VSRS Sodba IV Ips 58/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Pravna oseba J.d.o.o. je bila s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Novo mesto (prekrškovni organ) z dne 26.11.2007 spoznana za odgovorno storitve prekrška po petem v zvezi z drugim odstavkom 66. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in prekrška po osmem v zvezi z drugim odstavkom 70. člena ZVCP-1. Izrečena ji je bila enotna globa 2.086,46 EUR. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevi zagovornice pravne osebe za sodno varstvo in plačilni nalog spremenilo tako, da je postopek o prekršku po osmem odstavku 70. člena ZVCP-1 ustavilo, v preostalem pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec. Navaja, da sta prekrškovni organ in sodišče kršila določbo prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z 2. alinejo 62. člena ZP-1. Trdi, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga, temveč bi morala biti izdana odločba o prekršku z vsemi njenimi sestavinami. Zakonska ureditev pogojev za izdajo plačilnega naloga po 57. členu ZP-1 po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti sicer ne izključuje možnosti izdaje plačilnega naloga pravni osebi, vendar pod pogojem, da je že v postopku prekrškovnega organa ugotovljena podlaga njene odgovornosti po 14. in 15. členu ZP-1 ter 4. in 5. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Enako stališče zavzema glede ugotavljanja podlage odgovornosti odgovorne osebe, ki je določena v 15. členu ZP-1. Za izdajo plačilnih nalogov bi bilo treba ugotavljati dejstva, ki so podlaga za sklepanje o pogojih za odgovornost pravne oziroma odgovorne osebe, tega pa prekrškovni organ v tej zadevi ni storil. Pravna in odgovorna oseba poleg tega nista imeli možnosti seznanitve z dokazi, na podlagi katerih naj bi bila podana njuna odgovornost po ZP-1 in ZOPOKD. Pravna oseba se je do teh podlag lahko opredelila šele v zahtevi za sodno varstvo, to pa pomeni, da ji ni bila dana možnost izjaviti se o prekršku (2. alineja 62. člena ZP-1). Vrhovni državni tožilec povzema obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, da bi bilo v tej zadevi primerneje izdati plačilni nalog v skladu z določbami 57.a člena ZP-1, kar pa ne povzroči neveljavnosti plačilnega naloga, ker gre za relativno kršitev določb postopka. Takšno stališče bi bilo po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti pravilno, če bi sodišče ugotovilo, da je že prekrškovni organ pravni in odgovorni osebi dal možnost zavzeti stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno odločbo (to je plačilni nalog v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je z vlogo z dne 1.3.2010 odgovorila zagovornica pravne osebe (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP).

B.

4Pravna oseba J.d.o.o. je bila spoznana za odgovorno storitve prekrška po petem v zvezi z drugim odstavkom 66. člena ZVCP-1, ker je njen voznik S.L. 26.11.2007 vozil tovorni avtomobil s priklopnikom, na katerem je imel naložene tri avtodome, tovor pa je preko zadnjega dela vozila oziroma skupine vozil segal 2,4 metra, torej več kot 1,5 metra. O navedenem prekršku je prekrškovni organ odločil s plačilnim nalogom, ki je bil pravni osebi 4.12.2007 vročen po pošti skupaj s kratkim opisom dejanskega stanja.

5Pravilne so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje s plačilnim nalogom. V hitrem postopku o prekršku se praviloma odloča z odločbo (56. člen ZP-1), plačilni nalog kot posebna oblika odločbe o prekršku pa se izda le takrat, ko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že večkrat presodilo (odločbe IV Ips 33/2008 z dne 20.5.2008, IV Ips 59/2008 z dne 17.6.2008, IV Ips 124/2008 z dne 24.2.2009 in druge), da gre za osebno zaznavo takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Kadar odloča v postopku zoper pravno osebo, to pomeni (kot pravilno navaja zahteva za varstvo zakonitosti), da mora uradna oseba na tak način zaznati tudi dejstva, na podlagi katerih napravi sklep, da so podani pogoji za odgovornost pravne osebe, določeni v 4. členu ZOPOKD v zvezi s 14. členom ZP-1. V obravnavani zadevi je zato prekrškovni organ prekršil določbo prvega odstavka 57. člena ZP-1, kar je v zvezi z vsebinsko podobnim očitkom zahteve za sodno varstvo pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

6Neutemeljene pa so navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, da zaradi kršitve prvega odstavka 57. člena ZP-1 storilcu (pravni osebi) v postopku pred prekrškovnim organom ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku (2. alineja 62. člena ZP-1). Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ZP-1 glede zagotavljanja pravice do izjave loči med več položaji. Kršitelju se to procesno jamstvo zagotavlja pred izdajo odločbe o prekršku (drugi odstavek 55. člena ZP-1) ali v ugovoru zoper t.i. posebni plačilni nalog (četrti odstavek 57.a člena ZP-1) oziroma v ugovoru zoper plačilni nalog zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu (57.b člen ZP-1). V teh primerih kršitelj kasneje v postopku novih dejstev in dokazov v korist ne more več uveljavljati (2. alineja drugega odstavka 55. člena ZP-1, četrti odstavek 57.a člena ZP-1 in 57.b člen ZP-1). Kadar pooblaščena uradna oseba odloči z „navadnim“ plačilnim nalogom, se ta v skladu s prvim odstavkom 57. člena ZP-1 praviloma izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška. Hkrati s tem se kršitelju predstavi storjeni prekršek in dokaze, kar se zaznamuje na plačilnem nalogu, ter tako neposredno omogoči izpodbijanje ugotovitev prekrškovnega organa v zahtevi za sodno varstvo. Drugačen položaj je, kot v obravnavani zadevi, podan takrat, ko kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška. V takšnem primeru se mu plačilni nalog vroči naknadno po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (peti odstavek 57. člena ZP-1), seznanitev kršitelja z vsebino prekrškovnega očitka pa se zagotavlja tako, da se hkrati s plačilnim nalogom vroči tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov. S tem se ureditev „navadnega“ plačilnega naloga glede njegovih sestavin (ne pa tudi glede pravnih sredstev, česar zahteva ne problematizira) približuje t.i. posebnemu plačilnemu nalogu (drugi odstavek 57.a člena ZP-1) in celo odločbi o prekršku (tretji in četrti odstavek 56. člena ZP-1). V obeh položajih, ko je izdan plačilni nalog, se pravica do izjave torej zagotavlja tako, da se v fazi postopka pred prekrškovnim organom omogoča predvsem seznanitev z relevantnim procesnim gradivom (kot predpogoj učinkovite pravice do izjave), stališče do dejanskih in pravnih podlag zadeve pa kršitelj zavzame v zahtevi za sodno varstvo brez omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov.

7Če storilcu ni dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka (2. alineja 62. člena ZP-1). Vendar pa je to kršitev mogoče odpraviti tako, da se ta pravica v polni meri omogoči v nadaljevanju postopka o prekršku. Takšen zaključek temelji zlasti na določbi osmega odstavka 65. člena ZP-1, v skladu s katero sodišče, kadar pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ugotovi, da kršitelju ni bila dana možnost izjave o prekršku, najprej samo odpravi kršitev in nato odloči o zahtevi. Napačno je zato stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je očitana kršitev v obravnavani zadevi podana, ker se pravna oseba ni mogla opredeliti o okoliščinah, pomembnih za presojo njene odgovornosti po 4. členu ZOPOKD, že v postopku pred prekrškovnim organom. To je sicer res, vendar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil pravni osebi skupaj s plačilnim nalogom po pošti poslan tudi opis dejanskega stanja v zvezi s katerim je lahko zavzela stališče v zahtevi za sodno varstvo. To ugotovitev sprejema tudi zahteva za varstvo zakonitosti. Glede na to, da tako sodišče prve stopnje kot tudi zahteva za varstvo zakonitosti ugotavljata, da je bila pravica pravne osebe do izjave zagotovljena v fazi zahteve za sodno varstvo, očitek bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 2. alineje 62. člena ZP-1 ni utemeljen. Ob tem zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja, da sodišče prve stopnje katerega od očitkov zahteve za sodno varstvo ni presodilo.

8V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve glede na navedeno niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.