UPRS Sodba I U 670/2019-10

I. Tožbi se ugodi tako, da se toženi stranki naloži, da v zadevi št. 0141-5/2018/2 izda odločbo v roku 3 mesece.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da je 31. 5. 2018 vložil vlogo z zahtevkom za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem bivalnem prostoru, na podlagi 35. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1). Povzema dosedanjo komunikacijo z Ministrstvom za infrastrukturo, od katerega do dne vložitve tožbe, 15. 4. 2019, ni prejel drugega odgovora kot "vsebinsko prazen" odgovor na poziv za takojšnjo izdajo odločbe. Opozarja, da je na izdajo prejšnjega dovoljenja pri istem ministrstvu moral čakati kar 7 let, pridobivanje koncesije pa zanj predstavlja veliko finančno breme. Sodišču predlaga, naj odloči, da je na podlagi svoje vloge upravičen do pridobitve pravice ter da se Vladi RS predlaga izdaja rudarskega koncesijskega akta, oziroma podredno, naj toženki naloži, naj nemudoma izda upravni akt v zadevi, ki jo vodi pod št. 0141-5/2018/2, v vsakem primeru pa zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

2Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da o podelitvi rudarske pravice ne odloča uradnik z upravno odločbo, temveč se ta pravica pridobi na podlagi koncesijskega akta, to pa je predpis, ki pomeni odločitev Republike Slovenije, da bo proti plačilu in pod določenimi pogoji podelila koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine določeni pravni ali fizični osebi na določenem pridobivalnem prostoru. Ministrstvo predlaga Vladi izdajo rudarskega koncesijskega akta na podlagi vloge pravne osebe, če so za to izpolnjeni pogoji za izdajo, določeni v ZRud-1. Vlada lahko podeli rudarsko pravico, če je predlagani pridobivalni prostor v skladu z državno rudarsko strategijo. Opredeljuje se tudi do stroškov, ki naj bi tožniku nastali v zvezi s pridobivanjem rudarske pravice.

3Tožba je utemeljena.

4Po tretjem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sme stranka sprožiti upravni spor, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku. Po tretji alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se lahko v takem primeru s tožbo zahteva izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka). Med strankama v obravnavani zadevi sicer ni spora o tem, da sta od tožnikove vloge minila že več kot dva meseca in da o tej vlogi še ni bilo odločeno, vendar pa je moralo sodišče tako glede na navedbe v odgovoru na tožbo, kot glede na ureditev v Zrud-1, najprej odgovoriti na vprašanje, ali v obravnavani zadevi sploh gre za izdajo akta, ki ga je mogoče šteti za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.

5Po drugem odstavku tega člena je upravni akt po ZUS-1 upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi (med drugim) pravne osebe. Po 3. členu ZUS-1 upravni akti niso tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil, po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1 pa v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja.

6Opisana ureditev torej posebej ureja možnost, da je akt izdan v obliki splošnega abstraktnega pravnega akta, torej akta, ki po 3. členu ZUS-1 ni upravni akt, vendar pa vsebuje vsebinsko odločitev o posamičnem razmerju (torej o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika) in s tem poseže v posameznikov pravni položaj. Tak akt torej po vsebini (materialno) pomeni upravni akt, po prej navedeni določbi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 pa je Upravno sodišče pristojno za presojo zakonitosti takega akta (prim. tudi npr. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-217/14). V primeru, če se tak akt izda na zahtevo stranke, to pomeni tudi možnost pristojnost za odločanje o tožbi zaradi molka organa, v skladu s prej navedeno določbo tretje alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, saj ima molk organa za stranko enake posledice, kot če ji bila zahtevana pravica odrečena.

7Rudarski koncesijski akt je sicer po izrecni določbi točke 3.2.1. drugega člena ZRud-1 predpis, ki predstavlja odločitev Republike Slovenije, da bo proti plačilu in pod določenimi pogoji podelila koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine določeni pravni ali fizični osebi na določenem pridobivalnem prostoru, in s tem vsaj po obliki akt iz 3. člena ZUS-1. Vendar pa je po presoji sodišča v primerih, ko za izdajo tega akta ni potreben javni razpis, z njim na podlagi vloge odločeno o pravici posameznika oziroma o posamičnem razmerju, tako da gre za akt iz četrtega odstavka ZUS-1, torej za akt, ki je lahko predmet upravnega spora.

8ZRud-1 v 34. členu določa dva načina za pridobitev koncesije za izkoriščanje mineralnih surovin, in sicer na podlagi rudarskega koncesijskega akta in na njegovi podlagi izvedenega javnega razpisa za izbor nosilca rudarske pravice (prvi odstavek), ali pa s podelitvijo brez javnega razpisa, na podlagi prej izdanega rudarskega koncesijskega akta za določeni pridobivalni prostor pravni ali fizični osebi, ki izpolnjuje katerega od pogojev, ki so našteti v nadaljevanju tega člena (drugi odstavek). Kot je mogoče povzeti iz tožbe in upravnega spisa, gre v obravnavani zadevi za drugi primer, torej za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje mineralnih surovin brez javnega razpisa. Ta možnost je dostopna le omejenemu krogu oseb, ki jih s pridobivalnim prostorom povezuje katera od okoliščin, naštetih v drugem odstavku 34. člena ZRud-1 (npr. lastništvo zemljišča).

9Po prvem odstavku 35. člena ZRud-1 izda rudarski koncesijski akt vlada na predlog ministrstva, pristojnega za rudarstvo, ki lahko tak predlog vloži tudi na podlagi vloge pravne ali fizične osebe o zainteresiranosti za podelitev rudarske pravice za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru (drugi odstavek istega člena). V nadaljevanju zakon izrecno in podrobno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da ministrstvo predlaga vladi izdajo rudarskega koncesijskega akta, in smiselno pomenijo tudi pogoje za izdajo tega akta (četrti odstavek 35. člena), vsebino vloge za pridobitev rudarske pravice (peti odstavek 35. člena), obvezne priloge k tej vlogi (šesti odstavek 35. člena) in dodatne okoliščine, ki jih je treba ugotoviti v postopku (36. člen Zrud-1). V primeru, ko za odločanje o nosilcu rudarske pravice za izkoriščanje ni potreben javni razpis, izda pristojno ministrstvo po objavi rudarskega koncesijskega akta izbranemu nosilcu rudarske pravice odločbo o izbiri nosilca rudarske pravice za izkoriščanje (43. člen ZRud-1).

10Zakon torej določno opredeljuje krog oseb, ki lahko vložijo vlogo za izdajo takega rudarskega koncesijskega akta (drugi odstavek 34. člena) in pogoje, pod katerimi vlada izda tak koncesijski akt (35. in 36. člen ZRud-1). To pomeni, da gre za odločanje o pravici posameznika (vlagatelja, ki ga na pridobivalni prostor že veže zakonsko določena okoliščina) na podlagi materialnopravno določenih pogojev, po predpisanem postopku. Konkretneje: gre za postopek, ki je uveden na vlogo (35. člen ZRud-1) osebe, ki želi na koncu izposlovati izdajo odločbe o podelitvi rudarske pravice (43. člen ZRud-1) in lahko pomeni npr. odločanje o pravici lastnika zemljišča do izkoriščanja tega zemljišča za pridobivanje mineralnih surovin (druga točka drugega odstavka 34. člena ZRud-1).

11Iz vseh navedenih razlogov sodišče meni, da je treba postopek na podlagi vloge za pridobitev rudarske pravice brez javnega razpisa obravnavati kot postopek za izdajo upravnega akta v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1. V nasprotnem primeru bi namreč vlagatelj ne imel na voljo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko zahteval odločitev o svoji vlogi v razumnem roku oziroma uveljavil morebitne kršitve materialnopravnih določb, ki jih je toženka dolžna upoštevati pri tem odločanju.

12Ker obstoj nadaljnjih pogojev za izdajo sodbe zaradi molka organa (drugi in tretji odstavek 28. člena ZUS-1) med strankama ni sporen, je sodišče v smislu prvega odstavka 69. člena ZUS-1 toženki naložilo, da mora o tožnikovi vlogi odločiti v roku, ki ga je štelo za primernega glede na relativno zahtevnost postopka (prim. npr. 36. člen ZRud-1), sodelovanje dveh organov (ministrstva in vlade) in fazo, v kateri se po navedbah obeh strank v postopku ta postopek nahaja. Kot že rečeno, je bilo med strankama – posebej glede na odgovor na tožbo – sporno izključno vprašanje, ali gre za odločanje v postopku, ki je lahko predmet tožbe zaradi molka, torej pravno vprašanje. Sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).