VSRS Sklep X Ips 51/2017

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 209/2015-9 z dne 13. 12. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, št. 4222-2443/2011 810024-03)-40 z dne 29. 1. 2014, s katero je navedeni davčni organ tožnici od prejete dediščine po pokojni prateti M. Z. odmeril davek na dediščine in darila od davčne osnove 642.047,98 EUR po stopnji za drugi dedni red v znesku 70.286,72 EUR, ki ga je, kot izhaja iz navedene odločbe, tožnica že poravnala. Ministrstvo za finance je tožničino pritožbo zoper omenjeno odločbo z odločbo, št. DT 499-11-11/2014-2 z dne 17. 12. 2014, kot neutemeljeno zavrnilo.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbo na zavrnilo, ker tožnica v odrejenem ji roku sodišču prve stopnje ni predložila dokaza, da se je tožnica na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju štela za kmeta po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča.

3Zoper izpodbijano sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in v kateri uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in da Zakon o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) nima dokaznih pravil, kako stranka dokaže dejstvo, da je kmet, in s tem doseže davčno oprostitev. Okoliščina, ali je davčni zavezanec kmet ali ne, pa se v primeru dvoma rešuje kot predhodno vprašanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo oziroma podredno, da navedeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, toženki pa naloži povračilo stroškov revizije.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka

Dovoljenost revizije

5Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,¹ saj vrednost izpodbijanega dokončnega upravnega akta, v katerem je bil revidentu odmerjen in naložen v plačilo DDV, na katerega se nanaša tudi izpodbijana sodba, presega 20.000,00 EUR (70.286,72 EUR).

Vsebinska presoja revizije

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katero je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je davčni organ revidentki od prejete dediščine po pokojni prateti M. Z. odmeril za podedovana kmetijska zemljišča in gozdove davek na dediščine in darila od davčne osnove 642.047,98 EUR po stopnji za drugi dedni red v znesku 70.286,72 EUR.

9V revizijskem postopku ostaja sporno, ali je revidentko mogoče šteti za kmeta na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju (5. 11. 2009) po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, kot to v postopku odmere davka uveljavlja revidentka.

10Po prvem odstavku 10. člena ZDDD namreč davka ne plača dedič ali obdarjenec, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče.

11Za kmeta se v smislu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) šteje fizična oseba, ki izpolnjuje kriterije oziroma pogoje, določene v prvih petih odstavkih 24. člena ZKZ.² Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ).

12Odločitev, da tožbo zavrne, je sodišče prve stopnje sprejelo v ponovnem postopku, ker je drugače kot v prvem postopku zavzelo stališče, da navedeno vprašanje ni predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj gre za vprašanje dokazanosti pogoja za dosego davčne oprostitve in ne za vprašanje, brez rešitve katerega odmera davčne obveznosti ne bi bila mogoča. Presodilo je, da gre za dejstvo, ki ga kot podlago za davčno oprostitev navaja revidentka, zato je breme dokazovanja na njeni strani in ker revidentka dokaza o statusu kmeta (odločbe pristojne upravne enote) v roku, ki ji ga je v posebnem pozivu³ določilo sodišče prve stopnje, ni predložila, je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo.⁴

13Revidentkin revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje v postopku upravnega spora tudi samo ugotavljalo dejansko stanje in da kljub temu, da 21. člen ZUS-1 sodišču v takšnem primeru nalaga, da mora pred izdajo odločbe dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembe za odločitev, na glavni obravnavi tega ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 75. člena ZUS-1, ker revidentki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, je utemeljen. Sodišče prve stopnje zgolj s pozivom revidentki na predložitev odločbe upravne enote in v tem pozivu vsebovanim opozorilom, da bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov, ni dalo zadostne podlage revidentki, da bi lahko zaznala spremenjeno stališče sodišča prve stopnje, po katerem v obravnavani zadevi glede njenega statusa kmeta ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP, tako kot je to odločilo v prvem postopku, temveč za dejstvo, ki ga mora dokazati revidentka sama. Prav tako zgolj na podlagi tega opozorila ni mogla predvidevati, da sodišče prve stopnje njenih vlog, ki jih je kot dokazila predložila v upravnem postopku, sploh ne bo upoštevalo oziroma obravnavalo, niti da se sodišče prve stopnje ne bo opredelilo do revidentkinih zatrjevanih kršitev davčnih upravnih organov, temveč bo odločilo na seji brez glavne obravnave zgolj na podlagi spremenjenega stališča, iz katerega izhaja, da lahko revidentka svoj status kmeta izkaže le na podlagi odločbe pristojne upravne enote iz šestega odstavka 24. člena ZKZ, v obravnavani zadevi je to Upravna enota Lendava. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča podana bistvena kršitev postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi z 21. členom ZUS-1 in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, prav tako pa, ker je sodišče odločilo na seji, bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz četrtega odstavka 75. člena ZUS-1.

14Prav tako je utemeljen revidentkin ugovor, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo s strani revidentke v upravnem postopku predloženih trditev in dokazov. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje revidentki, da je s tem podana absolutna bistvena kršitev postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

15Vrhovno sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 93. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve postopka v upravnem sporu.

K II. točki izreka

16Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

¹ Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Revidentka uveljavlja, da je štela za kmeta po ZKZ na dan 15. 11. 2009 na podlagi druge alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri je kmet v smislu tega zakona fizična oseba, ki je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem členu.
³ Sodišče prve stopnje je revidentko pozvalo, da v roku 60 dni od prejema poziva sodišču predloži odločbo odločbo upravne enote o ugotovitvi, da se je tožeča stranka na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju (5. 11. 2009) štela za kmeta po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, ker bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov.
⁴ V prvem postopku je sodišče prve stopnje sicer s sodbo I U 48/2013-10 dne 15. 10. 2013 prvostopenjskemu organu, ki je sicer že sam od revidentke zahteval, da mu predloži odločbo pristojne upravne enote iz šestega odstavka 24. člena ZKZ, naložilo, da v ponovljenem postopku postopa po določbah ZUP, ki urejajo predhodno vprašanje.