VSL Sodba in sklep III Kp 22664/2017

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti razveljavi v odločbah o krivdi in o določenih kaznih v točkah 1.), 3.) in 4.) ter enotni kazni, premoženjskopravnem zahtevku, stroških postopka in vštevanju pripora in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazenski sankciji v točki 2.) potrdi.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 22664/2017 z dne 3. 6. 2019 obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem odstavku 299. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Za posamezna kazniva dejanja mu je določilo kazni in sicer za kaznivo dejanje pod točko 1.) štiri leta zapora, za kaznivi dejanji pod točko 2.) in 3.) za vsako po osem mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko 4.) eno leto in dva meseca zapora, mu izreklo enotno kazen šest let in pet mesecev zapora ter mu v izrečeno kazen vštelo čas pripora. Obtožencu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, to je obeh nožev, na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obtoženca pa na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse ter odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper sodbo so pritožbe vložili:

- obtoženec A. A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah s predlogom, da ga pritožbeno sodišče ne kaznuje tako strogo, torej se zavzema za znižanje kazenske sankcije,

- zagovornik obtoženega A. A., odvetnik C. C., je pritožbo vložil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, „da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da obdolženega oprosti očitka, da je kriv storitve določenih kaznivih dejanj, za druga pa naj mu sodišče izreče milejšo kazen. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje“,

- višja državna tožilka je pritožbo vložila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje pod točko 1.) določi kazen šest let zapora, spremeni pravno kvalifikacijo pri kaznivem dejanju pod točko 4.) tako, da ga spozna za krivega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 in obtožencu izreče enotno kazen osem let in šest mesecev zapora.

3V zvezi s pritožbo državne tožilke sta odgovor posredovala obtoženec in njegov zagovornik in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika nista utemeljeni in ju je višje sodišče zavrnilo. Pritožba državne tožilke je utemeljena, zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo in ker je ob odločanju o pritožbah kršitev ugotovilo tudi po uradni dolžnosti, je delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je sodbo sodišča prve stopnje v točki 2) potrdilo.

K pritožbi državne tožilke:

5Državna tožilka s pritožbo uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v tistem delu sodbe, ki se nanaša na točko 1.) sodbenega izreka, saj meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je obtoženi kaznivo dejanje poskusa uboja storil z eventualnim naklepom in zatrjuje, da se je obtoženec zavedal svojega dejanja in ga je tudi hotel storiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obdolženec na škodo D. D. v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti storil kaznivo dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 na način, da je oškodovancu D. D. najprej grozil z ubojem, nato pa ga je z nožem zabodel v levo ramo in v zgornji del leve nadlahti, nakar je v razburjenosti zamahnil z nožem proti njegovemu prsnemu košu. V obrazložitvi je navajalo, da ni moč šteti, da sunek s tako vrsto noža v predel prsnega koša lahko pomeni v posledici tudi smrt poškodovane osebe ter da poleg jakosti in smeri sunka z nožem, njune bližine, telesne konstitucije obeh in besed pred zabodenjem, ki jih po presoji prvostopenjskega sodišča ni moč jemati dobesedno, opravičujejo zaključek o tem, da se je obtoženec zavedal, da oškodovanca s takšnim ravnanjem lahko tudi ubije, nato pa je z večkratnimi zamahi v njegovo telo v to privolil.

6Pritožbeno sodišče je presodilo, da je takšen zaključek prvostopenjskega sodišča zmoten in da so tosmerne pritožbene navedbe državne tožilke utemeljene. Izvedeni dokazi, zlasti še izpoved oškodovanca D. D., izpoved oškodovane E. E. in izvedensko mnenje medicinske stroke kažejo, da je obdolženec z nožem z rezilom 18 centimetrov kar dvakrat zamahnil proti oškodovancu, mu prizadejal poškodbo na levi rami in v zgornjem delu leve nadlahti, nato pa je tretjič zamahnil še proti njegovemu prsnemu košu, pred tem pa je vpil, „da ga bo zaklal“, „da bo vse pobil“. Zato je glede na dinamiko dogajanja v hiši, dolžino rezila noža, število zamahov z nožem proti oškodovancu in zamah v del njegovega telesa, kjer se nahajajo življenjsko pomembni organi, utemeljeno sklepati, da se je obtoženec – sicer v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti - zavedal svojega dejanja in ga tudi hotel storiti. Sodišče druge stopnje tudi ni spregledalo, da iz izpovedi oškodovanca D. D. ter iz fotografij, posnetih ob ogledu izhaja, da je obtoženec v rokah poleg noža imel tudi brusilnik za nož z dolgo konico in da tudi slednje kaže na njegovo resno zavedanje svojega dejanja in zavest, da dejanje hoče storiti. Ker sta prištevnost in oblika krivde različni in med seboj neodvisni sestavini krivde, s pomočjo izvedencev ugotovljena bistveno zmanjšana prištevnost obtoženca v smislu tretjega odstavka 29. člena KZ-1 ne izključuje naklepa po 25. členu KZ-1¹, torej tudi ne direktnega naklepa. Da je obtoženčevo dejanje zoper D. D. ostalo pri poskusu, pa je razlog iskati izključno v ravnanju oškodovanca samega, kot to utemeljeno navaja pritožnica.

7Takšne ugotovitve so drugostopenjskemu sodišču narekovale ugoditev pritožbi državne tožilke in razveljavitev odločbe o krivdi točke 1.) izreka sodbe in določene kazni za kaznivo dejanje pod točko 1.), saj bo moralo sodišče prve stopnje po določbi prvega odstavka 392. člena ZKP zaradi ugotovljene zmotne ugotovitve dejanskega stanja opraviti novo glavno obravnavo.

8Zaradi sprejete odločitve je postalo brezpredmetno obravnavanje pritožbe državne tožilke v delu, ki se nanaša na uporabo omilitvenih določil pri določitvi kazni za kaznivo dejanje pod točko 1.) in predlog višine enotne kazni, zato se do teh pritožbenih navedb drugostopenjsko sodišče ni opredeljevalo.

9Utemeljena pa je pritožba državne tožilke tudi v delu, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki ga je sodišče prve stopnje storilo, ko je pri kaznivem dejanju pod točko 4.) napačno uporabilo tretji odstavek 299. člena KZ-1, čeprav je obtoženec storil kaznivo dejanje po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi namreč ni sledilo pravni opredelitvi, kot jo je glede na opis dejanja tožilstvo očitalo obdolžencu, ko je dejanje opredelilo po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, medtem ko je sodišče v takšnem opisu prepoznalo zgolj znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 299. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je prepovedana posledica pri kaznivem dejanju po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ogroženost življenja telesa in osebne varnosti uradne osebe. Po določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1 med drugim stori kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, kdor se uradni osebi, ki opravlja naloge policije, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila v okviru svojih pravic tako, da je ogroženo njeno življenje, telo, osebna varnost ali njeno premoženje. Z razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko (torej konkretno, ne le na abstraktni ravni) ogrožena osebna varnost oškodovanca². Višje sodišče se strinja s pritožnico, da je potrebno upoštevati, da je obtoženec po odredbi policistov, ki so na klic oškodovanca D. D. prišli na kraj, ravnal šele po šestem ukazu, da so bile grožnje obtoženca izrečene v teku same izvedbe policijskega postopka zoper vse policiste, da je policistoma B. B. in F. F. grozil, kaj se jima bo zgodilo v bodoče in da je policistu B. B. grožnje izrekal tudi v zvezi z njegovo družino, zato je pritrditi pritožbeni tezi, da je bila s tem ogrožena njuna osebna varnost in da so grožnje, kot izhaja iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja takšne, da predstavljajo maščevanje, saj izrečene besede predstavljajo resno grožnjo, ki je objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega, pri čemer ni pomembno, ali je storilec grožnje tudi nameraval uresničiti. Po presoji pritožbenega sodišča je v opisu dejanja konkretizirana nevarnost, ki je policistom, predvsem B. B. in F. F. konkretno grozila, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine – v tem primeru osebne varnosti oškodovancev, pri B. B. pa tudi njegovih bližnjih sorodnikov. Dokazni postopek je pokazal, da je obtoženec pred intervencijo policistov, ki so glede na sporočilo OKC uporabili celo neprebojne jopiče, z nožem z rezilom 18 centimetrov poškodoval tri najožje svojce, med klicem oškodovanca na policijo grozil, da bo poklal vse policiste, grozil vsem štirim policistom zoper njihovo življenje in telo (da naj se pazijo, da bodo že videli, da pozna ljudi na Povšetovi, da bodo policista zrihtali, da bo policista poiskal, ko se vrne iz zapora in da bosta že videla, da bo šel v hišo po pištolo), nato pa vklenjen nanje hotel naščuvati tudi domačega psa, z grožnjami policistoma pa ni prenehal niti v zdravstvenem domu niti na policijski postaji. Sodišče sicer ni vezano na pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožbi, temveč na opis dejanja in glede na vse zgoraj navedeno višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede na opis dejanja pod točko 4.) le-tega nepravilno pravno opredelilo po tretjem, namesto po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 in tako kršilo kazenski zakon, ko je bil glede kaznivega dejanja pod točko 4.) uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti.

10Glede na zgoraj navedeno je zato sodišče druge stopnje ob ugotovitvi, da je pritožba državne tožilke v tem delu utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in določeni kazni razveljavilo tudi v točki 4.) izreka.

Preveritev sodbe po uradni dolžnosti:

11Sodišče druge stopnje je ob obravnavi vloženih pritožb opravilo preveritev sodbe po 383. členu ZKP, pri tem pa ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe v točki 3.) nasprotuje razlogom sodbe glede iste točke, kar je terjalo razveljavitev odločbe o krivdi in določeni kazni 3.) točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, posledično pa tudi v odločbah o enotni kazni, o premoženjskopravnem zahtevku, o stroških postopka in vštevanju pripora, saj sodišče druge stopnje tako ugotovljene napake samo ni moglo sanirati.

12Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja pod točko 3.) izreka izpodbijane sodbe, to je kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe v kvalificirani obliki po prvem in drugem odstavku 122. člena KZ-1 na škodo G. G. izhaja, da je to dejanje obtoženec storil „za dejanjem opisanim pod točko 1.)“, torej po tem, ko naj bi izvršil kaznivo dejanje poskusa uboja na škodo D. D. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi zaslišanih prič ugotovilo, da je obtoženec po prepiru s svojo babico E. E. v njenih stanovanjskih prostorih in njegovi zahtevi, da mu izroči pivo, česar najprej ni storila, babico potisnil v kot, E. E. pa mu je nato pivo izročila, nakar je odšel iz njenega stanovanja v stanovanje G. G., tam svojo mamo G. G. z nožem porezal po levi rami in ji povzročil 1 centimeter dolgo ureznino, zaradi česar je pobegnila iz stanovanja in se zatekla k sosedom, nato je preko ograje stopnišča zabodel v levo ramo še babico E. E., zatem pa odšel po stopnicah navzdol in z nožem z rezilom 18 centimetrov trikrat zabodel svojega strica D. D.

13Ker je tako izrek sodbe v točki 3.) v nasprotju z razlogi sodbe glede tega istega dejanja, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (to je v odločbi o krivdi in določeni kazni) zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka razveljaviti in jo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika:

14Obtoženec v svoji laični pritožbi zatrjuje, da ni imel namena stricu D. D. odvzeti življenja, do česar se pritožbeno sodišče glede na okoliščino, da je zaradi utemeljene pritožbe državne tožilke razveljavilo odločbo o krivdi pod točko 1.) izpodbijane sodbe, ne bo opredeljevalo, saj je pritožba obtoženca v tem delu postala praktično brezpredmetna.

15Enako velja tudi za pritožbo obtoženčevega zagovornika glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki se nanaša na očitek kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede istega kaznivega dejanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji za to kaznivo dejanje. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločbo o krivdi za dejanje pod točko 3.) in 4.), so pritožbene navedbe zagovornika, uperjene zoper točko 3.) zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, prav tako pa tudi pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, zmotna ugotovitev dejanskega stanja in izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji glede točke 4.) izreka sodbe, za pritožbeno obravnavo postale nerelevantne, zato se višje sodišče do njih ni opredeljevalo.

16Tako obtoženec kot njegov zagovornik pa se v svojih pritožbah zavzemata za znižanje kazenskih sankcij, zagovornik pa glede točke 2.) izreka uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje glede točke 2.) izpodbijane sodbe v celoti in popolno ugotovilo, pri odločanju o kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe na škodo E. E. po prvem in drugem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 pa tudi ni storilo nobene kršitve, ki jih sodišče druge stopnje ugotavlja po uradni dolžnosti (383. člen ZKP). Zato je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo, saj je ugotovilo tudi, da sta obe pritožbi, ki se nanašata na izrečeno kazensko sankcijo, neutemeljeni.

17Obtoženec sam se glede višine kazenskih sankcij na splošno opredeljuje in poudarja svoje obžalovanje, zlasti še glede svojega ravnanja zoper babico, prav tako pa zagotavlja tudi, da namerava spremeniti svoj življenjski slog, da bi želel oditi na zdravljenje odvisnosti, da bi si ustvaril družino in našel zaposlitev ter izpostavlja, da bere knjige o samopomoči, dela v zavodu kot čistilec, za kar je tudi pohvaljen, s čimer vse izpostavlja olajševalne okoliščine, za katere meni, da so takšne, da bi lahko vplivale na znižanje določenih kazni za posamezna kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščine, ki jih izpostavlja obtoženec, že upoštevalo in sicer tako obtoženčevo iskreno obžalovanje, njegovo opravičilo, dejstvo, da je v rednih stikih z družino, da so v nekakšnem ambivalentnem odnosu, da obtoženec redno pomaga babici, kot tudi, da si iskreno želi živeti normalno življenje ter da se redno udeležuje tretmajev v priporu v ZPKZ X., upoštevalo je tudi, da je pred časom izgubil otroka in se razšel z dekletom. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tem okoliščinam dalo tudi ustrezno težo, primerno pa je upoštevalo tudi obteževalne okoliščine, ki se kažejo v obtoženčevi predkaznovanosti, zlasti zaradi kaznivega dejanja, ki ga je predhodno storil zoper življenje in telo, kot tudi, da je obtoženec pokazal veliko agresivnost in da je uporabil nož zoper tri osebe, ki so njegovi najbližji sorodniki. V posledici navedenega mu je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe v kvalificirani obliki na škodo E. E. določilo tudi zakonito in vsem okoliščinam primerno ter pravično kazensko sankcijo.

18Vseh zgoraj izpostavljenih okoliščin in njihove pravilne ocene, ki vplivajo na odmero in izbiro kazenske sankcije, ne more ovreči niti pritožbeno zatrjevanje obtoženčevega zagovornika, da je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi bil obtoženec vztrajen pri izvršitvi tega kaznivega dejanja ter da je vsaki od oškodovank zadal samo po eno poškodbo, torej za vsako od oškodovank storil eno samo dejanje, ki ga ni poskušal ponoviti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje glede obtoženčeve vztrajnosti, zlasti iz razloga, ker je obtoženec grobo in nasilno obračunal zoper vse tri svoje najbližje sorodnike, to je mamo, babico in strica, s katerimi živi v isti hiši in za katere navaja, da je nanje navezan, zlasti na babico. Res je sicer, da dejanja ni poskušal ponoviti, vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da je njegova mama G. G. takoj po dejanju zbežala iz stanovanja in hiše ter se zatekla k sosedom, da je babica odšla v svoje stanovanje, se zaklenila in iz njega odšla na dvorišče, nenazadnje pa, da je oškodovanec D. D. obtoženca onesposobil, da je prišla v intervencijo tudi policija in da je bila obtožencu odvzeta prostost ter da se še vedno nahaja v priporu, zato takšne navedbe ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje glede odmere in izbire kazenske sankcije za kaznivo dejanje pod točko 2.) sodbe. Tako določene kazni zapora ne more omajati tudi izpostavljeno primerjanje sodb drugih sodišč v drugih zadevah, saj je pri vsaki izbiri in odmeri kazenske sankcije potrebno upoštevati vse okoliščine, ki jih ugotovi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi, kar vse je bilo v tej sodbi tudi ugotovljeno in tehtno obrazloženo. Zaradi navedenega zato pritožbeno sodišče obe pritožbi, ki se nanašata na kazensko sankcijo, določeno obtožencu za kaznivo dejanje pod točko 2.) izpodbijane sodbe, zagovornikova pa tudi zoper ugotovljeno dejansko stanje v tem delu, presoja kot neutemeljeni.

19Ker je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo, je ob vsem že zapisanem na podlagi 6. odstavka 392. člena ZKP sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo samo deloma in sicer v točkah 1.), 3.) in 4.), kar vse je bila posledica utemeljene pritožbe državne tožilke in odločanja višjega sodišča po uradni dolžnosti ter dejstva, da ugotovljenih kršitev ni mogoče odpraviti drugače kot z razveljavitvijo prvostopenjske sodbe. V navedenih delih je tako višje sodišče razveljavilo tako odločbe o krivdi, kot tudi o določenih kaznih in ker je razveljavilo določene kazni za tri kazniva dejanja, je posledično razveljavljena tudi odločba o enotni kazni, odločba o premoženjskopravnem zahtevku, o stroških postopka in vštevanju pripora ter v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

20V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče na glavni obravnavi izvesti dokaze, ki jih je izvedlo že v prvem sojenju, nato pa bo ob odpravi kršitev, na katere opozarja ta odločba, ponovno odločalo glede krivde obtoženca za očitana mu kazniva dejanja pod točkami 1.), 3.) in 4.) ter glede svojih zaključkov navedlo tudi prepričljive razloge, ki izreku sodbe ne bodo nasprotovali, proučiti pa bo moralo tudi ostale pritožbene navedbe, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi sprejete odločitve sploh ni ukvarjalo.

21Sodišče druge stopnje v 2.) točki izreka izpodbijane sodbe ni našlo niti kršitev, ki jih zatrjujeta pritožba obtoženca in pritožba njegovega zagovornika, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je pritožbo obtoženca in pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo v točki 2.) potrdilo (391. člen ZKP).

¹ Smiselno tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 69/2008.
² Smiselno tako sodba VS RS I Ips 44709/2012 z dne 19. 5. 2016.