VSL Sodba in sklep I Cp 1375/2019

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku točke I izreka (to je glede ugotovljenih deležev na skupnem premoženju) ter točki III izreka (to je glede stroškov postopka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je v točki II izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da v skupno premoženje pravdnih strank spada hiša na naslovu Cesta M. 23, ..., ID znak 0000-844/1-0 (v deležu do 2/8) in ID znak 0000-843/0-0 ter v izreku pod točko I/a, b, c, d in e navedene premičnine; - da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 1/6 in delež toženca 5/6. Z isto sodbo je zavrnilo: - višji zahtevek tožnice glede deleža; - zahtevek tožnice za ugotovitev, da spada v skupno premoženje tudi stanovanje na naslovu Ulica V. 32, ...; stanovanje na naslovu Cesta Ž. 33, ..., ID znak 0000-2192-2; - oprema v garsonjeri z naslovom Cesta M. 48 oziroma v posesti toženca; - določena denarna sredstva iz naslova kupnine od prodaje garsonjere na naslovu Cesta M. 48 in najemnin ter tožnici naložilo, da tožencu povrne 2.964,14 EUR stroškov (točka III izreka)¹.

2Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožnica z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izpodbija odločitev v drugem odstavku I. točke ter II. in III. točki izreka, toženec pa z uveljavljanjem pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP izpodbija odločitev v drugem odstavku I. točke ter III. točki izreka. Tožnica predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, toženec pa njegovo razveljavitev. Oba priglašata pritožbene stroške. Glede na to, da sta obe pravdni stranki z vsebino pritožb seznanjeni, pritožbeno sodišče njune vsebine na tem mestu ne bo povzemalo. Do pritožbenih razlogov, ki so za presojo njune utemeljenosti pomembni, pa se bo opredelilo v nadaljevanju.

3Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena v celoti.

Glede zavrnilnega dela odločitve (točka II izreka)

a) glede postopkovnih kršitev

5Tožnica, ki ta del odločitve izpodbija s pritožbo, sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno uporabilo 213., 214., 227., 228. in 287. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Storjeni naj bi bili tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Preden bo pritožbeno sodišče na te očitke bolj podrobno odgovorilo, pojasnjuje, da na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa mora tudi, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Na trditve o storjenih kršitvah, ki tem zahtevam niso zadostile, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

7Neutemeljen je očitek, da ima sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi v pogledu dejstev, ki se nanašajo na izvor premoženja ter verigo nakupov. Razlogi o tem so navedeni v točkah 21 do 31 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče jih na tem mestu ne ponavlja, ampak v nadaljevanju bolj podrobno odgovarja le na očitke, ki so v pritožbi, v smeri pomanjkanja razlogov, njihove nejasnosti oziroma medsebojnega nasprotovanja, dovolj konkretizirani.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v točki 27, ob sklicevanju na pravnomočno zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 476/2010, ugotovilo, da sta si pravdni stranki kupnino, ki sta jo prejeli za stanovanje na naslovu Cesta P. 24, že po razvezi razdelili, je nerazumljiv očitek o izostanku razlogov o tem, kam je bila kupnina vložena. Trditev, da je bila ta kupnina (med drugim) vložena v nakup stanovanja na Ulici V. 32, pa predstavlja očitek v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Razlogi, zakaj garsonjera na Cesti M. 48 in stanovanje na Cesti Ž. 33, nista skupno premoženje, so navedeni v 22., 23., 24. in 30. točki izpodbijane sodbe.

Na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo stanovanje na naslovu Cesta P. 24 kupljeno in prodano za isti znesek, je obrazloženo v točki 26 izpodbijane sodbe. V isti točki je obrazloženo tudi to, kako so bile plačane izboljšave. Nerazumljiv je očitek, da si razlogi o izvoru sredstev za nakup tega stanovanja nasprotujejo, saj je sodišče glede tega ugotovilo le to, da je bilo stanovanje kupljeno s privarčevanimi sredstvi (glej točko 35 sodbe). Takšna ugotovitev tudi ne nasprotuje nadaljnjim ugotovitvam, kaj se je zgodilo s kupnino, ko je bilo stanovanje prodano in kaj je bil vir sredstev za nakup stanovanja na Ulici V. 32 (pogodbena vrednost 45.000 EUR) in garsonjero na Cesti M. 48 (pogodbena vrednost 5.000 EUR).

Očitek, da sodišče ni pojasnilo, ali je bil denar, ki je strankama ostal po nakupu ali prodaji posamezne nepremičnine, porabljen za obnovo ali za nakupe vozil, je pavšalen in nanj niti ni mogoče konkretno odgovoriti. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje (ki je bilo ob tem vezano na trditve strank glede vira sredstev za nakup posamezne nepremičnine in njeno obnovo ter glede porabe kupnine ob prodaji) navedlo dovolj razlogov, da je pritožbeni preizkus mogoč.

8To, da je sodišče prve stopnje sledilo trditvi tožnika, da je k nakupu stanovanja na naslovu Ulica V. 32 prispevala denar tudi njegova sedanja žena, ni pa sledilo trditvi tožnice o njenem vložku posebnega premoženja (to je 30.000 DEM ali KM), ne pomeni neenakega obravnavanja strank, saj ima takšno ravnanje sodišča podlago v izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni, ki je sledila metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

9Ne drži, da toženec trditvi, da sta bila garsonjera na Cesti M. 48 in stanovanje na Cesti Ž. 33 kupljena iz skupnega premoženja, ni nasprotoval. Navedel je, da sta bili obe nepremičnini kupljeni že po razvezi zakonske zveze (to je v letu 2014 oziroma 2016) in zato nista skupno premoženje, zanikal pa je tudi trditve tožnice o izvoru sredstev za nakup². Tožnica sicer trdi, da toženec ni prerekal še drugih njenih navedb, a je tak očitek preveč pavšalen, da bi bilo nanj mogoče odgovoriti. Do kršitve 214. člena ZPP glede na obrazloženo ni prišlo.

10Zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo v pritožbi naštetih prič, opravilo ogleda in izvedlo še nekaterih drugih predlaganih dokazov, je obrazloženo v točki 10 sodbe. Očitek, da gre za neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov in s tem za kršitev 287. člena ZPP, je zato neutemeljen. Glede na to, da je tožnica predlog za zaslišanje prič V., Z., K., A. in M., ki jih izpostavlja v pritožbi, umaknila, je brez podlage tudi pritožbeno vztrajanje, da bi jih sodišče prve stopnje moralo zaslišati in opraviti soočenje med pričama G. (toženčeva sedanja žena) in A. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v pravilnost odločitve o zavrnitvi nekaterih drugih dokazov. Glede na ugotovitev, da stanovanje na naslovu Ulica V. 32, garsonjera na naslovu Cesta M. 48 in stanovanje na naslovu Cesta Ž. 33, niso skupno premoženje pravdnih strank, tudi najemnina, ki jo je toženec prejel oziroma jo prejema z oddajo v najem, ni skupno premoženje. Poizvedbe na FURS glede sklenjenih najemnih pogodb in plačevanja davka od prejetih najemnin so bile zato nepotrebne, tak dokazni predlog pa pravilno zavrnjen. Dejstvo, da najemnih pogodb ni predložil toženec, iz istih razlogov na odločitev nima vpliva. Poizvedbe pri FURS-u so bile nepotrebne tudi v zvezi z ugotavljanjem višine kupnin, saj FURS v tem pogledu razpolaga le s pogodbami, ki jih je v spis predložil že toženec. Glede na to, da je toženec predložil obe pogodbi, ki se nanašata na stanovanje v lasti njegove sestre E. C. (prilogi B31 in B32), ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče slednjo pozivalo, da ju predloži. Enako velja za toženca. Predložil je kupne pogodbe za vse sporne nepremičnine, za dokazila o vlaganjih (računi in drugo) pa je pojasnil, da z njimi ne razpolaga več.

b) Glede dejanskega stanja in uporabe materialnega prava

11Bistvene dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na odločitev pod točko II izreka, so sledeče:

- Skupno pridobivanje pravdnih strank je trajalo približno 10 let. Pričelo se je v februarju 2002 in končalo januarja 2011 z razvezo;

- Pravdni stranki sta s skupnimi prihranki od preprodaje vozil 26. 8. 2009 kupili stanovanje na naslovu P. cesta 24, kupnina je znašala 20.000 EUR. Stanovanje je bilo 13. 4. 2010 za isti znesek prodano nazaj bratu in sestri pok. prodajalca. Prejeto kupnino sta si pravdni stranki po razvezi že razdelili;

- Toženec je 21.11. 2013 (in ne že leta 2010) kupil garsonjero na naslovu Cesta M. 48 in jo prodal 17. 6. 2014. Kupnina se je poračunala z v letu 2012 prodajalcu izročenim vozilom Audi A4 (vrednost 3000 EUR) in posojilom prodajalcu v višini 2000 EUR. Ni dokazano, da bi bila kupnina ali njen del plačana iz skupnih sredstev pravdnih strank;

- Toženec je 26. 5. 2014 od prodajalca K. kupil stanovanje na naslovu Ulica V. 32. Ni dokazano, da bi bila kupnina ali njen del plačana iz skupnih sredstev pravdnih strank. Del kupnine je predstavljala garsonjera na naslovu Cesta M. 48, pogodba glede prenosa lastninske pravice na garsonjeri je bila med tožencem in K. podpisana istega dne, to je 26. 5. 2014. Z določenimi denarnimi sredstvi je ob nakupu razpolagala tudi toženčeva sedanja žena. Stanovanje je toženec po nakupu v letu 2014 oddal v najem L. V.;

- Toženec je 27. 7. 2016 kupil stanovanje (del stavbe 0000-2192-3) in shrambo (del stavbe 0000-3133-3) na naslovu Cesta Ž. 33. Ni dokazano, da bi ju kupil iz sredstev, ki so skupno premoženje tožnice in toženca (to je iz sredstev, ki izvirajo iz preprodaje vozil). Toženec stanovanje oddaja v najem M. Z. Stanovanje na istem naslovu (del stavbe 0000-2192-2) je last toženčeve sestre E. C., slednja ga je kupila v letu 1993.

12Pritožbeno sodišče v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi zavrača tožničino grajo dokazne ocene listin ter izpovedb zaslišanih prič in strank, saj meni, da je narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP, zaključki so logično in življenjsko prepričljivi, pa tudi preverljivo obrazloženi. Drugačne trditve tožnice so zato neutemeljene. Ker razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, ni kaj dodati, jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ampak bo v nadaljevanju odgovorilo le na tožničine pomisleke. Že na tem mestu pa poudarja, da so njene trditve, da so bila posamezna odločilna dejstva zmotno ugotovljena, v večjem delu pavšalne, saj se ob graji dejanskih ugotovitev z argumenti sodišča prve stopnje ne sooči in ne ponudi razlogov za dvom v njihovo pravilnost. V pritožbi izpostavi le tisto, kar bi ji bilo lahko v korist, spregleda pa ostalo.

13Da je bilo stanovanje na naslovu Cesta P. 24 v letu 2009 kupljeno s sredstvi, ki so bila privarčevana ravno zaradi dodatne dejavnosti preprodaje vozil, je v izpodbijani sodbi ugotovljeno in je izpostavljanje tega dejstva v pritožbi nepotrebno. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo to stanovanje v letu 2009 kupljeno in prodano za isti znesek, to je 20.000 EUR. Dokazna ocena sodišča prve stopnje (glej razloge v točki 26 izpodbijane sodbe) je namreč v tem delu skrbna in prepričljiva, tožničine pritožbene navedbe pa vsebinsko gledano predstavljajo le vztrajanje, da to ne drži. To pa za uspeh s pritožbo ne zadošča.

14Ko tožnica v nadaljevanju pritožbe navede, da je bila prejeta kupnina porabljena za nakup stanovanja na naslovu Ulica V. 32, katerega pogodbena vrednost je znašala 45.000 EUR, spregleda razloge sodišča prve stopnje, da tega denarja (ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi I P 476/2010) pravdni stranki nista porabili, ampak prihranili in sta si ga že po razvezi razdelili, spregleda in ne sooči pa se niti z argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z ugotovitvijo, da stanovanje na naslovu Ulica V. 32 tudi sicer ni bilo kupljeno v letu 2010, ampak v letu 2014 (torej več let po razvezi)³ in zaključkom, da ni izkazala, da bi bila kupnina zanj plačana iz skupnih sredstev.⁴ V pritožbi tako navede le to, da je način plačila kupnine, zatrjevan s strani toženca, neverjeten, zanika, da je bila v račun dana garsonjera, kot zmotno pa označi tudi ugotovitev, da je za nakup prispevala toženčeva sedanja žena. Glede na to, da je izkazano, da je prodajalec stanovanja K. sklenil kupno pogodbo za garsonjero dne 26. 5. 2014, torej istega dne kot je tožencu prodal svoje stanovanje na Ulici V. 32, in je o vračunanju prepričljivo izpovedal tudi toženec, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil del kupnine plačan tako kot je toženec zatrjeval. Po presoji pritožbenega sodišča je sicer izkazano tudi to, da je z določenimi denarnimi sredstvi, ki jih je bilo mogoče porabiti za nakup stanovanja na Ulici V. 32, razpolagala tudi toženčeva sedanja žena, vendar to ni bistveno. Bistveno je, da tožnici ni uspelo dokazati, da je bilo stanovanje kupljeno v letu 2010 oziroma z denarjem, ki je bil skupen.

15Kdaj in s katerimi sredstvi je bila kupljena garsonjera na naslovu Cesta M. 48, je obrazloženo v 23. in 24. točki izpodbijane sodbe. Ugotovitev, da je bila kupljena v letu 2013 (po razvezi), je sodišče prve stopnje oprlo na predloženo kupno pogodbo ter izpovedbo priče R. F., ki je potrdil, da je bil do septembra 2011 najemnik te garsonjere, najemodajalec pa je bil V., torej še prejšnji lastnik. Izpovedbo te priče je potrdila tudi njegova žena N. F. Pritožbeno sodišče, saj pritožnica dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje le s svojim nestrinjanjem in ponavljanjem navedb ni uspela vzbuditi, zato sprejema kot pravilno ugotovitev, da je bila garsonjera kupljena izven obdobja zakonske zveze pravdnih strank. Pravilen je tudi zaključek, da tožnica svojih trditev, da je bila kupnina plačana iz skupnih sredstev, ni izkazala. Tudi za garsonjero je namreč trdila, da je bila kupljena s sredstvi, ki sta jih pravdni stranki dobili s prodajo stanovanja na Cesti P. 24, to pa iz razlogov, ki so že bili zgoraj navedeni, ne drži. Trditev, da je bilo vozilo Audi A4, ki ga je toženec dal v račun, in denar za posojilo, ki ga je toženec poračunal s prodajalcem, skupno premoženje, pa je z ničemer opravičena pritožbena novota, ki je neupoštevna (337. člen ZPP).

16Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov v ugotovitev, da stanovanji na naslovu Cesta Ž. 33 nista skupno premoženje pravdnih strank. Eno od stanovanj je ob upoštevanju listinskih dokazov in tudi izpovedbe zaslišane E. C., nedvomno last slednje, saj ga je kupila že v letu 1993, drugo stanovanje pa je toženec kupil šele v letu 2016, tožnica pa ni izkazala, da je bila kupnina plačana iz skupnih sredstev, to je iz sredstev, ki sta jih stranki zaslužili s preprodajo vozil. Ker pritožnica tudi v zvezi s tem ne ponudi nobenih argumentov za svoje drugačne trditve, ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Ker ne gre za skupno premoženje, dejstva, ki se nanašajo na najem toženčevega stanovanja, niso odločilna. Dejansko stanje zato v tem pogledu ni bilo nepopolno ugotovljeno. Enako velja za očitke v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja za ostale nepremičnine, ki jih je toženec oddal v najem (to je stanovanje na Ulici V. 32 in garsonjero na naslovu Cesta M. 48).

17Pravilne so nadalje tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede vsebine pravnomočne zamudne sodbe v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 476/2010 oziroma dejanske podlage tega spora. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, iz navedene zamudne sodbe (priloga B17) izhaja, da denarni znesek 25.000 EUR (za katerega je toženec (tam tožnik) zahteval ugotovitev, da sodi v skupno premoženje ter posledično plačilo 12.500 EUR) predstavlja tudi kupnino, ki je bila prejeta za stanovanje na Cesti P. 24 (to je 20.000 EUR). Drugačne pritožbene trditve (da je šlo za višji znesek in da ima denar izvor v dejavnosti preprodaje vozil) so zato neutemeljene.

18Sodišče prve stopnje je glede na povzete dejanske ugotovitve tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je skupno premoženje tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Zaradi načela realne subrogacije, ki velja tudi po razvezi zakonske zveze, pa so del skupnega premoženja tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev ali so pridobljene z zamenjavo oziroma izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja.⁵ Ker je bilo stanovanje na naslovu Ulica V. 32 kupljeno že po razvezi in ni izkazano, da je bilo kupljeno s skupnimi sredstvi, glede na zgoraj obrazloženo ne gre za skupno premoženje. Skupno premoženje pa posledično niso niti najemnine, ki jih je od maja 2014 dalje toženec dobil za to stanovanje. Zahtevek tožnice, da gre za skupno premoženje, je bil zato pravilno zavrnjen. Tudi garsonjera na naslovu Cesta M. 48 je bila kupljena že po razvezi, kupnina pa ni bila plačana s skupnimi sredstvi. Zahtevek tožnice, da je skupno premoženje kupnina, ki naj bi jo toženec prejel, ko je garsonjero prodal, je zato neutemeljen in pravilno zavrnjen. Pravilno je zavrnjen tudi zahtevek tožnice, da v skupno premoženje spada najemnina zanjo. Stanovanje na naslovu Cesta Ž. 33 z ID znakom 0000-2192-2 je last tretje osebe in zato ni skupno. Zahtevek, da to stanovanje sodi v skupno premoženje, je sodišče prve stopnje zato pravilno zavrnilo. Stanovanje na istem naslovu z ID znakom 0000-2192-3 pa je toženec kupil po razvezi in ne iz sredstev, ki so skupno premoženje. Posledično tudi najemnine za to stanovanje niso skupne.

c) Sklepno

19Pritožba tožnice je v tem delu glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdilo.

Glede ugodilnega dela (točka I izreka)

20Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom sodbe ugotavlja, da pravdni stranki s pritožbama ne izpodbijata odločitve, da v skupno premoženje sodi stanovanje na naslovu Cesta M. 23, ..., in v izreku navedene premičnine. Ta je zato pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa.

21Obe pravdni stranki pa iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, utemeljeno izpodbijata odločitev glede deležev pravdnih strank na tako ugotovljenem skupnem premoženju.

22Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, spor o višini deležev ni obračunska pravda. Gre za celovito presojo vseh razmerij med bivšima zakoncema, pri kateri je treba ustrezno ovrednotiti ne le vložek posebnega premoženja in dohodke strank, ampak tudi druge okoliščine, kot so pomoč, ki jo daje zakonec drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Vendar pa to ne pomeni, da lahko sodišče ob tem ravna samovoljno. Odločitev mora imeti podlago v ugotovljenih dejstvih, biti pa mora tudi ustrezno obrazložena.

23V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v točkah 32 do 37 nanizalo vrsto okoliščin, ki so relevantne pri ugotavljanju deleža, a iz razlogov v nadaljevanju, to je točke 38, ni mogoče razbrati, kako jih je upoštevalo. Tako predvsem ni jasno, kaj vse predstavlja podlago za zaključek, da je 1/3 nepremičnine na naslovu Cesta M. 23 tisto, kar sta pravdni stranki ustvarili s skupnim delom in s skupnimi sredstvi. Sodišče navede, da je opravilo primerjavo vrednosti nepremičnine v času nakupa⁶ in vrednosti le te po GURS-u, a pri tem ne navede, kolikšna je ta vrednost. Pritožbeno sodišče je sicer vpogledalo prilogo A82, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, a je ob tem ugotovilo, da sta v evidenci GURS ocenjena dva etažna dela. Ali je sodišče prve stopnje upoštevalo oba in vrednost izračunalo z upoštevanjem solastnega deleža na celi nepremičnini ali le enega od njiju in katerega, ni pojasnilo. Kolikšna je torej povečana vrednost nepremičnine⁷, iz razlogov ni mogoče ugotoviti. Nejasno pa je posledično tudi to, kako je sodišče, ko je poudarilo, da je bila adaptacija financirana z ostankom kupnine za prodano stanovanje na Cesti O. 5 (h kateri naj bi, upoštevajoč razloge v točki 19, dodala svoj prispevek tudi tožnica⁸), zaključilo, da je 1/3 nepremičnine tisto, kar sta pravdni stranki ustvarili s skupnimi sredstvi in skupnim delom. Iz razlogov tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje delež določalo tako, kot da bi bilo sporno stanovanje edino skupno premoženje, čeprav je ugotovljeno, da ga sestavljajo tudi premičnine in je v razlogih pred tem samo pravilno poudarilo, da je treba delež ugotoviti na skupnem premoženju kot celoti in ne na posameznih stvareh.

24Ker zaradi zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče odločitve o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju ne more preizkusiti, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To pa ob upoštevanju 354. člena ZPP narekuje razveljavitev tega dela sodbe. Gre namreč za kršitev, ki je pritožbeno sodišče zaradi njene narave ne more odpraviti samo. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov. Teh namreč ne pozna. Razveljavitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Celo nasprotno. Ker je sodišče prve stopnje dokazni postopek že izvedlo, mu le tega (za razliko od pritožbenega sodišča) ne bo treba ponavljati, le po potrebi dopolniti.

25Čeprav je bilo treba pritožbama ugoditi iz že zgoraj navedenega razloga, pa pritožbeno sodišče, zaradi usmeritve za nadaljnje delo, v nadaljevanju opozarja še na dve bistveni pomanjkljivosti v pogledu dejanskih ugotovitev, saj ju bo v ponovljenem postopku treba odpraviti.

26Prva se nanaša na toženčev kredit, ki sta ga po ugotovitvi sodišča prve stopnje pravdni stranki v večjem delu odplačali v času trajanja zakonske zveze.⁹ Poizvedbe pri X. banki so bile sicer neuspešne, a sta o višini te obveznosti izpovedali stranki. Tožnica je izpovedala, da je znašal obrok med 350 do 400 EUR, toženec pa, da je vzel 2,7 mio kredita¹⁰. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo le tožničino izpovedbo, pa še tu je ostalo na pol poti. Ocenilo je namreč, da je njena ocena anuitete pretirana, ni pa povedalo za koliko. Tudi sicer je sklicevanje sodišča prve stopnje na toženčev povprečen dohodek v letu 2002 (ta je bil povprečno 160.000 SIT, preračunano v EUR pa približno 700 EUR¹¹) neprepričljivo, saj s strani tožnice zatrjevana anuiteta ni dosegla takrat še dopustne obremenitve dohodka. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo zato izvedene dokaze (izpovedbi strank) v pogledu plačila toženčevega kredita bolj skrbno oceniti, po potrebi pa dokazni postopek tudi dopolniti. V kolikor pa višine v zakonu plačane kreditne obveznosti tudi po tem ne bo moglo ugotoviti, bo o tem moralo sklepati na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP)¹².

27Podobno pomanjkljiva oziroma vsaj nejasna je tudi ugotovitev o (približni) višini dohodka, ki sta ga pravdni stranki dosegali s preprodajo vozil. V točki 35 izpodbijane sodbe je tako obrazloženo, da sodišče ni sledilo tožnici, da je zaslužek iz preprodaje vozil v celotnem obdobju znašal med 2500 do 5000 EUR, verjelo pa je tožencu, da se je posel z avtomobili razširil po letu 2006, saj je bilo v letu 2009 s privarčevanim denarjem kupljeno stanovanje na Cesti P. 24. Iz zapisanega tako ni jasno, ali je sodišče prve stopnje tožnici sledilo glede višine dohodka za čas po letu 2006 ali ne, prav tako pa ni zaključka o višini dohodka pred tem. Glede na to, da tožnica sicer ni bila zaposlena, je pa sodelovala pri tej dejavnosti, gre za odločilna dejstva v pogledu ugotavljanja deležev.

28O ostalih pritožbenih očitkih pravdnih strank, ki so usmerjeni v izpodbijanje nekaterih drugih ugotovljenih dejstev, se pritožbeno sodišče, upoštevajoč razlog razveljavitve, v tej fazi postopka ne izjavlja, saj to ni smiselno. Sodišče prve stopnje bo namreč moralo ob ponovnem odločanju dokaze ponovno oceniti in svoje ugotovitve v sodbi obrazložiti.

Glede odločitve o stroških (točka III izreka)

29Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo del odločitve o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj je ta odvisna od uspeha strank v postopku. Ta pa bo znan, ko bo odločeno o celotnem zahtevku.

Glede pritožbenih stroškov

30Pritožbeno sodišče je tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK

Zoper sklep v prvem odstavku točke I izreka je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Pritožbeno sodišče v zvezi s stroškovno odločitvijo opozarja na očitno pisno napako, saj je v njej zapisano, da je tožeča stranka dolžna plačati stroške tožeči stranki, namesto pravilno toženi stranki. Zaradi razveljavitve tega dela odločitve pa odprava te napake ne bo potrebna.
² Glej navedbe v odgovoru na tožbo, točka 3 (list. št. 10), v vlogi z dne 4. 12. 2017, točka 12 (list. št. 52) in v vlogi z dne 14. 3. 2018 (list. št. 118).
³ To ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na podatke kupne pogodbe, izpovedbo toženca, izpovedbo priče L. V. (prve najemnice tega stanovanja) ter ostale ugotovljene okoliščine v zvezi z nakupom te nepremičnine (glej razloge v točki 25 ter s tem povezane razloge v točkah 21 do 24).
⁴ Glej razloge v točkah 22, 26 in 27.
⁵ Primerjaj odločbi II Ips 446/98 in II Ips 303/98 ter stališče J. Hudej in I. Ščernjaviča v članku Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi (Pravnik, 2010, št. 11-12).
⁶ Pritožbeno sodišče domneva, da je imelo sodišče pri tem v mislih kupnino v višini 5,3 mio SIT (kar upoštevajoč tečaj Banke Slovenije na dan 21. 3. 2006, to je 239,589 SIT/1 EUR, znaša cca 22.000 EUR).
⁷ Da je sodišče s primerjavo skušalo ugotoviti povečano vrednost (zaradi vlaganj?) pritožbeno sodišče zgolj domneva. Glede na to, da je bil v postopku predlagan izvedenec gradbene stroke, pa je tak način ugotavljanja povečane vrednosti vsaj vprašljiv.
⁸ S svojim delom pri obnovi, skrbjo za otroka, delom v gospodinjstvu, s pomočjo pri preprodaji vozil (glej opombo 18 v izpodbijani sodbi).
⁹ Gre za odločilno dejstvo v pogledu ugotavljanja deležev na skupnem premoženju. Če bi se izkazalo, da sta pravdni stranki skupaj odplačali toženčev kredit v višini, kot to zatrjuje tožnica, bo to gotovo vplivalo na višino njunih deležev. Primerjava zneska odplačanega kredita (če sta na primer stranki skupaj odplačevali mesečno 350 EUR, bi to v šestih letih pomenilo približno 25.000 EUR) z višino toženčevega posebnega premoženja, ki ga je vložil v nakup in obnovo v zakonu kupljenih nepremičnin (po ugotovitvi sodišča prve stopnje gre za približno 56.000 EUR) ter kupninami za prvo in drugo stanovanje, pokaže, da ne gre za nezanemarljiv znesek.
¹⁰ Glej izpovedbo na list. št. 231.
¹¹ Pritožbeno sodišče ob tem upošteva tečaj Banke Slovenije na dan 15. 6. 2002, ki je znašal 226,0118 SIT/1 EUR (glej preračun valut na spletni strani VS RS: http://izo.sodisce.si/izo-web/spring/preracun).
¹² Ker sodišče ne more odreči odločitve o zahtevku, to pravilo pove, kako ravnati, ko odločilnih dejstev z izvedenimi dokazi ni mogoče zanesljivo ugotoviti.