VSL Sodba II Cp 2371/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 83.286,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 16.630,00 EUR od dne 5. 10. 2017 dalje do plačila in od zneska 66.656,19 EUR od dne 21. 1. 2014 dalje do plačila, medtem ko se višji tožbeni zahtevek (glede zneska 46.759,59 EUR s pripadki) zavrne.

III. Pritožbi tožene stranke glede stroškov postopka se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati znesek 610,39 EUR, v V. točki izreka pa se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.247,18 EUR, vse v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 969,33 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnik zahteva plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne ... 2. 2012 pred vhodom v L., ko ga je zbil in deloma povozil tovornjak zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode prisodilo 130.045,78 EUR s pripadki (I. točka izreka), zavrnilo zahtevek iz istega naslova za plačilo zneska 106.418,42,00 EUR s pripadki (III. točka izreka), v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka v višini 3.784,00 EUR in za plačevanje mesečne rente v znesku 124,28 EUR mesečno (II. točka izreka sodbe prve stopnje, ki ni pod pritožbo in je torej pravnomočna). Glede stroškov je po pobotavanjih odločilo, da mora toženka na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati 869,34 EUR s pripadki (ker je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč; IV. točka izreka), medtem ko mora tožnik toženki povrniti 570,80 EUR stroškov s pripadki (V. točka izreka izpodbijane odločbe).

Bistvene dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje:

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tovornjak zbil tožnika, ko je tožnik prečkal cesto izven prehoda za pešce (ne več kot 7 m stran od prehoda) od desne proti levi (gledano iz kabine tovornjaka), ta cesta pa je v naravi izvoz iz krožnega krožišča, ki vodi v tovorni terminal L. Nadalje je ugotovilo, da je voznik tovornjaka tožnika spregledal, saj je odreagiral šele, ko je tovornjak že zadel pešca. Zaključilo je, da tožniku ni mogoče pripisati nikakršnega soprispevka za nastanek navedene nesreče, saj bi, glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke dr. P, voznik zbil tožnika tudi, če bi se tožnik nahajal na prehodu za pešce. Nadalje je ugotovilo, kakšna nepremoženjska in premoženjska škoda je tožniku nastala; obseg telesnih poškodb, potek zdravljenja in posledice niso sporni, prav tako ni sporen obseg in višina premoženjske škode. Sporna je zgolj odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je v nesreči med drugim utrpel poškodbe glave, ko ga je tovornjak odbil več metrov in je padel na asfalt (več zlomov lobanje, izliv krvi pod trdo in mehko možgansko opno, krvavitev v možganovino in v srednje uho) in noge, ko mu je tovornjak na tleh ležečemu oplazil oziroma priščipnil levo nogo (slečenje [degloving] kože in podkožja leve goleni, odprt zlom leve petnice). Tožnikovo zdravljenje je bilo dolgotrajno, zaradi poškodb pa so mu ostale posledice na nogi (v nepravilnem in neugodnem položaju okorel sklep v gležnju, zaradi česar tožnik ne more normalno hoditi, šepa in hodi na daljše razdalje le s pomočjo bergel; nadalje tudi okvarjen, manjvreden kožni pokrov leve goleni, saj je bila odtrgana koža nadomeščena s kožnimi presadki delne debeline, ki ne ustrezajo kvalitetam normalne kože), resne posledice pa so mu pustile tudi poškodbe glave (med drugim popoškodbena epilepsija, psihoorganski sindrom, osebnostna spremenjenost in okvarjen sluh desnega ušesa). Tožnik je nesposoben za pridobitno delo, upokojen je kot invalid prve kategorije.

Pritožbene navedbe:

3Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik izpodbija le zavrnilni del odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo (III. točka izreka) in meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje glede na utrpljeno nepremoženjsko škodo prisoditi odškodnino v celotnem terjanem znesku.

4Tožnikova pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Toženka se pritožuje zoper I. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe, vendar ne v celoti, saj priznava, da je tožnik do določene odškodnine upravičen. Obrazloženo izpodbija štiri sklope sodbe sodišča prve stopnje: vprašanje soodgovornosti tožnika za nezgodo; višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti; obrazložitev odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti; tek obresti in posledično stroške postopka.

6Med drugim navaja, da iz sodbe ni razvidno, kako naj bi tožnik prečkal cestišče, koliko je bil oddaljen od prehoda za pešce, niti ni natančno ugotovljena hitrost tovornjaka. Sodišče ni upoštevalo, da tudi pešec, ki se odloči prečkati prehod za pešce, nima absolutne prednosti, temveč lahko to stori le v primeru, ko mu razmere v prometu to dopuščajo. Treba bi bilo upoštevati, da je tožnik zunaj prehoda za pešce prečkal cestišče, ki je specifično, saj je namenjeno pretežno vožnji tovornjakov. Tožniku sta bili specifika cestišča in prometa poznani, saj je tudi sam voznik tovornjaka, zato je vedel, da je v tovornjaku reakcijski čas drugačen kot v osebnem avtu in tudi, da zaradi višine kabine in pozicije voznika obstajajo mrtvi koti, ko voznik ne more videti pešca v neposredni bližini. Tožnik ni reagiral na kritično situacijo, ki jo je sam povzročil, in je z nespremenjeno hitrostjo hodil po vozišču, po katerem ne bi smel hoditi. Bližajoče se vozilo bi lahko vsaj slišal. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti vsaj delni soprispevek tožnika (pritožnica ga ocenjuje na vsaj 40 %). Obrazloženo izpodbija tudi odmero odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Povzame več primerov sodne prakse, v katerih je Vrhovno sodišče za primerljive ali hujše trajne posledice oškodovancem, ki so bili vsi precej mlajši od tožnika, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo precej nižje odškodnine. Primerna odškodnina iz tega naslova bi znašala največ 60.000 EUR (približno 52 povprečnih neto plač).

7Nadalje toženka navaja, da je sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve navedlo, da znaša primerna odškodnina za skaženost 6.000 EUR, v 27. točki pa 8.000 EUR. Glede obresti navaja, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno šele 6. 1. 2014, zato toženka ni mogla biti v izpolnitveni zamudi že z dnem 20. 12. 2013, saj tedaj še ni bila seznanjena s celotnim obsegom škode. Zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči je tožnik postavil šele 2017.

8Tožnik je odgovoril na toženkino pritožbo, predlaga njeno zavrnitev in poudarja, da v konkretnem primeru ni šlo za križišče, temveč za krožišče in v trenutku, ko je tožnik stopil na prehod za pešce, je tovornjak šele vstopal v krožišče na nasprotni strani. Dolžnost voznika tovornjaka je bila, da ob izstopu iz krožišča vozi s tako hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo udeležence prometa, ki imajo na križišču prednost (primerjaj drugi odstavek 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa¹). Tudi, če bi tožnik tovornjak zaznal v trenutku, ko je ta izstopal iz krožišča in je bil od prehoda za pešce oddaljen 1 m, ni jasno, kaj bi lahko tožnik v taki situaciji sploh naredil. Napačno je tolmačenje toženke, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 80.000 EUR, saj mu je ob upoštevanju invalidnine prisodilo zgolj 60.195,00 EUR ali zgolj 53 povprečnih plač.

9Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

Potek prometne nesreče in soodgovornost tožnika:

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede temelja zahtevka sicer kratka, vendar so ugotovljene vse bistvene okoliščine. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo – in teh ugotovitev pritožbi obrazloženo ne izpodbijata – da je tožnik cesto prečkal izven prehoda za pešce, torej na delu cestišča, kjer tožnik pravzaprav ne bi smel hoditi (sedmi odstavek 83. člena ZPrCP). Zato po oceni pritožbenega sodišča niti ni bistveno, ali je bil tožnik od prehoda za pešce oddaljen 2, 7 ali pa morda 10 m in ali je hodil vzporedno s prehodom ali diagonalno, temveč je pomembno to, da je cesto prečkal izven prehoda za pešce. Sodišče je tudi ugotovilo in jasno obrazložilo (primerjaj zaključek 10. in 12. točke obrazložitve), da je tožnik hodil z desne proti levi, gledano iz kabine tovornjaka, torej ne drži pritožbeni očitek toženke, da sodišče ni ugotovilo, kakšna naj bi bila smer tožnikove hoje.

11Obširno toženkino pritožbeno izpostavljanje teh in še nekaterih drugih tehničnih podrobnosti² po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Odškodninski pravdni postopek ni namenjen temu, da bi se s tehničnega vidika v celoti in v vseh podrobnostih rekonstruiral potek nesreče, temveč zadošča, da sodišče ugotovi okoliščine, ki so bistvene za ugotavljanje odgovornosti posameznih udeležencev nesreče. Te okoliščine je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovilo v zadostni meri in pravilno, četudi jih je deloma napačno materialnopravno interpretiralo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12Sodišče je mnenje dr. P. ocenilo kot strokovno in prepričljivo in tudi pojasnilo (zaključek 15. točke obrazložitve), da je hitrost, odčitana s strani izvedenca H., v okvirih hitrosti, do katerih se je opredeljeval tudi P., zato sodišče sledi P.; torej ne držijo pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo, zakaj je sledilo ugotovitvam enega in drugega izvedenca. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe, s katerimi toženka želi omajati ugotovitve P. glede hitrosti (torej meni, da je bolj pravilna ugotovitev hitrosti s strani izvedenca H. – 22 do 23 km/h), niti niso toženki v korist. Če bi držalo, da je zavarovanec toženke vozil počasneje, kot pa je ugotovil P., bi to pomenilo kvečjemu to, da je imel še več časa za opazovanje cestišča, za zaznavo tožnika in za odreagiranje na njegovo (sicer nepravilno) prečkanje ceste, saj pritožba sploh ne zatrjuje, da bi toženec npr. nenadoma skočil ali stekel pred tovornjak.

13Pritožba toženke tudi ne uspe omajati bistvenega zaključka sodišča prve stopnje, temelječega na mnenju izvedenca P., da je »do nesreče prišlo zaradi reakcije voznika tovornega vozila šele po udarcu tožnika« (zaključek 16. točke obrazložitve); četudi je ta formulacija nekoliko nejasna in jezikovno okorna, pa je iz nje mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je voznik tovornjaka tožnika spregledal (saj se ne zatrjuje, da bi ga povozil nalašč), zato je odreagiral šele, ko je tovornjak že zbil tožnika. Pritožbeno sodišče se strinja, da je precej verjetno, da je bil tik pred trčenjem in v trenutku trčenja tožnik v »mrtvem kotu,« zato ga voznik zaradi oblike in dimenzij kamionske kabine ni mogel videti, vendar pa je jasno, da bi ga voznik tovornjaka lahko opazil prej, še preden je zapeljal iz rondoja, še preden bi se tožnik znašel v mrtvem kotu. Zavarovancu toženke se ne očita drugih kršitev (npr. prekoračitve hitrosti, vožnje pod vplivom alkohola, vožnje v napačno smer ipd.), razen te, da je tožnika spregledal (da ga ni opazil), o čemer je smiselno izpovedal tudi sam voznik.

14Pri tem je seveda treba upoštevati, da je odgovornost voznika tovornjaka, torej upravljavca nevarne stvari (149. člen Obligacijskega zakonika³), v razmerju do pešca objektivna, kavzalna. Drugače povedano: odgovornost zavarovanca toženke bi bila podana tudi v primeru, če ne bi mogli slednjemu očitati niti majhne malomarnosti. Izpostavljanje okoliščin, da pri razgledu iz kabine tovornjaka obstajajo mrtvi koti, zato ne koristi toženki, saj tudi ta okoliščina zgolj potrjuje pravno kvalifikacijo tovornjaka kot nevarne stvari.⁴

15Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati z materialnopravno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožniku ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti za nesrečo. Ta zaključek naj bi izhajal iz dejstva, da je voznik tovornjaka tožnika spregledal in da bi glede na izpoved izvedenca P. zbil pešca tudi, če bi se ta nahajal na prehodu za pešce. Pritožbeno sodišče se strinja, da ravnanje pešca ni bilo odločilen vzrok za nesrečo, ne more pa se strinjati z nadaljnjo oceno, da sploh ni bilo nikakršen vzrok. Toženka pravilno opozarja, da pešec (tudi, celo) na prehodu za pešce, če ta ni semaforiziran, nima absolutne prednosti, ampak se mora, preden stopi na vozišče, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena ZPrCP). V konkretnem primeru pa je ugotovljeno, da je tožnik cestišče prečkal izven prehoda za pešce.

16Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo odločilne dejanske okoliščine oškodovančevega ravnanja in tudi pravne okvire za vrednotenje njegove skrbnosti (primerjaj 16. točko obrazložitve na 13. strani sodbe), med drugim, da tožnik ni mogel opaziti tovornjaka, ki je na vozišču v smeri proti L. zapeljal za njegovim hrbtom, ga je pa verjetno lahko slišal; v zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da četudi tožnik v dani situaciji tovornjaka očitno ni videl, pa bi ga glede na sam potek nesreče mogel videti, če bi se pred prečkanjem in tudi med prečkanjem ozrl naokoli. Prav tako ni dvoma, da je bližajoči se tovornjak lahko zaslišal. Nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik prečkal cesto izven prehoda za pešce, da se je gibal na specifičnem območju, kjer vozijo predvsem tovornjaki in da je prometne razmere na tem področju poznal, saj je bil tudi sam voznik tovornjaka, zato je vedel tudi, kakšen je reakcijski čas tovornjaka pri zaviranju in kakšna preglednost iz kabine, zaradi česar bi moral biti (tako ugotavlja tudi sodišče prve stopnje) še bolj pozoren in previden pri prečkanju ceste. Možno je tudi zaključiti, da tožnik očitno sploh ni odreagiral na kritično situacijo (ne zatrjuje se, da bi skušal steči oziroma ubežati tovornjaku, ki ga je gotovo moral vsaj zaslišati), torej je ne le voznik tovornjaka spregledal tožnika, ampak je tudi tožnik spregledal tovornjak.

17Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi moral tožnik pri prečkanju cestišča pokazati več skrbnosti kot povprečni pešec, saj je poklicni voznik tovornjaka, ki mu je bila poznana specifičnost konkretnega cestišča, pa tudi preglednost iz tovornjaka in možnosti reagiranja ter zaustavljanja. Pa tudi povsem običajen, povprečen pešec brez tožnikovih poklicnih izkušenj bi moral pri prečkanju ceste izven prehoda ravnati bolj pazljivo. Tako pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožniku mogoče pripisati 20 % soprispevek za nastalo nezgodo.⁵

18Tako je mogoče v zvezi s soprispevki sklepno ugotoviti, da na strani zavarovanca toženke nastopa nevarna stvar (tovornjak), pri čemer je vozniku tovornjaka mogoče očitati to, da je spregledal tožnika. Tožniku je mogoče na drugi strani očitati, da je cesto prečkal na napačnem mestu, poleg tega pa tudi, da je prekršil eno temeljnih pravil odškodninskega prava, da je namreč vsak človek dolžan predvsem sam poskrbeti za svojo varnost in v razumnih mejah preprečevati nesreče (ni bil dovolj pozoren, preden je prečkal cesto), konkretno pa je prekršil tudi pravila ZPrCP o prečkanju ceste. Ker ni ugotovljeno, da bi bila tožnikova pozornost med prečkanjem ceste odtegnjena npr. z uporabo mobilnega telefona, branjem časopisa ali da bi bil pod vplivom alkohola ali mamil, je mogoče zaključiti le to, da je tudi tožnik spregledal približujoči se tovornjak, pri čemer ga je moral in mogel vsaj zaslišati, gotovo pa bi ga lahko tudi videl, če bi se med prečkanjem ceste nekoliko ozrl (tudi v tem se kaže njegova premajhna previdnost in s tem soprispevek).

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo:

19Pri presoji višine pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode⁶ in ta princip je pritožbeno sodišče uporabilo pri odločanju o pritožbi tožnika; ker toženka izpodbija le odškodnino za eno od oblik škode (zmanjšanje življenjskih aktivnosti), se je pri obravnavi toženkine pritožbe sodišče druge stopnje osredotočilo le na to obliko, pri čemer pa je prej preverilo, ali ni celotna (enotna) prisojena odškodnina vendarle primerna; če bi bila enotna odškodnina ustrezna, toženka ne bi mogla uspeti z izpodbijanjem odmere odškodnine le za eno od oblik nepremoženjske škode.⁷

20Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine deloma napačno uporabilo materialno pravo in sicer načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja, da se za primerljive telesne poškodbe oziroma posledice izplačujejo primerljive odškodnine. To načelo je druga plat in uravnoteženje načela individualizacije odškodnine, ki sicer terja, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo individualne lastnosti oškodovanca, saj je vsak posameznik enkraten in neponovljiv subjekt.

21Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 60.000 EUR ali okoli 54 povprečnih plač,⁸ za strah 8.000 EUR ali nekaj več kot sedem povprečnih plač, enako vsoto za skaženost 8.000 EUR⁹, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa 80.000 EUR ali nekoliko manj kot 72 povprečnih plač. Torej znaša enotna odškodnina za vse vtoževane oblike tožnikove nepremoženjske škode 156.000 EUR ali skoraj 140 povprečnih plač.

22V zvezi z navedbami tožnika v pritožbi in odgovoru na toženkino pritožbo, da mu je sodišče iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo le nekaj več kot 60.000 EUR ali 53 povprečnih plač, saj je od odmerjene odškodnine odštelo skoraj 20.000 EUR iz naslova invalidnine, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za presojo materialnopravne pravilnosti odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo bistveno, kolikšno odškodnino je sodišče določilo kot primerno (pravično), ne pa to, koliko bo oškodovanec dejansko dobil izplačano. Dejstvo, da je bila odškodnina naknadno zmanjšana zaradi invalidnine, ki jo tožnik prejema (pritožba odločitve o upoštevanju invalidnine ne izpodbija), na vprašanje odmere pravične denarne odškodnine ne more vplivati. Gre za okoliščine na strani oškodovanca, ki niso v neposredni zvezi z obsegom nepremoženjske škode, ki je edino merodajna za vprašanje objektivne pogojenosti in umestitve prisojenih odškodnin. Po enakem načelu se pri presoji pravilnosti odmere pravične denarne odškodnine ne upoštevajo npr. delna izplačila akontacij, odbitne franšize ali zmanjšanje odškodnine zaradi soprispevka.

23Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku prisojena odškodnina v primerjavi s podobnimi odškodninami, ne glede na nesporno in neizpodbitno dejstvo, da je tožnik utrpel več hudih poškodb in da še vedno trpi resne trajne posledice nesreče, v skupnem znesku odmerjena nadpovprečno visoko. To pokažejo primeri, ki jih je izpostavila že pritožba toženke in sicer zadeve VSRS II Ips 235/2010,¹⁰ II Ips 596/2006,¹¹ II Ips 435/2004¹² in II Ips 728/2008,¹³ nadalje pa tudi primera II Ips 389/2008¹⁴ in II Ips 212/2007.¹⁵ Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu sodišče moralo prisoditi višjo odškodnino, saj za kaj takega ni nobene podlage v dostopni sodni praksi, tožnik pa, razen ponovnega naštevanja poškodb, nevšečnosti in posledic (ki so obširno povzete že v sodbi prve stopnje), v pritožbi ne navede nikakršnih razlogov, ki bi govorili v prid njegovi tezi o potrebnosti višje odškodnine; pritožba ne citira nobene sodne prakse,¹⁶ ki bi pritrjevala njenim stališčem, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnikova pritožba v celoti neutemeljena.

24Po drugi strani pritožbeno sodišče ugotavlja, da so utemeljene pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo previsoko odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti (drugih prisojenih oblik odškodnin toženka ne izpodbija), saj je glede na predstavljene primere jasno, da sodišča v primerljivih oziroma podobnih primerih prisojajo v povprečju nižje odškodnine. Tako pritožbeno sodišče sledi toženkini pritožbi, da je tožnik iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen največ do odškodnine 60.000 EUR, zato je s strani prvostopenjskega sodišča določeno odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti znižalo na 60.000 EUR, od česar pa je (kar je pravilno storilo že sodišče prve stopnje) treba odšteti tudi invalidnino v (neprerekano in pritožbeno neizpodbijano) ugotovljenem znesku 19.805,00 EUR. Tako je tožnik iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičen do zneska 40.195,00 EUR.

25Neutemeljeno toženka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da je sodišče v 22. točki obrazložitve zapisalo, da je primerna denarna odškodnina za skaženost 6.000 EUR, nato pa v 27. točki, ko je rekapituliralo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zapisalo, da je tožniku iz naslova skaženosti prisodilo 8.000 EUR. Slednji znesek (8.000 EUR) je upoštevalo tudi pri seštevku prisojenih odškodnin v nadaljevanju 27. točke in tudi iz zneska, ki je razviden iz izreka (skupaj 130.045,78 EUR), je upoštevaje vse ostale prisojene odškodnine jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje iz naslova skaženosti dosodilo 8.000 in ne 6.000 EUR. Torej je zapis v 22. točki zgolj očitna pisna pomota (lapsus), ki ga sodišče prve stopnje lahko kadarkoli popravi s popravnim sklepom, ne pa bistvena kršitev določb postopka, kot neutemeljeno navaja toženka. Ker toženka višine odškodnine za skaženost obrazloženo ne izpodbija, se pritožbeno sodišče s presojo višine ni ukvarjalo.

26Tako se izkaže, da je tožnik (po znižanju pretirano visoke odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in po odštetju invalidnine) iz naslova nepremoženjske škode upravičen do odškodnine 116.195,00 EUR. Ko se k temu prišteje še (pritožbeno neizpodbijani) znesek premoženjske škode 17.602,97 EUR, znaša celotna tožniku prisojena odškodnina 133.700,97 EUR, vendar je treba navedeni znesek zmanjšati za 20 % zaradi tožnikovega soprispevka k nastanku nesreče, tako da je tožnik upravičen do zneska 107.038,38 EUR; od tega zneska pa je treba odšteti že izplačane in revalorizirane akontacije odškodnine v (pritožbeno neizpodbijanem) znesku 23.752,19 EUR, tako da je na koncu dolžna toženka tožniku plačati iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode še 83.286,19 EUR.

27Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP ustrezno spremenilo I. točko izreka izpodbijane sodbe, tako da je toženka dolžna tožniku plačati zgoraj navedeni znesek, v presežku pa je zahtevek zavrnilo.

Obresti in stroški:

28Pritožbeno sodišče soglaša s toženkino pritožbo, da dolžnost plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo nastane šele, ko je zdravljenje končano, saj je šele tedaj mogoče ugotoviti obseg posledic,¹⁷ kar je bilo v obravnavanem primeru (neprerekano) 6. 1. 2014. V izpolnitveno zamudo je toženka prišla po poteku 14-dnevnega roka (primerjaj 943. člen OZ) od zaključka zdravljenja, torej 21. 1. 2014.

29Prav tako je utemeljena pritožba toženke, da je mogoče zamudne obresti od zahtevka za tujo nego in pomoč terjati šele od tedaj, ko je bil ta zahtevek postavljen in je bila toženka z njim seznanjena. Zahtevek iz naslova tuje nege in pomoči je tožnik postavil z vlogo z dne 2. 10. 2017, s katero se je toženka seznanila na naroku 4. 10. 2017, ko ji je bila ta vloga vročena. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke, ko navaja, da 165. člen OZ določa, da se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, očitno ne loči med zapadlostjo in zamudo. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko ga upnik terja (primerjaj drugi odstavek 299. člena OZ), pri čemer pritožbeno sodišče opozarja, da je nadaljnji pogoj za zapadlost in zamudo nepremoženjske škode, da je ta po obsegu sploh znana, torej ustaljena, kar pa nastopi šele, ko je zdravljenje končano.

30Glede na povedano je sodišče prve stopnje pri odločitvi o začetku teka obresti deloma napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče tudi glede obresti izpodbijano sodbo v I. točki spremenilo, kot izhaja iz izreka.

31Glede stroškov postopka so neutemeljene navedbe toženke v pritožbi, da bi moral tožnik povrniti (vse) stroške toženki. Na prvi stopnji je bil uspeh toženke le nebistveno večji od tožnikovega (53 : 47 %), večkratno spreminjanje zahtevka (glede raznih oblik premoženjske škode) pa tudi ni pomembno vplivalo na stroške, saj se je sodišče pretežno ukvarjalo z vprašanjem vzročne zveze in obsegom nepremoženjske škode, v zvezi s tem pa je tudi nastal levji delež stroškov. Glede na drugi odstavek 154. člena ZPP sodišče v primeru, ko stranka delno zmaga v pravdi, prisodi stroške upoštevaje vse okoliščine primera. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tozadevno pravilna.

32Pač pa je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP, glede na deloma spremenjeno odločitev o glavnici in s tem posledično spremenjen uspeh strank v postopku (po spremembi znaša tožnikov uspeh cca 33 %, toženkin pa 67 %), tudi drugače odmerilo oziroma ponderiralo pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.849,66 EUR stroškov (upoštevaje, da je tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, je naložilo toženki, da te stroške plača v proračun Republike Slovenije), nadalje pa je tožniku za čas, ko še ni imel BPP, priznalo še 1.989,79 EUR stroškov, medtem ko je toženki priznalo skupaj 2.841,51 EUR stroškov. Posamezne postavke stroškov niso predmet pritožbenega izpodbijanja, zato je pritožbeno sodišče glede na spremenjeni končni uspeh te stroške na novo ponderiralo in tako odločilo, da je toženka dolžna v proračun povrniti 610,39 EUR, medtem ko je po pobotanju ponderiranih stroškov tožnika (1.989,79 EUR x 0,33 = 656,63 EUR) in toženke (2.841,51 EUR x 0,67 = 1.903,81 EUR) odločilo, da mora tožnik toženki povrniti 1.247,18 EUR.

33Toženka je v pritožbenem postopku uspela v pretežnem delu; predlagala je, da se ugotovi 40 % soprispevek tožnika k nastanku nesreče, čemur je pritožbeno sodišče sledilo le delno in ugotovilo 20 % soprispevek; v celoti je uspela glede znižanja prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Uspela je tudi glede obresti, ki so stranska terjatev, ni pa uspela glede (v razmerju do celote malenkostne) odškodnine za skaženost. Tožnik s pritožbo ni uspel in tudi njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve. Upoštevaje zgoraj povzeti uspeh v pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožnik toženki dolžan povrniti dve tretjini njenih stroškov, ki obsegajo sodno takso (1.449 EUR) in poštnino (5 EUR).

¹ Uradni list RS, št. 109/2010 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPrCP.
² Npr. izpostavljanje dejstva, da sta dva postavljena izvedenca (P. in H.) ugotovila različne hitrosti tovornjaka, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da te razlike niso tako velike (P. je najprej izračunal hitrost 30 km/h, nato s tahografa očital hitrost 26,6 km/h, medtem ko je H. s tahografa očital hitrost med 22 in 23 km/h), da bi lahko vplivale na presojo ravnanj obeh udeležencev; ni sporno, da je tovornjak vozil v okviru omejitev.
³ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁴ Ena od kvalifikatornih lastnosti nevarne stvari je ta, da pri obratovanju nevarne stvari tudi z največjo skrbnostjo ni mogoče vselej preprečiti nastanka nesreč.
⁵ Da je tudi pešcu mogoče pripisati določeno stopnjo soodgovornosti, potrjuje sodna praksa: pešec je prečkal cesto 40 m od prehoda za pešce, voznik pa je bil (močno) alkoholiziran – 30 % prispevek pešca (II Ips 387/2000 z dne 8. 3. 2001); peška je prečkala cesto na mestu, kjer na razdalji vsaj 100 m ni prehoda za pešce [torej v skladu s sedmim odstavkom 83. člena ZPrCP, op. VSL] vendar ne pravokotno, temveč diagonalno – 20 % prispevek (II Ips 93/2012 z dne 18. 10. 2012); pešec je prečkal vozišče izven prehoda, med parkiranimi avtomobili – 25 % prispevek (II Ips 103/2005 z dne 19. 10. 2006); prečkanje izven prehoda, brez kakršnih koli drugih posebnih okoliščin – 20 % prispevek (II Ips 465/2004 z dne 29. 3. 2006); pešec, ki je prečkal cesto izven prehoda za pešce in se ni prepričal, ali to lahko stori varno, je 1/3 sokriv za nesrečo (II Ips 322/97 z dne 16. 9. 1998); pešec je neprevidno prečkal cesto in se pri tem ni prepričal, ali lahko to varno stori – 20 % prispevek (VSL II Cp 2156/2018 z dne 6. 2. 2019); nedisciplina pešca pri prečkanju ceste – 30 % (VSL II Cp 4495/2008 z dne 4. 3. 2009); pešec je ponoči neosvetljen hodil ob napačnem robu ceste – 30 % prispevek (VSL II Cp 1089/2016 z dne 8. 6. 2016). Kadar je pešcu mogoče očitati težje kršitve, je njegov soprispevek še bistveno višji: voznik in pešec sta bila pijana, peščevo aktivno ravnanje pa je pomenilo odločilen prispevek k nastanku nesreče – prispevek pešca 80 % (VSRS II Ips 152/2016 z dne 22. 9. 2016); pešec, oblečen v izrazito temna oblačila, je prečkal neosvetljen prehod za pešce nekaj metrov izza prehoda in se na cesti zadrževal nesorazmerno dolgo (ker je bil vinjen) – prispevek pešca 60 % (VSL II Cp 744/2017 z dne 7. 6. 2017); pešec je pijan ležal na cesti, avto je vozil prehitro – peščev prispevek 50 % (VSL II Cp 3371/2011 z dne 4. 4. 2012); peška je pri rdeči luči za pešce na semaforju stekla čez cesto, voznik pijan in prehiter – peškin prispevek 50 % (VSL II Cp 1875/2009 z dne 14. 9. 2009).
⁶ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 91/2017 z dne 4. 10. 2018 in številne druge.
⁷ Prav tam.
⁸ Na dan izdaje sodbe, 16. 4. 2019, je povprečna plača znašala 1.114,98 EUR.
⁹ Glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje prisodilo za skaženost 6.000 ali 8.000 EUR, se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.
¹⁰ Tožnik, v času dogodka star 22 let, je v prometni nesreči med drugim utrpel zlom lobanjskega dna, zlom senčnice, izliv krvi v možgane, možgansko oteklino, prehodno ohromitev obraznega živca, trajno okvaro sluha desno, kar mu je zapustilo trajne posledice, kot so epilepsija, enostranska težka naglušnost, prizadetost spomina, intelekta, abstraktnega mišljenja, razpoloženjske in tesnobne motnje; iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prejel odškodnino v višini 43 povprečnih plač, skupno 73 plač.
¹¹ Tožnik je bil v starosti 21 let poškodovan v prometni nesreči, v kateri je utrpel zlom lobanjskega dna, zlom desne senčnice, obtolčenino možganov, krvavitev v možganih z izraženim edemom, okvaro desnega perifernega obraznega živca, posledični psihoorganski sindrom in posttravmatsko epilepsijo, v posledici pa mu je ostala organska cerebralna prizadetost, motnje verbalnega spomina, izpadi motorike in senzibilitete, oslabela desna roka, okvara in prizadetost kognitivnih funkcij, podpovprečne mentalne sposobnosti, visok upad inteligentnosti, trajna osebnostna spremenjenost itd. Prejel je odškodnino v višini 54 povprečnih plač za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, skupno 82 plač.
¹² Ženska, v času nesreče stara 40 let, je kot voznica motornega kolesa utrpela oteklino možganov, odprt zlom leve goleni, bimaleolarni zlom levega gležnja, kar ji je zapustilo prikrajšanje leve noge, psevdoartrozo med levo golenico in skočnico, navzdol upognjeno levo stopalo, okorelost levega gležnja, motnje psihičnega funkcioniranja, nevrotičnost in osebnostno spremenjenost s kognitivnim deficitom in psihomotorično upočasnjenostjo, z nepregibnim in navzdol upognjenim stopalom ter šepajočo hojo – 40,43 povprečnih plač za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in skupno 78 plač.
¹³ Moški, poškodovan v starosti 32 let, je v prometni nesreči utrpel pretres in oteklino možganov, zlom lobanjskega dna z zrakom v možganovini, zlom nosne kosti, ohromitev desnega abducentnega živca za zrklo in desnega obraznega živca, predrtino bobniča, zlom leve podlaktnice, ključnice in stegnenice, obojestranski hemotoraks, številne rane, ohromitev živcev v spodnjo okončino in levo zgornjo okončino; težko hodi in stoji, pozablja, za učenje potrebuje več časa, ima migrene, bolečine v nogah, poslabšal se mu je sluh, fizičnih naporov v povezavi z vzgojo otroka ne zmore več itd. Za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je prejel 40,19 povprečnih plač in skupno 90 plač.
¹⁴ 42-letna ženska je v prometni nesreči utrpela zlom lobanje, obtolčenino možganov, pa tudi zlom noge, v posledici česar trpi popoškodbeni glavobol, psihoorganski sindrom in epilepsijo, številne motnje intelektualnega funkcioniranja, zaradi česar sploh ni več samostojna in potrebuje pomoč ter stalno kontrolo, za kar je prejela skupno 98 povprečnih plač, od tega 67 plač za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.
¹⁵ 39-letna ženska, ki je v prometni nesreči utrpela politravmo, raztrganino vranice in jeter, zlom roke in strukturno okvaro možganov, zaradi česar ji je med drugim ostala posttravmatska epilepsija, kronične trajne bolečine, spominske in spoznavne motnje, mentalna in psihofizična upočasnjenost, depresivnost, zmanjšan libido itd., za kar je prejela skupno le 55 povprečnih plač, od tega manj kot 35 povprečnih plač za zmanjšanje življenjskih aktivnosti.
¹⁶ Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tudi sodišče prve stopnje ni citiralo nobene sodne prakse ali drugih virov, ki bi utemeljevali njegovo odločitev glede višine odškodnine.
¹⁷ Primerjaj npr. sodbo VSRS II Ips 253/2018 z dne 28. 2. 2019.