VSRS Sodba in sklep III Ips 91/2008

Glede tistega dela pravnomočne sodbe, s katerim je bilo tožeči stranki v breme tožene stranke prisojenih 6,563.008,08 SIT (zdaj 27.386,95 EUR), se reviziji delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti, tekočih od navedenega zneska, kolikor te presegajo znesek 6,563.008,08 SIT (zdaj 27.386,95 EUR); sicer se revizija glede tega dela pravnomočne sodbe zavrne.

V preostalem delu se revizija zavrže.

Revident sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče druge stopnje je z zavrnitvijo toženčeve pritožbe potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v njenem ugodilnem delu, v skladu s katerim je moral toženec tožnici plačati več zneskov z obrestmi, med njimi 6,563.008,08 SIT (zdaj 27.386,95 EUR) iz naslova vrnitve kupnine za napravo za sušenje lesa.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj, podrejeno pa njuno spremembo in zavrženje tožbe.

3Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila.

4Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št.26/99–45/08), uveljavljene 1.10.008, v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS št.45/08) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem datumom.

5Revizija delno ni dovoljena; v dovoljenem delu pa je delno utemeljena v zvezi z obrestnim zahtevkom.

6Razen zneska, ki ustreza kupnini, zadevajo zneski, ki so bili tožnici še prisojeni, različne primere in oblike škod zaradi napak prodane sušilne naprave. Zahtevki za plačilo vseh teh zneskov tako nimajo iste dejanske in pravne podlage ter jih je bilo treba glede dovoljenosti revizije presojati posamič (drugi odstavek 41.člena ZPP). Ker nobeden (razen zneska, ki ustreza kupnini) ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000 SIT), revizija zoper sodbo o njih ni dovoljena (490. člen ZPP). V tem delu je bilo zato treba revizijo zavreči, kot to izhaja iz II. točke izreka (377. člen ZPP).

7Sicer pa je dobršen del revizije namenjen navajanju dejstev, ki niso del dejanske podlage izpodbijane sodbe (to v celoti velja za navedbe na dnu 2. strani in na 3. strani revizije, takšne navedbe pa se pojavljajo tudi drugod v reviziji). V sedanjem (revizijskem) stadiju postopka so te navedbe brezpredmetne (glej tretji odstavek 370. člena; prim. še določbe 286. člena ZPP). Nedovoljeno revizijsko izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja se nanaša tudi na grajanje zaključka sodišč nižjih stopenj, da zadevna naprava ni bila izročena ob pomanjkljivi dobavi 14. 3. 2000, temveč šele 1. 2. 2001, ko je bila dobavljena manjkajoča oprema, bistvena za delovanje naprave. Ker je o tem, kdaj naj se izročitev šteje za opravljeno, dogovor mogoč (pri poslu izročitve ne gre zgolj za objektivno dejstvo, neodvisno od volje strank), je zaključek, da sta se pravdni stranki o tem sporazumeli za kasnejšega od navedenih datumov, zgolj dejanski, s tem pa revizijsko neizpodbojen zaključek. Tega revident napada še posredno, češ da naj bi postavljeni izvedenec kot strojnik ne mogel potrditi tistega, kar naj bi izhajalo iz grafov sušenja (tožnica naj bi bila sušilnico uporabljala še pred 2. 3. 2001). Vendar očitek ni utemeljen. Čeprav je s tretjim odstavkom 254. člena ZPP res predpisano, kako se odpravijo pomanjkljivosti izvedenskih mnenj ali dvomi v njihovo pravilnost, kadar tega ni mogoče storiti z novim zaslišanjem izvedenca, revident zlasti ne zatrjuje tega, da bi bil kakšen njegov očitek v smeri morebitnih pomanjkljivosti zadevnega mnenja zavrnjen ali spregledan na pritožbeni stopnji. To pa bi bilo nujno, če je želel doseči revizijski preizkus glede te postopkovne kršitve, preizkus, predmet katerega je presoja pravilnosti sodbe sodišča druge, ne pa prve stopnje („pravnih sredstev ni dopustno preskakovati“ – 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Ob tem kaže pripomniti, da je že sodišče prve stopnje navedenim grafom odreklo dokazno veljavo: iz njih ni moglo spoznati, na katero sušilno napravo se nanašajo (10. stran njegove sodbe, na dnu). Tudi iz tega se vidi, da revident izpodbija (neizpodbojne) ugotovitve o dejstvih.

8Sodišči nižjih stopenj sta zahtevku za vrnitev kupnine, ki edini dosega zgoraj navedeno vrednostno mejo za dovoljenost revizije, ugodili na dveh pravnih podlagah, toženčevem jamčenju za stvarne napake prodane stvari in njegovi garanciji za njeno brezhibno delovanje.

9Svoje očitke je revident usmeril skoraj izključno zoper zaključke o jamčenju za stvarne napake. V zvezi z zaključki o garanciji je le omenil, da naj bi sodišči nižjih stopenj ne razločevali med napakami, za katere naj bi toženec odgovarjal iz enega, in napakami, za katere naj bi odgovarjal iz drugega naslova. Slednje pa je v tem primeru že v izhodišču zmotno, saj se to, kar se v okviru garancije kaže kot nedelovanje stvari, v okviru jamčenja kaže kot stvarna napaka, ki je temu nedelovanju vzrok. Ugotovitev, da sušilna naprava ni delovala samodejno, kakor je bilo deklarirano, in da ni bila primerna za sušenje svežega hrastovega lesa (drugi odstavek na 8. strani prvostopenjske sodbe), zato v tem primeru v izhodišču utemeljuje toženčevo odgovornost po obeh podlagah. Tako bi se spričo takšne enostranskosti revizijskih razlogov in pa dejstva, da je bilo zadevnemu tožbenemu zahtevku mogoče ugoditi bodisi po eni bodisi po drugi podlagi, revizijski preizkus lahko zaključil že z oceno, da je bilo o utemeljenosti tega zahtevka (na podlagi, ki je revident praktično ni napadel) razsojeno pravilno. Sodišči nižjih stopenj sta namreč ob ugotovitvi, da je brez uspeha iztekel rok, ki ga je tožnica 19. 9. 2001 – se pravi, glede na soglasni pričetek enoletne garancijske dobe 2. 3. 2001, znotraj te dobe – dala tožencu, da navedeno napako odpravi, pravilno zaključili, da je po 504. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter drugem in petem odstavku njegovega 132. člena upravičeno zahtevala vrnitev kupnine z obrestmi (o njih glej natančnejšo obrazložitev spodaj).

10Vendar pa je bilo o tožbenem zahtevku pravilno razsojeno tudi na podlagi jamčenja za stvarne napake. Revident namreč neutemeljeno oporeka oceni, da so bile ugotovljene napake (odpad kitanih delov, zarjavela ključavnica, tirnice in vijaki) skrite. Ni namreč značilnost takšnih napak, da bi bili deli sestavljenih stvari (kakršni so stroji nasploh in konkretno zadevna sušilnica) sami po sebi bolj ali manj vidni, temveč da se napake pokažejo po izročitvi, potem ko pri običajnem pregledu niso bile vidne (prvi odstavek 482. člena ZOR). Slednje je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da so se navedene napake pokazale po prvem ciklu sušenja sveže hrastovine (drugi odstavek na 11. strani njegove sodbe). Ali so bile te napake „funkcionalne narave“, kar revident nadalje očita, da naj ne bi bilo ugotovljeno, niti ni bistveno, saj glede na tretji odstavek 478. člena ZOR ne bi odgovarjal le za neznatne napake. Sicer pa iz prvostopenjske sodbe izhaja, da so te napake uporabo dejansko ovirale (v drugem odstavku na njeni 8. strani so povzete izvedenčeve ugotovitve, da niti avtomatsko niti ročno delovanje ni bilo mogoče, med drugim zaradi močnega rjavenja tirnic, po katerih naj bi se premikal voziček). O teh napakah je bil toženec 4. 8. 2001 pravočasno obveščen. Obvestilo je bilo namreč poslano nemudoma (prvi odstavek 482. člena ZOR) in znotraj šestmesečnega roka (drugi odstavek istega člena). Da je ta rok začel teči od popravila 2. 3. 2001 (ko je bilo zaradi odprave „funkcionalnih“ napak, navedenih v zadnjem odstavku na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje, sušilnico prvič mogoče zagnati), ne pa že od izročitve 1. 2. 2001, je materialnopravno pravilno (483. člen ZOR). Ker je brez uspeha iztekel rok za pravilno izpolnitev, dan 19. 9. 2001, je bilo o obravnavanem zahtevku pravilno razsojeno tudi na podlagi jamčenja (prvi odstavek 490. člena, 491. člen ter drugi in peti odstavek 132. člena ZOR).

11Neutemeljen je tudi zadnji revizijski očitek, da naj bi manjkala odločitev o tem, da bi morala tožnica tožencu vrniti sušilnico, glede katere je bila pogodba razdrta. Na to je treba odgovoriti, da je toženec glede tega imel zahtevek in ugovor, vendar pa ne navaja, da bi ju bil uveljavljal in da bi ju sodišče prezrlo.

12Razlogi, zaradi katerih je bila v zvezi s pravnomočno prisojeno vrnitvijo kupnine vložena revizija, zato niso utemeljeni; izpodbijana sodba pa je v tem delu – razen deloma glede obresti, o čemer glej v nadaljevanju – tudi sicer materialnopravno pravilna. Zato je bilo treba revizijo v tem delu zavrniti, kot to izhaja iz drugega dela I. točke izreka(378. člen ZPP).

13Tožnici pravnomočno prisojeni znesek 6,563.008,08 SIT (zdaj 27.386,95 EUR) izvira iz obligacijskega razmerja, nastalega pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnica je zahtevala tudi plačilo pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, tekočih od 10. 3. 2000 do plačila. Ob dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje prisojene obresti niso bile plačane, a je njihov seštevek že prej dosegel glavnico. Zato so te obresti nehale teči že pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje, z uveljavitvijo pravila (glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006), da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (376. člen OZ). Ker so bile potemtakem te obresti prisojene materialnopravno zmotno, kolikor presegajo zadevno glavnico 6,563.008,08 SIT (zdaj 27.386,95 EUR), je revizijsko sodišče z ustrezno spremembo sodb sodišč nižjih stopenj obrestni zahtevek zavrnilo v neutemeljeno prisojenem delu (prvi odstavek 380. ZPP), kot to izhaja iz prvega dela I. točke izreka.

14Izrek o stroških (III. točka izreka) temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker revident ni uspel, stroške, ki jih je imel z revizijo, krije sam.