VSK sodba II Kp 42268/2014

Pritožba zagovornika obdolžene A.C. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v višini 900,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obdolženo A.C. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom 205. člena KZ-1 in ji po petem odstavku navedenega člena izreklo denarno kazen v višini 70 dnevnih zneskov, oziroma 4.666,20 EUR. Kazen je dolžna plačati v treh mesečnih obrokih, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni v višini 133,31 EUR določil en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku je oškodovanca T. s.p. s premoženjsko pravnim zahtevkom v višini 3.410,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2014 dalje do plačila napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka v višini 94,90 EUR ter sodno takso v znesku 600,00 EUR.

2Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obdolženkin zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je tudi, da ga sodišče druge stopnje skupaj z obdolženko obvesti o seji pritožbenega senata, vendar temu predlogu sodišče druge stopnje v smislu 445. člena ZKP ni ugodilo. Ocenilo namreč je, da navzočnost strank za razjasnitev stvari ni potrebna, zagovornik pa v pritožbi tudi ni podrobneje pojasnil razlogov, iz katerih bi z obdolženko želel prisostvovati pritožbeni seji.

3Pritožba ni utemeljena.

4Nima prav obdolženkin zagovornik, ko meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo ter pri tem storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Okoliščine primera so namreč po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa tako podrobno in argumentirano obrazloženi, da razlogom sodbe ne glede na obširne pritožbene navedbe pravzaprav ni potrebno ničesar bistveno novega dodati. Prav tako niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot sledi v nadaljevanju.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

5Pritožnik ta pritožbeni razlog utemeljuje z dejstvom, da je razpravljajoči sodnik na začetku glavne obravnave izrazil pomisleke „glede obstoja kaznivega dejanja kot se očita v tej obravnavani zadevi obdolženki, češ, da dejanje kot je opisano v obtožnem predlogu ne predstavlja kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu KZ“. S tem je sodnik že vnaprej napovedal izid sojenja ter državni tožilki omogočil, da je obtožni predlog modificirala in pravno opredelila namesto po prvem odstavku po petem odstavku 209. člena KZ. Za tako postopanje pa sodnik v določbah ZKP ni imel podlage. Razlaga v sodbi glede odprtega sojenja, po ugotovitvi pritožnika v kazenskem postopku nima podlage, pač pa bi moral sodnik, kolikor je bil mnenja, da ne gre za kaznivo dejanje, kot se obdolženki očita v obtožnem predlogu, le-tega po 437. členu v zvezi s 1. točko 277. člena ZKP zavreči. Poleg tega pa bi bila modifikacija obtožnega predloga po 344. členu ZKP dopustna šele po izvedenem dokaznem postopku in ne prej. Z opisanim ravnanjem je torej sodišče tožilki omogočilo popravo njene napake. Glede obrazložitve izpodbijane sodbe, da obramba ni podala ugovorov, pa pritožba navaja, da se je strinjala le z mnenjem sodnika glede obstoja kaznivega dejanja, ne pa tudi s procesnim vodenjem.

6Z navedenimi očitki sodišče druge stopnje v celoti soglaša. Zakon o kazenskem postopku namreč sodniku ne daje pooblastila, da bi pred pričetkom sojenja lahko pred strankami izrazil svoje pomisleke glede kaznivega dejanja po obtožnem aktu in tudi tako imenovano načelo odprtega sojenja v zakonu ni določeno, prav tako pa se tudi v praksi ni izvajalo. ZKP je strogo formalen zakon, po katerem sodišča odločajo izključno po predpisanih procesnih pravilih in docela nepristransko, kar pomeni, da se sodnik od začetka sojenja pa do izreka sodbe o obtožnem aktu, navzven ne opredeljuje. Če je obtožni akt pomanjkljiv ali nerazumljiv, ga mora sodišče vlagatelju po 76. členu ZKP vrniti v popravo, če pa so podane okoliščine iz 277. člena ZKP, mora sodnik, kot pritožba pravilno opozarja, obtožni predlog zavreči. Ker izražanje pomislekov o obstoju kaznivega dejanja na drugi strani pomeni odkrito sugestijo tožilcu, da mora spremeniti obtožni predlog, to pomeni, da sodnik prevzema tudi vlogo tožilca in bi zato takšno ravnanje lahko predstavljalo razlog za izločitev sodnika po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Takega predloga pa obramba v postopku ni podala, niti se s tem vprašanjem ne ukvarja v pritožbi. Se je pa z njo strinjati, da je tožilka modificirala obtožni akt prav zaradi izraženih pomislekov sodnika, saj tega sama rekoč, da še vedno meni, da gre za kaznivo dejanje poneverbe, ne bi storila.

7Opisano nepravilno vodenje postopka pa po oceni pritožbenega sodišča nima za posledico bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Čeprav iz razpravnega zapisnika sodnikovi pomisleki glede obstoja kaznivega dejanja niso podrobneje navedeni, pa je očitno, da se ti nanašajo na sam opis dejanja, iz katerega niso izhajali zakonski znaki poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1, pač pa znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe tujega premoženja po petem v zvezi s prvim odstavkom istega člena. Obdolženki se je namreč po prvotnem obtožnem predlogu očitalo, da si je prilastila stvari, ki so ji bile zaupane v zvezi z zaposlitvijo, medtem ko se je nadaljevanju opisa zatrjevalo, da je organizirala prevoze tudi v svojem imenu in za svoj račun z vozili in voznikom delodajalca. Ti sporni prevozi, ki so predmet obravnavane zadeve in prilaščeni denar, ji torej niso bili zaupani v zvezi z njeno zaposlitvijo, saj je to, drugače rečeno, počela na lastno pest. Ker so v obtožnem predlogu v opisu dejanskega stanu in v nasprotju z očitkom abstraktne norme, bili zatrjevani zakonski znaki neupravičene uporabe tujega premoženja, pa sodišče prve stopnje tudi ni imelo podlage za zavrženje obtožnega akta, kot zmotno meni obramba. Po določbi drugega odstavka 354. člena ZKP namreč sodišče ni vezano na pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožnem aktu, temveč le na njen opis, zaradi česar bi sodišče lahko samo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja ob izreku sodbe, kar z drugimi besedami pomeni, da bi ta bila enaka tudi kolikor modifikacije obtožbe ne bi bilo. Zato izpodbijano vodenje postopka na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo.

8Kolikor zagovornik v okviru istega pritožbenega razloga navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, ko ni upoštevalo še dveh naknadnih modifikacij, pač pa je nekatere očitke izpustilo iz opisa, kar vse je v pritožbi podrobneje navedel, ti očitki niso utemeljeni. Predmet obravnavanega kaznivega dejanja je neupravičena uporaba zaupanih stvari in zato navedba, da si je obdolženka protipravno prilastila denar, v opis dejanja ne sodi, saj zato ni zakonske osnove. Sodišče je zato ravnalo prav, ko je očitke glede denarja izpustilo iz opisa dejanja in pri tem ravnalo obdolženki v korist. Obsodilo jo je namreč za manj, kot se ji je očitalo in da je takšno postopanje pravilno, se je sodna praksa že večkrat izrekla. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 258/2007, z dne 24.1.2008 zapisalo: „Sodišče je torej vezano na opis dejanja v obtožbi, vendar pa sodna praksa pri razlagi objektivne identitete (oziroma pri razlagi zakonskega besedila „sodba se lahko nanaša le na dejanje, ki je predmet obtožbe“) ni sprejela absolutne vezanosti med obema aktoma, temveč je dopustila določene manjše posege v opis dejanja, še posebej, če gre za posege v korist obtožencev. Pri takšnih spremembah pa je zmeraj potrebno izhajati iz smisla in pomena objektivne identitete sodbe in obtožbe, ki je v tem, da zagotavlja obtožencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi prevzelo vlogo organa pregona. Sodišče bo tako smelo do določene mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist (pri čemer seveda ne sme dejanja spremeniti v drugo kaznivo dejanje). Sicer pa so dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe, ki so le redakcijske, stilistične ali jezikovne narave (tako je na primer dopustno izpustiti odvečne podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja). Ali gre za prekoračitev obtožbe ali ne, je glede na vse navedeno potrebno presojati le na podlagi konkretnih okoliščin vsakega primera posebej.“

9Čeprav zagovornik navaja, da je sodišče prve stopnje obdolženko s spremembo opisa obsodilo za drugo kaznivo dejanje, pa ta navedba ni točna, saj se v opisu dejanja, z izjemo prilaščenega denarja, navajajo vsi bistveni očitki opisa kaznivega dejanja iz obtožnega predloga in zato tudi v smislu zgoraj navedene razlage Vrhovnega sodišča ni moč šteti, da je sodišče poseglo v obtožni akt tako, da je obdolženko obsodilo za drugo kaznivo dejanje.

10Zagovornik sodišču prve stopnje še očita, da je prekršilo določbo tretjega odstavka 344. člena ZKP, ko obrambi ni izročilo čistopisa modifikacije obtožnega akta. Čeprav je tako navedlo v razpravnem zapisniku pa zagovornik in obdolženka čistopisa nista prejela, niti se ta v spisu ne nahaja.

11Sodišče druge stopnje nima razlogov, da zagovorniku ne bi verjelo, da mu čistopis ni bil vročen, čeprav je v zapisniku izrecno navedeno, da je sodišče predlogu ugodilo in zagovorniku izročilo čistopis spremenjenega obtožnega predloga. Vendar pa pritožba konkretno ne pove v čem je bila obramba obdolženke zaradi tega prikrajšana. Iz razpravnega zapisnika namreč izhaja, da sta obdolženka in njen zagovornik izjavila, da sta razumela spremembo obtožnega predloga in da ne potrebujeta posebnega časa za pripravo obrambe, oziroma, se strinjata, da se obravnava nadaljuje. Zato tudi v tem delu ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja:

12Zagovornik zelo obširno in podrobno izpodbija dokazno oceno sodišča, ki je sprejelo izpovedbi oškodovanega M.P. in njegove žene A.P. ter zavrnilo skladne izpovedbe prič J.P. in Ja.P. ter A.K., ki so potrdile zagovor obdolženke, da je oškodovanec vedel za prevoze na črno in imel od tega celo finančno korist. Bistvo pritožbenih navedb je v očitku, da je zgrešena ugotovitev sodišča o usklajenosti prič J.P. in Ja.P., kakor tudi, da že življenjsko gledano ni logično, da bi se oškodovanec pred obema pričama hvalil z nelegalnimi prevozi blaga. Sodišče si je dalje napačno razlagalo čustveno prizadetost priče A.P. ter ni upoštevalo okoliščin, ki kažejo, da je oškodovanec za prevoze piva vedel že pred 27.7.2013, kar je v nasprotju z njegovo izpovedbo češ, da je za sporne prevoze zvedel šele navedenega dne. Pritožba dalje opozarja, da so vsi sporni prevozi evidentirani v potnih nalogih, pri čemer je voznik A.K. v enega od njih celo zapisal „embalaža palete piva“, kar bi bilo povsem nelogično v kolikor oškodovanec naj ne bi vedel za sporne prevoze. Prav na podlagi potnih nalogov, bi se zato A.P., ki je opravljala računovodske posle, morala vprašati, komu so bili ti prevozi namenjeni in bi morala zahtevati od obdolženke pojasnila. Dejstva, da tega ni storila, zato potrjuje obdolženkin zagovor, da je za prevoze piva vedela, kar je vedel tudi oškodovanec sam glede na to, da se je tedaj, ko so se opravljali prevozi, večinoma nahajal v pisarni skupaj z obdolženko. Sploh pa bi za prevoze moral vedeti ob dejstvu, da dokumentacija iz GPS potrjuje, da je obdolženka glede spornih prevozov s voznikom A.K. kontaktirala prav preko GPS komunikacije, kar je torej tudi v nasprotju z navedbo oškodovanca češ, da take komunikacije ni bilo. Dejstva, da je obdolženka podala odpoved delovnega razmerja, pa tudi ni moč povezovati z zatrjevanim odkritjem nezakonitih prevozov, saj o njih, ko je podala odpoved, še ni vedela ničesar. Pravi motiv pa je po navedbi obdolženca maščevanje oškodovanca, ker je obdolženka podala odpoved delovnega razmerja in s tem potegnila s seboj veliko število strank in oškodovancu odtegnila zajeten vir dohodka. Zato se ji je z ovadbo hotel le maščevati.

13Povzete pritožbene navedbe po oceni pritožbenega sodišča nimajo takšne teže, da bi vnesle resen dvom v pravilnost izpodbijane sodbe. Načeloma bi se bilo moč s pritožbo strinjati v delu, ko opozarja na skladnost izpovedb J.P. In Ja.P. z zagovorom obdolženke ter na vsebino potnih nalogov, na katere bi moral oškodovanec, oziroma njegova žena, že prej odreagirati. To, da tega nista storila, pa si ni moč razlagati v smislu, da sta za sporne prevoze vedela, kot meni obramba, saj je možna tudi drugačna razlaga, kot sta jo navajala oškodovanec in njegova žena, in sicer, da na potne naloge nista bila posebej pozorna in to iz razlogov, kot jih je A.P. navedla na zaslišanju 22.10.2015. Iz tega sledi, da zgolj na podlagi potnih nalogov še ni mogla sumiti na nezakonite prevoze. Pri obeh razbremenilnih pričah J.P. in Ja.P. ter A.K. pa seveda ne gre prezreti njihove povezave z obdolženko, zaradi katere jih ni moč opredeliti kot nepristranske priče, kar seveda enako na drugi strani velja tudi za ženo obdolženca, kot to opozarja pritožba. Pri takih primerih, ko sodba temelji izključno na izpovedbah prič, ki so, ne le povsem nasprotujoče si, temveč tudi sorodstveno ali kako drugače obremenjene, mora sodišče njihove izpovedbe še tembolj skrbno ocenjevati tudi na podlagi življenjsko logičnih in izkustvenih pravi, ki pa vedno tudi ne morejo podati odgovorov na vsa vprašanja, ki se pri dokazni oceni zastavljajo. Pomembno je le, da sodišče najde odgovor na bistveno dilemo, to je, komu verjeti in iz katerih razlogov. S tem, ko sprejme verodostojnost določenega personalnega dokaza, pa razumljivo istočasno zavrne tudi argumentacijo tistega dokaza, ki zatrjuje povsem nasprotno. Zato pritožbi tudi ni moč slediti v tistem delu, ko navaja, da se sodišče ni opredelilo do posameznih pritožbenih navedb, na katere je obramba opozarjala že v končni besedi.

14Brez dvoma sta za odločitev o zadevi zelo pomembni izpovedbi prič J.P. in Ja.P., in sicer prvega, ker naj bi mu oškodovanec sam govoril o „poslu s pivom“ in drugega, ker naj bi videl, da je obdolženka A.P. izročila kuverto z denarjem rekoč, da je to za pivo, ta pa je kuverto pogledala in zadovoljno dejala, da bo denar za dopust. Glede na to, da sta M.P. in A.P. take navedbe tudi na soočenju odločno zanikala, se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni pravilno oprlo na ostala dejstva in okoliščine, ki v skladu z izkustvenimi pravili govorijo v prid oškodovancu in njegove žene.

15Tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za naključje, da je obdolženka podala odpoved delovnega razmerja takoj, ko je oškodovanec odkril nezakonite prevoze. Ne glede na to, da o sklicanem sestanku sama naj ne bi ničesar vedela in da naj bi bil povod za odpoved v slabih odnosih, kot obramba navaja, pa bode v oči dejstvo, da oškodovancu pred tem svoje odpovedi ni omenjala ali mu dala kako drugače vedeti, da bo to storila, čeprav sama navaja, da je imela občutek, da jo zakonca M.P. In A.P. nadzorujeta in ji ne zaupata. Že iz teh navedb izhaja, da njeno delo ni postalo povsem nevzdržno in bi zato bilo normalno pričakovati, da bi se o svojem delu pogovorila z oškodovancem in šele nato, kolikor ne bi prišlo do dogovora, podala odpoved delovnega razmerja. Takšno postopanje pa bi bilo tudi z vidika začetih in tekočih poslov povsem profesionalno. Ker obdolženka navaja, da je bil oškodovanec pri njej v pisarni 29.7.2013, sama pa je odpoved podala v elektronski obliki dan kasneje, je zato moč utemeljeno sklepati, da ji je oškodovanec tedaj povedal, kaj je odkril, kar posredno izhaja tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, češ, da ji je predočil, kaj je odkril, ta pa mu ni znala odgovoriti. Dvoma ni, da je prav navedeno spoznanje obdolženke predstavljalo pravi razlog za odpoved delovnega razmerja in ne okoliščine, kot jih je sama navedla v pisni odpovedi. Nenazadnje je kmalu zatem sporazumno prenehalo delovno razmerje tudi vozniku A.K., ki je kot voznik opravil vse sporne prevoze, oba pa sta se nato zaposlila prav pri podjetju obeh J.P. In Ja.P. Kolikor se upošteva izpovedbo oškodovanca, da je A.K. zaposlil prav na priporočilo obdolženke, da je nato slednji kot edini voznik opravil vse sporne prevoze in se nato zaposlil v isti družbi kot obdolženka, pa tudi ni moč spregledati, da je šlo za njuno medsebojno usklajeno delovanje in zaupanje.

16Naslednja okoliščina, ki zavrača verodostojnost obdolženkinega zagovora, da je oškodovanec vedel za sporne prevoze piva in da je njegova žena prejemala denar, pa je po oceni sodišča druge stopnje sledeča. Iz zagovora obdolženke namreč izhaja, da so bili sporni prevozi opravljeni za njenega znanca, ki jo je poklical in naročil prevoz piva, za nazaj pa embalažo, nakar je prejeto gotovino sama vselej izročila zakoncema M.P. In A.P.. Iz tega sledi, da od navedene dejavnosti sama naj ne bi imela nobene koristi, temveč le njen znanec, ki je dobil pivo in pa oškodovanec, ki je za opravljeni prevoz „na črno“ dobil gotovino. Zato se nujno zastavlja vprašanje, čemu bi oškodovanec s tako dejavnostjo sploh želel prenehati in čemu naj bi obdolženko celo ovadil. Logično je, da bi s takšnim poslovanjem nadaljeval, medtem ko bi si s podajo kazenske ovadbe tudi sam sebi nakopal sitnosti, kot jih omenja že sodišče prve stopnje v zaključku 15. točke sodbe. Pritožbena razlaga češ, da naj ne bi bili podani zakonski znaki davčne utaje po 249. členu KZ-1 zaradi česar se oškodovanec naj ne bi bal preiskave, sploh ni bistvena, saj oškodovanec tega tedaj ni mogel vedeti. Gotovo pa je, da je preiskovanje poslovanja za vsakega podjetnika tudi če ima „čisto vest“ neprijetno, saj ne ve, kdaj se bo odkrila kakšna nepravilnost, za katero tudi sam tedaj še ne ve. Zato je moč sklepati, da se je oškodovanec za podajo ovadbe odločil po treznem premisleku, vedoč pri tem, da bi prav zaradi opravljenih nelegalnih prevozov blaga brez spremljane dokumentacije lahko imel sitnosti celo v obliki odvzema tovornega vozila, kot je to povedal na zaslišanju. To pa je tudi bil tisti razlog, zaradi katerega se je odločil za podajo ovadbe in ne morebiti iz maščevanja, kot to poudarja obdolženkin zagovornik v pritožbi. Sum, da je bila ovadba podana zaradi maščevanja, ker naj bi mu obdolženka z odpovedjo delovnega razmerja odpeljala stranke, je namreč ovržena že z dejstvom, da je oškodovanec ustno ovadbo oziroma predlog za pregon podal že dne 2.8.2013, ko torej še ni niti mogel vedeti, kakšne posledice bodo za njegovo delovanje nastopile z odhodom obdolženke. Trditev v pritožbi, da je oškodovanec izgubil veliko posla od strank, ki so bile na strani obdolženke, zato v navedenem dejstvu nima podlage, s tem pa tudi ne razlaga motiva za podajo lažne ovadbe.

17Spričo vsega povedanega se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje povsem zanesljivo ugotovilo, zaradi česar nasprotna pritožbena izvajanja pravilnosti zaključka niso mogla omajati, prav tako pa preizkus, opravljen po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

18Sodišče druge stopnje je glede na pooblastilo iz 386. člena ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji in pri tem ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene ter pri izrečeni denarni kazni v zadostni meri ovrednotesne. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, kako je izračunalo dnevni znesek, za odmero denarne kazni in teh ugotovitev pritožba ne izpodbija, prav tako pa je višina dnevnih zneskov po oceni sodišča druge stopnje povsem primerna, tako glede na težo kaznivega dejanja, kot olajševalne okoliščine, kot so navedene v točki 18 izpodbijane sodbe. Zato v slednjo, tudi kolikor zadeva odločbo o kazenski sankciji, po uradni dolžnosti ni bilo potrebno poseči. Pritožbo obdolženkinega zagovornika je zato sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19Glede na to, da obdolženka s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. čl. ZKP dolžna plačati sodna takso, katero je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 900,00 EUR. Pri tem je moralo izhajati iz takse, ki ji je bila določena v postopku na prvi stopnji in upoštevati količnik 1.5, kot to določa tarifna štev. 78122 Zakona o sodnih taksah.