VSRS Sodba in sklep II Ips 200/2007

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe za dvosobno stanovanje v Ljubljani, ki sta jo dne 3. 5. 2002 sklenila tožnica kot prodajalka in toženec kot kupec. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev te pogodbe in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to odločitev je tožnica vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nižji sodišči nista dosledno upoštevali 3. in 5. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Pogodba, pri kateri je podan utemeljen sum, da temelji na kaznivem dejanju goljufije, ne more uživati pravnega varstva in je po 86. členu OZ nična. Nižji sodišči sta pri zavrnitvi podrejenega zahtevka napačno uporabili drugi odstavek 46. člena OZ, saj tožnici ni mogoče očitati nezadovoljive skrbnosti. Ker je bila njena volja dana na podlagi neresnično prikazanih dejstev, za katere je druga pogodbena stranka vedela, gre za prevaro, kar narekuje uporabo 49. člena OZ. Tožnica je imela ob podpisu pogodbe popolnoma napačno predstavo o tem, kakšen posel sklepa. Prikazan ji je bil neke vrste fiduciaren posel. Pogodbo je podpisala v veri, da bo nepremičnino dobila nazaj takoj, ko bo denar vrnjen. Toženčeva volja je bila očitno drugačna, saj je vedel, da denar ne bo vrnjen in da je stanovanje kupil zelo ugodno. Sodišči tudi določila 40. člena OZ nista uporabili pravilno. Prodajna pogodba je bila sklenjena v očitno škodo tožnice, z nedopustnim, nedovoljenim in nemoralnim nagibom, zato je nična. Revidentka se ne strinja z oceno drugostopenjskega sodišča, da njena izpoved »da je imela občutek, da se toženec in P. poznata« ni zadostna podlaga za dokaz toženčeve zlorabe in da ni dokazala subjektivnega elementa oderuške pogodbe in zavestne zlorabe njenega neugodnega finančnega položaja. Nižji sodišči sta prezrli bistveno okoliščino, ki dokazuje, da je toženec vedel, v kakšni situaciji se tožnica nahaja, saj je pri prodaji posredoval isti človek, ki je tožnici urejal posojilo – K. F. Ta je z A. P. obiskal tožnico, si ogledal njeno stanovanje, se dogovoril o višini posojila, obrestih, roku vračila in zavarovanju, nato pa kot nepremičninski agent tožencu prodal stanovanje. Tožničina huda premoženjska stiska, naivnost, neizkušenost in lahkovernost je bila znana vsem trem, zato bi sodišče moralo uporabiti 119. člen OZ. Zaradi navedenega je napačen tudi zaključek sodišč, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženec vedel za goljufijo. Sodišči sta zaključek izpeljali iz toženčeve neresnične izpovedbe, izpovedbo A. P. pa napačno ocenili kot neverodostojno. V zvezi s tem revizija izpostavlja izpovedbo toženca in njeno razhajanje z izpovedbo pastorke ter izpovedbo A. P., da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna in ne kupna pogodba, a ji nižji sodišči nista verjeli, razlogov pa ne pojasnili. Da gre za posojilno razmerje je z veliko verjetnostjo mogoče sklepati tudi iz dopisa z dne 18. 1. 2003. Da toženec ni govoril resnice prepričljivo dokazuje njegov dopis z dne 10. 1. 2003 (odstop od dodatka h kupoprodajni pogodbi), glede katerega ni znal pojasniti, za kakšen dodatek naj bi šlo, sodišče druge stopnje pa se o tem ni izjasnilo. Toženec, A. P. in K. F. so povzročili pri tožnici zmoto z namenom, da bi jo napeljali k sklenitvi kupoprodajne pogodbe. Gre za naklepno storjeno kaznivo dejanje. Toženec je vedel, da sklepa navidezno pogodbo in da tožnica pogodbo sklepa v prepričanju, da se bo ta ob vračilu posojila razveljavila. Sodišče druge stopnje je tožničino izpovedbo, dano na pritožbeni obravnavi, napačno ocenilo, saj je bila tožnica takrat zmedena in prestrašena, njena ponesrečena izjava, da sta bila s strani tretjih ogoljufana tako toženec kot ona, pa ni bila mišljena tako, kot jo je razumelo sodišče.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

5Obravnavani spor je premoženjske narave, zaradi česar je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Kadar pa v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

6Tožnica je v tožbi uveljavljala dva tožbena zahtevka v obliki eventuelne kumulacije. Primarno je zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, kar je utemeljevala s trditvami o navideznosti prodajne pogodbe, o oderuški pogodbi in o sklenitvi zaradi toženčevega kaznivega dejanja goljufije. Za primer, da bo primarni tožbeni zahtevek zavrnjen, je poleg glavnega zahtevka postavila še podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe, ker naj bi bila ob sklenitvi pogodbe prevarana oziroma v zmoti. Gre za različna tožbena zahtevka, vsebovana v isti tožbi zoper istega toženca, zato je treba uporabiti navedeno določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Tožnica je vrednost spornega predmeta navedla v eni višini 13.000.000 SIT, ki se kvečjemu nanaša le na primarni tožbeni zahtevek, medtem ko vrednosti spornega predmeta za podrejeni zahtevek ni navedla. Revizija zato v delu, s katerim izpodbija odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka, ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP), revizijske trditve, ki se tičejo podrejenega zahtevka (o zmoti, prevari in goljufiji) pa so nepomembne in se sodišče do njih ni opredeljevalo.

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7Sodišče druge stopnje je kot podlago svoje odločitve sprejelo naslednja pravno relevantna dejstva:

- tožnica je 3. 5. 2002 s tožencem sklenila pisno pogodbo, s katero mu je prodala svoje dvosobno stanovanje, ki se nahaja v IV. nadstropju stanovanjskega bloka v Ljubljani, za kupnino v višini 59.500 EUR, ki naj bi jo plačala v več obrokih do 15. 7. 2002. Pogodbo je overila pri notarju in plačala davek na promet nepremičnine;

- tožnica je vedela, da sklepa s tožencem prodajno pogodbo. Pogodbo je prebrala, jo pregledala, vedela je, kaj gre overit, a je bila prepričana, da »se bo v enem letu razveljavila«;

- pri sklepanju prodajne pogodbe je za tožnico posredovala A. P., ki je skupaj s K. F. poskušala od tožnice pridobiti denarna sredstva iz kupoprodaje, tako da ji je obljubljala visoke dobičke, če kupnino vloži v nekakšne finančne projekte K. F. Toženec A. P. ni poznal in pri tej pogodbeni konstrukciji »posredovanja« ni sodeloval;

- toženec je izročil tožnici pretežni del kupnine, tožnica pa se iz stanovanja ni želela izseliti. Ker je zamujala z izročitvijo ključev, sta stranki sklenili dodatek h kupoprodajni pogodbi, s katerim sta se dogovorili, da se bo tožnica izselila kasneje, kot je bilo prvotno dogovorjeno, za čas do izročitve pa bo tožencu plačevala mesečno najemnino. Toženec je tožnico v dopisih opozarjal na neizpolnjevanje pogodbe.

8Tožnica s pretežnim delom revizijskih navedb povzema vsebino posameznih dokazov (izpovedbe pravdnih strank in A. P. ter vsebino dopisov) in izraža nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno nižjih sodišč, s čimer želi prikazati drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. Teh revizijskih navedb pa revizijsko sodišče ne sme upoštevati, saj je vezano na ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da toženec ni poznal tožničine posrednice A. P. in ni soglašal s sklenitvijo navidezne kupoprodajne pogodbe, niti ni bil seznanjen, da naj bi ta pogodba prikrivala posojilno pogodbo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je obstajala volja obeh strank, da skleneta navidezno prodajno pogodbo, ki prikriva posojilno pogodbo, ne volja, da skleneta prikrito (disimulirano) posojilno pogodbo. Zato je pritrditi materialnopravnemu zaključku sodišč, da je bila med stranka veljavno sklenjena kupoprodajna pogodba. Ugotovljeno dejansko stanje prav tako ne daje opore za sklepanje, da je bil med pravdnima strankama sklenjen (kot nakazuje revidentka) fiduciaren posel, torej da sta pravdni stranki res sklenili prodajno pogodbo in je tožnica tožencu odsvojila nepremičnino, da pa sta učinke tega prvega pravnega posla omejila z drugim pravnim poslom (pactum fiduciae), s katerim naj bi se toženec zavezal, da nepremičnine ne bo prodal, ampak jo bo tožnici vrnil, ko bo dolg plačan. Tožnica namreč ni dokazala, da je s tožencem sklenila posojilno pogodbo, niti kakšen drug pravni posel. Njeno prepričanje oziroma pričakovanje, da »se bo prodajna pogodba v enem letu razveljavila« pa, četudi je bil to ključen nagib zaradi katerega je sklenila pogodbo, ne predstavlja pravno upoštevnega nagiba, kar je ustrezno pojasnilo že drugostopenjsko sodišče. Gre za razlog, ki je tožnico vodil k sklenitvi pogodbe, a ga je pridržala zase. Miselni pridržek pa na veljavnost pravnega posla že zaradi svoje narave ne more vplivati.

9Dejanske ugotovitve tudi ne dajejo opore za zaključek, da je na strani toženca obstajal nedopusten ali nemoralen nagib oziroma da bi bil bistven nagib toženca v tem, da tožnico oškoduje. Prav tako tožnica v postopku ni dokazala, da je toženec vedel za njen neugoden finančni položaj, kar pomeni, da zloraba položaja ni mogla nastopiti. Zato je pravilen zaključek sodišč, da zaradi pomanjkanja subjektivnega elementa oderuštva pogodbe ni mogoče oceniti za oderuško. Glede očitka o ničnosti pogodbe, ker je podan utemeljen sum, da temelji na kaznivem dejanju goljufije, pa je treba pojasniti, da ta ni utemeljen. Bistven element kaznivega dejanja goljufije je, da storilec spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega premoženja kaj stori ali opusti. Vendar pa nepošteno, zvijačno oziroma goljufivo ravnanje (zvijača, prevara, dolus), ki resda pomeni tudi kršitev načela vestnosti in poštenja pri sklepanju pogodbe (5. člen OZ), ni sankcionirano z ničnostjo pogodbe, temveč je sankcija zanj izpodbojnost pogodbe (49. člen OZ).

10Revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).