VSL Sodba II Cpg 60/2020

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 6. 2010 razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (opr. št.) VL 15791/2009 z dne 16. 2. 2009 v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 1.292,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2008 dalje do plačila in 60,84 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je še naložilo povrnitev 281,16 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Tožena stranka je zoper to sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri predlaga ugoditev pritožbi ter vrnitev zadeve v ponovni postopek. Priglasila je tudi stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjski postopek se je začel dne 16. 2. 2009, dne 8. 6. 2010 pa je bila izdana sodba. Ker se je prvostopenjski postopek začel in ker je bila tudi izpodbijana sodba izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (14. 9. 2017)¹ se po določbi prvega odstavka 125. člena tega zakona postopek dokonča po določbah do tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da pritožbena navedba o tem, da se tožena stranka ne čuti odgovorno za devet let zamudnih obresti, ki so se natekle do prejema sodbe in morebitni odškodninski zahtevek, ki naj bi ga v zvezi s tem podala, ne vplivata na pravilnost izpodbijane sodbe. Ta dejstva namreč so ali pa bodo nastala po koncu glavne obravnave, torej po trenutku, od katerega učinkujejo časovne meje pravnomočnosti.

8Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da tudi ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tej določbi je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi.

9Edini narok za glavno obravnavo dne 8. 6. 2010 je v konkretnem primeru vodila sodnica A. A. (zapisnik na red. št. 23 spisa). Ta je istega dne tudi izdala sodbo z obrazložitvijo po prvem odstavku 496. člena ZPP in jo podpisala (sodba na red. št. 24 spisa). Ta sodba je bila toženi stranki vročena dne 2. 7. 2010 (vročilnica pri red. št. 24 spisa). Po tem, ko je tožena stranka napovedala pritožbo in plačala sodno takso, pa je sodbo iz četrtega odstavka 496. člena ZPP (torej sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP) na red. št. 37 spisa, kot je jasno navedeno na koncu sodbe, izdelala sodnica B. B., ki jo je tudi podpisala. Ta je bila toženi stranki nato vročena dne 12. 12. 2019 (vročilnica pri red. št. 37 spisa).

10Za konkretni primer je bistveno, da ZPP razlikuje med izdajo sodbe (321. člen ZPP) in njeno pisno izdelavo (323. in 324. člen ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodbo izda sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi.² Vendar pa je, kot izhaja iz zgoraj navedenega, v konkretnem primeru sodbo izdala sodnica, ki je sodelovala na glavni obravnavi. Če namreč sodba ne bi bila izdana, tudi ne bi mogla biti dne 2. 7. 2010 vročena toženi stranki. Ker je bila torej v konkretnem primeru sodba že izdana, gre pri izdelavi nadaljnje obrazložitve samo še za pisno izdelavo sodbe po 323. in 324. členu ZPP. Izdelava obrazložitve skladno s tretjim odstavkom 496. člena ZPP (torej obrazložitve z vsemi sestavinami iz četrtega odstavka 324. člena ZPP), ki je sledila napovedi pritožbe, torej ni bila (več) izdaja sodbe.³ Ravnanje sodišča prve stopnje tako torej ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Zgolj dejstvo, da je sodišče na narok povabilo priče in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki pa jih nato ni zaslišalo, samo po sebi tudi ne predstavlja kršitve določb ZPP. Sodišče prve stopnje pa je to svojo odločitev tudi obrazložilo, in sicer v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko je to, katere trditve tožene stranke je štelo za premalo konkretizirane, razvidno iz preostanka obrazložitve (gl. 16. in 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem torej ni utemeljen. Pravilnosti razlogov, ki jih tam navaja sodišče prve stopnje, pa tožena stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija, saj zgolj pavšalno navaja, da sodišče (prve stopnje) kljub substanciranim navedbam in substanciranim dokaznim predlogom ni obrazloženo zavrnilo dokaznih predlogov tožene stranke. Tožena stranka namreč v pritožbi ni navedla niti kje in kako naj bi te dokazne predloge substancirala, prav tako pa tudi ni navedla, za katere navedbe pri tem gre ter kje in kako jih je tekom postopka konkretizirano podala. Tožena stranka tako kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni uspela utemeljiti.

12V zvezi s pritožbenim očitkom, da v času izdelave sodbe veljajo strožje zahteve glede trditvenega in dokaznega bremena, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v kritičnem času določbe 7. in 212., prav tako pa tudi 214. člena ZPP niso spremenile. Ker relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (gl. zgoraj) pa bi tožena stranka morala utemeljiti tudi še, zakaj naj bi očitana kršitev prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po tej določbi je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker pa na to kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, bi glede tega morala pritožnica podati dovolj konkretizirane navedbe. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da so se zahteve glede trditvenega in dokaznega bremena spremenile tako ne zadostuje.

13V zvezi z očitkom tožene stranke, da zaradi pravice do pravnega sredstva in učinkovitega sodnega varstva ni dopustno, da je sodišče prve stopnje s sodbo toliko časa odlašalo, pritožbeno sodišče še pripominja, da tožena stranka ni z ničemer pojasnila, zakaj bi bila zaradi tega prizadeta njena pravica do pritožbe. Pritožbo je namreč vložila, prav tako pa ji je bila v tem postopku tudi vročena sodba, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena ZPP (gl. zgoraj), kar ji je vložitev pritožbe tudi omogočilo. V zvezi z očitkom o kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva pa pritožbeno sodišče še pripominja, da očitana kršitev v konkretnem primeru ni take narave, da bi narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe. Ne predstavlja namreč nobene od absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pripominja, da kršitve, ki naj bi nastala zaradi predolgega sojenja, tudi ni mogoče odpraviti z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo v ponovno sojenje, saj bi to postopek le še podaljšalo.

14Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev, da je bila med strankama na podlagi ponudbe št. 15553-2007 z dne 24. 9. 2007 sklenjena podjemna pogodba, s katero se je tožeča stranka zavezala, da bo za toženo stranko izdelala spletno stran s spletno trgovino ter jo implementirala, tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo to plačala, ob ugotovitvah, da je tožeča stranka delo, ki je bil predmet te ponudbe, opravila, medtem ko delo po drugi ponudbi ni predmet tega postopka (tožena stranka namreč ni uspela dokazati, da naj bi obe ponudbi skupaj predstavljali celoto), ob pravilni uporabi (pogodbenega) materialnega prava, tožbenemu zahtevku za plačilo preostanka zneska po vtoževanem računu, ki še ni bil plačan, pravilno ugodilo. Izpodbijano sodbo je bilo torej tudi mogoče preizkusiti, zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

16O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ (Uradni list RS, št. 10/17) .
² Prim. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji dne 26. 6. 2002 (evidenčna številka: VS036361).
³ Prav tam.