482. člen ZOR

Toženec in R. sta ob sklenitvi prodajne pogodbe njene stvarnopravne posledice odložila do trenutka popolnega plačila kupnine. Zato je mogla biti toženčevega izročitev spornega avtomobila R. v posest (ki je običajno znak, da je prišlo do prenosa lastninske pravice) le obligacijskopravne, ne pa tudi stvarnopravne narave, kar pomeni, da lastninska pravica ni mogla preiti na slednjega vse do poplačila kupnine v celoti. Ker v zadevi ni sporno, da se ta pogoj ni izpolnil, R. nikoli ni postal lastnik avtomobila. Kot tak pa že pojmovno ni mogel biti njegov prodajalec. Vsaj v svojstvu lastnika ne.

Zavarovanje AO plus krije odgovornost za tisti del škode, ki jo povzroči voznik sam, tovrstna pogodbeno dogovorjena odškodninska odgovornost zavarovalnice pa ima različno pravno in dejansko podlago kot zahtevek za plačilo odškodnine od povzročitelja in zavarovalnice, ki odgovarja zanj. Zato izplačilo na podlagi AO plus zavarovanja ne pomeni, da morebitne razlike, za katero odgovarja povzročitelj, oškodovanec ne bi mogel uveljavljati od njega ali zavarovalnice, ki odgovarja zanj, četudi je to ista zavarovalnica. Ker je bil kazenski postopek zoper tretjetoženca absolutno zastaran, je s tem trenutkom nastopilo tudi zastaranje tožnikove terjatve, razen če zastaranje ni nastopilo po določbah o zastaranju odškodninske terjatve. Zastaranje tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega je mogoče vezati le na obstoj posebno težke invalidnosti. Ta terjatev ni enaka terjatvi oškodovanca, saj gre za različne pravne podlage. Relevantno je le, ali je posebno težka invalidnost bližnjega dejansko podana, ne glede na to, ali jo je bilo ob zaključku zdravljenja možno pričakovati.

Rok za uveljavljanje pravic iz garancije ne poteče med odpravljanjem napak. Če ni odpravljena napaka na določenem vitalnem delu, za katerega garancija še velja, se lahko zahteva razveza pogodbe za celo stvar, katere sestavni del je prej omenjeni vitalni del.

V primeru, če prodajalec izda garancijski list, jamčita prodajalec in proizvajalec kupcu za brezhibno delovanje proizvoda v garancijskem roku. Gre za drugo podlago kot pri odgovornosti za stvarne napake.

Res je sicer, kot to trdi pritožnik, da so v času odločanja o tej zadevi že začele veljati določbe Zakona o spremembah in dopolnivah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-a, Ur. list RS, št. 110/2002, z dne 18.12.2002, začetek veljavnosti 17.1.2003), ki je 11. členu ZVPot dodal 11.a člen, v katerem je pravice iz poglavja o odgovornosti za izdelek podelil tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno razmerje med pravdnima strankama nastalo pred uveljavitvijo 11.a člena ZVPot-a. Ker ZVPot-a ne določa retroaktivne veljave, za obravnavano pravno razmerje 11.a člena ni uporabljiv. ZVPot-a je začel veljati 17.1.2003 in velja za pravna razmerja, nastala od takrat dalje.

Kot določa 2. odst. 490. člena ZOR, sme kupec predlagati razdrtje pogodbe tudi, ne da bi prodajalcu pustil primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da pogodbe ne bo izpolnil. Tudi tožniku tega ni bilo treba storiti, ker je toženka takoj zavrnila kakršnokoli odgovornost za napake prodanega avtomobila. Pogodbena klavzula "videno - kupljeno" lahko predstavlja izključitev prodajalčeve odgovornosti za vse vrste stvarnih napak (tako očitnih kot skritih), vendar je nična, če gre za napako, ki je bila prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca (1. in 2. odst. 486. člena ZOR).

Drugotožena stranka je bila prodajalec stanovanja in kot prodajalec drugotožena stranka odgovorja za stvarne napake v smislu določb 478. čl. ZOR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem ali je drugotožena stranka za stvarne napake tožeči stranki odgovorna, upoštevati roke, ki jih zakon določa za jamčevalne zahtevke.

Kupec, ki trdi, da ima blago, ki ga je prevzel od prodajalca, kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora o njej, kadar gre za gospodarsko pogodbo, obvestiti prodajalca nemudoma, ko napako opazi. V obvestilu o napaki mora kupec natančneje opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. ZOR ne določa, da mora biti obvestilo o napaki podano pisno, zato da je veljavno.

Ugovor nepravočasnosti ali nepravilnosti reklamacije je obrambni ugovor prodajalca zoper jamčevalne zahtevke kupca, zato se mora na pomanjkljivosti reklamacije prodajalec sklicevati. Če tega dejstva ne uveljavlja, se sodišče na nepravočasnost ne sme sklicevati po uradni dolžnosti. S tem, ko je tožeča stranka začela reklamacijo obravnavati meritorno, je konkludentno priznala, da je reklamacija tožene stranke pravočasna in popolna.

Na obravnavo je tožnik pravočasno in pravilno vabljen. Sodišče je res prosil, naj obravnavo preloži, vendar pa njegovi prošnji ni ugodilo. Dejstvo, da se je kljub temu, da njegovi prošnji ni bilo ugodeno, istega dne raje udeležil nekega drugega poslovnega sestanka, je posledica njegove proste izbire in ocene, kaj je zanj bolj pomembno. Morebitna toženčeva napačna izbira glede tega, kje bo aktivno sodeloval, in njegova morebitna zmotna presoja (ne)pomembnosti udeležbe v postopku pred sodiščem pa ne predstavlja odvzema možnosti obravnavanja pred sodiščem z "nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve", kot to absolutno bistveno kršitev opredeljuje ZPP v 7. točki drugega odstavka 354. člena. Toženec tožnice o stvarni napaki sploh ni obvestil. Po določbi 484. člena ZOR pa bi jo moral.

Če stranka pristane na določilo "videno-kupljeno", potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.

Za skrito napako (prvi odstavek 482. člena ZOR) gre namreč tudi v primeru, ko je tožnik ob nakupu avtomobila sicer vedel za vse lastnosti avtomobila, ki jih je naštelo sodišče prve stopnje, ni pa vedel za to, da te lastnosti predstavljajo napako oziroma da je avtomobil zaradi teh lastnosti tehnično neizpraven.

Kupec ni konkretno navedel, kateri del opreme ni pravilno deloval, zato napake niso bile pravilno grajane. Kupec zato ne more uveljavljati ugovorov zaradi obstoja stvarnih napak.

Trditve tožene stranke niso omogočale kvalifikacije spornih stvarnih napak, namreč, ali je šlo za očitne ali skrite napake. Poleg tega tožena stranka ni navedla, kdaj je reklamirano blago prejela in kdaj naj bi tožečo stranko ustno obvestila o ugotovljenih napakah. Le tako konkretizirani ugovor iz naslova stvarnih napak omogoča presojo o pravočasnosti grajanja, ki je pogoj za perpetuacijo ugovorov iz tega naslova v pravdi na plačilo kupnine za prodano blago (2. odst. 500. čl. ZOR). Presoja o pravočasnosti nekega dejanja že po logiki stvari terja najprej opredelitev časovnih izhodišč.

Ker je tožena stranka v tem sporu zatrjevala, da je imelo dobavljeno blago napake (meso ni bilo sveže), je bila dolžna, če se je hotela poslužiti pravic kupca pri jamčevanju za napake (glej 488. člen ZOR), zatrjevati in dokazovati pravočasno in pravilno obvestitev prodajalca (glej 484. člen ZOR). Če se je napaka pokazala po prevzemu, pa je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), je bila tožena stranka dolžna zatrjevati in dokazati tako pravkar navedena dejstva, kakor tudi takojšnje obvestilo prodajalaca o takšni napaki blaga iz konkretne gospodarske pogodbe med pravdnima strankama (glej prvi odstavek 482. člena ZOR). Ker tožena stranka tako ni ravnala, kot izhaja iz pravilno ugotovljenih dejstev v izpodbijani odločbi, dejansko ni izpolnila z zakonom predvidenih predpostavk za prodajalčevo, to je tožeče stranke, obveznost jamčevanja za napake. Tožena stranka pa dokaznega predloga za zaslišanje prič, to je članov sindikalnih organizacij posameznih podjetij tudi ni podala. Tak dokazni predlog je namreč podan takrat, kadar stranka predlaga, naj se določena oseba, za katero mora povedati osebne podatke, zasliši kot priča in navede, o čem naj priča (

Če je bakrena žica zaradi izpostavljenosti vlagi korodirala, kar je kupec opazil šele takrat, ko jo je hotel plastificirati, gre za skrito napako, o kateri je pravočasno obvestil prodajalca, ker mu jo je sporočil po telefonu takoj, ko je naletel na težave pri plastificiranju.

Dolžnik sicer navaja pravno pomembna dejstva, ki bi utegnila pripeljati do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, vendar za svoje trditve ne predlaga ustreznih dokazov. Pravočasna notifikacija napak je zakonski pogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov in ker dolžnik le-te ni izkazal, je dokazovanje vrste in obsega napak (kar bi eventuelno ugotavljal izvedenec) nepomembno.

Celo v primeru, če bi sprejeli stališče tožene stranke, da so vse zatrjevane napake skrite, ugovora o njihovem obstoju ni več mogoče upoštevati, ker je minilo več kot šest mesecev, odkar je bila nepremičnina izročena toženkama, saj v pogodbi stranki nista določili daljšega jamčevalnega roka.

Prodajalec za skrite napake, ki se pokažejo potem ko mine šest mesecev, odkar je bila stvar izročena, ne odgovarja, tako da kupčeva obveznost plačila kupnine, ki je še ni izpolnil, še vedno obstaja.

Kupec, ki ob prevzemu predmeta pogodbe ni ugovarjal, da izpolnitev ni pravilna, niti ni dokazal, da je prodajalcu odposlal obvestilo tako, kot to določa 2. odst. 484. člena ZOR, ne more uveljaviti ugovora jamčevanja za napake ne glede na to, ali je šlo za očitno ali skrito napako.