124. člen ZJU-UPB3

Tožnik je trdil, da je ravnal skladno s internimi navodili, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dne 23. 8. 2021 plačilnega naloga in gotovine ni predal vodji izmene, s čimer je opustil svoje obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, kršitve pa so imele težje posledice za toženko, saj je bila izgubljena gotovina v višini 150,00 EUR, za kolikor je bil oškodovan proračun RS, kar prestavlja težjo disciplinsko kršitev na podlagi 4. in 11. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaznal sum kaznivega dejanja tatvine (razloge za sum), pri tem pa ni opravil svojih nalog, ki jih je bil kot policist ob tem dolžan opraviti.

Tožnica neutemeljeno vztraja tudi pri očitkih o napačnem vodenju disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da toženka ni storila postopkovnih kršitev. Po 2. odstavku 130. člena ZJU se za vabljenje, vročanje, izvedbo obravnave in zapisnik v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku. Poglavje ZJU, v katerem se nahaja citirana določba, z naslovom Disciplinska odgovornost javnih uslužbencev, je bilo sicer črtano, a se v skladu z 2. odstavkom 85. člena ZJU-B še vedno uporablja - do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti.

Tožnik je spornega dne kot član posebne policijske skupine, razporejen na opravljanje nalog varovanja nogometne tekme, dvema osebama omogočil vstop na tekmo brez vstopnic, s tem ko je reditelju onemogočil kontrolo vstopnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s svojim ravnanjem na delu izvršil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, kar predstavlja težjo disciplinsko kršitev iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZJU.

Ddoločbe 128. in 129. člena ZJU je treba razlagati tako, da subjektivni zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka začne teči, ko za kršitev in storilca izve predstojnik, v konkretnem primeru je to generalni direktor policije. Glede na to, da je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožnika s sklepom z dne 14. 10. 2013, ki ga je podpisal generalni direktor policije, in se je vodenje disciplinskega postopka končalo z odločitvijo organa druge stopnje 8. 1. 2014, disciplinski postopek ni zastaran. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se šteje, da se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka sklepa stranki. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da morebitna kasnejša vročitev pisnega odpravka sklepa nima več nobenega vpliva na zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

Tožena stranka je tožniku s sklepom z dne 9. 3. 2012 na podlagi 1. točke drugega odstavka 124. člena ZJU izrekla disciplinski ukrep denarne kazni v višini 20 % plače za polni delovni čas, izplačane za mesec december 2011, v katerem je bila storjena kršitev. Določeno je bilo tudi, da je potrebno denarno kazen poravnati v 8 dneh po pravnomočnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sklep z dne 9. 3. 2012 ob izdaji sklepa, s katerim je tožena stranka odločila, da se tožniku na podlagi dokončnega sklepa z dne 9. 3. 2012 pri plači za mesec maj 2012 odtegne izrečena denarna kazen, ni bil izvršljiv. Po določbi četrtega odstavka 128. člena ZJU izvršitev disciplinskega ukrepa zastara v dveh mesecih od dneva dokončnosti sklepa, torej določa le zastaranje, disciplinskemu organu pa prepušča, da sam določi in pazi na trenutek nastopa izvršljivosti odločb predstojnika o disciplinski odgovornosti. V konkretnem primeru sklep disciplinskega organa o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 9. 3. 2012 še ni postal izvršljiv, saj sklep še ni postal pravnomočen, ker se o njem še vodi postopek. Tožena stranka je imela možnost, da morebitno nepravilnost v sklepu disciplinske komisije ustre

Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v dokazni oceni ni (zadostno) opredelilo do dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Prav tako ni zadostilo standardu skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Pomanjkljivosti izpodbijane sodbe pritožbenemu sodišču niso vzbudile le dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, temveč izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival, s čimer je kršil svoje delovne obveznosti in s tem storil lažjo disciplinsko kršitev po 1. točki prvega odstavka 123. člena ZJU. Sodišče prve stopnje se v dokazni oceni ni (zadostno) opredelilo do dokazov, ki jih je predložila tožena stranka in potrjujejo z njene strani zatrjevana dejstva. Pritožba tudi utemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka z nobenim dokazom ni dokazala, da je tožnik na delovnem mestu počival oz. spal. Izpodbijane sodbe zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ni mogoče preizkusiti, zato je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnici je bila izrečena sankcija za težjo disciplinsko kršitev. Očita se ji hudo nedostojno, nasilno ali žaljivo obnašanje do strank in sodelavcev pri opravljanju dela, in sicer do predpostavljenega direktorja urada. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila očitano težjo disciplinsko kršitev, zato sta izpodbijana sklepa o denarni kazni zaradi disciplinske kršitve nezakonita.

Tožena stranka je tožniku zakonito izreka disciplinski ukrep opomin, ker je nevestno hranil službeno opremo (alkotest), tako da se je ta izgubila, zaradi česar je toženi stranki nastala materialna škoda.

Glede na vis ok status tožnika je upravičena zahteva tožene stranke kot delodajalca po njegovi zadržanosti glede dajanja izjav preko javnih občil. Javno komentiranje in ocenjevanje dela organa, v katerem je delo opravljal, v objavljenem odprtem pismu, je bilo v nasprotju s kodeksom etike in je škodovalo toženi stranki. Iz teh razlogov ga je tožena stranka utemeljeno spoznala za odgovornega lažje disciplinske kršitve.

Spor o začasni odstranitvi delavca z dela ne spada med spore iz 1. in 2. točke 31. člena ZDSS-1, sodišče druge stopnje pa glede tega dela odločitve revizije tudi ni dopustilo. Ker je imel tožnik v disciplinskem postopku pooblaščenca odvetnika, tožena stranka ni kršila pravil o vročanju, ker je vabilo na zagovor vročila le tožnikovemu pooblaščencu. Za odločitev o zakonitosti obravnavane disciplinske odločbe ne zadošča že zgolj ugotovitev sodišča o tem, da je tožniku dokazan neupravičen vpogled v osebne podatke, temveč bi moralo le-to ugotoviti tudi, ali je tožnik neupravičeno vpogledane podatke uporabil v nasprotju z zakonom, kar je eden od zahtevanih znakov za kaznivo dejanje po prvem odstavku 154. člena KZ. Ker nobeno od nižjih sodišč ni ugotavljalo dejanskega stanja glede tega, ali je tožnik neupravičeno vpogledane podatke tudi uporabil, je ostalo dejansko stanje glede obstoja enega od znakov očitanega kaznivega dejanja neraziskano, sprejeta odločitev pa je posledično materialnopravno zmotna.

Ker z očitano kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja (tožnica je pred podpisom delodajalca izpolnila kreditno polo z neresničnimi podatki) niso bili izpolnjeni niti znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin (saj je sporno listino podpisala oseba, ki je navedena kot izdajatelj) niti znaki kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin (saj so bili vsi podatki v listino vnešeni pred podpisom), tožnici ni mogoče očitati hujše disciplinske kršitve, za katero se izreče disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Določbe ZJU o disciplinski odgovornosti so sicer z novelo ZJU-B prenehale veljati, vendar se še naprej uporabljajo do sklenitve kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, razen določb o odvzemu položaja oziroma razrešitve s položaja, razrešitve naziva in imenovanja v eno stopnjo nižji naziv ter odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sklep, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep denarne kazni, ne predstavlja nobene od navedenih izjem in ker v spornem obdobju kolektivna pogodba še ni bila sprejeta, je tožena stranka ravnala zakonito s tem, ko je tožnico spoznala za odgovorno za lažje disciplinske kršitve po 123. čl. ZJU.

Tožnik (javni uslužbenec) naj bi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja, storil pred uveljavitvijo ZJU- B (31. 12. 2005), ko je bila očitana kršitev delovnih obveznosti opredeljena kot disciplinska kršitev. Zaradi te kršitve tožena stranka ne bi smela podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (ki se glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za javne uslužbence uporablja šele od uveljavitve ZJU-B dalje), saj gre za nedopustno retroaktivno uporabo določb ZDR o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. uporabo zakona, ki v času, ko naj bi bila očitana kršitev storjena, še ni veljal.

Sodišče pri presoji izrečenega disciplinskega ukrepa ni vezano na pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve, vezano je na dejanske očitke disciplinskih organov. Ker se je tožnici (javni uslužbenki - policistki) v disciplinskem postopku v okviru težje disciplinske kršitve očital zgolj namen pridobitve nepremoženjske koristi (in to ne le v smislu pravne kvalifikacije, ampak tudi v smislu dejanskih očitkov) kot eden izmed znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ, katerega sodišče ni ugotovilo, sodišču ni mogoče očitati, da bi moralo samo ugotavljati, ali je podan znak kvalificirane oblike istega kaznivega dejanja po 3. odstavku 261. člena KZ (namen pridobitve premoženjske koristi).

Pogoji za začasno odstranitev z dela so izkazani, ker je bil zoper tožnico uveden disciplinski postopek zaradi suma storitve težje disciplinske kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja in se preganja po uradni dolžnosti, ker je v zapisnik o prometni nesreči, ki jo je obravnavala, vpisala osebi, ki v nesreči nista bili udeleženi. Takšno tožničino ravnanje je v nasprotju z delom policista, ki je ravno v tem, da odkriva kazniva dejanja, zaradi česar bi nadaljnja prisotnost tožnice na delu škodovala interesom Policije.

Tožnik je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovnih obveznosti, ker naj bi z neresničnim in goljufivim namenom prikazoval okoliščine prometne nesreče, v kateri je bil udeležen kot sopotnik ter poskušal z odškodninskim zahtevkom spraviti delavce zavarovalnice v zmoto. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za kršitev po 6. al. 1. odst. 99. člena ZPol, ker je bila kršitev storjena izven delovnega časa, ter da že iz tega razloga verjetnost obstoja terjatve za izdajo začasne odredbe v sporu zaradi disciplinskega ukrepa odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. odst. 124. člena ZJU ni podana.

Odredba oz. navodilo o delu, ki jo je delavcu izdal nadrejeni načelnik upravne enote, delavcu nalaga pripravo programa odprave zaostankov oddelka, katerega vodja je, programa sistemizacije delovnih mest za ta oddelek, opravljanje uradnih dejanj izven sedeža upravne enotes in opravljanje strokovnega dela v rokih in na način, določen s predpisanimi navodili nadrejenih ter v skladu s pooblastili; nadalje se tožniku nalaga, da nemudoma poskrbi za odstranitev morebitnih alkoholnih pijač, glasbenih ali video sredstev z oddelka in prepove uporabo službenega telefona. Navedene zahteve ne pomenijo prepovedi, ki bi predstavljala prikrit disciplinski ukrep odvzema položaja (124. čl. ZJU) oz. začasne odstranitve z dela (132. čl. ZJU), niti ni kršena kakšna druga pravica iz delovnega razmerja, zato verjetnost zahtevka še ni izkazana. Delavec ni aktivno legitimiran glede predloga za izdajo začasne odredbe, s katerim zahteva vrnitev vseh pravic drugim delavcem - svojim sodelavcem, saj delavec lahko uveljavlja le kršenje svojih pravic.