VSL Sodba II Kp 49471/2015

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se

A.)

1. zoper obtoženega A. A.

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

zavrne obtožba,

da je surovo ravnal z živaljo,

s tem, da je v juliju 2011 v ... psički X., pasme kavkaški ovčar, št. mikročipa ..., last B. B., prerezal kožo v predelu vratu,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1.

2. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški zavrnilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, proračun.

B.)

Obtoženemu A. A. se v že izrečeni pogojni obsodbi ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni eno leto zapora za kaznivo dejanje poskusa posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1; sedem mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. členu KZ-1; ter štiri mesece zapora za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1

po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi

enotna kazen

1 (eno) leto in 9 (devet) mesecev zapora,

ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

1Okrožno sodišče v Kranju je obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo in mu za navedena kazniva dejanja določilo (po vrsti) naslednje kazni: eno leto zapora; sedem mesecev zapora; štiri mesece zapora in dva meseca zapora. Sodišče je obtožencu nato določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta. Odločilo je tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke B. B. in o stroških kazenskega postopka.

2Zoper sodbo se je glede kaznivega dejanja mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1 pritožil obtoženčev zagovornik, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zoper odločbo o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da za kaznivo dejanje mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1 izda zavrnilno sodbo ter obtožencu zniža v okviru izrečene pogojne obsodbe določeno enotno kazen.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče po presoji razlogov izpodbijanega dela sodbe, vsebine spisa in navedb pritožbe ugotavlja, da je pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očital kršitev kazenskega zakona na način iz 3. točke 372. člena ZKP. Kazenski pregon za kaznivo dejanje mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1 je namreč zastaral še pred izrekom izpodbijane sodbe.

5Obravnavano kaznivo dejanje naj bi bilo glede na konkretni opis dejanja izvršeno „v juliju 2011“, kazenski pregon zanj pa je zastaral po šestih letih od njegove storitve, torej julija 2017, saj je bila izpodbijana sodba izrečena v letu 2019 (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Specifična procesna situacija je v tem, da je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega še treh drugih kaznivih dejanj, ki so bila vsa izvršena v letu 2015, torej v obdobju, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje mučenja živali. Zastavlja se vprašanje, ali je z izrekom obsodilne sodbe v letu 2019 za kazniva dejanja poskusa posilstva, nasilja v družini in lahke telesne poškodbe, zoper katero pritožba ni bila vložena, prišlo do pretrganja zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje mučenja živali; vsa štiri kazniva dejanja so bila namreč predmet enega kazenskega postopka na podlagi enotne obtožnice. Po četrtem odstavku 91. člena KZ-1 pa se zastaranje kazenskega pregona pretrga, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje.

6Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, ki ga je ob izreku izpodbijane sodbe (še) zastopala sodna praksa. Obtoženec je bil obsojen za štiri kazniva dejanja v steku, pri čemer so bila tri od njih (tč. I/1 in 2 izreka) storjena med tekom roka za zastaranje kazenskega pregona četrtega, tj. mučenja živali (tč. I/3 izreka). Ker so bila vsa tri kazniva dejanja iz tč. I/1 do 2 izreka izpodbijane sodbe storjena kasneje kot kaznivo dejanje mučenja živali iz tč. I/3 izreka izpodbijane sodbe, po oceni prvostopenjskega sodišča pa so tudi hujša od slednjega, je na podlagi določbe četrtega odstavka 91. člena KZ-1 ugotovilo, da so omenjena tri kazniva dejanja pretrgala zastaranje pregona za kaznivo dejanje mučenja živali. Dejstvo, da je bil obstoj hujših kaznivih dejanj, ki jih je obtoženec storil v času, ko je tekel zastaralni rok za kaznivo dejanje mučenja živali, ugotovljen v isti sodbi sodišča prve stopnje – in ne v ločenem in pravnomočno končanem kazenskem postopku – po takrat uveljavljeni sodni praksi ni pomenilo ovire za ugotovitev pretrganja zastaranja po četrtem odstavku 91. člena KZ-1. Nasprotnega stališča ne bi bilo mogoče utemeljiti niti na podlagi razlogov judikatov, ki jih je v pritožbi citiral zagovornik. Sodba Vrhovnega sodišča RS (VS RS) I Ips 60613/2012 z dne 5. 11. 2015 je zastopala ravno takšno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, medtem ko VS RS v sodbi I Ips 19395/2012 z dne 22. 11. 2012 pretrganja zastaranja kazenskega pregona ni presojalo. Drži, da je mogoče v razlogih sodbe Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 38611/2014 z dne 8. 3. 2018 zaznati drugačno stališče, saj se je presoja pretrganja zastaranja pregona nekaterih kaznivih dejanj nanašala na vprašanje pravnomočne sodbe za enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, ki bi bilo storjeno tekom zastaralnega roka. Toda predstavljena sodba se z vprašanjem, ki je predmet presoje te odločbe, ni izrecno ukvarjala, medtem ko je VS RS večkrat potrdilo pravilnost tovrstne razlage določbe o pretrganju zastaranja kazenskega pregon, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo tudi obravnavanem primeru (že zgoraj omenjena I Ips 60613/2012 z dne 5. 11. 2012; I Ips 241/2002 z dne 13. 5. 2004; I Ips 206/2002 z dne 1. 4. 2004).

7S sodbo I Ips 19570/2016 z dne 23. 5. 2019 pa je VS RS sprejelo drugačno razlago prej veljavnega četrtega odstavka 112. člena Kazenskega zakonika (KZ) o pretrganju zastaranja kazenskega pregona, pri čemer gre za določbo, ki je z uveljavitvijo KZ-1 v četrtem odstavku 91. člena ohranila enako dikcijo. VS RS je presodilo, da mora biti dejstvo, da je obtoženec v času, ko je tekel zastaralni rok, storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje, ugotovljeno s pravnomočno sodbo pred potekom zastaralnega roka. Sodba o enako hudem ali hujšem kaznivem dejanju, ki je sicer bilo storjeno v času, ko je tekel zastaralni rok, mora postati pravnomočna še pred potekom zastaralnega roka, da bi lahko imela za posledico pretrganje zastaranja po četrtem odstavku 112. člena KZ oz. po četrtem odstavku 91. člena KZ-1. V zadevi, ki jo je obravnavalo VS RS, je sicer šlo za procesno situacijo, v kateri je bil obstoj kasnejšega enako hudega oz. hujšega kaznivega dejanja, ki bi bilo podlaga za pretrganje zastaranja pregona, ugotovljen v ločenem kazenskem postopku. V tej odločbi obravnavano vprašanje pretrganja zastaranja pa se postavlja v situaciji, ko gre za enoten kazenski postopek zaradi več kaznivih dejanj v steku. Vendar zaradi razlogov, na podlagi katerih je VS RS sprejelo predstavljeno razlago četrtega odstavka 112. člena KZ, obeh procesnih položajev ni (več) mogoče različno razlagati. VS RS je namreč izpostavilo jezikovno razlago te določbe v povezavi z ustavnim načelom o domnevi nedolžnosti, po kateri vsak velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

8Dejstvo, da je obtoženi A. A. hujša kazniva dejanja poskusa posilstva, nasilja v družini in lahke telesne poškodbe storil v času, ko je tekel rok za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje mučenja živali, ne zadostuje za pretrganje zastaranja, ker obsodilna sodba zanje ni postala pravnomočna do izteka zastaralnega roka za kaznivo dejanje mučenja živali. Obtožencu je bila obsodilna sodba za troje prej naštetih kaznivih dejanj izrečena v letu 2019, tj. potem ko je zastaralni rok za kaznivo dejanje mučenja živali že potekel (tj. julija 2017). V celoti bo sodba postala pravnomočna šele, ko bo sodišče prve stopnje prejelo to odločbo, za nazaj pa na pregon kaznivega dejanja mučenja živali ne bo imela učinka pretrganja zastaranja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je po pooblastilu iz prvega odstavka 394. člena ZKP obtožbo za kaznivo dejanje mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1 zavrnilo (4. točka 357. člena ZKP).

9Pritožba je posledično utemeljena tudi v delu zoper odločbo o kazenski sankciji. Ker kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo (prvi odstavek 383. člena ZKP), je obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi ob nespremenjenih določenih kaznih eno leto zapora za kaznivo dejanje poskusa posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, sedem mesecev zapora za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. členu KZ-1 ter štiri mesece zapora za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 določilo novo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1). Ta ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče izhajalo iz pooblastil za presojo izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, razlogov izpodbijane sodbe ter iz meja presoje, ki jih je s svojimi pritožbenimi navedbami začrtal pritožnik. Slednji je predlagal, da višje sodišče obtožencu „izreče milejšo enotno kazen v okviru pogojne obsodbe“, odmerjenega trajanja preizkusne dobe pa ni izpodbijal. Pritožbeno sodišče je zato glede na v tč. 16 sodbe ugotovljene in ocenjene okoliščine na strani obtoženca in kaznivih dejanj presodilo, da je v že izrečeni pogojni obsodbi ob uporabi določb o izrekanju kazni v steku primerna določena enotna kazen takšna, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ocenam teže kaznivih dejanj, krivde obtoženca ter ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin pritožnik ni oporekal.

10Odločba o stroških zavrnilnega dela kazenskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.