10. člen ZDDD

Kot sledi iz listin, ki so v spisih, konkretno iz klavzule o pravnomočnosti, ki se nahaja na sklepu o dedovanju, je pravnomočnost sklepa nastopila 22. 11. 2011, to je na dan, ki ga je davčni organ pravilno upošteval pri odločanju in ne julija 2010, ko je bil sklep izdan in kot se zatrjuje v tožbi. Pravnomočnost sklepa se namreč ne ugotavlja v razmerju do posameznega udeleženca v postopku, temveč nastopi šele, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo.

V primeru, ko je dedič prav zaradi nadaljevanja kmetijske dejavnosti pred potekom petih let od nastanka davčne obveznosti podedovane nepremičnine podaril svojemu pravnemu nasledniku, in bi bili prav tako izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, če bi zapuščina prešla neposredno na tega pravnega naslednika, bi bilo treba drugi odstavek 10. člena ZDDD razlagati tako, da davčna obveznost za dediča ali obdarjenca na navedeni podlagi nastane, če pravni naslednik v roku pet let od pridobitve nepremičnine prednika izpolni pogoje iz navedene določbe (odtuji nepremičnino, se preneha ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, ne obdeluje zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijsko dejavnost ali z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča). Če bi se v obravnavanem primeru tožnik v zapuščinskem postopku dedovanju po zapustnici odpovedal v svojem imenu, bi bil k dedovanju poklican njegov sin in bi ta izpolnil pogoje iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, obveznost plačila davka pa prav tako ne bi nastala.

Sodišče prve stopnje zgolj s pozivom revidentki na predložitev odločbe upravne enote in v tem pozivu vsebovanim opozorilom, da bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov, ni dalo zadostne podlage revidentki, da bi lahko zaznala spremenjeno stališče sodišča prve stopnje, po katerem v obravnavani zadevi glede njenega statusa kmeta ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP, tako kot je to odločilo v prvem postopku, temveč za dejstvo, ki ga mora dokazati revidentka sama. Utemeljen je revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje v postopku upravnega spora tudi samo ugotavljalo dejansko stanje in da kljub temu, da 21. člen ZUS-1 sodišču v takšnem primeru nalaga, da mora pred izdajo odločbe dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembe za odločitev, na glavni obravnavi tega ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 75. člena ZUS-1, ker revidentki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

V predmetni zadevi gre za ponovni postopek po sodbi tega sodišča I U 48/2013-10, s katero je prvostopenjskemu organu naložilo rešitev vprašanja, ali je bila tožeča stranka v času nastanka davčne obveznosti kmet v smislu 24. člena takrat veljavnega ZKZ. Sodišče v tem postopku, drugače kot v prvem sojenju, ugotavlja, da navedeno vprašanje ni predhodno v smislu določbe 147. člena ZUP, saj gre za vprašanje dokazanosti pogoja za dosego davčne oprostitve in ne za vprašanje, brez rešitve katerega odmera davčne obveznosti ne bi bila mogoča. Ker gre za dejstvo, ki ga kot podlago za davčno oprostitev navaja tožeča stranka, je breme dokazovanja na tožnici.

Za odločitev je bistveno, ali je bila tožeča stranka v času nastanka davčne obveznosti kmet v smislu 24. člena takrat veljavnega ZKZ. Gre za vprašanje, ki je samostojna pravna celota in ne sodi v pristojnost davčnega organa, zato se v postopku odmere davka na dediščine in darila obravnava po pravilih ZUP za reševanje predhodnega vprašanja.

Davka na dediščino ne plača dedič, ki se po določbah zakona, ki ureja kmetijska zemljišča, šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče.

Po določbah 10. člena ZDDDO je oseba, ki nima statusa kmeta, lahko deležna davčne oprostitve le v primeru, če deduje zaščiteno kmetijo kot celoto. Če deduje kmetijo, ki ni zaščitena, ali (posamezno) kmetijsko zemljišče, je oprostitve deležna samo, če ima ob dedovanju pravno priznan položaj kmeta. Ker gre za davčno oprostitev in torej za določbe, ki predstavljajo izjemo od siceršnje splošne obveznosti plačila davka, ni podlage za to, da se jih razlaga širše, kot so zapisane.