13. člen ZZZDR-UPB1

Vrhovno sodišče je ocenilo, da toženec ni izkazal izpolnjevanja zahtev iz prvega odstavka 367a člena ZPP, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP)

Z zakonsko zvezo se spremeni premoženjskopravni položaj vsakega od zakoncev v zvezi s premoženjem, ki je pridobljeno v trajanju zakonske zveze. Ne gre več le za dva posameznika z lastnim premoženjskim statusom, gre za posebno skupnost, znotraj katere se zaradi čustvene in osebne na(po)vezanosti vzpostavlja poseben premoženjski režim v zvezi s premoženjem, ki je pridobljen v času trajanja življenjske skupnosti. Z zakonsko zvezo se poleg osebnega statusa spremeni tudi premoženjski status vsakega zakonca.

Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata ter sta intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti. Tožničino pričakovanje plačila (za opravljeno delo), ki predstavlja povsem drugo pravno podlago za denarni zahtevek (kot ga tožnica navaja v tem sporu, ko zatrjuje nastanek skupnega premoženja v obliki večvrednosti kmetije zaradi njene prenove in pomoči na njej), zanika obstoj zunajzakonske skupnosti.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitev v sodbi, da med zakoncema ni več čustvene navezanosti in razumevanja in da ne živita več v življenjski in ekonomski skupnosti. Te zadostujejo za sklep o nevzdržnosti zakonske zveze, ki je razlog za njeno razvezo. Toženkino nestrinjanje z razvezo ne more biti ovira za sprejeto odločitev.

Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je ta postala nevzdržna za enega izmed zakoncev.

Na podlagi trditev in izpovedbe tožeče stranke je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je postala zakonska zveza zanjo nevzdržna. V taki situaciji mora sodišče razvezati zakonsko zvezo kljub temu, da bi želel drugi zakonec v zakonski zvezi vztrajati. V nasprotnem primeru bi se tožnico sililo v vztrajanje v (zanjo) nevzdržni zakonski zvezi, kar bi pomenilo poseg v njeno ustavno varovano dostojanstvo.

Za razvezo zakonske zveze zadošča, da je nevzdržna že za enega od zakoncev.

Čeprav se je pravda začela kot zakonski spor z vložitvijo tožbe A. A. na razvezo zakonske zveze, je takšno pravno naravo izgubila, ko jo je prevzel njegov dedič. S tem se je spremenila tako dejanska kot pravna podlaga pravde in se je spor iz statusnega spremenil v premoženjskopravnega. Končna ocena, ali je zakonska zveza nevzdržna, namreč ni prepuščena zakoncu, ki toži na razvezo, temveč sodišču. Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru raziskovati celovito stanje v zakonu in zakonsko zvezo razvezati, kadar ugotovi vzroke in posledico nevzdržnosti.

Razvidno je, da toženka nasprotuje razvezi zakonske zveze predvsem iz razloga, ker med pravdnima strankama še niso urejena premoženjskopravna razmerja. Vendar to ni razlog, ki bi onemogočal razvezo zakonske zveze. Za razvezo zakonske zveze zadošča, da postane nevzdržna za enega od zakoncev. Tožnik je v tožbi jasno navedel, da s toženko že dolgo ne živi več skupaj in da je zakonska zveza nevzdržna, ker med pravdnima strankama ni več razumevanja. Ugotovljene okoliščine izpolnjujejo pravni standard nevzdržnosti zakonske zveze za tožnika.

Za nastanek skupnega premoženja ne zadostuje formalen obstoj zakonske zveze, ampak morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Pri življenjski skupnosti (zakoncev) gre za pravni standard, ki ga sodišče napolnjuje v vsakem konkretnem primeru, upoštevajoč konkretne okoliščine. Sodna praksa izpostavlja pomembnost notranje komponente skupnosti ter medsebojno naklonjenost partnerjev, hkrati pa poudarja, da so skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev skupnosti in da so zahteve za obstoj življenjske skupnosti zakoncev milejše kot zahteve za obstoj življenjske skupnosti zunajzakonskih partnerjev. Če zakonca ne živita skupaj, je treba upoštevati naravo razlogov za ločeno življenje, predvsem pa njuno voljo in aktivnost, usmerjeno v uresničitev pogojev za skupno življenje. Med pravdnima strankama v času, ko je bilo kupljeno stanovanje, dejanska življenjska in ekonomska skupnost ni več obstajala.

Konflikti (razvezanih) zakoncev, zaradi katerih se (nekdanji) zakonec izseli iz solastne nepremičnine, niso sami po sebi zadosten (utemeljen) razlog, zaradi katerega bi bil ta (nekdanji) zakonec kot solastnik upravičen do uporabnine. Izkazane morajo biti posebne okoliščine, zaradi katerih se je solastnik zaradi ravnanja drugega solastnika izselil in zaradi katerih se ni dolžan vrniti nazaj v nepremičnino oziroma ni bil upravičen zahtevati od drugega solastnika uporabe solastne nepremičnine.

Pravna podlaga, na katero je oprta izpodbijana odločitev nižjih sodišč, izhaja iz besedila 84. člena ZZZDR. Ta se glasi: (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. (3) Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje. Očitno je, da so nekatera darila preklicljiva, druga pa ne. Naloga sodišča je, da z ustrezno razlago postavljenega prava, katerega osrednji del je zgoraj povzeta določba, obe skupini daril razmeji. Mnoge možne razlage pomensko odprtega besedila vseh treh odstavkov 84. člena ZZZDR so lahko ustavnopravno sporne z vidika lastninskopravnega položaja domnevnega obdarjenca. Pomen zgodovinskega pogleda za obravnavano zadevo je spoznanje, da so darila med zakonci in zaročenci bila predmet posebne obravnave, a nikoli takšne, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost (varnost) konkretne lastninske pravice. Preklic iz 84. člena ZZZDR na

V postopku je bilo ugotovljeno dejstvo, da se je položaj toženke ob razpadu življenjske skupnosti s tožnikom bistveno poslabšal, hkrati pa tudi, da je utemeljeno pričakovanje, da si bo toženka od 1. 1. 2019 dalje lahko zagotovila lastno preživljanje. Na ta način je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo načelo solidarnosti ob razvezi zakonske zveze iz 13. člena ZZZDR in načelo, da je vsak, ki je delovno sposoben, dolžan sam poskrbeti za svoje preživljanje.

Za razvezo zakonske zveze zadošča, da ta postane nevzdržna zgolj za enega od zakoncev.

Zakonska zveza poleg čustvenih za zakonca ustvarja tudi premoženjskopravne posledice, ki se jim ni mogoče izogniti na način, da dejansko prenehanje življenjske skupnosti ni jasno zaznavno tudi v zunanjem svetu. Določene formalnosti, ki jih zakon predvideva ob sklepanju in razvezi zakonske zveze, so namreč namenjene tudi varstvu pravnega prometa, zato je vprašanje dejanskega prenehanja zakonske zveze v razmerju do tretjih oseb potrebno presojati z večjo mero zadržanosti in v skladu z načelom restriktivnosti.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali v konkretnih okoliščinah primera potreba po občasni tuji pomoči pri težjih fizičnih opravilih (npr. delo na vrtu in priprava drv) predstavlja podlago za prisojo mesečne denarne rente iz naslova tuje pomoči.

Če je zakonska zveza za kateregakoli od zakoncev nevzdržna, je pogoj za razvezo izpolnjen, in če le en od zakoncev želi razvezo in ne želi več živeti skupaj z drugim, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna. Res sta se dolžna zakonca vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, vendar je to možno izpolniti le, če gre torej bodisi za vzajemnost bodisi za pripravljenost pomoč tudi sprejeti. Nihče ni dolžan (niti upravičen) tega izvajati na silo.

ZZZDR v 13. členu res kot enega od temeljev zakonske zveze določa medsebojno pomoč zakoncev. Gre za določbo, ki ima učinke na družinskopravnem področju. Na tem področju bi lahko opustitev pomoči zakoncu predstavljala dejansko podlago za pravni sklep o nevzdržnosti zakonske zveze. Ni pa mogoče te določbe nekritično širiti na področje odškodninskega prava kot podlage za razbremenitev povzročitelja škode. Temeljno pravilo odškodninskega prava je, da je škodo je dolžan povrniti njen povzročitelj (prvi odstavek 131. člena OZ). Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, škodo predstavlja izdatek zanjo. Stvar oškodovanca je, kako si bo pomoč zagotovil, organiziral in kdo mu jo bo nudil. Nudenje pomoči oškodovancu je način popravljanja škode. S tem, ko je bil zavrnjen zahtevek za plačilo pretežnega dela tožniku potrebne tuje pomoči, je bilo breme popravljanja škode v nasprotju z materialnim pravom prevaljeno na tožnika, torej na oškodovanca samega. V nasprotju z materialnim pravom zato, ker njegove škode, ki je pravno priznana, pač nihče ni dolžan popravljati na svoje stroške oziroma brezplačno. Tudi zakonec ne; nasprotno stališče, ki ga zavzemata sodbi sodišč prve in druge stopnje, bi pomeni

Tožnica in pokojni (bivši mož) sta imela dva skupna otroka. Med njima ni šlo le za gospodinjsko skupnost ali skupnost zaradi pomoči in nege v starosti ali bolezni, temveč je bila več kot eno leto pred smrtjo podana zunajzakonska skupnost, ki je imela vidne posebnosti zakonske skupnosti in je bila neposrednejša oziroma intenzivnejša kot katerakoli druga skupnost. V obdobju po ločitvi se je njun odnos spremenil, izboljšal do te mere, da sta spet zaživela skupaj kot pred ločitvijo. Ker so med njima tako v zadnjem letu obstajali elementi izvenzakonske skupnosti v takšnem obsegu, ki so bili po vsebini taki kot obstajajo v realnem življenju med zakoncema, je tožnica upravičen do dela vdovske pokojnine po pokojnem bivšem možu.

Zgolj medsebojna čustvena navezanost dveh oseb za obstoj zunajzakonske skupnosti ne zadostuje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njuna skupnost ni izpolnjevala drugih značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, pogojev za izenačitev takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi, ne glede na morebitno tožnikovo čustveno navezanost na toženko, ni.