34. člen ZRud-1

Toženka zmotno meni, da odločbi iz 2006 in 2010 nista pravno pomembni, ker sta bili izdani po podelitvi rudarske pravice z rudarskim koncesijskim aktom in sklenitvi koncesijske pogodbe. Glede na pojasnjeno gre namreč za pravnomočni odločbi, ki tožniku dajeta pravico izvajati dela pri izkoriščanju, kar pomeni izvrševati rudarsko pravico, na točno določenem pridobivalnem prostoru. Ker sta pravnomočni, ustvarjata učinke dokončno urejenega pravnega razmerja, kot izhaja iz izreka izdanih odločb.

V zvezi z zatrjevanjem tožnice glede neupravičene obogatitve je tako bistvena ugotovitev, da je šlo pri prodaji po Pogodbi za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.

Postopek na podlagi vloge za pridobitev rudarske pravice brez javnega razpisa je treba obravnavati kot postopek za izdajo upravnega akta v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.

Tožena stranka je pri vodenju upravnega postopka pridobila mnenje Geološkega zavoda, kjer je navedeno, da količina snovi, ki je na razpolago, ne izpolnjuje zahteve po dovolj zalogah. Vendar pa iz spisa ni razvidno, da bi bilo to strokovno mnenje pred izdajo odločbe tožniku poslano v izjavo, da bi lahko že tedaj navajal vse ugovore, ki jih je imel sedaj prvič priložnost navajati v tožbi zoper odločbo. Šele v tožbi je tožnik lahko zoper odločbo navedel vse dejanske in pravne ugovore zoper stališče tožene stranke, da je izkopana količina snovi premajhna. Tožnik je imel šele v upravnem sporu možnost oporekati uporabi državnega programa gospodarjenja z mineralnimi surovinami ter uveljavljati ugovor, da je pri istih predpisih bilo možno dodeliti koncesijo kljub majhni količini odkopanih snovi in da naj bi nekaterim bila podeljena rudarska pravica kljub manjši količini izkoriščanja mineralnih surovin. Pri vodenju postopka je šlo za kršitev naćela zaslišanja stranke.

Sodišče prve stopnje tožnici ni odreklo pravno varstvo iz 23. člena Ustave RS. Zatrjevanega zaključka, da je uveljavljanje ničnosti v primeru prodaje poslovne celote nedopustno, kot to trdi pritožba, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni napravilo. S sklicevanjem na 88. člen OZ, ki ureja vprašanje delne ničnosti, je le zaključilo, da je potrebno v obravnavanem primeru, ko je bila sklenjena pogodba za prodajo poslovne celote po 343. členu ZFPPIPP, predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto, zaradi česar ni mogoče uveljavljati delne ničnosti oziroma ničnosti posameznih določil Pogodbe. Pri prodaji je šlo za Pogodbo za prodajo poslovne celote, kjer se oblikuje enotna cena, ki ni odvisna od vrednosti posameznih delov, ki sestavljajo poslovno celoto. Zato po prodaji ni mogoče uveljavljati, da posamezni del poslovne celote ni bil prodan po pravilni vrednosti oziroma pravilni količini, saj je potrebno predmet pogodbe obravnavati kot nedeljivo celoto.

Pogoj iz 6. alinee četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 je izpolnjen že, če ima pridobivalni prostor lastnosti, ki se zahtevajo po DRS, medtem ko se o vsem ostalem, kar ni zajeto v tem in ostalih pogojih iz četrtega odstavka 35. člena ZRud-1, vključno glede časa trajanja koncesije, odloči z rudarskim koncesijskim aktom. Na to nenazadnje kaže tudi nadaljnje besedilo zakona, ki v petem odstavku 35. člena kot obvezen element vloge določa tudi predlagani čas trajanja koncesije, zlasti pa na takšen zaključek kažejo določbe 37. člena ZRud-1, po katerih se (v točki 3) z rudarskim koncesijskim aktom določi „obdobje, za katerega se bo lahko pridobila koncesija za izkoriščanje mineralne surovine, ki glede na podatke o skupnih in letnih količinah pridobljene mineralne surovine iz rudarskega projekta znaša do 50 let“ in s katero je torej določen le najdaljši in ne tudi najkrajši čas, za katerega se lahko pridobi koncesija.

Glede na to, da je tožeča stranka v vlogi navedla kot predviden čas trajanja rudarske pravice 5 let in izkoristek mineralne surovine do 60 000 m3 v raščenem stanju, iz česar izhaja letna proizvodnja 12 000 m3 na leto, kar ne izpolnjuje zahteve po zadostni letni proizvodnji (najmanj 30 000 m3 mineralne surovine na leto), je tako tožena stranka, upoštevaje tudi izjavo o skladnosti, ki jo je izdal Geološki zavod Slovenije, utemeljeno zaključila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev rudarske pravice.

Vsaj od tožnikove spremembe vloge z dne 18. 9. 2013 je jasno, da tožnik uveljavlja izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 34. člena Zrud-1. Ker ni sporno, da tožnik v času odločanja tega pogoja ni izpolnil, saj mu je koncesija za izkoriščanje s potekom koncesijske pogodbe dne 10. 7. 2013 na podlagi 1. točke 57. člena ZRud-1 prenehala, izpolnjevanja kakšnega drugega pogoja iz drugega odstavka 34. člena ZRud-1 pa tudi ne zatrjuje, je odločitev toženke pravilna in zakonita že iz tega razloga.

Iz relevantnih določb ZRud-1, ki je veljal v času, ko se je začel pritožbeni postopek zoper prvostopenjski sklep z dne 2. 10. 2013, izhaja, da je zoper ta sklep dopustna pritožba, o kateri odloča vlada.