VSL sodba III Cp 1011/2015

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka po temelju tožniku v celoti odgovorna za vračilo vtoževane terjatve (točka I izreka). Odločitev o stroških postopka je pridržalo končni odločbi (točka II izreka).

2Toženka se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga po prvi in drugi točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijane odločitve oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Stališče sodišča prve stopnje, ki je začetek trajanja zunajzakonske skupnosti izključilo le na podlagi sodbe o razvezi zakonske zveze, je napačno. Mogoče je, da partnerja tudi po razvezi poskušata ohraniti njuno skupnost. Zaključek sodišča, da ni bilo ne zunanjih ne notranjih elementov zunajzakonske skupnosti, je nepravilen. Toženka je vse njene elemente uspela dokazati. Nelogične so ugotovitve, da je tožnik s toženko in skupnimi otroci preživel počitnice, izlete in novo leto le zato, ker naj bi bil to edini način, da je preživel počitnice z najmlajšo hčerjo A., saj je s svojo družino preživel tudi vse ostale dni, v celoti več kot štiri leta. Da se po razvezi življenje tožnika in toženke ni spremenilo, potrjujejo izjave prič, med katerimi sta tudi izjavi hčera L. in N., ki sta edini poznali razmere v zunajzakonski skupnosti pravdnih strank. Vse ostale izjave, ki so bile predložene s strani tožnika, so zgolj posredne. Sodišče ni skrbno preučilo izvedenih dokazov, ampak si je mnenje ustvarilo le na podlagi zaslišanja toženke. Dejstvo, da je bila njena izpovedba nekoliko zmedena, gre pripisati temu, da je med strankama več kazenskih postopkov in je zato pod velikim psihičnim pritiskom. Le njena izpovedba ne more biti podlaga za odločitev. Prepiri, nesoglasja in tudi morebitno nasilje med partnerjema, ne izključujejo obstoja zunajzakonske skupnosti. Opozarja na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 820/2008 in II Ips 698/2005. Sodišče v točki 23 prihaja samo s seboj v nasprotje. To, da je tožnik poklical toženko in zahteval, naj se z zabave vrne, izkazuje njegovo čustveno navezanost nanjo. Izpovedba mld. A. na zaslišanju 23. 4. 2012 se nanaša na obdobje v letih 2010 in 2011, ko je tožnik vršil nasilje nad toženko in sta pravdni stranki zato spali ločeno. Vendar to ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Izpovedba tožnika, da naj bi imel v stanovanjski hiši svoj hladilnik, je neresnična. Toženka je to pojasnila ob svojem zaslišanju. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na njeno izpovedbo v delu, ko je povedala, da ji je tožnik za intimni odnos plačal 150,00 EUR. To le kaže, da odnosi med strankama niso bili idilični. Gre za osamljen dogodek. Tožnik je ob tem nazorno izpovedal, da sta sicer na vseh počitnicah spala skupaj, do česar se sodišče ne opredeli. Ob zaslišanju je toženka pojasnila, zakaj je tožnik po razvezi plačeval preživnino (da je toženka imela denar za nakupe in kritje stroškov skupnega gospodinjstva).

Toženka sodne poravnave, ki je bila sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Lenartu, ne bi podpisala, če bi vedela, da ji tožnik prikriva vložitev tožbe zaradi plačila stroškov. Opozarja, da je bil ves trud sodišča usmerjen prav v to, da po sklenitvi poravnave ne bi prišlo do kakršnegakoli zahtevka, ki bi izviral iz skupnega premoženja. Namen obeh strank je bil, da dokončno rešita medsebojna razmerja. S tožbenim zahtevkom pa se ponovno odpira to, kar je bilo že urejeno. Sodna poravnava je bila sklenjena po dejanskem fizičnem razpadu zunajzakonske skupnosti, kar kaže, da do njenega prenehanja ni prišlo že leta 2007, ampak pet let kasneje in je torej zunajzakonska skupnost obstajala. V tej pravdi tožnik zahteva povrnitev stroškov, povezanih z nepremičnino, glede katere sta pravdni stranki sklenili poravnavo in v točki II tudi zapisali, da so s podpisom poravnave med strankama rešena vsa medsebojna razmerja iz predmetne nepravdne zadeve. Tudi stroški povezani z nepremičnino so spadali v to nepravdno zadevo. Sodišče bi zato moralo tožbeni zahtevek zavrniti. V nadaljevanju opozarja na načelo pravičnosti. Cilj tega pravdnega postopka je izvesti pritisk na toženko z namenom umika ovadbe. Opozarja na 9. člen ZPP, ki določa, da mora sodišče predlog zavreči, če stranka svoje pravice zlorablja.

Sodišče se ni opredelilo do vseh dokazov, ki so bili predlagani. Bilo se je dolžno seznaniti tudi z navedbami strank in se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi opredeliti. Že v odgovoru na tožbo je toženka predlagala izvedbo dokaza z vpogledom v poslana SMS sporočila tožnika, ki jih je v predzadnji pripravljalni vlogi tudi predložila. Izkazujejo čustveno navezanost tožnika na toženko, kar potrjuje obstoj zunajzakonske skupnosti. Predložila je tudi zapisnik o glavni obravnavi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, II K 25120/2013 z dne 30. 5. 2014, ter izpostavila, da zapisnik dokazuje neresničnost navedb tožnika o času začetka druge zunajzakonske zveze. Tudi do tega dokaza se sodišče ni opredelilo.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je vmesna sodba sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za odločanje v tej pravdni zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015.

Glede kršitev postopka

6Na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala navesti, katere so tiste navedbe ter kateri so tisti pravni argumenti, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Trditve o storjeni kršitvi, ki tej zahtevi ne zadostijo, so neupoštevne.

7Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo tudi s strani pritožnice predložena SMS sporočila (priloga B50) in zapisnik glavne obravnave, opravljene pred Okrajnim sodiščem v Mariboru v zadevi II K 25120/2013 (priloga B48), v sodbi pa se do teh dveh dokazov ni posebej opredelilo. Vendar pa to, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v konkretnem primeru ne predstavlja vsebinsko očitane kršitve 8. člena ZPP ali celo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor se namreč ob izvedbi posameznih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka.(1)

8Sodišče prve stopnje materialnopravnega zaključka, da med pravdnima strankama v zatrjevanem obdobju ni bilo zunajzakonske skupnosti, ni oprlo na ugotovitev, da bi tožnik v tem času (že) vzpostavil zunajzakonsko skupnosti z drugo osebo. Predloženi zapisnik, s katerim naj bi pritožnica dokazovala, da druge zunajzakonske zveze tožnik ni vzpostavil, je bil zato za odločitev nerelevanten, sodišču pa se do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

9Pomanjkanje čustvene navezanosti enega od partnerjev samo po sebi še ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti, saj se medsebojna čustvena navezanost partnerjev tako v zunajzakonski kot zakonski zvezi lahko spreminja: upada ali raste ali pa sčasoma preneha in je sploh ni.(2) To v pritožbi priznava tudi toženka. Velja pa seveda tudi obratno. Zgolj medsebojna čustvena navezanost dveh oseb za obstoj zunajzakonske skupnosti ne zadostuje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njuna skupnost ni izpolnjevala drugih značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, pogojev za izenačitev takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi, ne glede na morebitno tožnikovo čustveno navezanost na toženko, ni. Evidentno je zato, da vsebina treh SMS sporočil oziroma njihova sporočilna vrednost za odločitev ni relevantna.

10Kršitev 8. člena ZPP pritožnica sodišču prve stopnje smiselno očita tudi s trditvijo, da ni skrbno preučilo vseh izvedenih dokazov, ampak si je svoje subjektivno mnenje o neobstoju zunajzakonske zveze ustvarilo le na podlagi izpovedbe toženke. Očitek je neutemeljen. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče svoje dejanske ugotovitve oprlo ne le na dokazno oceno izpovedbe toženke, ampak tudi na izpovedbo tožnika ter vrsto listinskih dokazov (sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18. 6. 2007 - priloga A1, odločbo Višjega sodišča v Mariboru, III Cp 1967/2007 z dne 18. 10. 2007 - priloga A2, sklep Okrožnega sodišča v Mariboru N 243/2012 z dne 18. 9. 2012 - priloga A30, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 5. 1. 2012 - priloga A25 in zapisnik o svetovalnem razgovoru z dne 5. 4. 2007 - priloga A26).

Glede dejanskih ugotovitev in materialnopravnih zaključkov

11Po določilu prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnosti moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, zadovoljevati mora čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati nekatere, za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnosti. Presoja navedenih pogojev je, saj gre za neformalizirano skupnost, dokaj stroga, vendar odvisna od v vsakem konkretnem primeru ugotovljenih dejanskih okoliščin.

12Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in dejstev, ki jih je ugotovilo, zaključilo, da v zatrjevanem obdobju (od 18. 6. 2007 do 4. 1. 2012) med pravdnima strankama zunajzakonska skupnosti ni obstajala. Kljub sobivanju v skupni hiši med njima ni bilo čustvene in intimne povezanosti, nista živela v skupnem gospodinjstvu in ekonomski skupnosti, pa tudi navzven nista delovala kot zakonski par.

13Toženka s takšnimi ugotovitvami ne soglaša in meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo.

14Pritožbeno sodišče te očitke zavrača in vse dejanske ugotovitve sprejema kot pravilne. V izogib ponavljanju se sklicuje na jasne in prepričljive razloge, ki jih je glede posameznih dejstev navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in v nadaljevanju odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke.

15Ne drži, da je sodišče prve stopnje (le) na podlagi dejstva, da je med pravdnima strankama prišlo do razveze zakonske zveze, izključilo možnost obstoja zunajzakonske skupnosti. Ali je skupnost, ki je obstajala med njima po razvezi zakonske zveze, imela značilnosti življenjske skupnosti kot sicer obstaja med zakonci, je presojalo na podlagi vrste izvedenih dokazov (glej razloge pod točkami 18 do 27 sodbe), ki jih je tudi skrbno ocenilo, sledeč napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je dejstvo, da je med pravdnima strankama prišlo do razveze zakonske zveze upoštevalo le pri presoji trditve tožnice, da se je zunajzakonska skupnost pričela 18. 6. 2007. V zvezi s tem je dokazno ocenilo okoliščino, da je prav tega dne pred sodiščem potekala obravnava zaradi razveze zakonske zveze, vsebino pritožničine izpovedbe(3) in dejstvo, da tožnik razvezi ni nasprotoval in je pritožbo vložil le zoper odločitev, ki se je nanašala na višino preživnine. Na tej podlagi je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da na dan razveze o začetku zunajzakonske zveze ni mogoče govoriti. V kolikor bi že takrat obstajal namen toženke oziroma pravdnih strank živeti v zunajzakonski skupnosti, je logično, da pri razvezi in s tem povezanimi zahtevki ne bi vztrajali.

16Pritožnica se ob pritožbeni trditvi, da je vse elemente zunajzakonske skupnosti uspela dokazati, neutemeljeno sklicuje na pisne izjave prič, saj teh izjav, kljub pozivu sodišča (glej zapisnik glavne obravnave z dne 14. 1. 2014, list. št. 106), ni predložila. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na izjave L. in N. N. ter M. M. (priloge B3 – B5), saj le-te ne izpolnjujejo pogojev, ki jih za pisno izjavo priče predpisuje ZPP (236.a člen ZPP). Na pomanjkljivost izjav je bila pritožnica s strani sodišča opozorjena.

17Kateri drugi dokazi so tisti, ki naj bi po pritožničinih trditvah dokazovali obstoj zunajzakonske skupnosti, v pritožbi ni konkretizirano. Pritožbeno sodišče se zato do njihove dokazne vrednosti ne more opredeliti.

18Ker sodišče prve stopnje svojih ugotovitev o dejstvih, na podlagi katerih je naredilo zaključek o neobstoju zunajzakonske skupnosti, ni oprlo na pisne izjave prič, ki so bile predložene s strani tožnika, je nerelevantno, kakšno dokazno vrednost jim pritožnica pripisuje.

19Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženko in hčerami preživljal tudi počitnice, hodil z njimi na izlete, z njimi praznoval novo leto in bil prisoten tudi na praznovanju rojstnih dni hčera, vendar pa je bilo prej navedeno le posledica dejstva, da je bil to edini način, da je lahko preživel počitnice oziroma različna praznovanja z najmlajšo hčerko A. oziroma s hčerami, ne pa posledica življenja v zunajzakonski skupnosti. Takšna ugotovitev, tudi ob upoštevanju, da je tožnik sicer živel v isti hiši kot toženka in otroci, ni nelogična. Pritožnica namreč spregleda, da je tožnik ob zaslišanju povedal tudi to, da mu odhoda na počitnice le z otroci ni dovolila, in da je dopuščala stike z njimi le takrat, kot je bilo to določeno s sodbo (glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja tožnika, stran 9 in 11, list. št. 187 in 189 spisa).

20Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da prepiri, nesoglasja in v izjemnih primerih tudi nasilje, sami po sebi ne izključujejo obstoja zunajzakonske skupnosti, saj je to lahko sestavni del posamezne življenjske skupnosti. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Vendar pa takšno, sicer pravilno materialnopravno stališče pritožnice, v konkretni zadevi ne more vplivati na odločitev. Za razliko od primerov, na katere opozarja (II Ips 820/2008 in II Ips 698/2005), v obravnavani zadevi niso bili ugotovljeni ostali nujni pogoji, da bi se lahko njuna skupnost opredelila kot zunajzakonska zveza (skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost, intimna in drugačna povezanost, opaznost zveze navzven in drugo).

21Sodišče prve stopnje je želelo s tem, ko je v razlogih sodbe opozorilo, da se je toženka konec leta 2008 odzvala povabilu sodelavcev na pijačo, zgolj dodatno utemeljiti, zakaj verjame izpovedbi tožnika, da toženke po razvezi ni zanimalo, kam gre, kje se prehranjuje in kaj počne (enako pa je pričakovala tudi od njega) in torej toženka, čeprav zatrjuje drugače, skupnega bivanja ni dojemala kot zunajzakonsko skupnost. To, da je tožnik ob tem dogodku od toženke zahteval, da se vrne domov, v tem pogledu zato ni relevantno, saj ne dokazuje nasprotnega. Zgolj zatrjevana tožnikova čustvena navezanost na toženko pa, kot je že bilo pojasnjeno, ne zadostuje za obstoj zunajzakonske skupnosti.

22Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da pravdni stranki v spornem obdobju nista živeli kot zakonski par, saj sta tudi spali ločeno, oprlo ne le na uradni zaznamek z dne 23. 4. 2012 (priloga A34), ampak tudi na to, kar je pritožnica sama povedala v postopku zaradi prepustitve stanovanja, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Mariboru (priloga A30). V tem postopku je zaslišana pojasnila, da je tožnik pred odselitvijo (25. 5. 2012) in ko mu ni bil izrečen ukrep prepovedi približevanja, živel v spodnji etaži, ona z otroci pa v zgornji, skupni prostori, v katerih so se morali srečevati, pa so bili kuhinja, izhodni prostor, hodnik in glavni vhod. Ali se izjava hčerke A. o ločenih sobah res nanaša le na obdobje v letih 2010 in 2011, je zato nerelevantno. Pritožnica je o tem sama povedala drugače.

23Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč že omenjeno izpoved pritožnice v postopku zaradi prepustitve stanovanja, tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedbi o dveh hladilnikih in ločevanju kupljene hrane.

24Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s tistim delom dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izpovedbo pritožnice o plačilu 150,00 EUR za intimni odnos. Gre namreč za okoliščino, ki v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi, le še dodatno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da med strankama zunajzakonske skupnosti ni bilo. Plačevanje intimnih odnosov prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo med zakonci, tudi ob pomanjkanju čustvene navezanosti, običajno. Pritožnica sicer trdi, da je šlo za osamljen dogodek, vendar pa to ne spremeni dejstva, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi pravdni stranki intimne odnose sicer vzdrževali. Tudi ne drži, da bi tožnik izpovedal o intimnih odnosih na počitnicah, saj je slednji to izrecno zanikal (primerjaj prepis zvočnega posnetka zaslišanja, list. št. 225).

25Tega, da je tožnik v spornem obdobju plačeval preživnino za otroke, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče razlagati v smeri obstoja ekonomske skupnosti (torej kot tožnikov prispevek k stroškom skupnega gospodinjstva). Tožnica je namreč sama izpovedala, da se preživnini za otroke ni odpovedala zato, da ne bi bila ponovno finančno odvisna od tožnika. Ob upoštevanju izpovedb obeh pravdnih strank o tem, kako sta imeli urejeno finančno plat življenja, pa odpade vsak dvom v pravilnost ugotovitve, da takšna ekonomska skupnost ni obstajala.

26Tudi dejstvo, da je do razdelitve skupnega premoženja pravdnih strank prišlo šele v letu 2012, to je v letu, ko se je tožnik iz skupne hiše odselil, samo po sebi (ob izostanku ugotovitev, ki bi omogočile zaključek, da je njuno skupnost v spornem obdobju mogoče primerjati z zakonsko zvezo) ne dokazuje obstoja zunajzakonske skupnosti niti tega, da je le-ta takrat prenehala.

27Pritožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri ugovoru, da je bilo o tožbenem zahtevku že odločeno s sklenitvijo sodne poravnave pred Okrajnim sodiščem v Lenartu 26. 11. 2012.

28Za ugotovitev identičnosti predmeta konkretnega spora in predmeta sodne poravnave, so bistveni tožbeni predlog in izrek poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve. Sodišče prve stopnje je vse našteto primerjalo in ugotovilo, da identiteta ni podana. Pritožbeno sodišče s tem v celoti soglaša in pritrjuje natančnim in jasnim razlogom izpodbijane sodbe, ki jim, razen odgovora na posamezne pritožbene navedbe, v tem pogledu ni kaj dodati.

29Ne glede na to, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo dogovorili tudi o poplačilu dela kreditnih obveznosti in nekaterih stroškov, to še ne pomeni, da gre za že razsojeno stvar. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, se dogovor v sodni poravnavi nanaša le na plačilo bodočih, še neplačanih obrokov kredita ter na plačilo stroškov za dobavljeno električno energijo, vodo ter stroške odvoza smeti, ki do dneva predaje nepremičnine še niso bili plačani, ne pa na tiste obroke kredita in tiste stroške, ki jih je v spornem obdobju (od razveze pa do odselitve) tožnik že plačal. Besedilo sodne poravnave je v tem pogledu jasno.

30Na odločitev ne more vplivati v pritožbi ponovljena trditev, da pritožnica poravnave ne bi podpisala, če bi vedela, da je tožnik v tem času vložil tožbo. Ker pritožnica sodne poravnave s tožbo ni izpodbijala (392. člen ZPP), ta velja kot je zapisana. Tudi namen, ki naj bi ga pravdni stranki zasledovali s sklenitvijo poravnave (dokončna rešitev vseh medsebojnih sporov), ob njenih jasnih določilih, ne more vplivati na odločitev (prvi odstavek 82. člena OZ). Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na zapis v točki III poravnave, ki takšnega namena tudi sicer ne potrjuje. Stranki sta namreč izrecno ugotovili, da so s podpisom poravnave med njima rešena vsa medsebojna razmerja iz predmetne nepravdne zadeve, ne pa vsa njuna (sporna) medsebojna razmerja.

31Na presojo, ali je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno ali ne, ne more vplivati načelo pravičnosti. Ne procesna pravila ne sodna praksa podlage za to ne dajeta.

32Toženka je vedela, da je tožnik v spornem obdobju sam plačeval kredit in stroške bivanja v skupni stanovanjski hiši. Pred sklenitvijo sodne poravnave bi zato lahko vprašanje morebitnega povračila dela teh (že plačanih) stroškov tudi sama izpostavila in s tem odstranila vsak dvom, ali ima tožnik na tej podlagi do nje kakršenkoli zahtevek. Pa tega ni storila. Tožniku zato ne more očitati, da je s tem, ko je s sklenitvijo sodne poravnave rešil le del njunih sporov, v preostanku pa je vložil tožbo, zlorabil procesne pravice.

33Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

34Ker pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, pritožbeno sodišče o tem ni odločalo. Stroške, ki jih je v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo priglasil tožnik, pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne. Z njimi si namreč svojega procesnega položaja ni z ničemer izboljšal (155. v zvezi s 165. členom ZPP). Stroške zato nosi sam.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 477/2003.

Op. št. (2): Primerjaj odločbo VS RS II Ips 698/2005.

Op. št. (3): Iz te izpovedbe izhaja, da med njo in tožnikom ni več čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja in zaupanja, torej temeljev zakonske zveze, predvidenih v 13. členu ZZZDR.