VSL Sodba VII Kp 36037/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni tako da:

1. zoper obdolženo A. A. se iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrne obtožba,

da je v poslovnih listinah, ki jih mora voditi po zakonu in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, s podpisom potrdila lažno vsebino in jih uporabila kot resnične, s tem da je kot ravnateljica vrtca X., v katerem je bila vodja in poslovodni organ tega vrtca na podlagi 1. odstavka 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS št. 12/96 in naslednji), 14. člena Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda vrtca X. (Ur. L. RS 9/1997) ter 22. člena Sklepa o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda vrtca X. (Ur. L . RS št. 39/2008),

in je bila kot taka odgovora za zakonitost in namembnost razpolaganje z javnimi sredstvi na podlagi 99.a člena, v zvezi s 100. členom in 6. točko 3. člena Zakona o javnih financah (Ur. L. RS št. 79/1999 in naslednji),

v času od meseca januarja 2007 do septembra 2009 v Ljubljani, s podpisom računov študentskih servisov, odobrila izplačilo za študentsko delo, in sicer je podpisala naslednje račune:

- št. ... z dne 21.02.2007 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani B. B. in C. C.;

- št. ... z dne 16.03.2007 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani B. B. in C. C.;

- št. ... z dne 13.04.2007 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani B. B. in C. C.;

- št. ... z dne 21.05.2007 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani B. B. in C. C.;

- št. ... z dne 15.06.2007 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani B. B. in C. C.;

- št. ... z dne 28.07.2009 za delo opravljeno s strani D. D.;

- št. ... z dne 27.08.2009 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani B. B. in C. C.;

- št. ... z dne 23.01.2008 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani C. C.;

- št. ... z dne 03.04.2009 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani E. E.;

- št. ... z dne 23.04.2009 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani C. C.;

- št. ... z dne 23.04.2009 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani B. B.;

- št. ... z dne 24.04.2009 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani F. F.;

- št. ... z dne 28.05.2009 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani E. E.;

- št. ... z dne 24.06.2009 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani E. E.;

- št. ... z dne 24.06.2009 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani F. F.;

na vseh teh računih, ki so bili posredovani v računovodstvo zaradi izplačila, pa je bilo lažno navedeno, da so delo opravile zgoraj navedene osebe, saj C. C., D. D. in E. E. niso nikoli opravljale dela v zgoraj navedenem vrtcu, B. B. in F. F. pa v času, na katerega se nanašajo zgoraj navedeni računi, dela v vrtcu prav tako nista opravljala,

pri tem pa se računi štejejo za poslovne listine, ki se morajo voditi po določbi 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 117/2006) ter skladno z osmim poglavjem I. dela Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006), z Zakonom o računovodstvu (Ur. l. RS, št. 23/1999) in s Slovenskim računovodskim standardom št. 2 (Ur. l. RS, št. 118/05, 10/06, 58/06, 112/06, 3/07, 12/08, 119/08, 1/10),

s čimer naj bi storila 15 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1.

Na podlagi prvega odstavka člena 96. ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njene zagovornice proračun.

Na podlagi 3. odstavka člena 105 ZKP se oškodovanec napoti na pravdo.

2. Obdolžena A. A.

je kriva,

da je v poslovnih listinah, ki jih mora voditi po zakonu in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami, s podpisom potrdila lažno vsebino in jih uporabila kot resnične, s tem da je kot ravnateljica vrtca X., v katerem je bila vodja in poslovodni organ tega vrtca na podlagi 1. odstavka 49. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS št. 12/96 in naslednji), 14. člena Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda vrtca X. (Ur. l. RS 9/1997) ter 22. člena Sklepa o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda vrtca X. (Ur. l . RS št. 39/2008),

in je bila kot taka odgovora za zakonitost in namembnost razpolaganje z javnimi sredstvi na podlagi 99.a člena, v zvezi s 100. členom in 6. točko 3. člena Zakona o javnih financah (Ur. L. RS št. 79/1999 in naslednji),

v času od 23.10. 2009 do 5.5.2010 v Ljubljani, s podpisom računov študentskih servisov, odobrila izplačilo za študentsko delo, in sicer je podpisala naslednje račune:

- št. ... z dne 23.10.2009 za delo pomoč v skupini opravljeno s strani F. F.;

- št. ... z dne 13.11.2009 za delo pomoč v skupini opravljeno s strani F. F.;

- št. ... z dne 08.12.2009 za delo pomoč v skupini opravljeno s strani F. F.;

- št. ... z dne 09.02.2010 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani E. E.;

- št. ... z dne 03.03.2010 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani E. E.;

- št. ... z dne 05.05.2010 za delo pomočnika vzgojitelja opravljeno s strani E. E.;

na vseh teh računih, ki so bili posredovani v računovodstvo zaradi izplačila, pa je bilo lažno navedeno, da sta delo opravili zgoraj navedeni osebi, saj E. E. ni nikoli opravljal dela v navedenem vrtcu, F. F. pa ne v času, na katerega se nanašajo zgoraj navedeni računi,

pri tem pa se računi štejejo za poslovne listine, ki se morajo voditi po določbi 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 117/2006) ter skladno z osmim poglavjem I. dela Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006), z Zakonom o računovodstvu (Ur. l. RS, št. 23/1999) in s Slovenskim računovodskim standardom št. 2 (Ur. l. RS, št. 118/05, 10/06, 58/06, 112/06, 3/07, 12/08, 119/08, 1/10).

S tem je obdolžena storila 6 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1.

Po 57. in 58. členu KZ-1 se ji izreče

pogojna obsodba

v kateri se ji na podlagi 2. odstavka v zvezi s prvim odstavkom člena 235. člena KZ-1 za vsako izmed obravnavanih kaznivih dejanj določi kazen

po 1 (en) mesec zapora,

nakar se ji po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi

enotna kazen

3 (tri) mesece zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storila novega kaznivega dejanja.

Po drugem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanec s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II K 36037/2014 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ji je v plačilo tudi naložilo stroške kazenskega postopka in sodno takso. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtožba zavrne ali pa da se obdolženo oprosti obtožbe.

3Pritožba je deloma utemeljena v obsegu kot je razvidno iz izreka te sodbe.

4Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenimi očitki, da izvršitvena dejanja obdolženke ne pomenijo storitve enega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, temveč gre za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje. Enovito dejanje namreč pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin, ki niso na njegovi strani, ne more doseči z enkratnim ravnanjem. V obravnavani zadevi gre za ponavljajoča se ravnanja, ki že sama po sebi pomenijo storitev kaznivega dejanja, obdolženka pa pri tem ni zasledovala cilja, ki ga drugače z enkratnim dejanjem ne bi mogla doseči, temveč je bilo vsako posebej storjeno zaradi izkazane prilike. Med izvršenimi ravnanji sicer obstaja več povezovalnih okoliščin, vendar pa ne moremo reči, da iz njih izhaja takšna homogenost ravnanj, da bi jih lahko življenjsko vrednotili kot eno kaznivo dejanje. Ne gre namreč za primer, ko bi delitev posameznih ravnanj obdolženke na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb, posamezna dejanja pa tudi niso zaporedna oziroma časovno ozko povezana (med dejanjema v 7. in 8. alineji je več kot štirimesečni razmak, med dejanjema v 8. in 9. alineji pa celo 14 mesecev). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da izvršena ravnanja tudi ne moremo opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Čeprav gre za istovrstna kazniva dejanja, ki so bila storjena z enakim namenom in na enak način, pri čemer je podana tudi identiteta oškodovanca, pa ponovno ni podana časovna kontinuiteta, saj dejanja niso storjena zaporedno. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da od uveljavitve KZ-1 (torej od 1. 11. 2008) konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja za tovrstna kazniva dejanja ni več dopustna (lahko se nanaša samo na premoženjske delikte). Pritožbeno sodišče je zato poseglo v pravno opredelitev in vsa očitana ravnanja opredelilo kot posamična kazniva dejanja.

5Upoštevajoč ugotovitev pritožbenega sodišča, da ne gre za enovito kaznivo dejanje, temveč za posamezna dejanja, ki sama zase pomenijo kaznivo dejanje, pritožba pravilno opozarja na zastaranje posameznih očitanih dejanj. Za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1, je predpisana kazen zapora do dveh let. Po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Glede na navedeno in upoštevajoč desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, so zastarana vsa očitana dejanja, ki se nanašajo na račune izdane pred računom št. ... z dne 23. 10. 2009. Enako velja tudi za dejanja storjena v času veljavnosti KZ (pred 1.11.2008), upoštevajoč petletni zastaralni rok iz 4. točke prvega odstavka 111. člena KZ v povezavi z absolutnim zastaralnim rokom, po katerem je kazenski pregon zastaral v vsakem primeru, če preteče dvakratnik časa zastaralnega roka (šesti odstavek 112. člena KZ). Ker je torej kazenski pregon zoper obdolženko za navedena kazniva dejanja že zastaral, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženko za očitana kazniva dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki se nanašajo na račune izdane do dne 23. 10. 2009, iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo.

6Pritožbeno sodišče pa zavrača pritožbeno vztrajanje zagovornice obdolženke, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Drži sicer, da so račun izdale in podpisale pooblaščene osebe študentski servisov, vendar pa je obdolženka s svojim podpisom na nalogu za izvajanje potrdila njihovo lažno vsebino in jih uporabila kot resnične s tem, ko je na njihovi podlagi odobrila izplačilo za študentsko delo.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da so listine, katerih vsebino je s svojim podpisom potrdila obdolženka, lažne ter, da je slednja za to tudi vedela. Do navedenega zaključka je prvostopenjsko sodišče prišlo na podlagi zagovora obdolženke, izpovedb prič in listinske dokumentacije.

8Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim navedbam, da so se s študentskim delom ukvarjali samo pomočnica ravnatelja, poslovna sekretarka in organizacijski vodja ter da obdolženka ni bila seznanjena, da se je izpad kadra nadomeščal z ljudmi, ki so delali na sposojene napotnice. Drži, da so vsi zaslišani študentje, ki so posojali svoje napotnice, izpovedali, da so imeli kontakt samo z G. G., vendar pa je sodišče sledilo izpovedi slednje, da je pri tem upoštevala in delala po navodilih obdolženke. Nadalje tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj ne bi bilo jasno kakšna navodila je ta izpolnjevala, saj iz celotne obrazložitve jasno izhaja, da se navedeno nanaša na delo s študentskimi napotnicami. Pritožba izpostavlja tudi dvom o verodostojnosti njene izpovedbe, vendar pa je le-ta potrjena tudi z vsebino elektronskega sporočila G. G. obdolženki dne 14.9.2010 in z izpovedbami ostalih prič ter listinskimi dokazi. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da mora sodišče sicer res pretehtati vsak dokaz posebej, vendar je to zgolj prvi korak pri presoji dokazov in jih mora sodišče presoditi tudi v zvezi z drugimi dokazi in šele na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne.

9Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so priče G. G., H. H., I. I. in J. J. prepričljivo izpovedale in ne zgolj neprepričljivo ugibale, kot navaja pritožba, da menijo, da je bila ravnateljica gotovo seznanjena, da se je izpad kadra nadomeščal z ljudmi, ki so delali na sposojene napotnice. Pri tem je bilo izpostavljeno, da so vsi v vrtcu vedeli za takšen način nadomeščanja, da je ravnateljica lahko videla kdo kaj dela ter da je bilo navedeno tudi večkrat predmet sestankov. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče je obdolženka sama pritrdila, da je vedela za težave z zagotavljanjem kadra ter da je težko dobiti za delo študente, pritožba pa stanje kot je bilo zaradi odsotnih delavcev celo označuje kot izredno stanje in tako ni moč slediti navedbam obdolženke, da ni vedela na kakšen način se je nadomeščanje uredilo.

10Nadalje ni moč pritrditi pritožbenim očitkom, da povzetki izpovedb K. K. in L. L. le opisujejo kasnejšo kronologijo dogodkov. Iz izpovedbe K. K., kot jo povzema prvostopno sodišče v tč. 7 izpodbijane sodbe, izhaja, da je svoje navedbe o začetku ugotavljanja nepravilnosti lahko časovno umestil glede na čas obravnave letnega poročila (februar 2010), jasno pa je tudi izpovedal, kakšen je bil odziv obdolženke na postavljena vprašanja Sveta zavoda, ko je obdolženko ob pojavljenem sumu glede pravilnosti poslovanja s študentskimi napotnicami zaprosil za pojasnila, kar pa je povzročilo nelagodje oziroma konflikt med njo in člani zavoda, sporočilo obdolženke pa je bilo, da se Svet, ki je nadzorni organ, s tem vtika v zadeve vrtca. Navedel je tudi druge podrobnosti (npr. da odsotnosti zaposlenih, ki naj bi zahtevale nadomeščanje s študentskim delom niso bile v takšnem obsegu, kot se je prikazovalo v predloženi dokumentaciji, da je bil velik delež študentskih napotnic izdan študentom s sorodstvenimi povezavami z vodstvenim kadrom, tudi ravnateljico, da je za D. D. obdolžena sama povedala, da dejansko v vrtcu ni delal), ter da so odgovori v obdolženke v povezavi s tem bili nepopolni ali jih pa sploh ni bilo. Priči M. M., predstavnici občine Y., je obdolženka sicer obrazložila nasprotno, torej, da ni seznanjena z nepravilnostmi, vendar pa tudi takšna izpovedba ne izpodbije zaključka sodišča. Obrazložitev obdolženke priči je povsem razumljiva upoštevajoč dejstvo, da je občina Y. v obravnavani zadevi oškodovanka.

11Prvostopno sodišče je svojo ugotovitev, da F. F. v času, ko mu je bilo plačano študentsko delo ni opravljal dela v vrtcu, E. E. pa sploh nikdar, oprlo na njuni izpovedi (tč. 10 izpodbijane sodbe), pri čemer iz izpovedi E. E. izhaja tudi, da niti ni šlo za nadomeščanje, pač pa naj bi šlo za pokrivanje dela nekih čistilk v vrtcu, kar se sklada z izpovedjo priče H. H. (tč. 12), pa tudi K. K., ki je izpovedal ne samo, da se je po študentskih napotnicah izplačevalo nekomu, ki dejansko v vrtcu nikoli ni delal, tudi evidentiranja odsotnosti vzgojiteljic in njihovih pomočnikov niso bila resnična, kar kaže na to, da se je na tak način nadomeščalo tudi drugo manjkajoče osebje, katerega odsotnost bi moral vrtec pokriti iz lastnih sredstev. Navedeno sta potrdili tudi priči N. N. (tč. 12) in O. O. (tč. 13).

12Glede védenja obdolženke, da gre za lažne listine je prvostopno sodišče svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na več dokazov. Ključna je izpoved priče G. G. (zaslišanje 7.11.2014 in 18.1.2018), ki je podrobno opisala ne samo da je delala po navodilih, celo ukazih, obdolženke (l.št.120 in 419), pač pa tudi, da se je o posameznih primerih še posebej pogovorila z obdolženko (l.št. 129), oziroma je ta spraševala za dodatne informacije glede posameznih računov (l.št. 419 in 420), možnost, da obdolženka ne bi vedela, da gre za lažne listine, pa zavrnila kot absurdno (l.št. 129). Glede na takšne izpovedbe se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom prvostopnega sodišča, da je obdolženka, čeprav se operativno ni ukvarjala z izpolnjevanjem dokumentacije glede študentskega dela in ni imela stikov s študenti, ki naj bi opravljali delo (pri čemer pa ne gre spregledati sorodstvenih povezav z njo), vedela, kako je to bilo organizirano in tudi, da prejetih računov študentskih servisov ni slepo podpisala, pač pa z vednostjo, da je šlo za lažne dokumente. Poleg izpovedi G. G. takšen sklep utemeljujejo tudi že navedena izpoved K. K. o reakciji obdolženke na vprašanja Sveta zavoda, ki je skladna z izpovedjo O. O., ki je povedala, da je obdolžena svoje védenje o načinu dela potrdila z izjavo, da so se spravili nadnjo, da pa to počnejo ravnateljice vseh vrtcev (tč. 13), nadalje K. K., N. N., O. O., P. P., H. H. in R. R., ki so opisali način nadomeščanja s fiktivnimi študentskimi napotnicami.

13Pritožbeno sodišče tudi ni sledilo pritožbenim navedbam, da je dokaz za to, da obdolženka za posojanje ni vedela izpovedba priče S. S. Slednja je izpovedala, da je zasedla delovno mesto poslovne sekretarke 1. 9. 2019 in da je kmalu po nastopu dela ugotovila nepravilnosti glede študentskih napotnic. Iz njene izpovedbe izhaja, da ko je obvestila o tem obdolženko je ta odredila, da je potrebno s tem takoj prenehati. Kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče, izpovedba zaslišane priče ne izpodbije zaključka sodišča, da je obdolženka zagotovo dobro vedela, kaj se dogaja, saj je le-ta po 1. 9. 2009, ko je G. G. že nadomestila S. S. odobrila še izplačilo šestih računov z lažno vsebino, pri čemer so bili zadnji trije odobreni v letu 2010 (9. 2. 2010, 3. 3. 2010 in 5. 5. 2010).

14Nadalje sodišče tudi ni sledilo pritožbenim navedbam, da je bilo nemogoče, da bi obdolženka račune prebrala. Število vseh prejetih računov na leto, kot izhaja iz izpovedbe obdolženke in priče P. P., kaže na to, da zagotovo ni vsak dan prišlo toliko računov, da bi bil obdolženki onemogočen njihov pregled. Kot je že ugotovilo prvostopenjsko sodišče je bila obdolženka odgovorna za razpolaganje s sredstvi vrtca iz česar sledi, da je nedvomno pred podpisom preverila vsak račun, saj je s tem, ko je določen račun podpisala, to pomenilo, da se bodo plačala določena sredstva iz računa vrtca. Da je tudi dejansko zahtevala dodatne informacije pa izhaja iz že navedene izpovedbe priče G. G. (tč. 12 te sodbe). Ob tem ni nepomembno, da je, kot izhaja iz izpovedbe K. K., tudi Svet zavoda opazil, da je iz poročil izstopala postavka stroškov za študentsko delo, kar glede na funkcijo ni moglo ostati neznano tudi obdolženki, in je gotovo vodilo k bolj skrbnemu preverjanju teh stroškov.

15Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na delo v vrtcu izven spornega obdobja in na to kdaj se je posojanje napotnic prvič izpostavilo, za odločitev o pritožbah niso pravno pomembne, zato se do njih višje sodišče ne opredeljuje. Glede navedbe, da je obdolženki bila kršena določba drugega odstavka 5. člena ZKP, ker je sodnica obdolženkin zagovor prekinila in jo s tem zmedla, češ da njene navedbe za očitano kaznivo dejanje niso relevantne, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženka imela možnost obširne izjasnitve o obtožbenih očitkih (zaslišanje je trajalo skoraj uro in pol) in to v navzočnosti svoje zagovornice.

16Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, da je ravnanje obdolženke v skladu s prvim odstavkom 32. člena KZ-1 mogoče opredeliti kot ravnanje v skrajni sili, ki izključuje protipravnost. Iz navedenega člena izhaja, da dejanje, ki je storjeno, da bi storilec od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, ni protipravno, če je povzročeno zlo manjše od zla, ki je grozilo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje, da v kolikor otroci nimajo ustreznega varstva lahko pride do poškodb, vendar pa datumi izdanih računov za delo pomoč v skupini in za delo pomočnika vzgojitelja kažejo na to, da je takšen način nadomeščanja delavcev trajal dlje časa in je bil uporabljen večkrat, zaradi česar slednjega ni mogoče opredeliti kot nepričakovan dogodek, kot posledica katerega obdolženka ne bi mogla pravočasno zagotoviti ustreznega kadra. Sodišče tudi dodaja, da so zagotovo obstajali tudi drugi načini nadomestitve odsotnih delavcev, saj je obdolženka tudi sama navedla, da se takšni primeri lahko rešujejo z objavo na oglasnih deskah posameznih šol, da iščejo študente za opravljanje dela.

17Ker je pritožbeno sodišče iz opisa očitanega kaznivega dejanja zavrnilo očitek, ki se nanaša na odobritev računov, izdanih do dne 23. 10. 2009 in je obtoženo spoznalo za krivo bistveno manjše kriminalne količine, je na novo izreklo kazensko sankcijo. To je pogojno obsodbo v kateri ji je za vsako izmed šestih kaznivih dejanj določilo kazen en mesec zapora, zatem pa ji, po pravilu o steku določilo enotno kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so določene kazni, kakor tudi določena enotna kazen pravilen odsev olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje. Preizkusna doba enega leta pa je upravičena in utemeljena, predvsem pa dovolj dolga, da so pričakovanja sodišča, da obdolžena ne bo ponavljala kaznivih dejanj, utemeljena.

18Občina Y. je v predmetni zadevi priglasila premoženjskopravni zahtevek. Pritožbeno sodišče se pridružuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da se jo, glede na to, da podatki spisa ne dajejo zadostne podlage za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, na podlagi drugega odstavka 105. člena napoti na pravdo.

19Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice obdolženke le delno ugodilo in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženke, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.