VSK sodba Cpg 284/2014

I. Pritožbi tožencev se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na nerazdelno plačilo tožencev zneska 48.534,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2013 dalje; tožeča stranka pa mora v 15-ih dneh plačati tožencema 2.924,34 EUR pravdnih stroškov.

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti tožencema tudi stroške pritožbenega postopka v višini 2.466,07 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 48.534,3 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 15.2.2013 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da morata toženca nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.111,83 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2Zoper ugodilni del te sodne odločbe in izrek o pravdnih stroških sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženca po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba opozarja, da je v konkretnem primeru tožba tožeče stranke nedopustna, saj je bila vložena po izteku roka, ki ga je za vlaganje tovrstnih tožb določa prvi odstavek 277. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Tožba namreč po svoji vsebini predstavlja tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Dejanska podlaga tožbe so v času pred njenim stečajem opravljena pravna dejanja tožeče stranke, ki jih predstavljajo po mnenju tožeče stranke neupravičena plačila obveznosti, ki bi jih morala nositi druga toženka. Z denarnim delom tožbenega zahtevka tožeča stranka zahteva od druge toženke, da ji vrne omenjena plačila, ki naj bi jih neutemeljeno plačala. V tej zvezi pritožba tudi opozarja, da bi bilo mogoče za odškodninski delikt poslovodje proglasiti vsako in vsakršno izpodbojno dejanje stečajnega dolžnika. Sodišče tudi ni vezano (glede na določbo tretjega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) s strani tožeče stranke navedeno pravno podlago tožbenega zahtevka. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje poudarila, da bi s strani tožeče stranke očitno uveljavljena pravica tožbo poljubno spremeniti iz tožbe na stečajno izpodbijanje v odškodninsko, pomenila generalno negacijo pravil (ter rokov), ki jih predpisuje ZFPPIPP. Navedeno je pravno nedopustno, saj predstavlja evidentno kršitev ustavnega načela zakonitosti. V tej zvezi pritožba opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 11/2011 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 371/2011. Nedopustno je tudi izpostaviti en del celote poslovnega razmerja med tožečo stranko in drugo toženko. Vsako kompleksnejše poslovno razmerje je vedno sestavljeno iz posameznih delov oz. elementov, ki praviloma nikoli niso premoženjsko nevtralni, pač pa so premoženjsko v korist enega ali drugega poslovnega subjekta. Takšnega kompleksnega premoženjskega razmerja pa ni dopustno razcepiti in kot premoženjsko neugodne izpostavljati le nekatere njegove elemente, hkrati pa zanemariti vse ostale elemente z obratnimi premoženjskimi učinki. Pritožba tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta družbenika tožeče stranke sprejela dogovor, da bo tožeča stranka krila stroške spornega prevoza blaga. S tem so soglašali popolnoma vsi vpleteni, tako tožeča stranka kot tudi druga toženka, pa tudi preostali tožničin družbenik R. s.p.a. Takšen dogovor so stranke tudi več let izvajale. Da morda o tem ni bilo sklenjene pisne pogodbe, pa je popolnoma irelevantno. Poslovni dogovor pač ni nujno le formalno sklenjena pogodba, še najmanj pisna. Upoštevati je treba pravila Obligacijskega zakonika (OZ), ki predpisujejo, da za sklenitev pogodbe zadošča že neformalno soglasje volj, tudi že zgolj z dejanskimi ravnanji potrjeno. V obravnavanem primeru tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila pogodba razdrta ali da bi katera od strank od nje odstopila.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba tožencev je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se družbenika tožeče stranke (družba R. s.p.a. s 60 % poslovnim deležem in druga toženka s 40% poslovnim deležem) dogovorila, da bo tožeča stranka v svoje breme krila sporne stroške prevoza blaga (tako na relaciji od družbe R. s.p.a. do tožeče stranke, kot tudi na relaciji od tožeče stranke do končnih kupcev, ki so blago kupili od druge toženke), pri čemer se je ta dogovor (tudi s strani prvega toženca kot tedanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke) več let nemoteno izvajal. Zato obravnavana pritožba na tem mestu pravilno opozarja, da so s takšno poslovno prakso soglašali vsi vpleteni, vključno s tožečo stranko in drugo toženko. Nikakor torej ne drži materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da med omenjenima pravdnima strankama ni bilo dogovora (soglasja) o tem, da bo sporne stroške prevoza v višini 48.534,33 EUR (za obdobje med 11.12.2007 in 9.6.2010) krila tožeča stranka. Pogodba je namreč sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ), pri čemer se izjava volje za sklenitev pogodbe lahko izjavi tudi s konkludentnimi dejanji (prvi odstavek 18. člena in drugi odstavek 28. člena OZ). V konkretnem primeru tudi ni dvoma, da se za sklenitev sporne pogodbe o plačevanju obravnavanih stroškov prevoza ne zahteva nobena oblika: ne po zakonu (drugi odstavek 51. člena OZ) ne po dogovoru strank (prvi odstavek 54. člena OZ). Zaradi tega je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka in druga toženka nista dogovorili, da bo sporne prevozne stroške krila tožeča stranka, kar tudi pomeni, da v razmerju med tema dvema strankama niso podani pogoji za uporabo instituta neopravičene obogatitve (190. člen OZ), saj druga toženka ni bila obogatena brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke (1). Ravno tako (glede na trditveno gradivo tožeče stranke, da je prvi toženec odgovoren, ker je kot direktor tožeče stranke izvajal sporna plačila in je s tem kot neskrben gospodarstvenik ravnal v škodo tožeče stranke) po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi niso podani pogoji za odškodninsko odgovornost prvega toženca. Članu organa vodenja ali nadzora namreč ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem (2) skupščinskem sklepu (tretji odstavek 263. člena ZGD-1 v zvezi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1). Da bi bila odločitev družbenikov tožeče stranke o tem, da bo tožeča stranka krila sporne stroške prevoza, nezakonita, pa tožeča stranka ni z ničemer (niti v smeri indicev) zatrjevala in dokazovala (3). V konkretnem primeru tudi niso podani pogoji (tudi zaradi pomanjkanja pravno pomembnih trditev) za odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 547. člena in prvem odstavku 548. člena ZGD-1, saj druga toženka v razmerju do tožeče stranke (večinski, 60 % delež pri tožeči stranki je imela družba R. S.r.l iz Italije, delež druge toženke pa je znašal 40 % osnovnega kapitala) ni imela položaja obvladujoče družbe (529. člen ZGD-1).

6Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na plačilo zneska 48.534,33 EUR s pp (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Poleg tega je pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških (točka III izreka izpodbijane sodbe), in sicer tako, da mora tožeča stranka povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 2.924,34 EUR (ki jih je v izpodbijani sodbi pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje).

7Toženca sta s pritožbo uspela, zato sta upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 2.466,07 EUR (sodna taksa za pritožbo v višini 1.005,00 EUR, zahtevana nagrada za pritožbo v višini 1.177,60 EUR, 20,00 EUR za materialne in telekomunikacijske stroške in 22 % DDV na odmerjeno odvetniško nagrado).

-------------------------------------

(1) V pravnem razmerju med tema dvema pravdnima strankama so lahko pravno upoštevni tudi pritožbeni argumenti v smeri potrebe po uporabi pravnega instituta izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po določbah 269.-278. člena ZFPPIPP.

(2) Sklep skupščine je zakonit, če ni ničen ali izpodbojen – členi od 390 do 401 Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1.

(3) V zvezi z odškodninsko odgovornostjo prvega toženca je le trdila in dokazovala, da je izvedel sporno plačilo brez pravne podlage.