VSRS Sodba I Ips 54257/2012

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč druge in prve stopnje za obsojenega D. V. razveljavijo v obsodilnem delu ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 16. 7. 2002 med drugimi obsojenega D. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem in tretjem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja prikrivanja v sostorilstvu po prvem odstavku 221. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Za prvo navedeno kaznivo dejanje je sodišče obsojencu določilo kazen osem let zapora, za drugo pa kazen pet mesecev zapora in mu nato na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osem let in štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 40. člena KZ je sodišče obsojencu izreklo tudi kazen izgona tujca iz države za obdobje desetih let. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je sodišče v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je od dne 13. 3. 2002 od 14.00 ure dalje prestal v priporu. Odločilo je tudi, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 96. člena KZ dolžan solidarno z ostalimi soobsojenci plačati znesek 102.976,00 SIT, ki predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Z isto sodbo je sodišče po določbi 3. točke 358. člena ZKP obsojenca oprostilo poskusa storitve dveh kaznivih dejanj odvzema motornega vozila v sostorilstvu po prvem in drugem odstavku 216. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 14. 11. 2002 ob delni ugoditvi pritožb zagovornice obsojenega E. B. in zagovornika obsojenega D. V. ter po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o vštetju pripora in o odvzemu protipravne premoženjske koristi spremenilo tako, da je obsojenemu D. V. vštelo v izrečeno enotno zaporno kazen čas odvzema prostosti in čas, ki ga je prestal v priporu od dne 13. 3. 2002 od 10.43 ure dalje, in mu naložilo solidarno, skupaj s soobsojenimi M. K., A. V. in E. B., v plačilo znesek 102.976,00 SIT protipravno pridobljene premoženjske koristi. V preostalem je pritožbe, s tem pa tudi pritožbi obsojenega D. V. in njegovega zagovornika, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obsojence oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter hkrati odločilo, da potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov bremenijo proračun. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je obsojeni D. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 26. 1. 2006 zavrnilo kot neutemeljeno, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine. Obsojenec je vložil tudi ustavno pritožbo zaradi zatrjevane kršitve pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave RS, v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe iz 1. alineje 29. člena Ustave RS, ki jo je Ustavno sodišče z odločbo z dne 3. 7. 2008 zavrnilo.

2Zoper obsodilni del zgoraj navedenih sodb zagovorniki obsojenega D. V. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri se sklicujejo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Vizgirda proti Sloveniji z dne 28. 8. 2018, s katero je ESČP razsodilo, da so domača sodišča v obravnavani kazenski zadevi kršila obsojenčevo pravico do poštenega sojenja po prvem in tretjem odstavku 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejme v obravnavo ter ji, ob upoštevanju odločitve ESČP, ugodi in izpodbijane sodbe razveljavi ter pravnomočno odločbo spremeni oziroma podredno, izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uvodoma uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišča niso upoštevala obsojenčeve zahteve, da uporablja svoj jezik in v tem jeziku spremlja potek glavne obravnave vsakič, ko je med sojenjem opozarjal, da ne razume dobro jezika, v katerem poteka sojenje oziroma jezika, v katerega mu je bilo tolmačeno. Ker sodišča niso izrecno preverila obsojenčeve jezikovne sposobnosti, v zvezi s preverjanjem potrebe po tolmačenju pa svoje odločitve tudi niso zabeležila v zapisnik, gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Če Vrhovno sodišče ne bi sprejelo teze vložnikov o absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa podredno uveljavljajo tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanih sodb, saj je bila kršena obsojenčeva pravica do uporabe svojega jezika in pisave v postopku pred domačimi organi. Vložniki povzemajo sodbo ESČP, da kljub temu, da obsojenec oziroma njegov zagovornik nista opozorila na težavo glede tolmačenja, to domačega sodišča ni razbremenilo pozitivne obveznosti po 6. členu EKČP, da preveri obsojenčevo znanje ruskega jezika, še preden je sprejelo odločitev o tem, da se bo ta jezik uporabljal za tolmačenje. Pozitivne obveznosti domačih organov po 6. členu EKČP niso omejene le na primere, ko tuji obdolženec pokaže, da tolmačenje ni ustrezno ali zadovoljivo, temveč tudi, kadar so podani razlogi za sum, da obdolženec ne zna dovolj dobro jezika postopka ali jezika, v katerem mu je zagotovljeno tolmačenje. Na strani države je, da upraviči svojo domnevo, zakaj obdolženec dovolj dobro zna tretji jezik, ki se v postopku uporablja namesto njegovega maternega jezika. Po a. točki tretjega odstavka 6. člena EKČP ima vsak, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da ga takoj in podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga bremeni. Dejanska opustitev tega pouka, zapisa tega pouka oziroma obdolženčeve izjave, vezane na ta pouk, pomeni kršitev postopka, ki vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. V konkretnem primeru je bil obsojenec upravičen do tolmačenja v njegovem maternem (litvanskem) jeziku, pristojni državni organi pa zavezani, da ga skladno s procesnimi določbami o tej pravici poučijo, da ta pouk zapišejo v zapisnik, kakor tudi, da vanj zapišejo obsojenčevo izjavo v zvezi s tem. Ugotovljene opustitve, skupaj z obsojenčevim statusom tujca in njegovim omejenim znanjem ruskega jezika, kažejo na to, da obsojenec ni imel jezikovne pomoči, ki bi mu omogočila dejavno sodelovanje v sojenju proti njemu. Zaradi omenjenih procesnih opustitev je bila kršena obsojenčeva pravica do uporabe svojega jezika in pisave v postopku pred domačimi sodišči in s tem njegova pravica do učinkovite obrambe.

3Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je povzel zaključek sodbe ESČP, po katerem so slovenska sodišča kršila pravico obsojenca do uporabe svojega (litvanskega) jezika v kazenskem postopku, s čimer je bila prizadeta njegova pravica do obrambe. V odgovoru izpostavlja vprašanje procesne narave, kako ugotovljeno kršitev odpraviti, če bi Vrhovno sodišče sledilo sodbi ESČP. Prav tako se naveže na odklonilni ločeni mnenji obeh sodnikov sodečega senata ESČP, ki sta opozorila na spremembo obstoječe sodne prakse ESČP s tehtnimi razlogi, s katerimi so se ukvarjala že domača sodišča. Konkretnega predloga glede odločitve o obravnavani zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec ni podal.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, da se o njem izjavijo. Obsojenec izjave ni podal, zagovorniki pa so vztrajali pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-I.

5V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče že odločalo in s sodbo z dne 26. 1. 2006 obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Presodilo je, da do kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni prišlo, ker obsojenec oziroma njegov zagovornik na glavni obravnavi nikoli nista zahtevala, da se obsojencu omogoči tolmačenje s pomočjo tolmača za litvanski jezik. Zavrnilo pa je tudi očitek o relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Čeprav iz zapisnikov o zaslišanju obsojenca pred preiskovalno sodnico in o glavni obravnavi ni bilo razvidno, ali je bil obsojenec poučen o pravici do uporabe svojega jezika, niti nista bila vanj zapisana pravni pouk o tem in obsojenčeva izjava, kot je to nalagal takrat veljavni drugi odstavek 8. člena ZKP, je Vrhovno sodišče poudarilo, da ostale izkazane okoliščine kažejo na obsojenčevo zadostno znanje ruskega jezika. Obsojencu je bila zagotovljena tolmačka za ruski jezik že v postopku policijskega pridržanja, poleg zagovornika pa tudi v preiskavi in na glavni obravnavi. V ruskem jeziku se je zagovarjal in opredelil do obtožnice, v fazi dokazovanja pa je komentiral izpovedbo policista D. C. Iz zapisnikov o opravljenih procesnih dejanjih tudi ni razvidno, da bi obsojenec ali zagovornik kadarkoli opozorila, da obsojenec ruskega jezika ne razume, prav tako ta ugovor ni bil izpostavljen v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zaključilo, da obsojenec niti ni zatrjeval, da o pravici do tolmača ni bil poučen, temveč je protispisno navajal, da ni bila upoštevana njegova pripomba glede slabega razumevanja ruskega jezika, zato v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazal vzročne zveze med opustitvijo sodišča in nezakonitostjo pravnomočne sodbe. Obsojenčeve očitke o relativni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, o kršitvi Ustave RS in o kršitvi EKČP je Vrhovno sodišče zato zavrnilo. Tudi Ustavno sodišče je z odločbo z dne 3. 7. 2008 obsojenčevo ustavno pritožbo zavrnilo in pritrdilo razlogom Vrhovnega sodišča, ki je vsebino pravice do uporabe svojega jezika po prepričanju Ustavnega sodišča razlagalo na ustavno dopusten način, zato ni bila kršena pravica iz 62. člena Ustave RS. Glede na predstavljene ugotovitve Vrhovnega sodišča in dejstvo, da je obsojenec imel ves čas postopka zagovornika, s katerim se je uspešno sporazumeval, je Ustavno sodišče zavrnilo tudi obsojenčev očitek o kršitvi pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS.

6Kot je razvidno iz predhodno navedenega, je obsojenec potem, ko je bil z uveljavljanjem kršitev svojih ustavnih pravic neuspešen tudi pred Ustavnim sodiščem, vložil po svojem zagovorniku pritožbo na ESČP, ki je z odločbo Vizgirda proti Sloveniji z dne 28. 8. 2018 ugotovilo, da so domača sodišča kršila določbo prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker v obravnavani zadevi niso izrecno preverila obsojenčevega znanja ruskega jezika, v spisu pa tudi ni zvočnih posnetkov zaslišanj obsojenca pred preiskovalno sodnico oziroma na glavni obravnavi niti drugih dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovili dejansko raven obsojenčevega znanja ruskega jezika. ESČP je tudi poudarilo, da v spisu ni nobenih znakov, ki bi kazali na to, da so domači organi obvestili obsojenca o njegovi pravici do tolmačenja v njegov materni jezik ali v jezik, ki ga razume. Ravno takšno obvestilo o pravici do tolmačenja predstavlja sestavni del takoimenovanih pozitivnih obveznosti domačih organov po 6. členu EKČP, da pritožniku zagotovijo ustrezno jezikovno pomoč in s tem pravico do poštenega sojenja. ESČP je ugotovilo, da je bil obsojenec skladno z domačim pravom upravičen do tolmačenja v svoj materni jezik, domači organi pa dolžni, da ga o tej pravici obvestijo in to obvestilo ter njegov odgovor nanj tudi zabeležijo v zapisnik. Čeprav obsojenec in zagovornik nista opozorila na težavo glede tolmačenja, to domačih sodišč ni razbremenilo odgovornosti po 6. členu EKČP. ESČP je zaključilo, da v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, ali je obsojenec prejel jezikovno pomoč, ki bi mu omogočila, da dejavno sodeluje v sojenju proti njemu, kar pomeni, da je bilo zaradi tega sojenje v celoti nepošteno (predvsem 93., 94., 97., 99., 101. in 102. točka sodbe). Glede na ugotovljeno kršitev prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP je obsojencu ESČP prisodilo pravično zadoščenje za povzročeno nepremoženjsko škodo v višini 6.400,00 evrov ter plačilo za stroške in izdatke postopka pred ESČP v višini 2.500,00 evrov.

7Predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki na podlagi četrtega in petega odstavka 421. člena ZKP. Ta v četrtem odstavku 421. člena določa, da se rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v primeru, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, šteje od dneva vročitve odločbe ESČP obdolžencu. Skladno s petim odstavkom 421. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti iz četrtega odstavka tega člena lahko vloži tudi zoper odločbo Vrhovnega sodišča. Omenjene določbe ZKP predstavljajo podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, če je z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila v konkretnem kazenskem postopku s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. ESČP pri tem sámo ne more razveljaviti ali spremeniti pravnomočne sodne odločbe, kadar ugotovi, da so bile kršene konvecijske pravice pritožnika, temveč lahko le ugotovi kršitev in državo članico Sveta Evrope obsodi, da pritožniku plača denarno odškodnino kot pravično zadoščenje. V obravnavani zadevi je ESČP obsojencu zaradi ugotovljene kršitve prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP prisodilo denarno odškodnino v višini 6.400,00 evrov. Na tem mestu je potrebno izpostaviti določbo 46. člena EKČP, ki je naslovljena kot "zavezujoča narava in izvrševanje sodb", iz njenega prvega odstavka pa izhaja, da se visoke pogodbene stranke obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo ESČP v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke. Načinov izvrševanja sodb ESČP je več, pri čemer je treba poudariti, da določba ne nalaga domačim sodiščem držav članic Sveta Evrope, da brez izjeme sledijo izdani sodbi ESČP v posameznem primeru. Sodbe ESČP so namreč zavezujoče samo za vlade držav pogodbenic EKČP (upoštevajoč preambulo EKČP, po kateri kot podpisnice EKČP nastopajo vlade posameznih držav članic Sveta Evrope), ne pa tudi za domača sodišča, da jo spoštujejo izven okvirjev konkretnega primera, ali celo v okviru konkretnega primera, kadar menijo, da v predhodnem postopku pred njimi niso bili dovolj upoštevani in vključeni posamezni vidiki odločanja.¹ Tako se načelo zavezujoče narave in izvrševanja sodb ESČP v posameznem primeru kaže prvenstveno preko dolžnosti visokih pogodbenih strank EKČP (in ne njihovih domačih sodišč), da izplačajo pritožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo, kakor jo je prisodilo ESČP. Drug vidik upoštevanja odločbe ESČP na konkretni ravni pa se kaže v kazenskoprocesnih zakonodajah vse več držav članic Sveta Evrope, ki v določenih primerih, ko ESČP ugotovi kršitev konvencijskega prava, omogočajo ponovno odprtje konkretnega kazenskega postopka pred domačimi sodišči. Na tak način se širi skrb za spoštovanje EKČP z ESČP na posamezne države članice Sveta Evrope in s tem omogoča, da tudi domača sodišča na celotnem ozemlju Sveta Evrope (z izjemo pridržkov oziroma odpovedi EKČP po četrtem odstavku 58. člena EKČP) prispevajo k oblikovanju sodne prakse v luči konvencijskega prava.²

8Takšno določbo pozna tudi slovenski kazenski postopek, ki upravičencem na podlagi čertega in petega odstavka 421. člena ZKP daje pravico, da v primeru kršitve konvencijske pravice v škodo obdolženca, ugotovljene pred ESČP, (ponovno) vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Pri tem je treba opozoriti, da predstavljena možnost vložnikom zahteve omogoča, da se ugotovljena kršitev konvencijske pravice odpravi s ponovno preučitvijo zadeve in se citirane določbe ZKP ne sme razlagati na način, da bi odločba ESČP, s katero je bila ugotovljena kršitev določene konvencijske pravice, že sama po sebi predstavljala zadosten razlog in podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Možnost ponovne vložitve tega izrednega pravnega sredstva na tej podlagi je odvisna od narave ugotovljene konvencijske pravice obsojenca. Kot poudarja procesna teorija, ni namreč vsaka ugotovljena kršitev pravic obdolženca, do katere je prišlo v predhodnem postopku pred domačimi sodišči, že taka, da bi po izdani odločbi ESČP narekovala avtomatičen poseg v pravnomočno sodno odločbo.³ Zahtevo za varstvo zakonitosti je tako mogoče v taki procesni situaciji vložiti samo v primeru takšne kršitve konvencijske pravice, ki jo je s spremembo ali razveljavitvijo pravnomočne sodne odločbe mogoče odpraviti oziroma popraviti, ne pa tudi v primeru kršitve, ki je v ponovnem postopku ni mogoče odpraviti. V vsakem posameznem primeru je zato treba presojati, ali ugotovljena kršitev določene konvencijske pravice obsojenca narekuje tudi poseg v pravnomočno sodno odločbo, ali pa je kršitev pravice odpravljena že z izdajo odločbe ESČP, ugotovitvijo kršitve in prisoditvijo pravičnega zadoščenja pritožniku.

B-II.

9Zagovorniki uvodoma v zahtevi uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z očitkom, da domača sodišča niso upoštevala obsojenčeve zahteve, da uporablja svoj jezik in v tem jeziku spremlja potek glavne obravnave vsakič, ko je med sojenjem opozarjal, da ne razume dobro ruskega jezika kot tistega, v katerem mu je bilo zagotovljeno tolmačenje postopka. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že v predhodnem postopku obsojenec pravnomočno sodbo izpodbijal z enakimi ugovori, ki jih je Vrhovno sodišče kot protispisne zavrnilo. Zagovorniki, ki v obravnavani zahtevi vztrajajo pri enakih ugovorih, zato ne morejo uspešno uveljavljati te procesne kršitve, ki je med drugim podana takrat, ko sta obdolženec ali zagovornik kljub svoji zahtevi prikrajšana za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Po ponovnem pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja enako, kot že v predhodnem postopku, da niti obsojenec niti njegov zagovornik nista nikoli med sojenjem (torej tudi ne na glavni obravnavi) zahtevala, da obsojenec uporablja svoj – litvanski jezik. Prav tako ne drži, da je obsojenec kadarkoli med sojenjem opozoril, da slabo razume ruski jezik kot jezik tolmačenja v postopku. Teh ugovorov obsojenec in zagovornik nista podala v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kakor protispisno zatrjujejo zagovorniki v zahtevi, ne drži pa niti navedba, da se je obsojenec pritožil v litvanskem jeziku. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenec podal v slovenskem jeziku, v njej je uveljavljal pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, višje sodišče pa je na pritožbene navedbe v celoti odgovorilo in obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Podatki spisa ne potrjujejo predstavljenih navedb zagovornikov, zato uveljavljana kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10V preostalem delu zahteve zagovorniki uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, v okviru katere večinsko povzemajo sodbo ESČP Vizgirda proti Sloveniji, v manjšem obsegu pa jo utemeljujejo tudi z nekaj samostojnimi ugovori, ki jih zaradi preglednosti sodbe Vrhovno sodišče presoja na tem mestu. Zagovorniki tako uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker obsojenec ruskega jezika ni razumel dovolj dobro, da bi se lahko učinkovito branil, zaradi česar ni mogel zastavljati vprašanj obremenilnim pričam in mu je bila onemogočena učinkovita obramba. Takšne navedbe pa so v luči prvega odstavka 424. člena ZKP prepavšalne, da bi iz njih lahko izluščili relativno procesno kršitev, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in terjala njeno razveljavitev. Zagovorniki namreč v zahtevi ne pojasnijo, na katere obremenilne priče merijo in s kakšnimi vprašanji bi lahko ovrgli obtožbeni očitek oziroma, na kakšen način bi se obsojenec lahko učinkoviteje branil v litvanskem jeziku, pa se zaradi tolmačenja v ruskem jeziku ni mogel. Zaradi nekonkretiziranega očitka Vrhovno sodišče uveljavljane procesne kršitve ni moglo preizkusiti.

11Preostale navedbe zagovornikov, s katerimi uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, pa nimajo opore v podatkih spisa niti v obrazložitvi pravnomočne sodbe. Ne drži, da se obsojenec ni mogel ustrezno seznaniti z vsebino obtožbe. Obtožnica je bila obsojencu prevedena preko tolmačke za ruski jezik, njena vsebina pa je bila relativno preprosta, saj so očitki temeljili na relativno preprostem dejanskem stanju, brez zapletenih pravnih institutov. Na prvem naroku za glavno obravnavo je obsojenec izjavil, da vsebino obtožnice razume, nato pa je, ob prisotnosti zagovornika in tolmačke, podal zagovor, ki obsega tri strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 10. 7. 2002. V zagovoru je zanikal obtožbene očitke, komentiral vsebino obtožnice (predvsem je poudaril, da iz nje izhaja protipravno oškodovanje G. banke, vendar sam ni prejel nobene premoženjske koristi), povzel izpovedbe policistov (ki so izpovedovali o treh bežečih ljudeh, iz česar je nakazoval, da njega v banki ni bilo) in se opredelil do izpovedb ostalih prič (predvsem očividcev ropa, ki so izpovedovali o roparjih visoke rasti, kar pa sam ni). Tudi njegovo komentiranje izpovedb prič v fazi dokazovanja in postavljanje vprašanj pričam nedvomno kažeta na to, da je bil seznanjen s tem, kar mu tožilstvo očita, navsezadnje pa na to kaže tudi njegova konsistentna podaja končne besede, v kateri se je ponovno opredelil do okoliščin ropa, izpostavil osebne okoliščine in v celoti nasprotoval končni besedi tožilstva in njegovemu kaznovalnemu predlogu. Očitka zagovornikov, da je bila obsojencu vsebina obtožb le sumarno prevedena in da obtožnice v ruskem prevodu ni razumel, z vidika predstavljenih procesnih dejstev Vrhovnega sodišča ne prepričata. Enako velja tudi za navedbe vložnikov o tem, da je imel obsojenec velike težave pri sporazumevanju z zagovornikom, ker ta ni govoril litvansko. Iz podatkov spisa, ki jih je povzelo tudi ESČP, je razvidno, da je obsojenec imel zagovornika ves čas postopka do pravnomočnosti sodbe, med zagovornikovimi obiski obsojenca v priporu pa je bila najmanj trikrat prisotna tudi tolmačka za ruski jezik, pri čemer so zagovornikovi obiski trajali petinštirideset, trideset, petindvajset in dvajset minut, kar kaže na to, da v njunem sporazumevanju ni bilo takih ovir, ki bi onemogočale učinkovito obrambo. Drži sicer navedba zagovornikov, da sta ruski in litvanski jezik v svoji pisni in govorni obliki bistveno različna, vendar njihove nadaljnje navedbe, da zaradi omenjenih razlik obsojenec ruskega jezika sploh ni razumel, Vrhovnega sodišča ne prepričajo. Obsojenec je namreč vse sodne odločbe (odločba o pridržanju, sklepi o priporu, sklep o uvedbi preiskave, obtožnica, sodba sodišča prve stopnje) prejel v pisnem prevodu v ruski jezik, pa na težave z branjem ruske cirilice nikoli med postopkom ni neposredno sam ali preko svojega zagovornika opozoril sodišča. Ob tem tudi ne gre spregledati dejstva, da je, skupaj z ostalimi soobsojenci, v preiskavi prosil za pisne prevode zapisnikov o zaslišanju prič (očividcev ropa in policistov) v ruski jezik, ki jih je očitno lahko (pre)bral in razumel, saj se je v zagovoru do teh izpovedb opredelil in jih v obremenilnem delu izpodbijal. Vse navedeno kaže na to, da je bil obsojenec ustrezno seznanjen z vsebino obtožnice in je prvine ruskega jezika za izvajanje učinkovite obrambe dovolj dobro razumel, zato zagovorniki s predstavljenimi navedbami Vrhovnega sodišča v nasprotno ne morejo prepričati.

12Vrhovno sodišče (ki se mu je pridružilo tudi Ustavno sodišče) je ob prvem odločanju v predmetni zadevi sicer prepoznalo sporni procesni položaj, to je nezmožnost ugotovitve, ali je bil obsojenec kadarkoli med postopkom sploh poučen o pravici do uporabe svojega jezika. Zapis te pravice in obsojenčeva izjava v zvezi s tem tudi ne izhajata iz nobenega zapisnika o procesnih dejanjih, kot je to narekoval takrat veljavni drugi odstavek 8. člena ZKP. Obravnavan procesni položaj in vsebino drugega odstavka 8. člena ZKP pa je Vrhovno sodišče v prvem sojenju presojalo z vidika relativne procesne kršitve in je tako na podlagi ostalih procesnih okoliščin (predstavljene v 5. in 11. točki obrazložitve te sodbe) sklepalo na obsojenčevo zadostno znanje ruskega jezika, kar je onemogočalo zaključek o obstoju vzročne zveze med opustitvami sodišča in nezakonitostjo pravnomočne sodbe. Predstavljene procesne kršitve Vrhovno sodišče ni presojalo tudi v luči pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ki se v skladu z 8. členom Ustave RS uporablja neposredno. ESČP v sodbi sicer ni spregledalo ugotovljenih procesnih okoliščin, na podlagi katerih je tudi samo zaključilo, da je obsojenec določeno raven znanja ruskega jezika sicer imel, vendar pa je kot odločilno pri presoji kršitve pravice do poštenega sojenja štelo, i.) da nikjer v spisu ni zapisa oziroma podlage za sklepanje, ali je bil obsojenec dejansko opozorjen, da lahko uporablja svoj – litvanski jezik in ii.) da ni dovolj podatkov, ki bi kazali, da je obsojenec razumel ruski jezik dovolj dobro, da se je v njem lahko zagovarjal.

13Po ponovni presoji zadeve Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno problematizira dejstvo, da pravni pouk o pravici do uporabe svojega, v konkretnem primeru litvanskega, jezika ni zapisan v nobenem zapisniku o procesnem dejanju, niti ne obsojenčeva izjava o tej pravici. Posledično tudi ni možno ugotoviti, ali je bil obsojenec o tej pravici sploh poučen. Od začetne faze postopka, ko je bil obsojenec pridržan na Policijski postaji Kranj, pa vse do pravnomočnosti sodbe je bila obsojencu v pomoč tolmačka za ruski jezik, čeprav nikjer iz podatkov spisa ne izhaja, kakšna je sploh bila dejanska raven obsojenčevega znanja tega jezika. Ravno za primere, kot je obravnavani, ko torej obdolženec ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem, je ESČP v sodbi obrazložilo, kako morajo ravnati domači organi, predvsem sodišča, da v polni meri zagotovijo obdolženčevo pravico do brezplačne pomoči tolmača. Tako morajo domači organi (sodišča) najprej ugotoviti, ali pravičnost sojenja zahteva ali je zahtevala imenovanje tolmača za pomoč obdolžencu. Ta dolžnost pa ni omejena le na primere, ko tuji obdolženec izrecno zahteva tolmačenje, ampak nastane tudi, kadar so podani razlogi za sum, da obdolženec ne zna dovolj dobro jezika postopka (če na primer ni državljan ali rezident države, v kateri se vodi postopek). Obenem ta dolžnost nastane tudi takrat, ko je za tolmačenje predviden tretji jezik, kakor je bil predviden tudi v obravnavani zadevi; obsojeni D. V. je bil namreč državljan Litve, ki slovenskega jezika ni razumel, tolmačeno pa mu je bilo v ruski jezik. Po stališču ESČP je treba v takih primerih ugotoviti, kako dobro obdolženec pozna tretji jezik, preden se sprejme odločitev, da se ta jezik uporablja za tolmačenje (81. točka obrazložitve sodbe). Pri tem je kot pomembno izpostavilo pravilo, po katerem dejstvo, da ima obdolženec osnovno znanje jezika, v katerem poteka postopek (v obravnavanem primeru slovenski jezik), ali, glede na posamezen primer, tretjega jezika, v katerega je tolmačenje zlahka na voljo (v obravnavanem primeru ruski jezik), samo po sebi ne bi smelo onemogočiti, da se obdolžencu zagotovi tolmačenje v jezik, ki ga razume dovolj dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe (83. točka obrazložitve sodbe).

14Vrhovno sodišče se je v prvem odločanju osredotočilo na okoliščine, ki so po njegovem mnenju kazale na obsojenčevo zadostno znanje ruskega jezika v postopku, ESČP pa je kot odločilni izpostavilo okoliščini, da slovenski organi nikoli med postopkom niso izrecno preverili obsojenčevega znanja ruskega jezika (93. točka obrazložitve sodbe), pri tem pa zaradi izostanka kakršnegakoli zapisa niti ni mogoče ugotoviti, ali je bil obsojenec sploh opozorjen, da lahko uporablja svoj – litvanski jezik (99. točka obrazložitve sodbe), kar sta pomembna dejavnika pri ugotavljanju kršitve iz a. in e. alineje tretjega odstavka 6. člena EKČP. V zaključku sodbe je ESČP zapisalo, da kljub neizpodbitnemu dejstvu o določenem obsojenčevem znanju ruskega jezika, ni bilo ugotovljeno, ali je bilo to jezikovno znanje dovolj dobro za zagotovitev pravičnega postopka. Ker ni bilo ugotovljeno, ali je obsojenec prejel jezikovno pomoč, ki bi mu omogočila, da dejavno sodeluje v sojenju proti njemu, po prepričanju ESČP to zadostuje, da se celotno sojenje zoper obsojenca označi kot nepošteno.

15ESČP je s takšno razlago a. in e. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP v primerih, ko je za tolmačenje predviden tretji jezik, postavilo višje standarde, ki jih domača sodišča v letih 2002 (Okrožno sodišče v Kranju in Višje sodišče v Ljubljani), 2006 (Vrhovno sodišče RS) in 2008 (Ustavno sodišče RS) še niso upoštevala. Res je, da nikjer iz podatkov spisa ne izhaja, na kateri podlagi so v začetni fazi postopka, torej ob pridržanju obsojenca na Policijski postaji Kranj, oziroma ob njegovem zaslišanju pred preiskovalno sodnico in na glavni obravnavi, domači organi sklepali na obsojenčevo zadostno znanje ruskega jezika. Iz tega razloga je treba pritrditi navedbam zagovornikov, da domači organi niso preverili in se prepričali, kako dobro je obsojenec (po)znal ruski jezik, pa so kljub temu odločili, da mu bo postopek tolmačen v tem jeziku. Na tak način je izostala pojasnilna dolžnost države, da utemelji odločitev o tem, zakaj obsojencu ni bilo prevajano v njegov materni (litvanski) jezik in na podlagi česa je domnevala, da je obsojenec znal rusko v govorni in pisni obliki do te mere, da mu je tolmačenje v tem jeziku omogočilo dejavno sodelovanje v postopku. Zaradi izostalega odgovora na vprašanje, ali je obsojenec dovolj dobro razumel tolmačenje v ruski jezik, pade senca dvoma o njegovem razumevanju svojega procesnega položaja in ostalih pravnih poukov. Tako se zastavlja vprašanje, ali je obsojenec sploh imel možnost zahtevati tolmača za svoj (litvanski) jezik, glede na to, da iz spisa ni razvidno, ali je bil o tej pravici sploh poučen, niti ni ugotovljeno, ali je svoje procesne pravice (4. člen ZKP), tolmačene v ruskem jeziku, dovolj dobro poznal. Tako ESČP kot enega poglavitnih vzrokov za to, da obsojenec nikoli ni podal zahteve po tolmačenju v svoj jezik, vidi v odsotnosti obvestila o pravici do tolmačenja v svoj jezik. Glede na to, da že v začetni fazi ni bila ugotovljena dejanska raven obsojenčevega znanja ruskega jezika in domači organi niso izpolnili svoje pozitivne obveznosti po 6. členu EKČP, je bila kršena obsojenčeva pravica do uporabe svojega jezika in pisave v postopku pred domačimi sodišči, kar za ESČP zadostuje, da je bilo zaradi tega celotno sojenje nepošteno.

16Z vidika predstavljenih razlogov Vrhovno sodišče sodbo ESČP sprejema, tako v formalnem smislu (46. člen EKČP), kot tudi v vsebinskem, in se na tej podlagi pridružuje ugotovitvi o kršitvi obsojenčeve pravice do uporabe svojega jezika in pisave v postopku, s čimer v konkretnem primeru obsojencu niso bila zagotovljena jamstva poštenega postopka. Ob neugotovljeni dejanski ravni obsojenčevega znanja ruskega jezika ni namreč mogoče ugotoviti niti, ali je bil obsojenec v prvem postopku sploh poučen o pravici do uporabe svojega jezika, saj zapisa tega pravnega pouka in obsojenčeve izjave o tem ni v nobenem zapisniku o procesnem dejanju (niti v preiskavi, niti na glavni obravnavi), kar predstavlja kršitev pozitivne dolžnosti domačih organov po tretjem odstavku 6. člena EKČP, ki je bila že v času prvotnega sojenja enako uzakonjena v takrat veljavnem prvem odstavku 4. člena, v tretjem odstavku 7. člena in v 8. členu ZKP. S takšno opustitvijo so bile obsojencu kršene procesne pravice po citiranih določbah in na tak način nezakonito poseženo v jamstvo poštenega postopka. Vložniki zato utemeljeno uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa je glede na vse okoliščine obravnavanega primera vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

C.

17Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s četrtim in petim odstavkom 421. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov ugodilo in izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč prve in druge stopnje v obsodilnem delu za obsojenega D. V. (glede kaznivega dejanja ropa pod A/I-1. dela izreka in kaznivega dejanja prikrivanja v sostorilstvu pod A/I-2. dela izreka sodbe sodišča prve stopnje) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

¹ Na primer sodba ESČP v zadevi Moreira Ferreira proti Portugalski z dne 11. 7. 2017 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018.
² Tretji vidik spoštovanja zavezujoče narave odločb ESČP se nanaša na zakonodajno raven, s katero države članice Sveta Evrope s splošnimi in abstraktnimi pravnimi akti implementirajo načela in pravila, kot jih z razlago EKČP kot minimalnega standarda varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin podaja ESČP. Več o tem v: dr. Erik Kerševan, Ali in kdaj ima Ustavno sodišče zadnjo besedo, Podjetje in delo, št. 6-7/2015, str. 1388 – 1402; Nicolas Bratza, The Relationship between the UK courts and Strasbourg, European Human Rights Law Review, št. 5/2011, str. 505 – 515; Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope o odprtju postopkov pred domačimi sodišči po izdani sodbi ESČP z dne 19. 1. 2000 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6676/2010 z dne 19. 10. 2017.
³ mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2004), str. 914; enako tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 6676/2010 z dne 19. 10. 2017, I Ips 6667/2010 z dne 14. 12. 2017 in I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018; podobno tudi sodba ESČP v zadevi Moreira Ferreira proti Portugalski z dne 11. 7. 2017.