VSRS Sklep II Ips 64/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača 20.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2012. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti spremenilo tako, da je ugotovilo odgovornost tožene stranke za 100 % škode tožnika, v odločitvi o znesku tožbenega zahtevka in pravdnih stroških pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločitev.

3S sklepom II Dor 21/2019 z dne 21. 11. 2018 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali se v primeru toženkinega zatrjevanja, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevan način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer (921. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), in se šele če tožnik dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti prometne nesreče oziroma tožnikovega odnosa do nameščanja prometne nesreče (torej namerne povzročitve prometne nesreče v skladu z 944. členom OZ),

- ali je ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevan način, zadostna za presojo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera in o utemeljenosti ugovora toženke glede nenastale pravice.

4Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrne.

5Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal zavrnitev revizije.

Bistvene trditve strank

6Tožnik je trdil, da je utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo v prometni nesreči 24. 3. 2012, in sicer kot sopotnik v svojem vozilu VW Golf, ki ga je vozil A. A.. Voznik je vozil pravilno po svojem prometnem voznem pasu, ko je iz nasprotne smeri pripeljal zavarovanec tožene stranke B. B. z vozilom Kia Sephia, ki je sekal ovinek in trčil v levi bočni del tožnikovega vozila, ki ga je po oplazenju odbilo na desno na bankino in nato v ob cesti stoječ električni drog. Povrnitev škode zahteva od zavarovalnice, pri kateri je imel lastnik vozila Kia Sephia sklenjeno obvezno zavarovanje proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim.

7Tožena stranka je navajala, da je po prejemu odškodninskega zahtevka tožnika naročila izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da do oplazenja med voziloma ni prišlo na način, kot to zatrjuje tožnik. Dopustila je možnost, da je do trka v drog prišlo, vendar ne v posledici oplazenja z vozilom zavarovanca tožene stranke. Trdila je, da je bila prometna nesreča v celoti prirejena oziroma povzročena namenoma oziroma s prevaro.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

8Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera na tožniku, toženka pa s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Zato mora tožnik dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Kljub skladnim izpovedbam vseh udeležencev v nesreči sodišče zaključuje, da sicer na tehnični način ni mogoče izključiti, da je dejansko prišlo do oplazenja na vozišču, vendar ne na način, kot je zatrjeval tožnik in so izpovedovale priče, udeležene v dogodku. Do stika med voziloma je prišlo po volji udeležencev, saj je moralo vozilo Golf stati pri miru ali pa je drselo ob fiksni oviri. Do trčenja vozila VW Golf v drog je zato prišlo neodvisno od predhodnega srečanja vozil. Tudi to trčenje ni bilo neodvisno od volj tožnika in obeh voznikov. Šlo je za zavestno reakcijo voznika Golfa in celoten dogodek je bil vnaprej pripravljen oziroma nameščen s strani udeležencev dogodka, zato o zavarovalnem primeru kot bodočem, negotovem in od izključne volje pogodbenikov neodvisnem dogodku, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (prvi odstavek 922. člena OZ), ni mogoče govoriti. Tožnik in voznik se ob oplazenju vozil nista mogla poškodovati, lahko pa sta zatrjevane poškodbe utrpela zaradi zabitja v drog. Ker je bil zavarovalni primer povzročen namenoma, tožena stranka kot zavarovalnica po 944. členu OZ ni zavezana za nikakršne dajatve.

9Sodišče druge stopnje je najprej zapisalo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je prometna nesreča med osebnima voziloma VW Golf in Kia Sephia res zgodila, da je bil tožnik v prometni nesreči nesreči udeležen kot sopotnik v vozilu VW Golf, ki je bil njegova last, ter da je v prometni nesreči nastala zatrjevana škoda. Tožnik mora trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode, zavarovalnica pa ima ugovor, da zavarovalni primer ni nastal, ker prometna nesreča ni bila neodvisna od volje tretjega (prvi odstavek 922. člena OZ). Trditveno in dokazno breme o fingiranosti prometne nesreče je na zavarovalnici. Tudi zoper nekrivega udeleženca prometne nesreče ima zavarovalnica ugovor, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare. Izključitev odgovornosti zavarovalnica lahko uveljavlja zoper tistega, ki je v takšnih pogojih povzročil zavarovalni primer. Ugovor zoper sopotnike kot oškodovance pa je sklepčen le, če se zatrjuje njihov pristanek za udeležbo v nameščeni nesreči ali sodelovanje pri nameščanju. Zgolj trditve o sodelovanju voznikov ne zadoščajo. Toženka je zatrjevala, da se prometna nesreča ni pripetila na takšen način, kot trdijo njeni udeleženci, predvsem da se poškodbe udeležencev in poškodbe na vozilih ne ujemajo z zatrjevanim načinom nastanka nesreče. S takimi trditvami pa trditvenega in dokaznega bremena o tožnikovi vpletenosti v prirejanje prometne nesreče ni zmogla. Ni namreč zatrjevala niti tožnikovega pristanka za udeležbo v nameščeni nesreči, niti njegovega sodelovanja pri njenem nameščanju. Kakšnih takšnih okoliščin ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je ob nadaljnjem zaključku, da toženkin ugovor soprispevka tožnika zaradi neuporabe varnostnega pasu ni utemeljen, z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

10Tožena stranka v reviziji najprej navaja, da je sodišče druge stopnje izhajalo iz protispisno ugotovljenega dejstva, da se je prometna nesreča med osebnima voziloma res zgodila, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka uspela dokazati, da do stika med voziloma Kia Sephia in VW Golf ni moglo priti na zatrjevani način. To pomeni, da tožnik ni dokazal zatrjevanega zavarovalnega primera, zaradi česar presoja odnosa tožnika kot sopotnika do nameščanja prometne nesreče ni potrebna. V zvezi z nameščenimi oziroma fingiranimi prometnimi nesrečami je treba upoštevati, da je do nekakšne nesreče moralo priti, saj sicer vozila ne bi bila poškodovana. Udeleženci bodisi naknadno namestijo vozila v primeren položaj in nato navajajo neresnična dejstva v zvezi z nesrečo, ki naj bi ustrezala zavarovalnemu primeru, bodisi se dogovorijo, da bodo namerno povzročili prometno nesrečo. Toženka je dokazala, da gre za prvi primer nameščanja prometne nesreče in se torej dogodek ni zgodil na zatrjevan način. Če bi šlo za drug primer, toženka ne bi mogla dokazati neujemanja poškodb med vozili, saj bi do nesreče dejansko prišlo, a namenoma. V takem primeru bi bil odnos tožnika kot sopotnika do nameščanja pravno relevanten, saj bi bil upravičen do odškodnine, če za dogovor ne bi vedel in v namerno povzročitev škode ne bi privolil. V obravnavanem primeru je treba presojati nastanek zavarovalnega primera v zvezi z odgovornostjo voznika vozila Kia Sephia. Glede na to, da do oplazenja med voziloma ni prišlo na zatrjevan način, bi bilo treba zaključiti, da tožniku ni uspelo dokazati dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer. Zaključiti je torej treba, da se v primeru toženkine trditve, da do prometne nesreče ni prišlo na zatrjevan način, najprej presoja tožnikovo trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer. Šele, če dokaže, da se je zgodil dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, se presoja toženkino trditveno in dokazno breme glede fingiranosti oziroma odnosa tožeče stranke do nameščanja prometne nesreče. Ugotovitev sodišča, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevan način, je zadostna za presojo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka zavarovalnega primera, zaradi česar je toženkin ugovor nenastale pravice utemeljen.

11Toženec v odgovoru na revizijo zanika, da naj bi sodišče druge stopnje izhajalo iz protispisno ugotovljenega dejstva. Tudi sama toženka v reviziji potrdi, da je do nekakšne prometne nesreče moralo priti, saj sicer vozili ne bi bili poškodovani, kar negira njeno prejšnjo trditev. Iz tega izhaja, da je tožnik uspel dokazati zavarovalni primer. Proti tretjemu, sopotniku, je ugovor utemeljen, če se ugotovi, da je sodeloval pri dogovoru oziroma nameščanju prometne nesreče. Toženka v tej smeri ni podala trditev in skuša to sanirati z navajanji, da naj bi tožnik ne uspel z dokazovanjem. Navajanja toženke, da gre za dve možnosti fingiranja prometne nesreče, pomenijo novoto, ki pa s konkretnim primerom nima nobene zveze. Noben izvedenec ni preizkušal teh dveh možnosti, saj trditev toženke v tej smeri ni bilo, bila je le abstraktna trditev o prirejenosti zaradi neujemanja nekaterih poškodb. Ves čas izpušča dejstvo, da je trk v električni drog nastal v posledici nepravilne in neprilagojene reakcije voznika A. A.. Zaradi tega prometna nesreča ni prirejena, ampak je lahko voznik sokriv za njen nastanek. Tožnik kot sopotnik le ni uspel na fotografski način reproducirati načina nesreče. Tožnik še dodaja, da ne razpolaga s sredstvi in možnostmi, da bi angažiral vsa tehnična sredstva in strokovnjake, da bi iskali možnosti in razloge o nastanku nesreče. Vsi izvedenci so bili obremenjeni s prvotnimi ugotovitvami izvedenca tožene stranke. Dolgotrajni postopek s številnimi izvedenci in istočasni tek kazenskega postopka kaže na težavnost dokazovanja in neenakost procesnih položajev, če zavarovalnica uporabi svoj močnejši položaj do zavarovanca in oškodovanca.

Presoja Vrhovnega sodišča

12Revizija je utemeljena.

13Tožnik uveljavlja odškodnino iz naslova obveznega zavarovanja vozila Kia Sephia, ki ga je vozil B. B.. Tožnik je bil sopotnik v lastnem vozilu VW Golf. Kot sopotnik je upravičen zahtevati odškodnino (solidarno) od vsakega imetnika motornega vozila (četrti odstavek 154. člena OZ) oziroma vsake zavarovalnice, pri kateri je za v prometni nesreči udeležena vozila sklenjeno zavarovanje proti odgovornosti (965. člen OZ), toda zoper zavarovalnico le, če škodni dogodek (škoda v prometni nesreči, za katero odgovarja lastnik oziroma oseba, ki po njegovi volji upravlja vozilo) pomeni realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (nastanek zavarovalnega primera kot bodočega in negotovega dogodka, neodvisnega od volje pogodbenikov).

14Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Zato ne odgovarja na revizijske navedbe tožene stranke o zatrjevanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Na tožnikove navedbe v odgovoru na revizijo o neenakosti procesnih položajev strank pa pojasnjuje le, da sta sodišči mnenje pred pravdo angažiranega strokovnjaka v skladu s sodno prakso pravilno upoštevali zgolj v okviru navedb stranke in ne kot izvedensko mnenje, medtem ko so bili v postopku angažirani kar trije izvedenci, ki so podali mnenje o poteku prometne nesreče in bili v postopku tudi zaslišani ter soočeni, v tem dokaznem postopku pa sta s svojimi dokaznimi predlogi lahko sodelovali obe pravdni stranki.

15Dopuščeno pravno vprašanje se tiče razporeditve trditvenega in dokaznega bremena pravdnih strank glede neresničnega prikazovanja (poteka) prometne nesreče (fingiranosti) in s tem nastanka zavarovalnega primera. Vrhovno sodišče je na to vprašanje odgovorilo že večkrat, npr. v zadevah II Ips 27/2012, II Ips 145/2011, II Ips 45/2011 in II Ips 450/2010. Povzeto na kratko: tožnik mora trditi in dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo zavarovalni primer, ter nastanek in obseg iz njega izvirajoče škode. V sklop trditev o nastanku zavarovalnega primera sodijo tako trditve, da se je zatrjevana nesreča res zgodila, kot tudi tudi trditve, da je v taki nesreči (lahko) prišlo do zatrjevane škode. Na drugi strani je dokazno breme glede fingiranosti (nameščenosti, prirejenosti oziroma namerne povzročitve) prometne nesreče na strani zavarovalnice.

16Toženka v reviziji opozarja na dve možnosti nameščanja prometne nesreče: bodisi udeleženci naknadno, potem ko je do neke nesreče prišlo, vozila namestijo drugače in prikazujejo drugačen potek dogodka od resničnega, bodisi do prometne nesreče res pride, a namerno v skladu s predhodnim dogovorom. S tem ni navedla v postopku nekaj novega, kot to v odgovoru na revizijo meni tožnik, ampak je le utemeljila, kaj obsega njeno trditveno in dokazno breme v konkretni zadevi z istočasnim prikazom različnih možnih situacij, v katerih je to njeno breme različno. Tudi ni bistveno, da izvedenci teh možnosti niso preizkušali, saj je bila naloga izvedencev preizkus s strani tožnika opisanega poteka nastanka prometne nesreče, torej njegova potrditev ali ovrženje, ne pa raziskovanje drugih možnosti. Po stališču tožene stranke dejstvo, da do stika (oplazenja) med voziloma VW Golf in Kia Sephia (iz zavarovanja katerega tožnik uveljavlja odškodnino) ni prišlo na zatrjevan način in torej tudi nadaljnji odboj vozila Golf v obcestni drog ni bil posledica tega (takega) stika, pomeni, da do zatrjevanega zavarovalnega primera sploh ni prišlo (izostanek vzročne zveze), zaradi česar nadaljnje trditve o tožnikovem sodelovanju pri nameščanju oziroma pristanku za udeležbo v prometni nesreči niso bile potrebne; to bi bile šele, če bi se izkazalo, da je do zatrjevanega škodnega dogodka res prišlo. Tedaj bi se zavarovalnica svoji odgovornosti lahko izognila le, če bi dokazala tožnikovo sodelovanje ali pristanek pri nameščanju nesreče.

17Vrhovno sodišče takemu stališču pritrjuje, enako pa izhaja tudi iz že omenjenih zadev, torej sodne prakse Vrhovnega sodišča. V obravnavani zadevi je namreč situacija drugačna kot v zadevi II Ips 27/2012, v kateri je sopotnica kot oškodovanka dokazala, da se je prometna nesreča res zgodila in da je bilo trčenje takšno, da je v njem lahko utrpela zatrjevano škodo; tedaj bi zavarovalnica lahko uspela z ugovorom le, če bi trdila in dokazala, da je sopotnica pristala na udeležbo v nameščeni nesreči ali sodelovanje pri nameščanju nesreče in zgolj trditve o sodelovanju voznikov ne bi zadoščale. V tu obravnavanem primeru je sodišče resda zaključilo, da „se je prometna nesreča med osebnima voziloma VW Golf in Kia Sephia res zgodila“, kot je zapisalo sodišče druge stopnje, a vendarle ne tako, kot je trdil sam tožnik. Nesreča oziroma oplazenje vozil je bilo po zaključku sodišča prve stopnje nameščeno (do njega ni prišlo med gibanjem obeh vozil) in ni bilo vzrok (nadaljnjega) trčenja vozila VW Golf v obcestni drog. Res je tudi, da je v „prometni nesreči nastala zatrjevana škoda“, a ne zaradi oplazenja vozil, ampak zaradi trčenja v drog.¹ Povedano drugače, glede na ugotovljene konkretne okoliščine o poteku prometne nesreče ni mogoče niti potrditi udeležbe vozila Kia Sephia v njej na zatrjevano aktiven način, s tem pa tudi ne nastanka zavarovalnega primera.

18Vrhovno sodišče je že pojasnilo,² da v primerih, ko nastane škodni dogodek, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (922. člen OZ) v okoliščinah iz 944. člena OZ, zavarovalnica ni zavezana za dajatve iz zavarovalne pogodbe, takšno izključitev odgovornosti pa lahko uveljavlja tudi zoper oškodovanca. Kakšno in kolikšno bo njeno trditveno breme, pa bo odvisno od konkretnega primera in predhodnega uspeha oškodovanca, da dokaže škodni dogodek, ki pomeni zavarovalni primer. Kot že rečeno, so dejstva v zvezi z nastankom škodnega dogodka, ki predstavlja zavarovalni primer, na strani oškodovanca. Če tega ne dokaže in torej do zavarovalnega primera ne pride (tudi zato ker zatrjevana škoda v dogodku sploh ni mogla nastati ali ni mogla nastati na zatrjevani način), zavarovalnici glede na njeno materialno in trditveno dokazno breme ni treba utemeljevati okoliščin v zvezi z izključitvijo njene odgovornosti. Do nje namreč sploh ni prišlo. Materialno trditveno in dokazno breme zavarovalnice, ki ugovarja, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, zato nastopi šele in če tožeča stranka dokaže škodni dogodek, ki naj bi pomenil zavarovalni primer. Tedaj mora trditi in dokazati, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare, torej oškodovančevega sodelovanja pri dogovoru ali nameščanju prometne nesreče. Odgovor na obe revizijsko dopuščeni vprašanji je potemtakem pritrdilen.

19Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je stališče sodišča druge stopnje o pomanjkljivih trditvah in zato neutemeljenem ugovoru tožene stranke napačno. S tem je v obravnavani zadevi napačno odločilo o materialnem trditvenem in dokaznem bremenu tožne stranke, ki ji ga sicer narekuje določilo 944. člena OZ. Ker pa zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni obrazloženo presojalo utemeljenosti vseh ostalih pritožbenih navedb tožnika kot pritožnika, je moralo Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

20Vrhovno sodišče še dodaja, da je sodišče druge stopnje sicer izdalo vmesno sodbo in sklep; s slednjim naj bi (kot izhaja iz izreka) razveljavilo odločitev o znesku (višini) tožbenega zahtevka in pravdnih stroških. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločba sodišča druge stopnje po vsebini samo vmesna sodba (in jo kot tako v svoji odločbi ves čas označuje), saj pritožbeno sodišče lahko z vmesno sodbo tako potrdi kot tudi spremeni sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago zahtevka.³ Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neutemeljenosti podlage, je sodišče druge stopnje prvostopenjsko odločitev spremenilo le z izdajo vmesne sodbe o podlagi zahtevka, saj prvostopenjske odločitve o znesku ni, ker zaradi neutemeljenosti podlage tudi ni bil ugotavljan. Sodišče druge stopnje torej sodbe sodišča prve stopnje v takem primeru ne razveljavlja, ampak spremeni o temelju, zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka pa zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nadaljnji postopek. Ob ponovni presoji utemeljenosti pritožbe bo zato moralo sodišče druge stopnje sodbo prve stopnje preizkusiti v celoti.

21Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ 34. točka obrazložitve sodbe prve stopnje na 28. in 29. strani.
² II ps 145/2011, II Ips 27/2012.
³ Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS dne 22. in 3. 6. 1993, Poročilo o sodni praksi I/93, stran 43.