504. člen ZOR

Garancija se nanaša na posamezne dele vozila (med drugim tudi za elektronski sistem vozila), alternator oziroma generator pa spada v sklop elektronskega sistema. Ker neustrezni alternator oziroma generator povzroča pogoste okvare drugih bistvenih delov avtomobila, zaradi česar je občasno prihajalo in prihaja do popolne neuporabnosti vozila, ni relevantno, da na alternatorju oziroma generatorju doslej ni bilo nobenih posegov. Tožnikov zahtevek je utemeljen po 504. členu ZOR v zvezi s 502. členom ZOR. Pritožbeno sodišče je na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje drugače razlagalo garancijsko izjavo kot enostranski pravni posel, torej je obravnavalo pravno vprašanje, ne pa spreminjalo dejansko stanje.

Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na navedbi, da je zaradi neodprave napak na prevzetih dveh zabojnikih po samem zakonu prišlo do razdora prodajnih pogodb in da je posledično upravičena iz tega naslova uveljavljati ustrezne zahtevke na vračilo kupnine. Takšno stališče samo po sebi kaže na to, da je tožeča stranka štela, da so zaradi (zatrjevane) neodprave napak na prevzetih zabojnikih prenehale medsebojne pravice in obveznosti strank po sklenjenih prodajnih pogodbah, iz česar logično izhaja, da do popravil ostalih zabojnikov ni prišlo.

Pogodba se lahko razdre le v razmerju do prodajalca, ki mora v primeru razdrtja pogodbe vrniti kupnino (zmanjšano za koristi). Če prodajalec v primernem roku ni popravil ali zamenjal stvari, je lahko kupec razdrl pogodbo ali znižal ceno in zahteval odškodnino (504. člen ZOR). Proti proizvajalcu pa je imel kupec zahtevo na popravilo ali zamenjavo stvari (prvi odstavek 502. člena ZOR) in na povračilo škode (drugi odstavek 502. člena ZOR).

Umik tožbe je lahko tudi delen, saj lahko stranka tožbo umakne le v določenem delu, o ostalem delu tožbe, ki ni bil zajet z delnim umikom, pa mora sodišče odločati (prim. drugi odstavek 2. člena ZPP). Enako velja za primer, ko stranka v tožbi objektivno kumulira več tožbenih zahtevkov na način, ki ga omogoča tretji odstavek 182. člena ZPP (eventualna kumulacija zahtevkov), med postopkom pa tožbo umakne v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek in katerega (katere) od več podrejenih tožbenih zahtevkov.

O napakah je bil toženec 4. 8. 2001 pravočasno obveščen. Obvestilo je bilo namreč poslano nemudoma (prvi odstavek 482. člena ZOR) in znotraj šestmesečnega roka (drugi odstavek istega člena). Da je ta rok začel teči od popravila 2. 3. 2001, ne pa že od izročitve 1. 2. 2001, je materialnopravno pravilno (483. člen ZOR). Ker je brez uspeha iztekel rok za pravilno izpolnitev, je bilo o obravnavanem zahtevku pravilno razsojeno tudi na podlagi jamčenja (prvi odstavek 490. člena, 491. člen ter drugi in peti odstavek 132.člena ZOR).

Rok za uveljavljanje pravic iz garancije ne poteče med odpravljanjem napak. Če ni odpravljena napaka na določenem vitalnem delu, za katerega garancija še velja, se lahko zahteva razveza pogodbe za celo stvar, katere sestavni del je prej omenjeni vitalni del.

Napaka je bila odpravljena že v podaljšanem garancijskem roku, manjvrednosti vozila ni in s tem tudi ne podlage za znižanje kupnine ali za plačilo odškodnine.

Iz pravice do enakega varstva pravic res sledi dolžnost sodišča, da spoštuje zahtevo po enakopravnosti strank v dokaznem postopku, vendar to ne pomeni, da je dolžno izvesti prav vsak dokaz, ki ga stranki predlagata. Okoliščina, da tožena stranka garancijskih zahtevkov ni zavračala, ni odločilna, saj napak kljub popravilom ni uspela odpraviti. Ker tožena stranka v roku, ki je bil določen v garanciji, vozila ni popravila, je pravilen sklep, da je bil tožnik upravičen zahtevati zamenjavo vozila (504. člen ZOR), kar pa mu je tožena stranka ponujala le pod pogojem plačila uporabnine. Iz besedila tega člena jasno izhaja, da gre za zamenjavo stvari kot celote in ne za zamenjavo posameznih delov stvari, saj predstavlja zamenjava posameznih okvarjenih delov le način popravila okvarjene stvari. Tožnik je že v letu 1997 toženo stranko opozoril da bo v primeru, da ne bo prišlo do zamenjave vozila, pogodbo razdrl. Od tedaj pa do razdrtja pogodbe je preteklo dovolj časa, da bi tožena stranka avto lahko popravila ali zamenjala. Zaradi neizpolnjene garancijske obveznosti je tožnik utemeljeno razdrl pogodbo. Učinke razdrte pogodbe sta sodišči pravično presojali na podlagi 132.

Na podlagi garancijskega lista jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. V primeru odgovornosti iz garancijskega lista (501. do 507. člen ZOR) ne veljajo kratki notifikacijski roki. V primeru garancije se predpostavlja, da hibe na tehnični stvari sodijo v sfero odgovornost garanta, ki pa lahko dokaže nasprotno.

Motorja sta po predelavi (marinizaciji) tako spremenila svoje lastnosti in namen uporabe, da gre za drugo stvar (ladijski motor namesto "kopenskega"), za katero pa garancijski list dejansko ni bil izdan, vendar je bila garancija kljub temu dana. Čeprav zakon ne omenja možnosti, da stranka sama odpravi napako in zahteva povrnitev stroškov v zvezi s tem, zoper tako ravnanje kupca ne more biti pomislekov, kadar je takšno ravnanje smotrno. Gre zgolj za drugo obliko jamčevalnega zahtevka iz 1. točke 1. odst. 488. čl. oziroma 1. odst. 502. čl. ZOR, ki pa ga je potrebno presojati po pravilih o poslovodstvu brez naročila, torej po 223. in drugih členih ZOR. Pri odločanju o zahtevku iz naslova izgubljenega dobička je treba opredeliti, kaj je bil pozitivni pogodbeni interes tožeče stranke ter ali je zaradi njegove neuresničitve nastala tožniku pogodbena ali nepogodbena škoda, kdo je za to škodo odgovoren ter tudi vse ostale elemente odškodninske odgovornosti (pogodbene ali nepogodbene).

Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).

Na telefonskem aparatu je prišlo do dveh istovrstnih okvar (poškodbe izolacije in vezja zaradi prenapetosti nad 1000 voltov), ki jih tožena stranka ob upoštevanju garancijskih pogojev, ki jih je tožnik prejel in bil tedaj z njimi seznanjen, ni bila dolžna odpraviti v garancijskem roku brezplačno. Tožena stranka je prvo okvaro odpravila, tožnik pa je plačilo popravila odklonil. Sodišči druge in prve stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tožnikovo zahtevo, da mora tožeča stranka brezplačno odpraviti drugo istovrstno okvaro in mu po odpravi okvare še podaljšati garancijski rok.

Določbe 504. člena ZOR ni mogoče razlagati iztrgano in povsem neodvisno od določbe 2. odst. 490. člena ZOR, saj je institut garancije namenjen izključno varstvu kupca in to poleg (ne namesto) varstva, zagotovljenega kupcu s splošnimi pravili o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. To pomeni, da je kupec upravičen razdreti pogodbo in terjati odškodnino, ne da bi pustil dodatni rok garantu za izpolnitev pogodbe, če garant po obvestilu o napaki zavrača sleherno svojo odgovornost iz garancije že po temelju.

Ker je pooblaščeni serviser reklamacijo tožeče stranke sprejel, dejstvo prijave napake na nedeljo, ne glede na splošne pogoje v garancijski knjižici, ki določajo, da mora lastnik vozila vozilo pripeljati na servis med delovnim časom, ne spremeni teka rokov.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevanje na podlagi garancije lahko uveljavlja kupec stvari le napram prodajalcu; proti popravljalcu pa le v primeru, če je od njega stvar tudi kupil.

Temelj tožbenega zahtevka izhaja iz garancije (501. do 507. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tožeča stranka je imela pravico zahtevati odpravo napak, kar je tudi storila. Ker do odprave napak ni prišlo, je upravičeno zahtevala zamenjavo vozila. Ker pa ji tožena stranka vozila tudi zamenjati ni hotela, je upravičeno zahtevala protivrednost vozila enake znamke in enakega tipa, kakršnega je kupila. Če je namreč zahtevek na plačilo protivrednosti vozila garancijski, ga je potrebno enako obravnavati kot zahtevek za zamenjavo vozila. Ne gre torej za razdrtje pogodbe in odškodnino, temveč za nadomestno izpolnitev. Če pa tožena stranka vozila ni hotela zamenjati, tudi nima pravice do amortizacije zanj. Če je tožeča stranka medtem vozilo uporabljala, je to počela upravičeno, saj je sklenila veljavno kupno pogodbo. Takšno uporabo bi tožena stranka lahko preprečila takoj, ko je tožnik začel uveljavljati napake.

Kadar tožeča stranka opirala svoj odškodninski zahtevek na 2-letno garancijo tožene stranke iz gradbene podgodbe, je pravna podlaga za plačilo odškodnine člen 504 ZOR in ne člen 618 istega zakona. Odškodninska odgovornost iz garancije pa temelji na objektivni odgovornosti dajalca garancije.