83. člen ZPrCP

Odločitev o 70 % razbremenitvi toženkinega zavarovanca temelji na ugotovitvah, - da voznik avtobusa ni kršil cestnoprometnih predpisov, - da je voznik opazil tožnico, da teče po pločniku, a je lahko utemeljeno pričakoval, da ne bo nenadoma stopila na vozišče, - da je voznik takoj, ko jo je zaznal, pravilno izvedel manever zaviranja in umikanja v levo, a trka ni mogel preprečiti, - da voznik ni bil dolžan (že v trenutku, ko je zagledal tožnico) zmanjšati hitrosti pod 5 km/h, - da tožnica kot peška ni smela hoditi po vozišču in še manj nenadoma stopiti nanj, - da je s svojim ravnanjem kršila tretji odstavek 83. člena ZPrCP, - da je bilo njeno ravnanje nepremišljeno, skrajno neskrbno, izjemno tvegano ter življenjsko nevarno in ga njena pozornost, usmerjena na lovljenje avtobusa, ne more opravičiti. Ovrednotenje tožničinega prispevka (70 %) ima oporo v stališčih sodne prakse o razporeditvi odgovornosti v primerih, ko upravljavcu motornega vozila ni bilo dokazano neskrbno ravnanje. V teh primerih je bil prispevek oškodovanca (pešca) ovrednoten v deležu 70 ali 80 %, v nižjem deležu, a še vedno 60 %, pa le v primeru, ko je bil oškodovanec otrok, ki mu ni (bilo) mogoče očitati nes

Prisoja manj od 30 % v breme peške, za kar se zavzema slednja, pa tudi ne bi bila utemeljena. Njen prispevek k nesreči je bil pomemben, celo odločilen, saj je prečkala cesto kljub temu, da je videla približevati se motorno kolo. Ne drži, da sploh ni kršila predpisov. Je že res, da pešec lahko prečka cesto tudi izven označenega prehoda, če le-tega ni v bližini, vendar pa seveda po tem, ko se prepriča, da to lahko varno stori.

Pešec je udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona). Za vse udeležence v prometu velja tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izog

V zvezi z vprašanjem odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče prve stopnje ob ugotavljanju stanja prehoda za pešce ter presoji ugotovljenih dejanskih okoliščin glede stanja tega prehoda na kritičen dan, res ni uporabilo izraza "standard normalne pohodne površine", kot to izpostavlja pritožba. A iz dokazne ocene vseh dejstev, s katerimi je utemeljevalo protipravnost, izhaja, da je ta standard upoštevalo.

V regresni tožbi na podlagi 7. člena ZOZP zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino ter v kakšni višini. Če toženec (zavarovanec) substancirano ugovarja, da zavarovalnica ni pravilno likvidirala (nepremoženjske) škode, je trditveno in dokazno breme glede načina likvidacije na tožeči stranki. Tako teorija kot sodna praksa enotno zavzemata stališča, da je pri uveljavljanju nematerialne škode, tudi v "regresni" pravdi, treba natančno opredeliti tako posamezno obliko nepremoženjske škode kot tudi uveljavljano višino zanjo. Tožnik mora vsako vrsto škode tudi denarno ovrednotiti, torej koliko zahteva za vsako posamezno vrsto nepremoženjske škode. Šele tako je zahtevek individualiziran do te mere, da je mogoča njegova presoja utemeljenosti.

Odgovornost voznika tovornjaka, torej upravljavca nevarne stvari (149. člen OZ), je v razmerju do pešca objektivna, kavzalna. Drugače povedano: odgovornost zavarovanca toženke bi bila podana tudi v primeru, če ne bi mogli slednjemu očitati niti majhne malomarnosti. Izpostavljanje okoliščin, da pri razgledu iz kabine tovornjaka obstajajo mrtvi koti, zato ne koristi toženki, saj tudi ta okoliščina zgolj potrjuje pravno kvalifikacijo tovornjaka kot nevarne stvari.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da v tem konkretnem primeru ne gre samo za en škodni dogodek, temveč dejansko za dva škodna dogodka, za dve prometni nesreči, med katerima je dejansko minilo tudi nekaj časa in zato ni mogoče govoriti o hkratnem delovanju dveh motornih vozil, pri tem pa je v prvi prometni nesreči šlo za trk vozila, zavarovanega pri prvotoženi stranki, s tožnikom kot pešcem, v drugi pa za povoženje tožnika, ležečega na cestišču, z vozilom, zavarovanim pri drugotoženi stranki. Posledično je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno zaključilo, da iz tega razloga, ker ne gre za (eno) prometno nesrečo, ki sta jo povzročili dve premikajoči se motorni vozili, v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uporabo 4. odstavka 154. člena OZ kot podlage za njuno solidarno odgovornost za vso nastalo škodo v škodnem dogodku. Škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi trka zavarovanke prvotožene stranke, izvira iz delovanja njenega vozila, škoda, ki jo je tožnik utrpel zaradi povoženja zavarovanke drugotožene stranke, pa izvira iz delovanja njenega vozila, zato je odškodninsko odgovornost vsake od toženih strank sodišče prve stopnje ob pravi

Namen norme (16. člen Pravilnika) po kateri kota bankine ne sme biti višja od kota roba vozišča, niti ne nižja več kot 3 cm, ni v tem, da bi na ta način omogočila pešcem varno hojo po cesti in varno sestopanje iz površine ceste na bankino, ampak v tem, da se omogoča varna vožnja vozil zlasti v primeru, ko je cesta ozka in se mora vozilo pri morebitnem srečanju z drugim vozilom umakniti delno tudi na bankino. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je očitano opustitveno ravnanje zavarovanca druge toženke v vzročni zvezi z nastalo škodo, je zato zmoten.