VSRS Sklep VIII Ips 527/2008

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o začasni odstranitvi tožnika z dela (sklepi tožene stranke z dne 18. 3. 2005, 21. 3. 2005 in 29. 3. 2005) in plačilo premalo izplačane plače zaradi začasne odstranitve z dela.

Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavijo in odpravijo sklepi tožene stranke o začasni odstranitvi tožnika z dela in o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati in sprejeti nazaj na delo, mu priznati delovno dobo za čas od 10. 8. 2005 do 16. 8. 2005 in od 18. 6. 2006 do 13. 8. 2006, mu za obdobje od marca 2005 do novembra 2006 plačati razliko v plači v mesečnih neto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, za vse nadaljnje mesece do sprejema nazaj na delo oziroma dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji pa mu plačati plače v mesečnem neto znesku 652,30 EUR, vse po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto zneskov in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bil sklep o začasni odstranitvi z dela izdan v skladu z določili 129., 131. in 132. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Tudi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja mu je bil izrečen zakonito. Tožniku zagovor ni bil onemogočen, vročanje pa je bilo pravilno opravljeno njegovemu pooblaščencu odvetniku. Sodišče je štelo za dokazano, da je tožnik storil kršitev iz 6. alineje prvega odstavka 99. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/1998 in nadaljnji), saj je z neupravičenim vpogledom v službene evidence naklepno izvršil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja iz 154. člena Kazenskega zakonika RS (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji).

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 14. točko citiranega določila in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka o naroku za dne 25. 5. 2005 obvestila le zagovornika, ne pa tudi tožnika samega. Tožnika ni seznanila z vsemi listinami in dokazi, na katerih je utemeljila njegovo disciplinsko odgovornost. V sklepu o uvedbi disciplinskega postopka ni konkretno opredelila dejanj, ki naj bi jih storil (za katero osebo oziroma stvar je bil opravljen neupravičen vpogled v evidenco, na kakšen način, kje), zato mu ni bila omogočena obramba. Tudi v odločbi o disciplinski odgovornosti niso konkretizirane navedbe o dejanjih, zaradi katerih je sledil ukrep. Nepravilen je zaključek nižjih sodišč, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja iz 154. člena KZ. Tudi iz pisnih aktov tožene stranke ni razviden obstoj vseh teh znakov. Tožnik je zanikal zlorabo osebnih podatkov. Organi, predvsem pa sodišči, bi morali izvesti konkretne dokaze o tem, ali je protipravno vpogledal v osebne podatke, ter to natančno zapisati v sklep ter sodbo. Izpodbijana disciplinska odločba ni zakonita tudi zato, ker tožnik v času vodenja disciplinskega postopka in izdaje odločbe ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5V delu, ki se nanaša na odločitev o zakonitosti sklepov o začasni odstranitvi tožnika z dela in na odločitev o plačilu dela plače, ki ga je tožena stranka zadržala zaradi začasne odstranitve tožnika z dela, revizija ni dovoljena. Tožnik glede tega dela odločitve revizije sicer ni utemeljil, vendar pa je izredno pravno sredstvo formalnopravno vložil zoper pravnomočno sodbo v celoti. V delovnih sporih je revizija dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih je revizija dovoljena po določbah ZPP (1. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja (2. točka 31. člena ZDSS-1). Spor o začasni odstranitvi delavca z dela ne spada med spore iz 1. in 2. točke citiranega določila, sodišče druge stopnje pa glede tega dela odločitve revizije tudi ni dopustilo (5. točka 31. člena ZDSS-1). Tožnik v zvezi z začasno odstranitvijo z dela uveljavlja tudi plačilo dela plače, ki mu ga je tožena stranka zadržala, torej premoženjskopravni zahtevek, vendar ta ne dosega minimalnega zneska, ki je v drugem odstavku 367. člena ZPP predpisan za vložitev revizije v premoženjskih sporih. Vrhovno sodišče je zato revizijo glede odločitve o začasni odstranitvi tožnika z dela in o plačilu zadržanega dela plače zaradi začasne odstranitve z dela na podlagi drugega odstavka 374. člena v zvezi z 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

6Glede preostalega dela odločitve je revizija utemeljena.

7Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija uveljavlja le pavšalno, saj v ničemer ne obrazloži vsebine te kršitve. V tem obsegu Vrhovno sodišče drugostopenjske sodbe zato ni moglo in ni smelo preizkusiti.

9Neutemeljen je revizijski očitek, da bi tožena stranka morala na zagovor v disciplinskem postopku za dne 25. 5. 2005 vabiti tožnika osebno, ne pa le obvestiti njegovega zagovornika. Na podlagi drugega odstavka 130. člena ZJU se v disciplinskem postopku za vabljenje, vročanje, izvedbo obravnave in zapisnik smiselno uporabljajo določbe ZPP (enako določa 3. člen Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti, Ur. l. RS, št. 58/2003; v nadaljevanju: Uredba). V skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP se v primeru, kadar ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Določila o vabilu na obravnavo v disciplinskem postopku vsebuje tudi Uredba. Ta v drugem odstavku 13. člena določa, da se vabilo na obravnavo vroči javnemu uslužbencu, če se zagovarja sam, v tretjem odstavku citiranega člena pa, da se v primeru, če se javni uslužbenec ne zagovarja sam, vabilo na obravnavo vroči njegovemu odvetniku. Glede na vsa citirana pravna določila in dejstvo, da je imel tožnik v disciplinskem postopku pooblaščenca odvetnika, tožena stranka ni kršila pravil o vročanju, ker je vabilo na zagovor za dne 25. 5. 2005 vročila le tožnikovemu pooblaščencu.

10Revizija zmotno navaja, da tožena stranka v disciplinskem postopku tožnika ni seznanila z vsemi dokazi, na katerih je utemeljila njegovo disciplinsko odgovornost (posebej izpostavlja kazensko ovadbo). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožniku vročen sklep o uvedbi disciplinskega postopka, ki se sklicuje na vrsto dokazov, s katerimi naj bi tožena stranka utemeljila njegovo disciplinsko odgovornost: uradni zaznamek pomočnika komandirja, izpis opravljenih dostopov do evidenc, odredbo preiskovalnega sodnika, itd.. V vabilu na disciplinsko obravnavo z dne 21. 3. 2005, ki je bilo tožniku pravilno vročeno, ga je tudi opozorila na možnost vpogleda v disciplinski spis. Tožniku je bila torej možnost seznanitve z dokazi tožene stranke v disciplinskem postopku omogočena. Glede revizijskega očitka, ki je podan v zvezi s kazensko ovadbo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz disciplinske odločbe (pa tudi iz razlogov izpodbijane sodbe) ne izhaja, da ugotovitev odgovornosti in izrek ukrepa temeljita na kazenski ovadbi. Tožena stranka je v disciplinski odločbi sicer navedla, da je zoper tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 154. členu KZ podala kazensko ovadbo, vendar iz obrazložitve odločbe jasno izhaja, da ta temelji na izvedenih listinskih dokazih (med njimi kazenska ovadba ni našteta) in zaslišanju priče.

11Zmoten je revizijski očitek, da niti v sklepu o uvedbi disciplinskega postopka niti v sklepu o disciplinski odgovornosti tožena stranka ni konkretno opredelila dejanj, ki naj bi jih storil tožnik. Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo izpodbijane sodbe o tem, da je tožniku očitano disciplinsko kršitev tožena stranka jasno opredelila in konkretizirala, ter da je neutemeljen očitek tožnika, da se zaradi presplošnih očitkov ni mogel uspešno zagovarjati. Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnji točki te odločbe, je imel tudi možnost vpogleda v disciplinski spis in s tem možnost za temeljito pripravo obrambe.

12Neutemeljena je revizijska navedba, da je disciplinska odločba nezakonita, ker tožnik v času vodenja disciplinskega postopka in izdaje disciplinske odločbe ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka je tožnika zaradi uvedbe disciplinskega postopka začasno odstranila z dela in mu izrekla ukrep prepovedi opravljanja dela (131. člen ZJU). Za dokončanje disciplinskega postopka je imela pravno podlago v določilu 5. točke 20. člena Uredbe, iz katere med drugim izhaja, da se disciplinski postopek ustavi, če je javnemu uslužbencu v času trajanja disciplinskega postopka prenehalo delovno razmerje, razen če je bil javni uslužbenec začasno odstranjen z dela. Interes za dokončanje začetega disciplinskega postopka pa je bil tudi na strani tožnika. Če bi bilo z dokončnim sklepom v disciplinskem postopku ugotovljeno, da tožnik ni storil očitane disciplinske kršitve, zaradi katere mu je bil izrečen ukrep začasne odstranitve, bi mu namreč tožena stranka morala vrniti v posledici začasne odstranitve zadržani del plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka 134. člena ZJU).

13Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede presoje obstoja disciplinske kršitve. Tožniku je bil na podlagi drugega odstavka 99. člena ZPol v zvezi z določilom 124. in 127. člena ZJU izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja (oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi). Očitana mu je bila hujša kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti delavca policije po 6. alineji prvega odstavka 99. člena ZPol, t. j. storitev dejanja, ki ima znake naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tožena stranka je tožniku očitala, da je s svojim ravnanjem uresničil znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po 154. členu KZ. To kaznivo dejanje stori, kdor v nasprotju z zakonom uporabi osebne podatke, ki se smejo voditi samo na podlagi zakona ali na podlagi osebne privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo (prvi odstavek 154. člena KZ), ali kdor vdre v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšen osebni podatek (drugi odstavek 154. člena KZ). V slednjem primeru gre za t. i. hekerstvo, katerega tožena stranka v odločbi o disciplinski odgovornosti tožniku niti ni očitala.

14Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je sodišče druge stopnje oprlo svojo presojo o obstoju vseh znakov kaznivega dejanja po 154. členu KZ, izhaja, da je bil tožnik (policist) v obravnavanem času v bolniškem staležu, vendar se je v kritičnih dneh mudil na policijski postaji. Iz izpiska vpogledov v računalniški evidenci je razvidno, da je bil prijavljen v računalniški aplikaciji dne 28. 11. 2004, ko je opravil štiri vpoglede (od tega se trije nanašajo na registracijo MB 92-99D), dne 29. 11. 2004 pa je opravil večje število vpogledov za posamezne fizične osebe in registracije (A. S., ...), skupaj 35 preverjanj. Ta preverjanja se niso mogla nanašati na tožnikovo delo, saj je bil v bolniškem staležu, zato je šlo za neupravičena preverjanja oziroma za neupravičen vpogled v osebne podatke, ki se vodijo samo na podlagi zakona. Na navedene dejanske ugotovitve je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15Iz Komentarja Kazenskega zakonika(1) k prvemu odstavku 154. člena KZ izhaja, da „kdorkoli, ..., pride do teh podatkov, bodisi v službi bodisi kot udeleženec v postopku in podobno, ter takšne podatke potem na kakršenkoli način uporabi (jih preda drugi osebi, jih objavi, ipd.), stori to kaznivo dejanje.“ Za odločitev o zakonitosti obravnavane disciplinske odločbe tako ne zadošča že zgolj ugotovitev sodišča o tem, da je tožniku dokazan neupravičen vpogled v osebne podatke, temveč bi moralo le-to ugotoviti tudi, ali je tožnik neupravičeno vpogledane podatke uporabil v nasprotju z zakonom, kar je eden od zahtevanih znakov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 154. člena KZ. Ker nobeno od nižjih sodišč ni ugotavljalo dejanskega stanja glede tega, ali je tožnik neupravičeno vpogledane podatke tudi uporabil, je ostalo dejansko stanje glede obstoja enega od znakov očitanega kaznivega dejanja neraziskano, sprejeta odločitev pa je posledično materialnopravno zmotna. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji v delu, ki se nanaša na odločitev o disciplinski odgovornosti, restitucijskih zahtevkih ter stroških postopka, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in ponovno odločiti o zakonitosti tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa.

16Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, mag. M. Deisinger, GV Založba, (2002), str. 148.