUR. Iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje (prilogi B2, B10) je mogoče povzeti, da je sodišče prve stopnje obveznost tožene stranke izračunalo na podlagi tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (55.560 naročnikov x 0,175 EUR na naročnika x 55 mesecev), nato pa tožeči stranki prisodilo razliko med zahtevanim (137.511 EUR) in že plačanim zneskom (98.778,83 EUR). Izhajajoč iz cene za uporabo glasbe v RA programih, dogovorjene v licenčni pogodbi (0,045 EUR na naročnika RA programa), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da znaša dolg tožene stranke 38.732,17 EUR (55.560 naročnikov x 0,045 EUR na naročnika x 55 mesecev, zmanjšano za delna plačila). Odločitev sodišča prve stopnje je torej potrdilo, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov.

9V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izračunalo prisojeno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih ob uporabi tarife 0,153 EUR (0,198 EUR - 0,045 EUR) in upoštevajoč število naročnikov 55.785.

10Tožbene trditve, da tožena stranka ni imela urejenega prenosa avtorskih pravic in da za uporabo ni plačevala ustreznega avtorskega nadomestila, so omogočale presojo zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (198. člen Obligacijskega zakonika (OZ⁵)). Vtoževano avtorsko nadomestilo predstavlja nadomestilo koristi, ki jo je imela tožena stranka od nezakonite uporabe avtorskih del. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o ugovoru zastaranja pravilno oprlo na določbo 346. člena OZ o petletnem zastaralnem roku, ki velja tudi za terjatve iz naslova neupravičene obogatitve. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ), odškodninske terjatve (352. člen OZ) in občasne terjatve (347. člen OZ). V vtoževanem obdobju stranki nista imeli sklenjene pogodbe, niti med njima ni bilo dogovora o mesečni zapadlosti obveznosti tožene stranke. Vtoževana obveznost nima pogodbene niti odškodninske podlage (tožeča stranka ne zahteva izpolnitve pogodbene obveznosti, zahteva plačilo nadomestila za uporabo), zato je obširna pritožbena argumentacija, s katero poskuša tožena stranka doseči uporabo krajšega zastaralnega roka, neutemeljena. Napačna je njena pritožbena teza, da bi moralo sodišče prve stopnje (gospodarsko) naravo spora upoštevati tudi pri presoji materialnopravnih določb. Napačen pa je tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja v celoti neutemeljen. Upoštevajoč petletni zastaralni rok, je terjatev iz naslova avtorskega nadomestila, vtoževana za obdobje od 1. 1. do 28. 1. 2013, do vložitve tožbe (29. 1. 2018) zastarala. Trditve tožeče stranke o pretrganju zastaranja zaradi delnega plačila, opravljenega 24. 1. 2014, na račun obveznosti, nastale v decembru 2013,⁶ niso razlog za drugačno presojo. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg, kar lahko stori ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi tako, da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (prvi in drugi odstavek 364. člena OZ). Z delnim plačilom obveznosti za december 2013 niso nastopili učinki pretrganja zastaranja tudi glede obveznosti, ki jo tožeča stranka zahteva za januar 2013. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in iz izračuna avtorskega nadomestila izvzelo uporabo avtorskih del v obdobju od 1. 1. do 28. 1. 2013.

11Dva spora sta identična, če sta podani subjektivna in objektivna istovetnost. Istovetnost zahtevkov je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zahtevka iz predmetne pravde in pravde P 418/2016-II nista istovetna, in da posledično ni procesne ovire za vsebinsko odločanje. Okoliščina, da se lahko glasba kabelsko retransmisira v TV in RA programih, oziroma da gre za različna načina izkoriščanja glasbenih del, ki sta imela v času veljavnih dogovorov tudi različno pogodbeno podlago, utemeljuje sklep, da je dejanska podlaga v obeh sporih različna. V primeru kot je konkretni, ko je tožeča stranka uveljavljala plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih v ločenem postopku, je bilo sodišče prve stopnje pri odločanju vezano na odločitev v prej končanem sporu le v tem smislu, da tožeča stranka za isto vtoževano obdobje iz naslova nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe ni upravičena do zneska, višjega od 0,198 EUR na naročnika mesečno, kolikor znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota (kot bo obrazloženo v nadaljevanju). Vsa delna plačila nadomestila, ki jih je tožena stranka opravila na račun kabelske retransmisije glasbe v RA in TV programih, je sodišče prve stopnje upoštevalo že v sporu P 418/2016-II, zato jih sodišče prve stopnje v tem sporu utemeljeno ni (ponovno) upoštevalo.

12Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo in v bistvenem povzelo vsa za odločanje v tem sporu relevantna materialnopravna stališča Vrhovnega sodišča, sprejeta v zadevah, ki so povsem primerljive z obravnavano:

(1) Vrhovno sodišče je glede kabelske retransmisije ugotovilo obstoj tarifne praznine,⁷ ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen. V zadevi II Ips 43/2018 je kot primerno (običajno) nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je takšen znesek določilo, v zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.⁸ Vrhovno sodišče je pojasnilo, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožečo stranko in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča kot pravnemu redu EU.

(2) Opirajoč se na tarifo sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji) predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6 %), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe (61,4 %) in glasbo, vključno s filmsko (38,6 %); kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu (v RA in TV programih). Znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati⁹), ki se predvaja v RA in TV programih. Glede višine nadomestila je Vrhovno sodišče izrazilo zavedanje, da obstajajo tudi drugi postopki določanja primernega nadomestila in da so postavke, na katerih temelji ocena, variabilne, zato bi bila lahko primerna tudi nekoliko višja ali nižja tarifa.

13Stališče Vrhovnega sodišča glede načina zapolnitve tarifne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno, je sodišče prve stopnje pravilno razumelo kot napotek (nižjim sodiščem) za uporabo (začasne) tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP, in sicer v vseh obstoječih in bodočih sporih, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena (kar z drugimi besedami pomeni: za vsa vtoževana obdobja, ne le za leto 2012, ki je bilo vtoževano obdobje v zadevi II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/2017¹⁰). Posledično sodišču prve stopnje v obrazložitev izpodbijane sodbe ni bilo treba zajeti vseh razlogov, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo način zapolnitve nastale tarifne praznine. Znižan standard obrazloženosti ne pomeni, da predstavlja sodba Vrhovnega sodišča za nižja sodišča zavezujoč (formalni) pravni vir. Že Vrhovno sodišče je predvidelo možnost, da nižja sodišča v primeru jasnih in prepričljivih argumentov pravdnih strank, da je tarifa 0,198 EUR občutno previsoka ali prenizka, določijo drugačno tarifo. Tožeča stranka niti v pritožbi ne konkretizira, glede katerih dejanskih okoliščin je stanje v obravnavani zadevi bistveno drugačno od stanja v zadevah, obravnavanih pred Vrhovnim sodiščem. Edino razlikovalno okoliščino (v postopkih pred Vrhovnim sodiščem še ni bilo aktualno vprašanje uveljavljanja nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV in RA programih, v dveh ločenih postopkih) je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo (kot bo obrazloženo v nadaljevanju). Ker se je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri opredelilo do relevantnih navedb, s katerimi je tožeča stranka nasprotovala razlogom, povzetih iz sodb Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba ni obremenjena s postopkovnima kršitvama iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Sodišče prve stopnje se v tem postopku utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti za nastanek tarifne praznine. Tožena stranka v pritožbi niti ne pojasni, na kakšen način bi moralo sodišče prve stopnje pri sojenju upoštevati z njene strani zatrjevano dejstvo, da je za nastanek tarifne praznine odgovorna tožeča stranka. Če tarifa ni določena sporazumno in če je tudi ne določi Svet za avtorsko pravo, mora nastalo pravno praznino zapolniti sodišče, in sicer skladno z merili iz prvega odstavka 81. člena ZASP¹¹ (ne z merili iz tretjega odstavka 156. člena ZASP, oziroma tretjega odstavka 45. člena ZKUASP).¹² V odsotnosti splošne tarife predstavlja cena, določena s strani sodišča, ceno, ki odraža ekonomsko vrednost glasbenega dela. Ker je takšna cena odvisna (tudi) od števila naročnikov, ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču tožeče stranke, da odmerjeno nadomestilo ni povezano s prihodki naročnika. Razlog za to, da tarifne praznine ni mogoče zapolniti s pomočjo preteklih (neveljavnih) dogovorov, jasno izhaja iz dejstva, da ti dogovori izvirajo iz obdobja, preden je bilo Zavodu AIPA podeljeno stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del.¹³ Uporaba primerne tarife predstavlja uporabo materialnega prava, kar sodi v domeno sodišča, zato je pravilna postopkovna odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, ki naj bi pojasnil izračun zneska, ki ga je tožena stranka štela za primerno avtorsko nadomestilo.

15Vrhovno sodišče je navedlo podlage, na katerih temelji izračun nadomestila, ter v zadostni meri pojasnilo metodologijo izračuna. Pritožbene trditve tožeče stranke, v katerih je izražen dvom v pravilnost uporabljene metodologije izračuna, so neutemeljene. Razlogi za naslonitev na pravne podlage, ki veljajo za Zavod AIPA, in na pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli, izvirajo iz obsega pravic, ki jih je (bila) tožeča stranka upravičena upravljati pred in po 11. 10. 2010, ko je bilo stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del dodeljeno Zavodu AIPA. V tem dovoljenju je zapisano, da velja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del za vse soavtorje, med njimi pa je izrecno naveden tudi skladatelj filmske glasbe, zaradi česar tožeča stranka od 11. 10. 2010 dalje ni več upravičena zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena (ne upravlja več s pravicami na filmski glasbi), sme pa še vedno zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe. Ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče z uporabljeno metodologijo primerjalo neprimerljivo (tarifa za avdiovizualna dela ne more postaviti cene drugi vrsti avtorskega dela - glasbenemu delu). S Skupnim sporazumom, sklenjenim med ZKOS in Zavodom AIPA, je bila določena višina avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo za vse soavtorje avdiovizualnega dela, med drugim tudi za skladatelje filmske glasbe. Skupni sporazum oziroma v njem določena tarifa se torej nanaša tudi na (določena) glasbena dela, konkretno na filmsko glasbo, zaradi česar je kot pravno pravilo, ki se nanaša na podoben primer, uporabljiva pri zapolnjevanju nastale pravne praznine glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Čeprav je na matematični ravni mogoče soglašati s pritožbenim očitkom tožene stranke o računski nepravilnosti v izračunu, tej (manjši) nepravilnosti pomen odvzema razlog (namen, cilj), zaradi katerega je Vrhovno sodišče, upoštevajoč načelo odplačnosti v avtorskem pravu¹⁴, določilo primerno nadomestilo: v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Enotna (enaka) obravnava vseh uporabnikov, upoštevajoč standard začasnosti (vtoževano obdobje v tem sporu je leto 2013), torej utemeljuje uporabo tarife, kot jo je določilo Vrhovno sodišče.

16Neutemeljen je tudi pritožbeni argument tožeče stranke, da bi moral izračun nadomestila temeljiti na nediskontiranem znesku (da bi bilo treba upoštevati višjo tarifo 0,80 EUR/naročnika mesečno, ki velja za primer, ko operater z Zavodom AIPA nima sklenjene pogodbe (II. člen tarife Skupnega sporazuma), ne pa tarife, ki velja v primeru, ko kabelski operater sklene z Zavodom AIPA pogodbo (III. člen tarife Skupnega sporazuma)). Vrhovno sodišče se je v vseh že omenjenih zadevah pri zapolnjevanju nastale tarifne praznine oprlo na nižjo tarifo po Skupnem sporazumu, ki velja za podpisnike pogodb, četudi je bila v Skupnem sporazumu predvidena tudi višja tarifa, in je bilo torej z njo seznanjeno. Že Vrhovno sodišče je torej štelo, da (ne)sklenitev pogodbe med kolektivno organizacijo in uporabnikom ni upoštevna razlikovalna okoliščina.

17S tem, ko je pri odločanju upoštevalo plačila, ki jih je tožena stranka izvedla na podlagi pravnomočne sodbe, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi materialnopravno stališče, oblikovano v praksi pritožbenega sodišča, da je (drugače kot v primeru kabelske retransmisije glasbe v TV programih) v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih pravno praznino mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene¹⁵ (ki je v konkretnem pogodbenem razmerju znašala 0,045 EUR na naročnika RA programov). Tudi, če tožeča stranka za isto obdobje ne bi zahtevala nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih v ločenem postopku, bi znižanje nadomestila 0,198 EUR narekovali že okoliščini, da je tožena stranka v vtoževanem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo tudi v RA programih, in da se v TV programih predvaja manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj.

18Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj toženi stranki ni moč očitati nepoštenosti, ki jih tožeča stranka s pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti. Tožena stranka je za vtoževano obdobje tožeči stranki plačala del nadomestila, ki zanjo ni bil sporen. Med pravdnima strankama (in tožečo stranko ter kabelskimi operaterji nasploh) je v vtoževanem obdobju obstajal spor o višini primernega nadomestila, ki še traja. Predmetni postopek dokazuje, da je višina avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kljub ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča med pravdnima strankama še vedno sporna. Po presoji pritožbenega sodišča ustalitev sodne prakse (v letu 2018) ne dokazuje nepoštenosti tožene stranke, oziroma ne utemeljuje začetka teka zakonskih zamudnih obresti od uporabe dalje (193. člen OZ).

19Neutemeljeni so tudi posplošeni pritožbeni očitki tožeče stranke o kršitvah ustavnih pravic (pravice do enakosti pred zakonom, pravice do sodnega varstva in pravice iz ustvarjalnosti).

20Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je imela po podatkih tožene stranke slednja v letu 2013 povprečno 55.785 naročnikov. Tožena stranka v nobeni od svojih vlog ni prerekala tožbene trditve, da je tožeča stranka število naročnikov črpala iz njenih podatkov. V tem smislu je torej sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da predstavlja s strani tožeče stranke zatrjevano povprečno število naročnikov neprerekano dejstvo (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Trditev tožene stranke, da je tožeča stranka v sporu P 418/2016-II navajala drugačno število naročnikov (povprečno 55.560), mora biti upoštevana v luči dejstva, da je tožeča stranka v sporu P 418/2016-II vtoževala plačilo avtorskega nadomestila za bistveno daljše časovno obdobje (55 mesecev) kot v tem sporu (povprečno število naročnikov je torej v obeh sporih razumljivo različno). Upoštevajoč število naročnikov (55.785) in nezastarano obdobje (11 mesecev, 3 dni)¹⁶ znaša obveznost tožene stranke 94.712,13 EUR.

21Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je tožena stranka iz naslova avtorskega nadomestila dolžna plačati tožeči stranki, znižalo za 7.709,13 EUR (iz 102.421,26 EUR na 94.712,13 EUR) (5. alineja 358. člena ZPP). Glede na zapis v točki II izreka izpodbijane sodbe („Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.“) ta sprememba ni narekovala spremembe tudi v zavrnilnem delu sodbe.

22Z znižanjem nadomestila, ki ga tožena stranka dolguje tožeči stranki, se je spremenil uspeh strank v pravdi, zato je treba spremeniti tudi stroškovno odločitev. Odmeri pravdnih stroškov pravdni stranki ne nasprotujeta, zato pritožbeno sodišče nanjo opira spremenjeni stroškovni izračun. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 3.373,55 EUR (12.975,20 EUR x 26 %), tožena stranka pa do povrnitve pravdnih stroškov v višini 6.681,67 EUR (9.029,29 x 74 %). Po pobotu obeh zneskov je dolžna tožeča stranka toženi stranki iz naslova stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, plačati 3.308,12 EUR. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu (v točki III izreka), in sicer tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zvišalo za 440,12 EUR (iz 2.868 EUR na 3.308,12 EUR) .

23V ostalem delu je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo, ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato je dolžna toženi stranki, katere pritožbeni uspeh je 7,5 %, povrniti sorazmerni del nastalih pritožbenih stroškov. Toženi stranki so nastali stroški za pritožbo v višini 1500 točk oziroma 900 EUR (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT¹⁷)), povečani za materialne stroške v višini 25 točk (15 EUR), 22 % DDV in plačano sodno takso za pritožbeni postopek (1.893 EUR), skupaj 3.009,30 EUR. Tožena stranka ni upravičena do višje priglašenih stroškov za pritožbo (pritožbena vrednost spornega predmeta znaša 102.421,26 EUR), niti do stroškov za pregled dokumentacije (800 točk) in sestanke s stranko (1000 točk), saj ne gre za samostojne storitve v smislu OT. Priznane stroške v višini 225,70 EUR mora tožeča stranka plačati toženi stranki v 15. dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Odgovora na pritožbo vsebinsko nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (v pretežni meri stranki ponavljata svoja pritožbena stališča), zato stroški, povezani z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso zajeti v stroškovno odločitev (155. člen ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami
² Ur. l. RS, št. 21/1995, s spremembami in dopolnitvami
³ Ur. l. RS, št. 63/2016
⁴ Pri tem se je sklicevala na metodologijo iz tarife, dogovorjene med tožečo stranko in izdajatelji TV programov iz Skupnega sporazuma o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja Združenja SAZAS v televizijskih programih v Republiki Sloveniji št. 2014.
⁵ Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami
⁶ Te trditve, skupaj z dokazilom o plačilu (priloga A9), je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2019.
⁷ Glej sodbe II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018.
⁸ Te razloge je nato ponovilo v kasnejših sodbah II Ips 41/2018, II Ips 86/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017, II Ips 136/2018.
⁹ Glede obsega pravic, ki jih tožeča stranka sme upravljati, se je Vrhovno sodišče izreklo v sodbi II Ips 43/2018 (točke 22 – 33 obrazložitve), pa tudi v svojih naslednjih odločbah.
¹⁰ Izračun primernega nadomestila temelji na tarifi iz Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS, za leto 2012 (0,45 EUR). Ob izdaji odločb II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/2017 je Vrhovno sodišče še štelo, da je uporabljena tarifna postavka veljavna le za obravnavano zadevo. K sklepu, da je v svojih kasnejših odločbah svoje stališče preoblikovalo/spremenilo, vodi tudi okoliščina, da v kasnejših odločbah ni (več) obrazložilo (metodologije) izračuna, temveč je zgolj povzelo višino nadomestila iz odločb II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017.
¹¹ Če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, se določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera (prvi odstavek 81. člena ZASP).
¹² Kriteriji iz prej tretjega odstavka 156. člena ZASP („Pri določanju primerne tarife se upoštevajo zlasti: 1. celotni bruto prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, celotni bruto stroški, povezani s to uporabo; 2. pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; 3. razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; 4. razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno; 5. posebna zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; 6. primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih, državah Evropske skupnosti, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči.“), zdaj tretjega odstavka 45. člena ZKUASP („Tarifa mora odražati ekonomsko vrednost pravic, ki so predmet skupnega sporazuma, naravo in obseg uporabe avtorskih del ter ekonomsko vrednost storitve, ki jo zagotavlja kolektivna organizacija, pri čemer se glede na okoliščine posameznega primera upoštevajo zlasti: 1. obseg repertoarja; 2. obseg dovoljenja; 3. prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, stroški, povezani s to uporabo; 4. pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; 5. razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; 6. razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno; 7. posebna zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; 8. primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij na istovrstnih delih za istovrstno uporabo v Republiki Sloveniji in drugih državah članicah, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči.“) so zavezujoči v postopku pogajanj o sklenitvi skupnega sporazuma ali v postopku pred Svetom za avtorsko pravo.
¹³ Razloge za to, da se ni mogoče opreti na zneske, ki jih je tožeča stranka za kabelsko retransmisijo glasbenih del prejemala na podlagi licenčnih pogodb, je mogoče povzeti iz sodb II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 41/2018, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017 in II Ips 136/2018: - dogovor je temeljil na širšem obsegu pravic, ki jih je tedaj upravljala tožeča stranka, odražal je drugačna razmerja oziroma stanje pred letom 2010, ko je na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije vstopila nova kolektivna organizacija - Zavod AIPA; - cena licence v paketu se lahko razlikuje od cene, določene za eno pravico kabelske retransmisije.
¹⁴ Sodišče zaradi neobstoja tarife ne more zavrniti zahtevka.
¹⁵ Glej odločbe VSL II Cp 851/2018, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 2858/2017, II Cp 196/2019 in druge.
¹⁶ Preračunano na mesečno obveznost znaša dolg tožene stranke 8.535,105 EUR (55.785 naročnikov x 0,153 EUR na naročnika), preračunano na dnevno obveznost pa 275,326 EUR (8.535,105 EUR/31 dni).
¹⁷ Ur. l. RS, št. 2/2015.