VSL Sklep II Ip 2029/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrnilo ugovor dolžnika z dne 10. 4. 2019 in (2) odločilo, da dolžnik krije sam svoje stroške ugovornega postopka.

2Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, predlog za izvršbo zavrže, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče utemeljenost dolžnikovega ugovora litispendence presojati po stanju na dan vložitve predloga za izvršbo in glede na trditveno in dokazno podlago strank. Ker tega ni upoštevalo, je prekoračilo tožbeni zahtevek.

6Zadnji pritožbeni očitek se očitno nanaša na absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in nima nobene zveze z vprašanjem prekoračitve zahtevka. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo o pravovarstvenemu zahtevku. Na obstoj litispendence kot negativne procesne predpostavke pazi sodišče ves čas postopka (četrti odstavek 189. člena v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Tudi sicer višjemu sodišču tako stališče ni razumljivo, saj se je ta izvršilni postopek začel v letu 2019, medtem ko je bila prejšnja izvršba na iste nepremične (v vodilni zadevi VL 94064/2010 s pristopi, med katerimi je tudi zadeva In 1702/2014) ustavljena prej, tj. s sklepom z dne 13. 7. 2017. Sodišče je izvršbo ustavilo zaradi neuspešne druge javne dražbe. Kako se v izvršilnem postopku pravilno razume učinek litispendence, je pritožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

7Pritožnik vztraja, da neposredna izvršljivost notarskega zapisa, izvršilnega naslova za upnikovo terjatev še ni vpisana v zemljiški knjigi oziroma da o zaznambi neposredne izvršljivosti pri nepremičninah, na katerih je bila predlagana izvršba, še ni bilo pravnomočno odločeno. Do teh trditev se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Zemljiška knjiga je javna listina, za katero velja načelo publicitete. Tudi če je dolžnik pridobil na nepremičninah, na katerih je upnik predlagal izvršbo, lastninsko pravico, iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi bila pri tej hipoteki zaznamovana neposredna izvršljivost. Tako je lahko v dobri veri verjel, da kljub vpisani hipoteki v korist upnika ta nima neposredno izvršljivega izvršilnega naslova. Po stanju v zemljiški knjigi, na katero se je zanesel dolžnik, ni mogoče govoriti, da je upnikov izvršilni naslov izvršljiv zoper dolžnika v tem postopku.

8Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve navedlo, da je terjatev iz kreditne pogodbe zavarovana z maksimalno hipoteko, ki je bila vpisana na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju in zastavne pogodbe št. 190/10. Za terjatev iz kreditne pogodbe 000/11-410, je razlogovalo sodišče prve stopnje, upnik že ima vpisano pogodbeno hipoteko, ker je za zavarovanje terjatve po tej pogodbi na podlagi pogodbe že vpisana maksimalna hipoteka. Sodišče prve stopnje je na pravno pomembne trditve pritožnika odgovorilo, višje sodišče v nadaljevanju pravilne razloge le še dopolnjuje.

9Upnik je že v predlogu za izvršbo navedel, da se je za izterjavo terjatve že vodil izvršilni postopek, da je za terjatev po neposredno izvršljivem notarskem zapisu SV 645/11 dogovorjeno, da se terjatev upnika iz naslova kreditne pogodbe zavaruje z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa (ta zemljiškoknjižni postopek zaradi velikega števila plomb še ni rešen) v okviru že vknjižene maksimalne hipoteke v zemljiški knjigi. Tega dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretno ni napadel (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Tudi sicer pritožnik v ničemer ne napada ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v zemljiški knjigi z ID pravice 000 vknjižena maksimalna hipoteka. Vknjižena maksimalna hipoteka ima značilnost varovane stvarne pravice, ker varuje čas začetka učinkovanja hipoteke, ki nastane z nastankom posamične terjatve iz poslovnega razmerja, ki je zavarovano z maksimalno hipoteko. Ko iz poslovnega razmerja, zavarovanega z maksimalno hipoteko, nastane posamična terjatev, znotraj maksimalne hipoteke nastane (navadna) hipoteka v zavarovanje te terjatve (Nina Plavšak, v: Nina Plavšak in Renato Vrenčur [ur.], Zastavna pravica, Zbirka Sodobno stvarno pravo, Planet GV, 2018, razdelek 5.2. in 5.4). Maksimalna hipoteka je ustanovljena zaradi določenega pravnega razmerja med zastavnim upnikom in dolžnikom oziroma zastaviteljem in pomeni, da dokler tako pravno razmerje obstaja, obstaja tudi maksimalna hipoteka. Obstoj z maksimalno hipoteko zavarovanega temeljnega razmerja pomeni možnost, da bodo v kateremkoli trenutku lahko nastale nove terjatve, ki jih bo krila maksimalna hipoteka (Tomaž Keresteš, v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Miha Juhart ... [et al.], GV Založba, Ljubljana 2004, str. 703). Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje (konkretno: sodišče jo bo zaznamovalo; prim. 5. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1) pri maksimalni hipoteki (prim. peti odstavek 91. člena ZZK-1) in z vrstnim redom vknjižene maksimalne hipoteke učinkuje proti vsakokratnemu kasnejšemu lastniku nepremičnine (146. člen SPZ v zvezi z drugim odstavkom 142. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Načelo zaupanja v zemljiško knjigo nima take vsebine, kot jo višjemu sodišču ponuja pritožnik. Smiselno zatrjevani ugovorni razlog iz 12. točke drugega odstavka 55. člena ZIZ ni podan.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik v predlogu za izvršbo, odgovoru na ugovor in odgovoru na kasnejši poziv (ki ga je izdalo na podlagi 286. člena ZPP) terjatev zadosti konkretiziral. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je pritožnik višini terjatve ugovarjal le pavšalno, saj je navedel le, da terjatve ne more preizkusiti, ne more preizkusiti izračuna obveznosti iz naslova pogodbenih, zamudnih obresti, kot tudi ne stroškov. Po dopolnitvi (upnikovi vlogi z dne 30. 5. 2019 in 14. 6. 2019 in priloženih obračunih) je dolžnik pri pavšalni graji vztrajal.

11Ko upnik svojo terjatev konkretno opredeli in zanjo tudi predloži dokaze, na drugi strani obstoji breme dolžnika, da to konkretno izpodbija (navaja konkretne trditve zoper obstoj terjatve, za katero je sodišče dovolilo izvršbo) in za svoje trditve predlaga dokaze (212. člen in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tega pritožnik ni storil. Da bi, konkretno ne navaja. Zato tudi ne more uspeti s pavšalno navedbo, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do ugovornih navedb glede neupravičeno in neutemeljeno obračunanih temeljnih obveznosti, kakor tudi pogodbenih in zakonskih obresti ter stroškov. Do stroškov se je sodišče prve stopnje celo izrecno opredelilo v 15. točki obrazložitve. Če pritožnik meni drugače, bi moral to v pritožbi konkretneje napasti.

12Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker ne obstojijo pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Odločitev o pritožbenih stroških temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.