UPRS Sodba II U 273/2017-8

Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave RS, Finančnega urada Maribor, št. 4934-57127/2016-14 z dne 19. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, pod izvršbo.

1Z izpodbijanim sklepom je ugotovljeno, da tožnica na dan 19. 4. 2016 izkazuje obveznosti v višini 1.646,75 EUR glavnice, 822,42 EUR zamudnih obresti, 75,00 EUR stroškov davčne izvršbe in 40,00 EUR stroškov za pot izterjevalca, torej skupaj 2.584,20 EUR, zato se za navedeni znesek opravi davčna izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma v posesti dolžnice in se nahajajo kjerkoli, predvsem pa na njenem naslovu. Rubež po tem sklepu zajema vse dolžničine premičnine, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izvzeti iz izvršbe. Glavnico sestavljajo obračuni prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od septembra 2009 do aprila 2010, razen tega pa še stroški davčne izvršbe v znesku 75,00 EUR in stroški za pot izterjevalca v višini 40,00 EUR.

2Iz obrazložitve prvostopnega sklepa izhaja, da je Finančni urad Maribor že dne 19. 4. 2016 s sklepom o davčni izvršbi zoper tožnico uvedel za navedene zneske postopek davčne izvršbe na premično premoženje, zoper ta sklep pa je dolžnica vložila pritožbo. Ministrstvo za finance je njeni pritožbi ugodilo, prvostopni sklep z dne 19. 4. 2016 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v nov postopek, ker sklep v tabeli izreka pod zaporednimi št. 4 do 98 ni vseboval vseh zakonsko predpisanih določil in ga ni bilo mogoče preizkusiti v celoti. V ponovnem postopku je davčni organ navodila drugostopnega organa upošteval in ponovno odločil o davčni izvršbi za navedene terjatve.

3V obrazložitvi je navedeno, da dolžnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku, zato je bila zoper njo v skladu s 143. členom ZDavP-2 uvedena davčna izvršba. V skladu z osmim odstavkom 96. člena se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, plačajo zamudne obresti. Stroški davčne izvršbe se obračunajo v skladu s 152. členom ZDavP-2. Po 66. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku znašajo stroški za sklep o davčni izvršbi 75,00 EUR ter za vsako pot izterjevalca v zvezi s postopkom davčne izvršbe 40,00 EUR. Glede na to je prvostopni organ izdal v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

4Tožnica se je zoper prvostopni sklep pritožila, Ministrstvo za finance, pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi zavrača pritožbeno trditev, da prvostopni organ ni upošteval napotil pritožbenega organa glede izvršilnih naslovov, saj je glede teh v ponovljenem postopku pravilno navedel obračunsko obdobje, za katerega tožnico terja, tako da je mogoče preizkusiti pravilnost datumov izvršljivosti. V zvezi s stroški za pot izterjevalca je prvostopni organ spisu priložil sklep št. DT 42918-26981/2012-1 09-3401-14 z dne 28. 6. 2012, sicer pa glede tega drugostopni organ dopolnjuje prvostopno obrazložitev s tem, da pojasni, da po 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov predstavlja tudi izvršljiv obračun davka in se določbe tega zakona uporabljajo tudi za obvezne prispevke za socialno varnost. Obračun davka/prispevka pa v skladu s tretjim odstavkom 145. člena ZDavP-2 postane izvršljiv, ko poteče rok za plačilo davka po zakonu.

5Glede zastaranja, ki ga uveljavlja tožnica v pritožbi, drugostopni organ pojasnjuje, da se je s sklepom št. DT 42918-26981/2012-1 09-3401-14 z dne 28. 6. 2012 tožnico terjalo za iste dolgove kot s predmetnim sklepom. Sklep z dne 28. 6. 2012 je bil tožnici vročen dne 16. 7. 2012 na naslov X. v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZDavP-2 (verjetno pravilno Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), s tem, da ji je bil po neuspešni vročitvi in po predhodnem opozorilu puščen v hišnem predalčniku dne 16. 7. 2012. S tem je bilo pretrgano zastaranje izterjave neporavnanega dolga v skladu s prvim odstavkom 126. člena ZDavP-2.

6Stroški za pot izterjevalca v višini 40,00 EUR so upravičeni, saj je prvostopni organ sklep št. DT 4934-57127/2016-14 poskušal tožnici vročiti dne 23. 11. 2016 na njenem naslovu Y., ker pa je ni bilo doma, ji je bilo puščeno obvestilo o vročanju. Tožnica je nato 30. 11. 2016 sama prišla na sedež prvostopnega organa, kjer ji je bil sklep vročen.

7Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, pri čemer slednjega ne argumentira. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 o zastaranju pravice do izterjave davka in navaja, da je najstarejša terjatev postala izvršljiva 31. 12. 2009 in je torej pravica do izterjave zastarala dne 31. 12. 2014, najmlajša terjatev izmed navedenih izvršilnih naslovov pa je postala izvršljiva dne 16. 7. 2010 in je pravica do izterjave zastarala dne 16. 7. 2015. Sklep o izvršbi z dne 19. 4. 2016 je bil tožnici vročen dne 11. 5. 2016, torej po poteku petletnega zastaralnega roka, zato tožeča stranka utemeljeno uveljavlja ugovor zastaranja. Tožnica navaja še, da predmetni izvršilni naslovi ne predstavljajo samo odločitve iz naslova poslovanja, kot to napačno meni drugostopni organ, pač pa gre za odmerne odločbe iz naslova obračuna prispevkov za socialno varnost, starševskega varstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zdravstvenega zavarovanja na podlagi priglašene poslovne dejavnosti brez dejanskega poslovanja, brez dejanskega izplačila plač in brez dejanske osnove za davčni obračun. Torej gre za neutemeljene odmerne odločbe vezane na poslovno dejavnost iz naslova prispevkov brez ustrezne pravne podlage in ne za samoobdavčitev, kot to napačno razume. Glede na to davčna obveznost, ki jo neutemeljeno terja tožena stranka, sploh nikoli ni nastala.

8Glede pretrganja zastaranja, ki naj bi nastopilo na podlagi poskusa vročitve sklepa o izvršbi, št. DT 42918-26981/2012-1 09-3401-14 z dne 28. 6. 2012, pa tožeča stranka navaja, da predmetnega sklepa nikoli ni prejela, saj bi ji naj le tega skušali vročiti na naslov X., kjer pa v tistem času že skoraj leto dni ni več prebivala in zaradi česar na hišnem predalčniku ni bilo ne njenega priimka in ne imena. Predlaga, naj se to preveri in ugotovi pri pristojni vročevalski službi, pri tem pa je treba upoštevati tudi dejanski naslov prebivališča tožnice v času izdaje predmetnega sklepa in s strani drugostopenjskega organa zatrjevane vročitve. Glede na to pretrganje zastaranja ni nastopilo, zaradi česar je izterjevana terjatev v celoti zastarala.

9Tožnica prereka tudi dolg v višini 25,00 EUR iz naslova sklepa o prisilni izterjavi dolga, v zvezi z vročitvijo sklepa št. 42918-26981/2012-1 z dne 28. 6. 2012, saj ji ta sklep ni bil nikoli vročen. Neutemeljene navaja tudi stroške v višini 75,00 EUR po sklepu št. DT 4934-57127/2016-1 09-720-29 z dne 19. 4. 2016 in stroške za pot izterjevalca v višini 40,00 EUR, saj je bil predmetni sklep tožnici vročen na naslovu Z., zato je zaračunavanje teh stroškov dodatno neutemeljeno. Tožeča stranka pa uveljavlja še, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke, saj tožnici ni bila dana možnost, da se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, izjavi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podredno pa zadevo vrne organu v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

11Tožba je utemeljena.

12Predmet presoje v tem upravnem sporu je sklep o davčni izvršbi zoper tožnico zaradi izterjave terjatev iz v izreku prvostopnega sklepa navedenih izvršilnih naslovov. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Izvršilni naslovi so določeni v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2, med katerimi je tudi izvršljiv obračun davka. Obračun davka pa postane izvršljiv, ko preteče rok za plačilo davka po obračunu davka, ki je predpisan z zakonom. Kolikor tožeča stranka izpodbija izvršilne naslove s tožbeno navedbo, da terjane obveznosti zoper njo sploh niso nastale, sodišče pojasnjuje, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi, izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

13Tožnica pa tako v pritožbi kot tožbi uveljavlja tudi zastaranje terjatev, ki se izterjujejo z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi. Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2). Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2).

14Med strankama je sporno, ali je nastopilo pretrganje teka zastaranja predmetnih terjatev. Drugostopni organ v svoji odločbi navaja, da je pretrganje zastaranja predmetnih terjatev nastopilo s sklepom o izvršbi št. DT 42918-26981/2012-1 09-3401-14, izdanim dne 28. 6. 2012. Po zgoraj citirani določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da je bil navedeni sklep o izvršbi tožnici vročen dne 16. 7. 2012 na način, da ji je bil po predhodnem opozorilu puščen v hišnem predalčniku.

15Tožnica navaja, da tega sklepa ni prejela, razen tega pa, da v navedenem času na naslovu vročitve X. ni več imela prebivališča. Navedenih okoliščin iz podatkov spisa ni mogoče preveriti, saj se v njem nahaja le sklep o izvršbi št. DT 42918-26981/2012-1 09-3401-14, izdan dne 28. 6. 2012, pri tem pa način vročitve tega sklepa iz spisa ni razviden. Razen tega je pritrditi tožeči stranki, da je bilo glede te okoliščine v postopku kršeno tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP¹, ki se glede na določbo tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2² uporablja tudi v postopku davčne izvršbe. Tožnici namreč glede te za odločitev relevantne okoliščine v postopku davčne izvršbe ni bila dana možnost, da se o tem izjavi.

16S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zato je sodišče po 3. in 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka, tožnico seznaniti z vsemi listinami spisa in ji dati možnost, da se o njih izjavi ter v celoti ugotoviti za odločitev relevantno dejansko stanje. Pri tem bo treba preveriti tudi pravilnost odločitve glede terjanih stroškov postopka izvršbe. Dolžnik je sicer dolžan plačati stroške davčne izvršbe (prvi odstavek 152. člena ZDavP-2), vendar le tiste, ki so bili upravičeni (drugi odstavek 152. člena ZDavP-2), pri čemer bo treba presoditi vprašanje upravičenosti stroškov glede odpravljenega sklepa o izvršbi. Po tako dopolnjenem postopku bo nato treba ponovno odločiti o zadevi.

17Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu prvega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki znašajo 15,00 €, in jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

-------------------------------

¹ Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP).
² Za vprašanja davčnega postopka, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, z ZDavP-2, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, se uporablja ZUP (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2).