375. člen ZFPPIPP

Predlog za odpust obveznosti je pravnomočno zavrnjen, zato so pritožbene navedbe, s katerimi dolžnik nasprotuje končanju postopka osebnega stečaja, ker želi doseči odpust obveznosti, neupoštevne in višje sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izpodbijana sklepa sta posledica pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti in dejstva, da so bila vsa dejanja v postopku opravljena in unovčeno ter razdeljeno vse premoženje stečajnega dolžnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upravitelj 28. 5. 2025 sodišču predložil končno poročilo, ki vsebuje vse sestavine, predvidene v drugem odstavku 375. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno postopalo pravilno, v skladu z določbo 376. člena ZFPPIPP, ko je odločilo, da se stečajni postopek konča in upravitelja razreši.

Zaradi nepravilnosti pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika (prodaje zaščitene kmetije) je v teku postopek, v katerem zahteva razveljavitev pogodbe o prodaji nepremičnin v stečaju. Pogoji iz 5. točke drugega odstavka 375. člena ZFPPIPP niso izpolnjeni.

Zatrjevano napako v načrtu končne razdelitve bi upnik lahko uveljavljal z ugovorom proti navedenemu načrtu. Ne more pa je uveljavljati s pritožbo zoper sklep o končanju stečajnega postopka.

Pritožnik (stečajni dolžnik) v pritožbi sicer predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, vendar ne navaja nobenih pritožbenih razlogov zoper navedeni sklep, temveč se sodišču le opravičuje za ravnanje in neodgovornost, ki jo je izkazal, ko ni poročal upravitelju. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da so bili vsi v pritožbi navedeni razlogi obravnavani v zvezi z izdajo sklepa o ugovoru upravitelja zoper odpust obveznosti, ki se je končal z izdajo sklepa o ustavitvi postopka odpusta obveznosti in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti, ki je postal pravnomočen z odločitvijo višjega sodišča Cst 102/2023 z dne 12.4.2023. Niti iz dolžnikovih pritožbenih trditev niti iz listin v spisu ne izhaja, da bi dolžnik vložil nov predlog za odpust obveznosti.

Glede na to, da je priznana upničina terjatev večja od vseh v pritožbi določno opredeljenih spornih terjatev stečajne dolžnice do upnice, nadaljnje uveljavljanje slednjih terjatev ne bi prispevalo k povečanju stečajne mase.

Prvo toženka nima pravnega interesa za pritožbo, s katero izpodbija odločitev v 5. tč. izreka sodbe, s katero je sodišče (le) drugo tožencu in ne tudi prvo toženki naložilo, da mora v stečajno maso v postopku osebnega stečaja plačati 145.000,00 EUR. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Na kršitev 11. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila v redu zastopana, torej stranka, ki se jo taka kršitev tiče. V ravnanjih tožencev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot zavržna, je mogoče prepoznati nemoralnost kavze, kot glavnega namena, zaradi katerega sta toženca sklenila sporazum, zato je namen pogodbene obveznosti iz sporazuma v nasprotju z moralnimi načeli. Pogodba z nedopustno kavzo je, drugače kot prepovedan pravni posel, pogodba s prepovedanim vzrokom zavezovanja, ker je njegova kavza v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Taka pogodba je absolutno nična.

Posodabljanje končnega seznama preizkušenih terjatev je namenjeno ažuriranju stanja terjatev ob izdelavi načrta razdelitve stečajne mase. Končnega seznama preizkušenih terjatev ni potrebno posodabljati takrat, ko ni razdelitve stečajne mase.

Tudi če bi višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, dolžnica s pritožbo ne bi dosegla česarkoli, kar bi spremenilo dejstvo, da so bile nepremičnine izročene predkupni upravičenki. Iz navedenega sledi, da dolžnica nima pravne koristi in s tem pravnega interesa za pritožbo, saj si svojega pravnega položaja z njo ne more izboljšati oziroma spremeniti.

Pritožnik skuša s pritožbo proti sklepu o končanju stečajnega postopka sanirati sklepe sodišča prve stopnje, izdane v zvezi z nagrado upravitelju in stroški stečajnega postopka. Posamezen sklep, izdan v stečajnem postopku, je mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, ne pa več s pritožbo zoper sklep o končanju postopka osebnega stečaja, saj presoja upraviteljevega končnega poročila, potrebna za izdajo sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, in temu sledeč sklep o končanju postopka osebnega stečaja nista namenjena reviziji izdanih sklepov v stečajnem postopku (primerjaj VSL Cst 420/2017 z dne 26. 7. 2017). Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je upravitelj opravil vsa dejanja v postopku in predložil končno poročilo v skladu z drugim odstavkom 375. člena ZFPPIPP. Večina pritožbenih navedb pa je usmerjena v kritiko delovanja upravitelja, ki pa ne more biti predmet presoje utemeljenosti izpodbijanega sklepa. Pritožnik pa niti ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi v dosedanjem postopku kakorkoli načel vprašanje pravilnosti ravnanja stečajnega upravitelja, pravilnosti sklepov o stroških stečajnega postopka oziroma o nagradi upravitelja.

Iz podatkov spisa izhaja, da predstavljata stečajno maso, ki je predmet izpodbijane delitve po končanem postopku osebnega stečaja, dve zarubljeni dolžnikovi pokojnini. V primeru, če je stečajni dolžnik pridobil premoženje do pravnomočnosti sklepa o končanju postopka osebnega stečaja, se to premoženje v istem končanem postopku osebnega stečaja ne more več deliti po postopku, ki je predpisan v ZFPPIPP za razdelitev splošne oziroma posebne stečajne mase. Razlog je v tem, da je postopek končan, upravitelj kot organ postopka in zakoniti zastopnik dolžnika pa razrešen.

Stečajni postopek je mogoče končati le z izdajo sklepa o končanju stečajnega postopka. Ne glede na to ali gre za končanje po opravljeni končni razdelitvi ali brez razdelitve upnikom, izda tak sklep sodišče na predlog upravitelja. Če upravitelj takega predloga sodišču ne poda, sodišče samo postopka ne more končati, lahko pa sodnik, ki vodi postopek, da upravitelju ustrezno navodilo za njegovo delo, ki je zanj obvezno. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dajanje navodil upravitelju, ki so zanj obvezna, ni v domeni upnika. Upnikov predlog, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijanim sklepom, predstavlja glede na njegovo vsebino, smiselno poziv sodišču za izdajo obveznega navodila upravitelju. Iz že večkrat zavzetega stališča sodne prakse pa izhaja, da takega pravovarstvenega zahtevka upnik nima, saj dajanje navodil upravitelju, ki so zanj obvezna, ali pozivi sodišču, da izda upravitelju obvezno navodilo, ni v domeni upnika.

Stečajni postopek se bo končal, ko bo sodišče na upraviteljev predlog izdalo sklep o končanju postopka osebnega stečaja. Upravitelj bo predlog dal šele po opravljeni končni razdelitvi, povedano jasneje, ko bo unovčeno vso dolžničino premoženje.

SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil. Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV. V pri

Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana. Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podla

Upravitelj mora izdelati končno poročilo zaradi opravljene končne razdelitve in ne zaradi teka roka, ki je v tem primeru določen kot instrukcijski rok. Ker dolžnik glede na podatke, ki so bili upraviteljici znani, drugega premoženja, ki bi ga bilo mogoče unovčiti (in torej razdeliti), ni imel in so bila izvedena vsa dejanja potrebna v stečaju, je upraviteljica pravilno izdelala končno poročilo. Zadeve stečaja in prisilne poravnave so veljale kot nujne zadeve, v katerih roki tečejo, vse do 30. 3. 2020, ko je predsednik Vrhovnega sodišča RS odločil z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS iz razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 30. 3. 2020, da zadeve stečaja in prisilne poravnave (začasno) niso (več) nujne in da v teh zadevah roki ne tečejo. Pritožnik ni navedel nobenega razloga/zdravstvene težave v smislu 3.a člena ZZUSUDJZ (težave, ki so neposredno povezane z epidemijo virusne okužbe). Pritožbeno sodišče dolžnikovih pritožbenih trditev o bolniški odsotnosti zato ne more obravnavati v smislu 3.a člena ZZUSUDJZ.

Upnik nima aktivne legitimacije za vložitev predloga za izdajo obveznega navodila upravitelju, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom. Razpolaganja s prejeto odškodnino višje sodišče ni ocenilo kot kršitve, ki bi utemeljevala ustavitev postopka odpusta obveznosti, ker jo je dolžnica porabila v dobri veri, ko se je zanesla na nasvet pooblaščenca. To pa še ne pomeni, da že zato ta znesek ne spada v stečajno maso.

Postopek se s singularnim pravnim naslednikom nadaljuje takrat, kadar je singularno pravno nasledstvo v zvezi s prenehanjem pravdne stranke. V primerih ko pride med pravdo do odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda, materialnopravno nasledstvo lahko pripelje do procesnega samo, če v to privolita obe stranki.

Če ima posamezni upnik do družbenika (občine) samostojno terjatev na pogodbenem (na primer prvi odstavek 1012. člena OZ) ali zakonskem temelju, bo to lahko uveljavljal v morebitnem pravdnem postopku, v katerem bo zoper občino uveljavljal terjatev na samostojni podlagi. Ne more pa to vplivati na končanje tega stečajnega postopka.