VSL Sklep I Cpg 779/2019

I. Pritožba zoper II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje, pritožba, odgovor na pritožbo

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se dne 20. 11. 2018 prekinjeni postopek nadaljuje (I. točka izreka), da se zavrne predlog z vstop A. A. v pravdo (II. točka izreka) in da se tožba zavrže in postopek ustavi (III. točka izreka).

2Zoper II. in III. točko izreka se iz vseh dopustnih razlogov pritožuje A. A. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu A. A. za vstop v postopek in sklene, da se postopek nadaljuje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke. Podredno predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže, podredno pa, da jo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pritožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

Pravni interes za pritožbo

5Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je pritožniku treba priznati pravni interes za pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa. Pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev, da ni stranka postopka, namreč pritožniku ni mogoče odreči s sklicevanjem, da ni stranka postopka. Takšno stališče bi bilo v očitnem nasprotju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

6Pritožniku pa je treba priznati pravni interes tudi za pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijanega sklepa. Pritožnik trdi, da je singularni pravni naslednik tožeče stranke, iz česar sledi, da bi pravnomočna sodba neposredno učinkovala tudi v korist prevzemnika terjatve.¹ Pritožniku je zato treba priznati tudi pravico do pritožbe zoper sedaj izpodbijani sklep, saj bi mu, če bi se izkazalo, da je utemeljena, to prineslo konkretno in neposredno pravno korist. ²

Očitane bistvene kršitve postopka

7Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa. Obrazložitev je v relevantnem delu resda skopa, vendar zadostna. Iz nje je namreč jasno mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi predloga pritožnika za vstop v pravdo kot nove tožeče stranke oprlo na ugotovitev, da niti tožeča, niti tožena stranka nista podali soglasja za njegov vstop v pravdo, zaradi česar je na podlagi določbe drugega odstavka 190. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predlog zavrnilo. Izpodbijani sklep torej ima dovolj razlogov, da ga je mogoče preizkusiti.

8V kolikor pa pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegove trditve, da bi moralo sodišče postopek nadaljevati z njim kot singularnim pravnim naslednikom tožeče stranke po 208. členu ZPP, pa takšen pritožbeni očitek po vsebini ne utemeljuje zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le tedaj, če ima odločba tako hude pomanjkljivosti, da je ni mogoče niti preizkusiti, če je, na primer nesmiselna ali popolnoma nerazumljiva, česar pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče utemeljeno očitati. Pritožnikovi očitki glede (ne)obrazloženosti izpodbijanega sklepa bi zato lahko pomenili kvečjemu zatrjevanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa, po presoji pritožbenega sodišča, tudi očitek v tej smeri ni utemeljen. Določbi 190. in 208. člena namreč urejata dve različni procesni situaciji. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče presodilo, da gre za procesni položaj iz 190. člena ZPP, kar pa pomeni, da je štelo, da v tem primeru uporaba določbe iz 208. člena ZPP ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je torej zavzelo pravno stališče, ki ga je ponudila in obširno argumentirala tožena stranka. Navedeno torej ne pomeni, da je sodišče preslišalo pritožnikove argumente, pač pa jim le sledilo ni.

Relevantno dejansko stanje

9Sporna terjatev je bila med pravdnim postopkom s tožeče stranke s pravnim poslom prenesena na pritožnika, kar je pritožnik utemeljeval s sklicevanjem na Pogodbo o potrditvi odstopa terjatve z dne 13. 4. 2017 (priloga A18). Tožeča stranka je bila nato dne 20. 11. 2018 izbrisana iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je o tem sodnem postopku obvestilo okrožno sodišče v Ljubljani, ki bi bilo pristojno za stečajni postopek nad izbrisano pravno osebo. To je objavilo poziv upnikom, da v roku meseca dni predlagajo začetek stečajnega postopka nad najdenim premoženjem, to je terjatvijo, ki je bila predmet tega postopka. Pritožnik se ni odzval na poziv iz tretjega odstavka 444. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, pač pa je svoj predlog za vstop v pravdo z dne 18. 1. 2019 utemeljeval s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 208. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je bil prekinjen iz kakšnega razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki 205. člena tega zakona, nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine, novi zakoniti zastopnik, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo.

Pravni okvir

10Po prvem odstavku 190. člena ZPP, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Po drugem odstavku istega člena pa more tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

11Postopek se prekine, če stranka, ki je pravna oseba, preneha obstajati (tretja točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Postopek, ki je bil prekinjen iz kateregakoli razloga, ki je naveden v 1. do 4. točki 205. člena tega zakona, se nadaljuje, ko ga dedič ali skrbnik zapuščine, novi zakoniti zastopnik, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo (prvi odstavek 208. člen ZPP).

O singularnem pravnem nasledstvu zaradi odstopa terjatve

12Razlika med univerzalnim pravnim nasledstvom v primerjavi s singularnim je v tem, da z univerzalnim pravnim nasledstvom na pravnega naslednika preide tako materialnopravni, kot tudi procesnopravni položaj, saj univerzalni pravni naslednik vstopi v vse pravice in obveznosti oz. v vsa razmerja svojega prednika. V konkretnem primeru je na podlagi odstopa terjatve prišlo do singularnega pravnega nasledstva in s tem do prenosa stvarne legitimacije s tožeče stranke na pritožnika. V takšnih primerih singularnega pravnega nasledstva pride torej do naknadne ločitve stvarne legitimacije od procesne. Ta ločitev pa ima določene posledice. Ker je do ločitve že prišlo (stvarna legitimacija je bila v konkretnem primeru na podlagi singularnega pravnega nasledstva že na pritožniku, medtem ko je bila procesna legitimacija še na tožeči stranki), pa prenos procesne legitimacije ni več povezan s prenosom stvarne legitimacije. Kasnejše prenehanje tožeče stranke torej ne more učinkovati tako, da bi bilo prevzemnika terjatve mogoče šteti za pravnega naslednika stranke po 208. členu ZPP. Res je, da ta določba ne ločuje med singularnim in univerzalnim pravnim nasledstvom, vendar pa ta določba zgolj ureja nadaljevanje postopka, ne ureja pa tega, kdo je pravni naslednik, niti ne določa obsega in vsebine samega pravnega nasledstva.

13Pri ugotavljanju pravne podlage, ki v konkretnem primeru pride v poštev, je treba namreč upoštevati, da se določba prvega odstavka 208. člena ZPP navezuje na določbe prvih štirih točk prvega odstavka 205. člena ZPP. Za pravno nasledstvo v smislu prvega odstavka 208. člena ZPP zato ne zadostuje kakršenkoli prehod terjatve iz ene na drugo osebo.³ Za ugotovitev pravnega nasledstva v tem smislu je treba ugotoviti, ali je vtoževana terjatev prenesena na tistega, ki predlaga vstop v pravdo in ali je bil ta prenos opravljen prav zaradi likvidacijskega oz. smiselno drugega postopka prenehanja.⁴ V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na članek v Pravosodnem biltenu⁵ pritožbeno sodišče ugotavlja, da v njem avtor predstavlja tako razloge za, kot tudi razloge proti stališču, da lahko singularni pravni naslednik prevzame postopek. Tudi sodna praksa, ki je večinoma nastala po prej navedenem članku, je zavzela stališče, da je nadaljevanje postopka s singularnim pravnim naslednikom možno, če je ta položaj pridobil zaradi prenehanja oz. v postopku prenehanja pravne osebe.⁶ Sklicevanje pritožnika na sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cpg 435/2016 z dne 17. 3. 2017 drugačnega stališča ne utemeljuje. V tej odločbi je namreč Višje sodišče v Mariboru zgolj opozorilo na možnost nadaljevanja s singularnim pravnim naslednikom ter zadevo vrnilo v odločanje prvostopenjskemu sodišču.

14Po prevladujočem stališču sodne prakse, je treba zgoraj navedene določbe ZPP torej razumeti tako, da se postopek s singularnim pravnim naslednikom nadaljuje takrat, kadar je singularno pravno nasledstvo v zvezi s prenehanjem pravdne stranke. V takšnem primeru pa tudi ne pride do ločitve stvarne legitimacije od procesne, saj obe preideta na singularnega pravnega naslednika skupaj. V tem se torej primer, ko je singularno pravno nasledstvo v zvezi s prenehanjem pravdne stranke, bistveno razlikuje od primera, ko najprej pride do singularnega pravnega nasledstva (in s tem do ločitve stvarne od procesne legitimacije), nato pa ločeno od tega še do prenehanja stranke.

15Takšnemu stališču v prid govori tudi to, da ob drugačni razlagi določba 190. člena ZPP nikoli ne bi prišla v poštev. Če bi bilo namreč treba prevzemnika terjatve, izven primerov, ko je prehod terjatve opravljen v ali prav zaradi postopka prenehanja, šteti za pravnega naslednika prvotne tožeče stranke, bi to veljalo ne glede na morebitno kasnejše prenehanje odstopnika. Ker pa je ZPP ta primer singularnega nasledstva izrecno uredil v 190. členu ZPP, ni podlage, da bi sodišče ob morebitnem kasnejšem prenehanju odstopnika postopalo po določbi 208. člena ZPP.

16Dejanski stan iz 190. člena ZPP torej zgolj zato, ker je po odstopu terjatve kasneje ena od strank prenehala, še ne postane dejanski stan iz prvega odstavka 208. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP. V primerih ko pride med pravdo do odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda, zato materialnopravno nasledstvo lahko pripelje do procesnega samo, če v to privolita obe stranki.⁷

Sklepno

17V konkretnem primeru pritožnik ni niti zatrjeval, da je do prenosa sporne terjatve nanj prišlo zaradi ali v zvezi s postopkom prenehanja tožeče stranke Tega niti v pritožbi ne zatrjuje. Niti ni prerekal navedb tožene stranke, da prenos s tem nima zveze. Prej nasprotno. Iz njegovih navedb namreč izhaja, da je do prenosa terjatve prišlo najkasneje 13. 4. 2017, medtem ko je bila tožeča stranka iz sodnega registra izbrisana dne 20. 11. 2018. Med prenosom terjatve in izbrisom je torej preteklo približno leto in pol. V takšnih okoliščinah, bi pritožnik moral podati konkretizirane navedbe iz katerih bi izhajalo, da je do prenosa terjatve prišlo v zvezi s prenehanjem tožeče stranke. V konkretnem primeru torej niso bili izpolnjeni pogoji iz 208. člena v zvezi s 3. točko 205. člena ZPP za nadaljevanje postopka s pritožnikom kot tožečo stranko. Ker tožena stranka soglasja za vstop pritožnika v pravdo namesto tožeče stranke ni podala (česar pritožnik niti ne izpodbija), je sodišče prve stopnje ob uporabi drugega odstavka 190. člena ZPP pritožnikov vstop v pravdo namesto tožeče stranke pravilno zavrnilo.

18Pritožbeno sodišče še dodaja, da ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da ni imel možnosti vpliva na postopek izbrisa tožeče stranke iz sodnega registra brez likvidacije. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je tožeča stranka prenehala obstajati, postopalo pravilno na podlagi prvega odstavka 444. člena ZFPPIPP. Ta člen določa, da mora v primeru, če ob izbrisu pravne osebe iz sodnega registra po 440. členu tega zakona teče sodni ali drug postopek, v katerem je izbrisana pravna oseba uveljavljala svojo terjatev ali drugo premoženjsko pravico, sodišče ali drug pristojni organ, ki vodi ta postopek, o tem obvestiti sodišče, ki bi bilo pristojno za stečajni postopek nad izbrisano pravno osebo.⁸ V takem primeru lahko upniki v enem mesecu od objave poziva predlagajo začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe (smiselno 3. točka tretjega odstavka 444. člena ZFPPIPP).⁹ Tega pa pritožnik ni storil, zato je na njegovi strani razlog za nadaljnje postopanje sodišča po določbi petega odstavka 444. člena ZFPPIPP. Odločitev sodišča o zavrženju tožbe je bila torej, po presoji pritožbenega sodišča, prav tako pravilna.

19Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev. Pritožba zoper II. in III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje tako ni bila utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

20O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP ter Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbene stroške in povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za postopek v znesku 50,00 EUR (Tar. št. 3220 ZOdvT), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (Tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar vse skupaj znaša 73,20 EUR.

¹ Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-3760/07-15 z dne 26. 3. 2009.
² Prim. Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 351.
³ Prim. Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 24/2010 dne 10. 6. 2010.
⁴ Prav tam. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo tudi v Pravnem mnenju, občna seja VSS, 16. 6. 1999, Pravna mnenja 1/99.
⁵ Gre za članek: V. Balažic, Odtujitev stvari ali pravice med pravdo ter prekinitev in nadaljevanje pravdnega postopka po prenehanju pravdne stranke, Pravosodni bilten, št. 2004/2.
⁶ Prim. poleg zgoraj navedenega sklepa še sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 96/2005 z dne 23. 1. 2007, opr. št. III Ips 173/2007 z dne 30. 9. 2007, na kateri se je sicer skliceval tudi pritožnik, opr. št. III Ips 51/2011 z dne 23. 5. 2014, opr. št. III Ips 67/2011 z dne 23. 5. 2014 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 280/2017 z dne 9. 5. 2019.
⁷ Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. I Cpg 53/2015 z dne 4. 2. 2015.
⁸ V primeru, da dolžniku cesija ni naznanjena, je veljavna tudi njegova izpolnitev odstopniku (drugi odstavek 419. člen OZ). Po sodni praksi tožnik (cedent) v primeru odstopa terjatve niti ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka odstopu terjatve (tako III Ips 51/2015).
⁹ Stečajni postopek se lahko konča šele tedaj, ko so opravljena vsa dejanja, ki jih je treba opraviti v stečajnem postopku (4. točka drugega odstavka 375. člena ZFPPIPP), kar bi v takem primeru pomenilo šele po končanju pravde, v kateri bi sodišče meritorno presojalo tožbeni zahtevek.