VSRS Sklep VIII Ips 163/2018

I. Revizija zoper sklep se zavrne, reviziji zoper sodbo pa se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da med njo in toženo stranko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas tudi za obdobje od 1. 2. 2017 naprej; da jo je tožena stranka dolžna prijaviti v socialna zavarovanja in ji izplačati pripadajoče davke in prispevke ter ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico; da jo je dolžna pozvati na delo; da ji je dolžna za obdobje od februarja 2017 do januarja 2018 plačati neto zneske iz naslova plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in od obračunanih plač plačati obvezne prispevke. Ugotovilo je, da tožnica od 1. 2. 2017 dalje, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dela pri toženi stranki ni več opravljala, zato niso bili podani pogoji za ugotovitev, da je med tožnico in toženo stranko obstajalo delovno razmerje od 1. 2. 2017 dalje. S sklepom je zavrglo tožbo, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

3Zoper to odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu ugodilo s sklepom VIII DoR 88/2018 z dne 20. 6. 2018 in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo določbo 200. člena ZDR-1.

4Tožnica je zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri navaja, da se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ukvarjalo le z vprašanjem, ali med strankama obstoji delovno razmerje na podlagi 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.; ZDR-1), v nasprotju z 200. členom ZDR-1 pa ni presojalo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S takšnim postopanjem se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Tožnica je ves čas izpostavljala, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko že vsebovan v tožbenem zahtevku, ki se glasi na ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi od datuma, ko ji je delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo. Takšen zahtevek je postavila v 30-dnevnem roku. Z dodatno postavljenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zgolj specificirala tožbeni zahtevek, ki je bil postavljen že ob vložitvi tožbe; s tem ni postavila novega ali drugega zahtevka. Nobena zakonska norma ne predpisuje natančne oblike zahtevka pri ugotavljanju nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz 200. člena ZDR-1 ni mogoče zaključiti, da je edini možen zahtevek, ki ustreza zahtevku po sodnem varstvu, le takšen, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To sodno varstvo se lahko doseže tudi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi po dnevu, ko se je delavcu iztekel odpovedni rok po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Bistvenega pomena v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dajatveni in ne ugotovitveni zahtevek, saj je smisel in namen take tožbe reintegracija delavca ali reparacija. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve povsem predrugačilo namen tožničinih pritožbenih navedb v zvezi z uporabo 181. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Ker ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapade tudi dajatveni zahtevek (vrnitev na delo), ugotovitveni zahtevek po pravilih ZPP niti ni nujen. Bistveno je, da delavec v 30 dneh uveljavlja sodno varstvo v zvezi z reintegracijskim zahtevkom. Če ugotovitveni zahtevek ni postavljen, se nezakonitost odpovedi ugotavlja kot predhodno vprašanje. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je poudarilo, da sodna praksa glede procesnih zahtev, ki iz zakona ne izhajajo, ne sme biti preveč formalistična in nesorazmerna z zastavljenim ciljem, ki naj zagotovi pravno varnost in učinkovito delovanje pravosodja. Zato je nerazumno vztrajanje pri sodni praksi, da je treba nujno uveljavljati tudi ugotovitveni zahtevek glede nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odstop od te prakse predstavlja tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 270/2015 z dne 19. 4. 2016. Ker je tožnica v prekluzivnem roku zahtevala sodno varstvo z jasnimi navedbami in zahtevkom, ki odpravlja posledice nezakonite odpovedi, in ker je postavila reintegracijski in reparacijski zahtevek, bi moralo sodišče o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločati vsaj v okviru predhodnega vprašanja. Dejansko stanje glede navedenega je ostalo nepopolno ugotovljeno, čeprav je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsebinsko zajet že prvotnem tožbenem zahtevku.

5Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija je delno utemeljena.

7Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/90 in nadalj; ZPP).

Dotedanji potek postopka

8Tožnica je v tožbi, ki jo je vložila v roku 30 dni od dneva, ko ji je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, navajala, da ji odpovedni rok po odpovedi pogodbe o zaposlitvi poteče 1. 2. 2017. Zatrjevala je, da je odpovedni razlog neutemeljen, saj je imela tožena stranka zanjo (je invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami) na razpolago delovno mesto v recepciji. V tožbenem zahtevku je zahtevala, da se ugotovi, da med njo in toženo stranko obstoji delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer tudi za obdobje od 1. 2. 2017 naprej, da jo mora tožena stranka prijaviti v socialna zavarovanja in plačati davke in prispevke, ji od 1. 2. 2017 dalje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo pozvati na delo v 8 dneh od pravnomočnosti in ji povrniti njene pravdne stroške.

9Tožnica je šele z vlogo, ki jo je predložila sodišču prve stopnje na prvem naroku dne 9. 1. 2018, torej več kot leto dni po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, postavila še zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te odpovedi. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom Pd 272/2017 z dne 9. 1. 2018¹ zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot prepozno. V preostalem je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da za obdobje od 1. 2. 2017 dalje med tožnico in toženo stranko niso obstajali elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče je to odločitev s svojo odločbo Pdp 151/2018 z dne 14. 3. 2018 potrdilo. Sodišči druge in prve stopnje sta sklep o zavrženju dela tožbe z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi utemeljili s tem, da je tožnica ta zahtevek postavila po preteku materialnega prekluzivnega roka, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1.

Razlogi za odločitev

10ZDR-1 v 77. členu določa načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in med njimi našteva tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi z redno ali izredno odpovedjo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko pod pogoji, določenimi v ZDR-1, poda vsaka od pogodbenih strank. Pravica, da se pogodbena stranka odloči za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z odpovedjo, je oblikovalna pravica, naslovljena na drugo stranko, saj ima njena uresničitev za posledico prenehanje pogodbenega razmerja. Gre za ti. opcijsko oblikovalno pravico, ki jo stranka uveljavi sama, brez posredovanja sodišča.

11ZDR-1 v 200. členu določa uveljavljanje pravic (in odpravo kršitev) pri delodajalcu in uveljavljanje sodnega varstva. V tretjem odstavku tega člena med drugim določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahteva pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni (od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitve pravice).

12Z navedeno opredelitvijo ZDR-1 (ki je sicer materialni predpis) ne predpisuje oziroma ne določa zahtevka, ki ga mora postaviti tožnik (delavec) v tožbi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za oblikovanje tega pa je tudi sicer treba upoštevati pravila procesnega (civilnega) prava. Iz citirane določbe jasno izhaja le, da mora delavec sodno varstvo zahtevati v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred prisojnim delovnim sodiščem, ne pa kakšen mora biti njegov tožbeni zahtevek.

13Formulacija zakona, po katerem delavec lahko „zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi“ predstavlja splošno določbo o možnem uveljavljanju sodnega varstva (v določenem roku).² Sklepanje o tem, da je s tem določena tudi vsebina zahtevka, je napačno. Kot navedeno mora biti zahtevek (tudi sicer) postavljen v skladu s pravili procesnega prava, ki ne omogočajo tolmačenja, da je tožbeni zahtevek za „ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ustrezen zahtevek. Prvi odstavek 181. člena ZPP, ki se glede na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj; ZDSS-1) uporablja tudi v delovnih sporih, saj ZDSS-1 o tem nima posebnih določb, namreč določa, kdaj je dopustna tožba z ugotovitvenim zahtevkom. Gre za ugotovitev obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. Drugi odstavek 181. člena ZPP določa le pogoje, pod katerimi je ugotovitvena tožba sploh dopustna.

14Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zahtevek za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, temveč le za ugotovitev enostranskega dejanja delodajalca – odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar ni v skladu s 181. členom ZPP.³ Takšna formulacija povzame le pravno konkluzijo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki spada v obrazložitev razlogov sodbe, ne pa bistvenega – odločitve o (nadaljnjem) obstoju razmerja med strankama ali dajatvenem zahtevku na podlagi zatrjevane nezakonitosti. Z ugotovitveno tožbo namreč ni mogoče zahtevati ugotovitve predpostavk pravnega razmerja in vprašanj, ki so vezana na to, temveč odločitev o pravni posledici – obstoju pravice ali pravnega razmerja.⁴ Zato še posebna odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne spada v izrek sodbe. Dosedanja praksa jo je sicer dopuščala, vendar brez potrebe, dejansko pa tudi nepravilno.

15Da gre za splošno določbo o možnosti sodnega varstva, ne da bi ta opredelila tudi (pravilen) tožbeni zahtevek, kaže tudi dejstvo, da so tožbeni zahtevki v primerih prenehanja pogodb o zaposlitvi iz 77. člena ZDR-1 različni. Tako se že v dosedanji sodni praksi npr. tožbeni zahtevek v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni nujno glasil na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (čeprav se je tudi tak zahtevek dopuščal), temveč se je dopuščalo tudi le zahtevke (v smislu 56. člena ZDR-1), da se šteje (ugotovi), da je delavec pri delodajalcu v delovnem razmerju za nedoločen čas (in seveda zahtevke za reintegracijo in reparacijo). Tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom (kot naslednjem od primerov prenehanja pogodbe o zaposlitvi) se tožbeni zahtevki ne glasijo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi (kar bi bilo celo napačno), temveč na razveljavitev sporazuma (zaradi napak volje)⁵ ali na ugotovitev ničnosti sporazuma. Tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z ZJU, kjer ima delovno razmerje v nasprotju z ZDR-1, ki je le pravno in dejansko razmerje med dvema strankama (delavcem in delodajalcem), tudi vsaj nekatera obeležja javno pravnega razmerja in se o odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloča z odločbo (s pisnim sklepom, z možnostjo pritožbe, ki zadrži prenehanje delovnega razmerja in drugostopenjskim sklepom komisije za pritožbe, ki postane dokončen), je treba odpraviti izpodbijane odločbe, torej zahtevek in izrek sodbe ne more biti na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Seveda tudi o prenehanju pogodbe s sodbo sodišča ne gre za odločanje o zahtevku za nezakonito prenehanje, temveč za razvezo razmerja, o kateri odloči sodišče, torej gre pri tej odločitvi za oblikovalno sodbo.⁶

16Tudi sicer je jasno, da ZDR-1 razen roka za sodno varstvo⁷ ne določa ostalih zahtev in možnih zahtevkov, ki naj jih delavec postavi v tožbi. Ti bodo odvisni od vsebine razmerja, obsega sodnega varstva, ki ga delavec (tožnik) sploh uveljavlja, temu pa bodo prilagojeni tudi zahtevki, ki jih je treba oblikovati v skladu s pravili procesnega prava.⁸

17Če delavec uveljavlja ugotovitev obstoja (nadaljevanja) delovnega razmerja, ker meni, da mu je delodajalec pogodbo o zaposlitvi nezakonito odpovedal, je presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej stvar pravnega zaključka sodišča, ki ni vsebovan v izreku sodbe.

18Glede na obrazloženo je tožnica že s pravočasnim zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, obenem pa celo dajatvenim zahtevkom za reintegracijo in reparacijo (revizijsko sodišče se glede na obseg revizije ne opredeljuje do razmerja med (vmesnim) ugotovitvenim zahtevkom in dajatvenim zahtevkom) zadostila procesni zahtevi za odločanje o njenem tožbenem zahtevku, ki ga je postavila v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To pomeni da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno tolmačili določbo 200. člena ZDR-1, ker njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja (po odpovedi pogodbe o zaposlitvi), na reintegracijo in reparacijo, nista vsebinsko obravnavali tudi v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po napotkih sodišča druge stopnje namreč vsebinsko presojalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka le glede domneve obstoja delovnega razmerja po 4. in 18. členu ZDR-1 (in s tem v zvezi elementov delovnega razmerja), za kar pa ni bilo prav nobene podlage.⁹

19Ker ugotovitev nezakonitosti enostranske izjave volje ene od pogodbenih strank (ki sicer posledično pripelje do prenehanja pravnega razmerja) glede na prvi odstavek 181. člena ZPP ne more biti predmet ugotovitvenega zahtevka, je odločitev o zavrženju dela tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje in sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Kljub temu to ne pomeni, da sodišče ni dolžno odločati tudi o pravilno postavljenem zahtevku za ugotovitev delovnega razmerja zaradi zatrjevane nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.¹⁰

20Ker je revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje iz navedenih razlogov utemeljena, ji je Vrhovno sodišče ugodilo, na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti, ali je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in v nadaljevanju odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče je revizijo zoper sklep zavrnilo, saj je bila tožba glede zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno zavržena, kot navedeno pa z napačnimi razlogi (četrti odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 378. členom ZPP).

21Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

22Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Za takšno odločitev so glasovali sodniki mag: Marijan Debelak, Borut Vukovič in mag. Irena Žagar, proti pa sodnika Marjana Lubinič in Samo Puppis, ki je napovedal ločeno mnenje.

¹ V drugem odločanju, saj je najprej tožbo zavrglo s sklepom Pd 385/2016 z dne 17. 2. 2017, ki ga je sodišče druge stopnje razveljavilo s sklepom Pdp 31172017 z dne 17. 8. 2017 – z napotkom, da sodišče prve stopnje o zahtevku odloči še na podlagi 4. in 18. člena ZDR-1.
² To še toliko bolj velja glede opredelitve, ki jo ZDR-1 uporablja v tretjem odstavku 91. členu (ko govori o „primeru nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi“) in tretjem odstavku 113. člena ZDR-1 (ko govori o tem, da predstavnik delavcev v sodnem postopku „uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi“), saj ta formulacija ne določi tudi zahtevka, ki ga mora delavec postaviti in ki mora biti v skladu s pravili procesnega prava.
³ Glej tudi A. Galič in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list in GV Založb , 2006, str. 146
⁴ Enako kot v prejšnji opombi.
⁵ Taka tožba (sodba) je oblikovalna in ne ugotovitvena.
⁶ V delu teorije in prakse je bilo zaslediti tudi stališče, da ima zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi oblikovalne učinke. Takšno stališče v prvi vrsti zanemari vprašanje, ali je to sploh pravilen zahtevek, sicer pa tudi s stališčem o (delno) oblikovalnih učinkih takšnega izreka spreglede to, da sodišče s tem ne oblikuje na novo nekega razmerja, niti ne posega v pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na način, da bi jo tudi razveljavilo ali odpravilo. Tako je sodišče odločalo pred uveljavitvijo ZDR (ker se je o prenehanju delovnega razmerja odločilo s sklepi delodajalca), sedaj pa odloča v primerih odpovedi podob o zaposlitvi javnim uslužbencem, za katere velja drugi del ZJU. Takšno stališče tudi ne loči in ne upošteva razlikovanja med ugotovitvenimi in oblikovalnimi tožbami in sodbami. Več npr. glej dr. Tina Georgievski: Oblikovalna tožba in oblikovalna sodba, Doktorska disertacija, PF Ljubljana, 2014.
⁷ To seveda pomeni, da bodo delavci morali tožbo z ustreznimi zahtevki vložiti v tem roku.
⁸ Revizijsko sodišče ob tem ne more reševati in v naprej zavzemati stališč do vseh mogočih hipotetičnih drugačnih primerov in situacij, saj je omejeno le na obseg revizije, ki ga začrtujeta vsebina odločitve sodišč nižjih stopenj v konkretni zadevi in dopuščeno revizijsko vprašanje.
⁹ V obrazložitvi sklepa o zavrženju dela tožbe se sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 125/2007 z dne 23. 9. 2008, saj je odločitev v tej zadevi temeljila na drugačnem dejanskem stanju. V citirani zadevi je tožnik v tožbi (ki je bila vložena v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja) v okviru primarnega tožbenega zahtevka zahteval spremembo (nove) pogodbe o zaposlitvi tako, da se mu prizna ustrezna zahtevnostna skupina in ustrezni plačilni razred in da mu tožena stranka povrne izgubo na dohodku, podredno pa je zahteval izplačilo delne odpravnine zaradi neustrezne premestitve. Zahtevek za razveljavitev (?) odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja pa je postavil po poteku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja.
¹⁰ Nedoslednosti dosedanje sodne prakse, ki je šla v smer, da je moral delavec celo izrecno postaviti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi sicer in zlasti v konkretni zadevi predstavlja neutemeljeno odklonitev pravnega varstva delavki.

*******************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA SAMA PUPPISA, KI SE MU PRIDRUŽUJE VRHOVNA SODNICA MARJANA LUBINIČ

Povezava na pdf dokument