21. člen ZUS-1

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje. Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlag

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali bi bilo treba pri spremembi pravne podlage tožnici v postopku upravnega spora zagotoviti pravico, da lahko poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se ji očita z odločbo davčnega organa?

Tožba je vložena po poteku 30 dnevnega zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna. Glede na tožbene navedbe, da tožeča stranka pravočasno v zakonitem roku vlaga tožbo, je sodišče tožečo stranko pred izdajo tega sklepa seznanilo s svojimi ugotovitvami, ki se nanašajo na presojo pravočasnosti tožbe in ji dalo možnost, da se glede ugotovljenih dejstev sodišča izjavi in jo opozorilo na posledice.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu, če Upravno sodišče ugotavlja dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ne razpiše glavne obravnave, tožnik pa nima možnosti, da bi se o tem izjavil.

Prvostopenjski organ tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja. Predmet novot so lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.

Sodišče prve stopnje zgolj s pozivom revidentki na predložitev odločbe upravne enote in v tem pozivu vsebovanim opozorilom, da bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov, ni dalo zadostne podlage revidentki, da bi lahko zaznala spremenjeno stališče sodišča prve stopnje, po katerem v obravnavani zadevi glede njenega statusa kmeta ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP, tako kot je to odločilo v prvem postopku, temveč za dejstvo, ki ga mora dokazati revidentka sama. Utemeljen je revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje v postopku upravnega spora tudi samo ugotavljalo dejansko stanje in da kljub temu, da 21. člen ZUS-1 sodišču v takšnem primeru nalaga, da mora pred izdajo odločbe dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembe za odločitev, na glavni obravnavi tega ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 75. člena ZUS-1, ker revidentki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

. Postopek omejitve dostopa do spletnih strani je določen v 107.a členu ZIS, ta ne določa, da mora sodišče prve stopnje predlog omejitve dostopa nadzornega organa vročiti ponudniku storitev informacijske družbe in s tem omogočiti, da se o predlogu izjavi. V obravnavanih postopkih se glede procesnih vprašanj, ki niso urejena v ZIS, smiselno uporablja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta v svojem 62. členu določa, da lahko sodišče prve stopnje odloči brez predhodne izjave strank le v primeru, če to zakon izrecno določa. Določba pomeni garancijo za upoštevanje pravice do izjave, ki je kot splošno pravilo določena v 21. členu ZUS-1. Ker zakonska določba, ki bi omejevala pravico do izjave v postopkih omejitve dostopa do spletnih strani ne obstoji, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da je pritožnici predlog nadzornega organa vročilo in ji dalo možnost, da nanj odgovori v postavljenem roku.

V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Ker pritožnik v tožbi ni obrazložil, zakaj teh dejstev ni navajal v predhodnem postopku (do izdaje odločbe z dne 6. 3. 2017), je sodišče ravnalo pravilno, ko jih pri odločanju ni upoštevalo.

Neizvedba glavne obravnave pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano dejansko stanje, ki ga je ugotovil upravni organ. Zaradi dvoma v pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovila pritožnica, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo. Če v posameznem primeru ni razlogov za preganjanje, katerih nevarnost mora biti individualno in konkretno izkazana, je logično, da ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu in lastnosti dejanj preganjanja.

Posledica neizvedbe glavne obravnave in odločanja sodišča prve stopnje na seji pa po izrecni zakonski določbi pomeni, da lahko sodišče prve stopnje odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1). Ker je bilo sodišče prve stopnje vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka (60. člen ZUS-1), je utemeljitev njegovega pogleda na to za postopek nepotrebna, vendar pa sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj tovrstna obrazložitev na odločitev v predmetni zadevi ni vplivala.

Ker po drugem odstavku 11. člena ZBPP dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena, revidentu tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo mogoče priznati brezplačne pravne pomoči za odvetniške storitve, ki so bile opravljene na dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in ne po dnevu, ko je bila ta prošnja vložena.