491. člen ZOR

O napakah je bil toženec 4. 8. 2001 pravočasno obveščen. Obvestilo je bilo namreč poslano nemudoma (prvi odstavek 482. člena ZOR) in znotraj šestmesečnega roka (drugi odstavek istega člena). Da je ta rok začel teči od popravila 2. 3. 2001, ne pa že od izročitve 1. 2. 2001, je materialnopravno pravilno (483. člen ZOR). Ker je brez uspeha iztekel rok za pravilno izpolnitev, je bilo o obravnavanem zahtevku pravilno razsojeno tudi na podlagi jamčenja (prvi odstavek 490. člena, 491. člen ter drugi in peti odstavek 132.člena ZOR).

Tudi po določbi 491. čl. ZOR, ki ureja vprašanje neizpolnitve prodajne pogodbe v dodatnem roku, se kupna pogodba razdre po samem zakonu, če je prodajalec v dodatnem roku ne izpolni.

Pravilno je sklepanje pritožbenega sodišča, da zdrsana plošča, blaga prelomnica, stek lahke in srednje težke proge z ustrezno označbo niso okoliščine, ki bi bile posebno nevarne ali na smučiščih neobičajne, in zaradi katerih bi objektivno odgovarjala druga tožena stranka in prva tožena stranka, pri kateri je bila prva odgovornostno zavarovana. Iz naših predpisov ne sledi, da tisti, ki kupi smučarsko karto, zavaruje s tem svojo odgovornost.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

Ker je pogodba razdrta, ima tožeča stranka, ki je plačala kupnino, pravico zahtevati vrnitev plačane kupnine z obrestmi od dneva plačila.