VSRS Sodba I Ips 9199/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovnem sojenju s sodbo z dne 8. 6. 2016 D. H. ter A. H., C. B., G. H. in Z. B. spoznalo za krive kaznivega dejanja uboja v sostorilstvu po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Obsojenemu D. H. je izreklo kazen desetih let zapora in na podlagi 73. člena KZ-1 varnostni ukrep odvzema sekire, na podlagi četrtega odstavka 95. člena pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca B. Z. in D. Z. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov obsojenih D. H. in G. H. ter okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene, pritožbam zagovornikov obsojenih A. H., C. B. in Z. B. pa je delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je iz opisa dejanja glede njih izpustilo besedilo „da so z zavestnim sodelovanjem pri izvršitvi kaznivega dejanja vzeli življenje B. Z., s tem da so“ in „v predel glave“, njihovo ravnanje pa pravno opredelilo kot kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 ter jim znižalo izrečene kazni zapora.

2Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornik obsojenega D. H. kot uvodoma navaja na podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obsojenemu H. izrečeno kazen omili oziroma zadevo vrne v ponovno sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki meni, da ta ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Pri tem pojasnjuje, da sta obe sodišči navedli natančne in popolne razloge, zakaj štejeta, da je ravnanje obsojenega H. dokazano in da je podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastankom smrtne posledice. Zahteva pa ne navaja ničesar, kar bi poseglo v sklop odločilnih dejstev, pač pa sloni zgolj na domnevah o različnih možnostih izvršitve kaznivega dejanja, ki v konkretni zadevi predstavljajo le uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Obsojenec izjave na odgovor ni podal, zagovornik pa v izjavi navaja, da z opisovanjem dejanskega dogajanja v zahtevi pojasnjuje okoliščine očitanih kršitev, pri čemer ne izraža nestrinjanja z ugotovitvami sodišč glede dejanskega stanja. Ker sodišči nista izvedli predlaganega dokaza, sta kršili procesni zakon in zato napačno odločili, da je ravnanje obsojenca dokazano.

B.

5Vložnik zahteve zatrjuje, da obsojencu ni bila omogočena obramba, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za forenzični pregled sekire, s katerim bi se ugotavljala prisotnost tkanin na njej. S tem bi se potrdila izpoved obsojenca, da oškodovanca s sekiro ni udaril po glavi. Dokazni predlog utemeljuje tudi z ugotovitvijo izvedenca, da bi na sekiri pričakoval biološke sledi oškodovanca, iz česar vložnik napravi sklep, da se, če teh sledi na sekiri ni, pojavi dvom, da je obsojenec oškodovanca s sekiro udaril po glavi. Tak dvom izhaja tudi iz izpovedb izvedenca, ki je dopuščal možnost drugačnega nastanka poškodb in iz posnetkov, na katerih udarca s sekiro ni videti, zaradi česar vsega naj bi bil predlagani dokaz utemeljen.

6Obsojeni D. H. je po svojem zagovorniku dokazni predlog za postavitev izvedenca forenzične stroke, ki bi pregledal zaseženo sekiro in podal mnenje o tem, ali se na topem delu sekire nahaja kakšna DNK sled oškodovanca in ali se na tem delu nahajajo zgolj sledi tekstilnih vlaken, podal na glavni obravnavi dne 8. 1. 2016. Pojasnil je, da se obsojenec zagovarja, da oškodovanca ni udaril po glavi, pač pa zgolj po telesu, ki je bilo prekrito z oblačili, pri čemer je izvedenec pojasnil, da če je obsojenec oškodovanca s topim delom sekire udaril po glavi, bi na tem delu morale ostati DNK sledi oškodovanca. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 4. 2016 dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da pregled sekire v ničemer ne bi pripomogel k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, pri čemer pa je bila sekira že pregledana, izvedenec B. pa je ustrezno pojasnil pripisljivost poškodb. V sodbi je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo z navedbo, da sekira ni bila najdena in zavarovana na kraju kaznivega dejanja, obsojenec jo je vzel s seboj in jo v nadaljevanju izročil policistu, ta pa naprej kriminalistom. Sekira je bila forenzično pregledana glede bioloških sledi ter sledi prstnih odtisov, pri čemer forenziki na sekiri niso našli nobenih sledi, kar izhaja iz poročil z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Glede na to ni verjetno, da bi na njej lahko še odkrili karkoli relevantnega. Četudi je obsojenec s sekiro oškodovanca udarjal po telesu, pa to ne izključuje dejstva, da ga je z njo usodno poškodoval po glavi, kar je sodišče ugotavljalo z izvedencem sodne medicine. Ponovni pregled sekire tako tudi ne bi mogel pripomoči k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Višje sodišče je pritrdilo pravilnosti razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče in pri tem pojasnilo, da je sodišče prve stopnje nepotrebnost izvedbe tega dokaznega predloga ocenjevalo tudi v povezavi z drugimi dokazi, in sicer z mnenjem in izpovedbo izvedenca medicinske stroke, s katerima je dokazano, da je obsojenec prizadejal poškodbo glave tudi s sekiro.

7Iz podatkov spisa izhaja, da je bila sekira obsojenemu H. D. zasežena na naslovu njegovega stalnega prebivališča, potem ko je po telefonu govoril s policistom, ki mu je povedal, da bodo prišli ponj in soobsojence. Povedal mu je, da bo moral izročiti sekiro, na kar je H. pristal in rekel ženi, da naj gre po sekiro, ki jo je nato šla iskat in jo izročila policistu.¹ Iz poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) z dne 29. 3. 2012 izhaja, da je NFL v pregled in analizo prejel obcestni količek v več delih in sekiro ter primerjalne biološke vzorce obsojenih G. in A. H., S. in C. B. ter oškodovanca z namenom ugotovitve, ali so na predmetih biološke sledi človeškega izvora in v primeru najdbe, da se te sledi analizirajo oziroma identificirajo. Poročilo navaja, da so sporni material natančno pregledali, da na njem krvnih sledi niso opazili in so bili tudi testi za kri negativni. Opravili so še DNK analize bioloških sledi, odvzetih s posameznih delov količka ter s topega dela kovinskega dela sekire in z ročaja sekire. Iz sledi na topem delu sekire je bil rezultat negativen, kar je bilo pričakovano, ker je bila koncentracija izolirane DNK analitsko nezaznavna. Na ročaju sekire pa je analiza pokazala, da je bila izolirana DNK nehomogena, šlo je za mešanico vsaj treh oseb moškega in ženskega spola. Zaradi količinske skromnosti izolirane DNK mešane biološke sledi niso mogli zanesljivo enolično razstaviti na profile DNK komponent mešanih sledi. Zaradi podobnosti profilov DNK romske populacije in skromnosti izolirane DNK ta mešana sled tudi ni bila primerna za potrditev ali izločitev donerjev primerjalnih vzorcev. Od oprave navedene preiskave je sekira v hrambi pri sodišču, to je od 16. 4. 2012.

8V ustavnosodni praksi² ter v številnih odločbah Vrhovnega sodišča³ so se izoblikovala merila, po katerih sodišče odloča o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Sodišče presoja pri dokaznem predlogu, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen, če obstaja resen dvom o zanesljivosti ali če je dokaz nedovoljen. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

9Vrhovno sodišče na podlagi zgoraj povzetih podatkov spisa glede zasega in pregleda sekire ter na podlagi ugotovitev celotnega dokaznega postopka, ob upoštevanju predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo sodišče druge stopnje, utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ponovni forenzični pregled sekire. Kot pravilno izpostavljata obe izpodbijani sodbi, je bila sekira že pregledana in na njej relevantni biološki sledovi niso bili najdeni, od takrat dalje pa se nahaja forenzično nezavarovana v hrambi pri sodišču. Dokaz s ponovnim pregledom sekire zaradi ugotavljanja bioloških sledi na njej bi bil kot tak nezanesljiv, saj dokazno sredstvo za ugotavljanje relevantnih dejstev ni bilo več primerno⁴ in tudi očitno ne bi moral biti uspešen. Ravno tako ne bi pripomogel k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, saj je dejstvo, ki naj bi se s tem dokazom ugotavljalo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, že bilo ugotovljeno z drugimi dokazi. Relevantno pa je tudi dejstvo, da sekira ni bila zasežena na samem kraju dejanja. Glede na to se tudi sklepanje, podano v zahtevi, da če je obsojenec dejansko udaril oškodovanca po glavi s sekiro, bi glede na izpoved izvedenca morale na sekiri biti biološke sledi oškodovanca, izkaže kot neutemeljeno, saj ne upošteva ugotovljenega dejanskega stanja, da je sekiro obsojenec oziroma njegova žena izročila policistom šele kasneje, ko so prišli ponj k njemu na dom.

10Glede zatrjevanja obrambe, da naj bi sodišče s tem dokaznim predlogom ugotavljalo tudi prisotnost tkanin na sekiri, Vrhovno sodišče kot razumen in logičen sprejema argument sodišča v izpodbijani sodbi, da četudi je obsojenec s sekiro oškodovanca udarjal po telesu, to ne izključuje dejstva, da ga je z njo usodno poškodoval po glavi. Dejstvo, ali je obsojenec oškodovanca s sekiro udaril po telesu, za zadevo ni pravno relevantno, saj se obsojencu to ni očitalo, ravno tako pa udarec po telesu ne izključuje udarca po glavi, saj kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja je bilo dvigov sekire in udarcev več, očital in dokazoval pa se je najmanj en udarec po glavi. Neutemeljen je tudi očitek v zahtevi, da sodišče ne razpolaga z znanjem, da bi ugotavljalo, ali se lahko na sekiri odkrije še kaj relevantnega. Kot je pojasnjeno zgoraj je sodišče takšen zaključek utemeljilo na podlagi ugotovitev NFL, da na sekiri niso bile najdene biološke sledi oškodovanca in dejstva, da sekira ni forenzično zavarovana, morebitna najdba tekstilnih vlaken na sekiri pa k razjasnitvi v zadevi relevantnih dejstev ne bi pripomogla. Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki sodišču druge stopnje glede kršitve 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava).

11Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je podan občuten dvom v zaključek sodbe o dokazanosti očitka obsojenemu H., da je oškodovanca s sekiro udaril v glavo in mu s tem prizadejal (poleg G. H.) eno od usodnih poškodb oziroma da očitek udarca z uhljem sekire v oškodovančevo glavo z izvedenimi dokazi ni potrjen. Očitek utemeljuje s povzemanjem posameznih navedb izvedenca, ki je med drugim povedal, da je usodna poškodba lahko nastala kot posledica udarca z ušesom sekire, da pa ne more 100 % opredeliti, s katerim orodjem je bila poškodba prizadejana. Poleg tega poudarja, da iz posnetkov nadzornih kamer udarca s sekiro ni videti.

12Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je ugotovitev, da je obsojeni H. oškodovanca s sekiro najmanj enkrat udaril v glavo, s čimer mu je skupaj z G. H. neposredno zadal usodne poškodbe, sodišče oprlo na ugotovitve izvedenca prof. dr. Jožeta Balažica, dr. med., v povezavi z ugotovitvami, do katerih je prišlo z ogledom posnetkov nadzornih kamer in na izpovedbe samega obsojenca, soobsojencev in prič, ki so potrdili, da je D. H. pri storitvi kaznivega dejanja uporabil sekiro, s katero je zamahoval proti oškodovancu. Ugotovitve, da je eno od usodnih poškodb glave povzročil obsojeni H., sodišče tako ni oprlo le na ugotovitve izvedenca kot skuša v zahtevi prikazati zagovornik, temveč je te ugotovitve presojalo skupaj z drugimi navedenimi dokazi in na tej podlagi napravilo sklep, da je navedeno dejstvo dokazano.

13Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenca dr. Jožeta Balažica ocenilo kot prepričljivo in ga v celoti sprejelo. Na podlagi mnenja in izpovedbe izvedenca na glavni obravnavi je ugotovilo, da je oškodovanec utrpel več topih poškodb glave v področju temena in zatilja. Vzrok smrti je bila obsežna poškodba glave z masivno krvavitvijo in oteklost možganovine. Zaradi ugotovitve načina nastanka poškodb je izvedenec ugotovljene poškodbe primerjal z zaseženima sekiro in obcestnim kolom ter videoposnetki nadzornih kamer. Obsežnejših poškodb je ugotovil najmanj šest, štiri na glavi in dve na hrbtu, nad lopatico in v predelu križa. Te relevantne poškodbe je razmejil po značilnih oblikah, to je na kvadratne, ki so bile povzročene s predmetom ravne manjše površine kot je lahko uho sekire z ravnim delom in na poškodbe, ki so podolgovate oblike, predvsem tisto, ki gre čez celotno področje križa poševno, ki je lahko nastala s palici podobnim predmetom. Po primerjavi z zaseženima predmetoma je ugotovil, da je najmanj šest relevantnih topih poškodb nastalo s tema predmetoma in pojasnil, da je bila osrednja zelo huda poškodba, ki je povzročila smrt, kvadratna poškodba na glavi za levim uhljem, ki je bila po njegovi oceni prizadejana z udarcem s sekiro. Pojasnil je tudi, da je težko razmejiti posledico vsakega udarca in zaključil, da so vsi skupaj doprinesli h končnemu učinku. Sodišče je na tej podlagi zaključilo, da je oškodovanec umrl zaradi hudih poškodb glave, ki so bile posledica udarcev v glavo. Sodišče je sodbo oprlo tudi na posnetke varnostnih kamer. Iz posnetkov je med drugim ugotovilo, da je skupina štela sedem članov, da je bilo med njimi pet napadalcev, od katerih je eden imel sekiro in drugi kol, da so se kraju napada bližali hitro in kontinuirano, da je med prihodom in odhodom obsojencev z bencinskega servisa minila le ena minuta in da je oškodovanec napadu podlegel v samo 18 sekundah. Iz podanih opisov obsojencev in zaseženih oblačil je sodišče ugotovilo, da je imel obsojeni H. na posnetkih rumene lase, oblečeno je imel črno jakno, obut je bil v bež sive copate, v rokah pa je imel sekiro. Na posnetkih je viden D. H., ko teče z nekim predmetom v rokah, takoj za Z. B. Na posnetkih je videti D. H. dvigati sekiro in tudi, ko s sekiro zamahne. Samega udarca pa z zloženko posnetkov ni mogoče videti. Dejstvo je, da je obsojenec imel sekiro, o čemer je izpovedal sam, soobsojenci ter priče. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da je obsojeni H. oškodovanca najmanj enkrat s sekiro udaril po glavi in mu s tem prizadejal osrednjo poškodbo glave, in sicer v predelu za levim uhljem.

14Že višje sodišče je na pritožbeno navedbo, da ni dokazano, da je obsojenec res udaril oškodovanca s sekiro po glavi in mu prizadejal kritično in odločilno poškodbo, odgovorilo s pojasnilom, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da posnetki ne prikazujejo samega udarca v glavo, da pa je iz njih razvidno, da je H. sekiro večkrat dvignil in po logiki stvari do večkratnih dvigov sekire ne bi prišlo, če je ne bi vmes tudi spuščal oziroma z njo udaril oškodovanca. Sodišče je te ugotovitve pravilno povezalo z ugotovitvami izvedenca o vrsti in lokaciji oškodovančevih poškodb, o načinu prizadejanja le teh glede na uporabljena sredstva in mnenju in utemeljitvam izvedenca utemeljeno sledilo. Izvedenec je ves čas postopka navajal, da je bil neposreden vzrok smrti akutna možganska oteklost, ki je bila sprožena zaradi topih poškodb glave v področju temena in zatilja, da je oškodovanec utrpel najmanj šest udarcev s sekiro in kolom, od teh je zadobil večjo poškodbo kvadratne oblike na temenu in levem zatilnem delu pod uhljem, ki glede na kvadratasto obliko ustrezata uporabi sekire. Sila udarcev obeh predmetov je bila dovolj velika, da so nastale poškodbe v obliki krvavitve v možganske prekate. Poškodbi pod uhljem je izvedenec pripisal začetno krvavitev, pri čemer pa so krvavitve povzročile tudi ostale tope poškodbe po glavi, ki so k smrti lahko soprispevale tako, da je skupni učinek tope sile udarcev povzročil masivno krvavitev in otekanje možgan, aksonsko okvaro in smrt. Višje sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tudi zaključilo, da obsojeni A. H. in oba B. oškodovancu niso prizadejali poškodb, ki bi prispevale k njegovi smrti in da se je njihovo obkrožanje okoli oškodovanca razrahljalo, ko sta po njem začela udarjati D. H. s sekiro in G. H. s količem. Od takrat dalje ne gre več za skupno delovanje teh treh obsojencev, ki s prizadejanjem usodnih poškodb niso imeli več ničesar.

15Zagovornik v zahtevi izpostavlja posamezne navedbe izvedenca, ki je povedal, da je obravnavane poškodbe na oškodovancu na splošno mogoče povzročiti tudi na drug način in z drugim sredstvom, vendar pa takšne poškodbe običajno nastanejo pri uporabi tovrstnih predmetov (sekira in kol), da je poškodbo za levim uhljem mogoče povzročiti tudi z brcami s čevljem, vendar kvadratasta oblika govori bolj za drugi top predmet kot pa za konico čevlja. Bolj močan udarec s peto po glavi lahko tudi povzroči podobno poškodbo, vendar je bolj prepričan, da gre za udarec s topim predmetom. Pojasnil je, da lahko glede na obsežnosti poškodb več ali manj sklepa, s čim bi katera poškodba nastala, stoprocentno pa se to ne da povedati. Povedal je tudi, da ostali udarci, ki niso bili povzročeni s kolom in sekiro pri nekem normalnem moškem glede na videne posnetke po njegovem mnenju ne bi mogli povzročiti smrti. Teh ugotovitev izvedenca ni mogoče presojati izolirano od preostalih dokazov, saj sodišče o dokazanosti pravno relevantnih dejstev in o krivdi odloča na podlagi celotnega dokaznega gradiva, torej vseh ugotovitev dokaznega postopka. Sodišče pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na tej podlagi sklepa o dokazanosti posameznega dejstva (drugi odstavek 355. člena ZKP). Sodišče je tako ugotovitve izvedenca presojalo v povezavi z ugotovitvami, ki izhajajo iz drugih izvedenih dokazov, to je iz posnetkov nadzornih kamer in izpovedb prič in obsojencev in na tej podlagi tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključilo, da je obsojenec oškodovancu povzročil poškodbo za levim uhljem, ki je bila ena od poškodb, ki je prispevala k smrti oškodovanca. Z navedbami, da je iz posnetkov razvidno, da je oškodovanec dobil udarec v glavo z obcestnim količkom ter lastno presojo posameznih dokazov in podajo svojih dokaznih zaključkov pa zagovornik izraža dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, presoja katerega pa ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na navedeno se izkaže kot neutemeljen tudi očitek v zahtevi, da se sodišče ni opredelilo do zagovora obsojenca, ko ta zanika udarec s sekiro po glavi in da tega ni presojalo z drugimi dokazi, saj je iz sodbe razvidno, da zagovora obsojenca ni prezrlo in je do drugačnega zaključka prišlo na podlagi drugih zgoraj navedenih dokazov.

16Zagovornik v tej zvezi sodišču druge stopnje očita še kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z vsebino zapisnikov in listin v spisu. Pojasnjuje, da višje sodišče navaja, da je nepotrebnost predlaganega dokaza, to je forenzičnega pregleda sekire, utemeljena na podlagi drugih izvedenih dokazov, in sicer na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ne izključuje možnosti nastanka usodnih poškodb s sekiro. Zgolj dejstvo, da izvedenec ne izključuje možnosti nastanka usodnih poškodb z udarcem s sekiro, pa ne dokazuje, da je do usodnih poškodb tudi dejansko prišlo z udarcem s sekiro. S takšnimi navedbami pa vložnik ne utemeljuje t. i. protispisnosti, ki je podana, kadar sodišče reproducira vsebino dokaza v sodbi v nasprotju z njegovo dejansko vsebino in na tej podlagi ugotavlja pravno relevantna oziroma odločilna dejstva, temveč očita napačno presojo izvedenih dokazov, pri čemer izpostavlja dokaz z izvedencem. S takšnim očitkom pa prikazuje le lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste, sprejete v pravnomočni sodbi, s čimer po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

17Vložnik sodišču očita še kršitev kazenskega zakona z zatrjevanjem, da ravnanja obsojenega H. ni pravilno pravno opredelilo. V utemeljitev očitane kršitve navaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je imel obsojenec namen oškodovanca kvečjemu pretepsti, poškodovati, saj je bil to način, na katerega so sprte romske družine medsebojno reševale spore, zato ni mogoče govoriti o direktnem ali eventualnem naklepu odvzeti oškodovancu življenje. Sekiro je obsojenec uporabil za vzbujanje strahu oškodovancu, s tem pa še ni privolil v nastanek posledice, to je smrti oškodovanca. Pri obsojencu je glede na izvedene dokaze, predvsem pa glede na neizveden dokaz, ki bi ga sodišče moralo izvesti, jasno izkazan namen oškodovanca zgolj poškodovati in ne ubiti in sodišče tako ni pravilno odločilo o krivdi.

18Sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo odločilo, da je obsojeni H. kaznivo dejanje izvršil s krivdno obliko eventualnega naklepa. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je zaključilo, da sta obsojeni H. in soobsojeni G. H. neposredno izvršila prepovedano posledico, ko sta oškodovancu zadala usodne poškodbe. V subjektivnem smislu sta skupno voljo izrazila s skupnim, usklajenim in dinamičnim delovanjem obeh obsojencev. Krivdno obliko je sodišče utemeljilo z okoliščino, da sta bila obsojena H. in G. H. opremljena s sredstvi, s katerimi se lahko telo usodno poškoduje in skupnim delovanjem teh dveh obsojencev glede prizadejanja udarcev s sekiro in palico. Glede na uporabo takšnega nevarnega sredstva in udarca v oškodovančevo glavo ter ugotovljeno sočasno, le izmenjujoče se ravnanje obeh obsojencev, dokler oškodovanec ni obležal, se je tudi po presoji sodišča druge stopnje obsojeni H. zavedal možnosti nastanka prepovedane posledice in v nastanek le te privolil. Sodišče prve stopnje je krivdo utemeljevalo tudi z navedbami obrambe, katerim je sledilo, da je bil obsojenec pod močnim vplivom dogodkov prejšnje noči.

19Glede na ugotovljeno ravnanje obsojenega H., ki je pri napadu na oškodovanca uporabil nevarno orodje - sekiro, katero je nad oškodovanca večkrat dvignil in ga z njo najmanj enkrat udaril v glavo in to z zadostno silo, da mu je skupaj s soobsojencem povzročil smrtno poškodbo in glede na ugotovljeno predhodno ravnanje, ko je s sekiro v roki zapustil vozilo, z njo tekel k oškodovancu, sekiro takoj dvignil in z njo zamahnil proti oškodovancu, pri čemer je usklajeno deloval skupaj s soobsojencem, ki je oškodovanca udarjal s kolom, ni mogoče pritrditi zatrjevanju obrambe, da obsojenec ni privolil v povzročitev smrti oškodovancu. Tudi pri presoji naklepa ravnanj obsojenega H. ni mogoče ocenjevati izolirano kot to poskuša storiti obramba, temveč ga je potrebno obravnavati in ocenjevati skupaj z ravnanji soobsojenega G. H., s katerim sta v sostorilstvu oškodovancu vzela življenje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejanje obsojenega H. pravilno kvalificiralo kot kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, ki ga je izvršil s krivdno obliko eventualnega naklepa. Z navedbami, da je imel obsojenec namen oškodovanca le poškodovati in je sekiro uporabil le za vzbujanje strahu, pa obramba podaja svoje dokazne zaključke, ki so drugačni od zaključkov sodišča v pravnomočni sodbi, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20Sklepno vložnik zahteve še navaja, da obsojencu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist in sodišče tako ni upoštevalo olajševalnih okoliščin. Takšne nekonkretizirane navedbe pa ne omogočajo preizkusa njihove utemeljenosti, saj ni jasno niti, za katere dokaze naj bi šlo. Takšno zatrjevanje pa je deloma tudi nerazumljivo.

C.

21Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

22Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec na prestajanju zaporne kazni in tako ne prejema dohodkov, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

¹ Zapisnik o zasegu predmetov z dne 19. 2. 2012 in zapisnik o zaslišanju policista Toneta Oberstarja z dne 15. 3. 2012.
² Tako tudi odločbe Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up 11/00 z dne 11. 1. 2000, Up 3367/07 z dne 2. 7. 2009, Up-203/97 z dne 16. 3. 2000.
³ Sodbe I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008, I Ips 488/2007 z dne 21. 2. 2008, I Ips 154/2006 z dne 6. 7. 2006 in druge.
⁴ Tudi Drobnič Katja v delu Izvedenstvo z vidika forenzičnih genetskih (DNK) ugotavlja, da preiskave površine, s katerih je bila nevidna biološka sled odvzeta, ne vsebujejo več bioloških sledi v enaki sestavi kot v času zavarovanja. Preiskovanje takšne površine ne more razjasniti okoliščin v času zavarovanja. Hkrati so rezultati druge analize praviloma negativni ali drugačni od prvotne analize in ne pripomorejo k razjasnitvi dejstev.