130. člen ZJU-UPB3

Tožnica neutemeljeno vztraja tudi pri očitkih o napačnem vodenju disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženka ni storila postopkovnih kršitev. Po 2. odstavku 130. člena ZJU se za vabljenje, vročanje, izvedbo obravnave in zapisnik v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku. Poglavje ZJU, v katerem se nahaja citirana določba, z naslovom Disciplinska odgovornost javnih uslužbencev, je bilo sicer črtano, a se v skladu z 2. odstavkom 85. člena ZJU-B še vedno uporablja - do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.

Tožnik je zoper sklep disciplinske komisije vložil pritožbo, o kateri je s sklepom odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja in odločitev disciplinske komisije potrdila. Tožnik izpodbija le sklep disciplinske komisije, ne pa tudi sklepa drugostopenjskega organa. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva poskrbeti, da bi lahko izdalo pravilno odločbo, saj je potrebno obravnavati oba sklepa o disciplinski odgovornosti skupaj in ne le sklep organa prve stopnje. Tožnik je zahteval izločitev posnetka, ker je ta dokaz nezakonit, in ker so podatki na tem posnetku, povezani z ostalimi dokazi, vpeti v celoten kontekst očitka disciplinske kršitve. Zahteval je tudi izločitev članov disciplinske komisije, ki so se s tem dokazom seznanili. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik zahtevo za izločitev celotne disciplinske komisije podal zato, ker je dvomil v njeno nepristranskost, ker ni bila seznanjena s pravnimi pravili, sodno prakso in literaturo. V postopku izločitve se na podlagi 2. odstavka 130. člena ZJU, ki se skladno z določbo 85. člena ZJU-B še vedno uporablja, uporabljajo določbe tretjega poglavja ZPP in sicer v obravnavani zadevi, določbe

Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 130. člena ZJU, ki se nanaša na vročanje pisanj v disciplinskem postopku pri toženi stranki, in v konkretnem primeru uporabilo določbo 137. člena ZPP. Ta določa, da se vročajo pisanja zakonitemu zastopniku stranke ali pooblaščencu, če ga stranka ima in če ni v tem zakonu drugače določeno. Vročitev sklepa o tožnikovi disciplinski odgovornosti je bila veljavno opravljena šele z vročitvijo odvetniku, ki je imel tudi pravico vložiti pritožbo zoper ta sklep. S sklepom tožene stranke je bila zato pritožba tožnikovega pooblaščenca neutemeljeno zavržena, hkrati pa je bila izdana po preteku relativnega zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka, zato je ta nezakonit. Posledično je nezakonit tudi disciplinski postopek in sklep o disciplinski odgovornosti. Glede na navedeno pa je nezakonit tudi sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep o disciplinski odgovornosti, saj je tožnik utemeljeno navajal, da vročitev, ki je bila opravljena samo njemu, ni bila pravilna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno kot nezakonite razveljavilo odločbe tožene stranke o izrečenem disc

Določilo drugega odstavka 5. člena Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalne skupnosti posega na področje, ki ga ureja zakon. Sodišče druge stopnje bi moralo za pravilno uporabo materialnega prava ugotoviti tudi, ali je tožnikova opravičena odsotnost z dela v trajanju 74 dni predstavljala tisti dejanski stan, ki ustreza določilu petega odstavka 128. člena ZJU, kar bi narekovalo zadržanje (pretrganje) zastaralnega roka za vodenje disciplinskega postopka.

Spor o začasni odstranitvi delavca z dela ne spada med spore iz 1. in 2. točke 31. člena ZDSS-1, sodišče druge stopnje pa glede tega dela odločitve revizije tudi ni dopustilo. Ker je imel tožnik v disciplinskem postopku pooblaščenca odvetnika, tožena stranka ni kršila pravil o vročanju, ker je vabilo na zagovor vročila le tožnikovemu pooblaščencu. Za odločitev o zakonitosti obravnavane disciplinske odločbe ne zadošča že zgolj ugotovitev sodišča o tem, da je tožniku dokazan neupravičen vpogled v osebne podatke, temveč bi moralo le-to ugotoviti tudi, ali je tožnik neupravičeno vpogledane podatke uporabil v nasprotju z zakonom, kar je eden od zahtevanih znakov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 154. člena KZ. Ker nobeno od nižjih sodišč ni ugotavljalo dejanskega stanja glede tega, ali je tožnik neupravičeno vpogledane podatke tudi uporabil, je ostalo dejansko stanje glede obstoja enega od znakov očitanega kaznivega dejanja neraziskano, sprejeta odločitev pa je posledično materialnopravno zmotna.

Čeprav tožena stranka o tem, da ni ugodila prošnji za preložitev disciplinske obravnave, tožnika ni posebej obvestila, ni mogel upravičeno računati, da je disciplinska obravnava preložena. Kljub temu, da se disciplinske obravnave ni udeležil, pa tudi njegova pravica do obrambe ni bila kršena, saj za to, da se ni odzval vabilu, ni imel upravičenega razloga.