VSRS Sklep I Up 127/2019

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 118/2019-8 z dne 2. 4. 2019 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, št. 0142-898/2018/2 z dne 7. 12. 2018, zavrglo kot prepozno.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče pojasnilo, da je bila, kot je razvidno iz predloženih spisov, izpodbijana odločba tožniku vročena 14. 12. 2018, rok za vložitev tožbe je začel teči 15. 12. 2018 in se je iztekel 14. 1. 2019, tožba pa je bila priporočeno na pošto oddana 15. 1. 2019, torej prepozno.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ugovarja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je že v sami tožbi poudaril, da je odločbo prejel in se z njo seznanil 17. 12. 2018. Poštno kuverto z odločbo je namreč v ambulanti dne 14. 12. 2018 prevzela pri njemu zaposlena administratorka, torej kuverta ni bila vročena neposredno tožniku, zato je očitno prišlo do pomote pri vročanju. Sklicuje se na 98. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter poudarja, da bi moralo sodišče to ugotoviti v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ki pa jo je zavrglo brez obravnavanja in brez izvajanja dokazov, tožniku pa je bila s tem odvzeta možnost in pravica do sodnega varstva. Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, iz odgovora na tožbo pa ni izhajala nikakršna opomba v zvezi s prepoznostjo vložene tožbe. Tožbo je nato zavrglo v fazi predhodnega preizkusa tožbe (36. člen ZUS-1), čeprav je na tožbo tožena stranka že odgovorila, saj je skupaj s sklepom o zavrženju sodišče pritožniku vročilo tudi odgovor tožene stranke. Vročanje tožbe pa je predvideno le po predhodni ugotovitvi, da za njeno obravnavo ni procesnih ovir. V situaciji, kot je obravnavana, bi sodišče moralo najprej odgovor na tožbo vročiti pritožniku in mu omogočiti, da nanj odgovori in se opredeli do ključnih dejstev, sploh glede listine (vročilnice), ki jo je tožena stranka posredovala v sodni spis in je sodišče očitno izključno na podlagi te vročilnice izdalo sklep o zavrženju tožbe. Pritožniku je sodišče odvzelo možnost, da se pred odločitvijo opredeli do ključnega stališča, to je pravočasnosti vložene tožbe. Skozi celoten postopek je namreč treba zagotoviti izvajanje pravice do kontradiktornosti in izjave v postopku. Uveljavlja poseg v pravico do sodnega varstva in enakosti pred zakonom ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporno, kdaj je bila priporočena pošiljka, ki je vsebovala izpodbijano upravno odločbo, vročena pritožniku, od česar je odvisna pravočasnost tožbe.

7Na podlagi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Po drugem odstavku 29. člena ZUS-1 se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto. Rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 začne v skladu s prvim odstavkom 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 teči naslednji dan po vročitvi upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Vročitev upravne odločbe oziroma pravilnost vročitve pa se presoja po določbah ZUP.

8Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo po prvem odstavku 87. člena ZUP vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, drugi dokumenti pa se strankam posredujejo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve (ker v slednjih primerih ne gre za osebno vročanje, se ti dokumenti ne vročajo v skladu z določbami ZUP).¹ Navedeno velja tudi za vročanje dokumentov iz prvega odstavka 87. člena ZUP (torej tistih, ki se morajo vročiti osebno) pravnim osebam, ki se opravi po tretjem odstavku 91. člena ZUP (posebni primeri vročanja). Vročanje po ZUP je torej zakonsko predpisano opravilo, sestavljeno iz dveh dejanj: vročitve dokumenta naslovniku in sestave posebne listine (vročilnice) o opravljeni vročitvi. Z vročilnico se o opravljeni vročitvi obvesti organ, ki je vročitev odredil (drugi odstavek 87. člena ZUP). Vročilnico podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik sam z besedami napiše na vročilnici datum prejema (prvi odstavek 97. člena ZUP).

9Vročilnica, ki jo pravilno izpolni za to pooblaščena oseba, je javna listina (tretji odstavek 87. člena ZUP in 97. člen ZUP). Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine pa ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ta stranka mora svoje trditve utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze. Pri tem pa je odvisno od dokazne ocene sodišča (na podlagi proste presoje dokazov, 8. člen ZPP) v vsakem konkretnem primeru, ali je s svojim dokazovanjem dejstev v zvezi z vročanjem uspela ali ne. Da pa lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice, ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena.

10Pritožnik je že v tožbi navajal, da je odločbo prejel 17. 12. 2018. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi vročilnice, pripete k izpodbijani odločbi (v upravnih spisih tožene stranke), ugotovilo, da je bila navedena odločba pritožniku vročena 14. 12. 2018. Med navedbo pritožnika v tožbi in podatki vročilnice je bilo torej očitno neskladje glede datuma.

11Po presoji Vrhovnega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje, glede na izrecno tožbeno navedbo, kdaj je odločbo prejel, ki očitno nasprotuje tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), pritožnika pred odločitvijo s tem neskladjem seznaniti in mu dati možnost, da se o tem izjavi. Stranko je namreč treba v takih procesnih situacijah v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pa je nato možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe.²

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje (79. člen ZUS-1). Do ostalih pritožbenih ugovorov se Vrhovno sodišče glede na sprejeto odločitev in razloge zanjo ni posebej opredeljevalo.

K II. točki izreka

13V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 je Vrhovno sodišče odločitev o stroških tega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Glej Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS Softwear, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 183 in naslednje.
² Glej tudi sklepa VSRS I Up 209/2018 z dne 9. 10. 2019 in I Up 194/2019 z dne 29. 1. 2020.