VSRS Sklep I Up 209/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave Republike Slovenije za pomorstvo, št. 373-22/2016/28 z dne 5. 2. 2018, s katero je bilo odločeno, da se v celoti prekliče veljavnost obratovalnega dovoljenja za ladjedelnico Izola, št. 373-15/2008-4 z dne 12. 5. 2008, ki je bilo izdano tožeči stranki.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila odločba drugostopenjskega organa, s katero je bil končan postopek, tožeči stranki vročena 11. 5. 2018 na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter da se je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe iztekel 11. 6. 2018. Tožba, ki jo je tožeča stranka poslala priporočeno po pošti 12. 6. 2018, je bila vložena prepozno.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila tožba vložena z zamudo iz opravičljivih razlogov. Njen pooblaščenec je odločbo drugostopenjskega organa prejel v hišni predalčnik 14. 5. 2018 in pred tem ni prejel sporočila o prispelem pismu. Ker sporočila ni prejel, se mora rok za vložitev tožbe šteti od dneva prejema drugostopenjske odločbe, zato je bila tožba vložena pravočasno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V skladu s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 prične teči rok za tožbo z vročitvijo upravnega akta stranki. Tožbo je treba vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

7V obravnavani zadevi je za odločitev bistveno vprašanje, ali je bila pritožnici pravilno vročena odločba drugostopenjskega organa in kdaj je bila vročitev opravljena.

8Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP).

9Iz sporočila o prispelem pismu, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je vročevalec 26. 4. 2018 poizkušal opraviti vročitev dokumenta (odločbe drugostopenjskega organa z dne 24. 4. 2018) pooblaščencu pritožnice. Ker se osebna vročitev ni dala opraviti, je bilo v njegovem hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu z navedbo, da se pismo lahko osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki začne teči od 27. 4. 2018. Pritožničin pooblaščenec pisma v navedenem roku ni prevzel, zato je bila navedena odločba 14. 5. 2018 vložena v njegov hišni predalčnik.

10Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je pravilno in s strani za to pooblaščene osebe izpolnjena vročilnica javna listina (tretji odstavek 87. člena ZUP, 97. člen ZUP). Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).¹

11Posledica obstoja javne listine je torej v tem, da se dokazno breme prenese na tisto stranko, ki želi dokazati, da dejstva, ki so v javni listini potrjena, niso resnična. Ta stranka mora svoje trditve utemeljiti in zanje predložiti tudi ustrezne dokaze. Pri tem pa je odvisno od dokazne ocene sodišča (na podlagi proste presoje dokazov, 8. člen ZPP) v vsakem konkretnem primeru, ali je s svojim dokazovanjem dejstev v zvezi z vročanjem uspela ali ne. Breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice oziroma resničnost dejstev, ki iz nje izhajajo, je v obravnavanem primeru torej na pritožnici.

12Da pa lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice (oziroma sporočila o prispelem pismu), ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena. Ker Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku ni tisto sodišče, ki bi se po svoji funkciji prvič ukvarjalo z vprašanji procesnega dejanskega stanja (iudex facti), je treba stranki vselej omogočiti, da to možnost uveljavi pred Upravnim sodiščem kot sodiščem prve stopnje. Če je torej po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči,² iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze (npr. v obliki pisne izjave po 236.a členu ZPP). Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata (2. točka prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1) pa je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe. V praksi je taka presoja lahko zelo hitra in enostavna, obrazložitev o tem pa ustrezno kratka.

13Zavrnitev katerega koli ustrezno predlaganega in substanciranega dokaza, ki je dovoljen in upošteven za navedeno presojo, pa lahko pomeni kršitev temeljnih procesnih pravic stranke; utemeljitev, da s predlaganim dokazom (ali določeno vrsto dokaza) stranka nikoli ne bo mogla izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine, pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno (kršitev 22. člena Ustave).

14V obravnavanem primeru sicer sodišče prve stopnje navedenega procesnega vodstva ni zagotovilo, vendar pa iz navedb pritožnice ne izhaja, da bi ta kršitev posegla v njen pravni položaj. Pritožnica pravilnost vročanja oziroma pravilnost navedb na vročilnici namreč izpodbija z navedbo, da njen pooblaščenec v predalčnik ni prejel sporočila o prispelem pismu, torej standardiziranega obvestila s poukom, da lahko pisanje (odločbo z dne 24. 4. 2018) prevzame v roku 15 dni. Kot dokaz za to predlaga njegovo zaslišanje. Kot razlog za zamudo pa pritožnica navaja dejstvo, da je pooblaščenec (na podlagi zatrjevanega dejstva, da sporočila o prispelem pismu ni prejel) sam sklepal, da je 14. 5. 2018 poštar (vročevalec) pomotoma pustil v predalčniku pošiljko, ne da bi on kot naslovnik podpisal njen sprejem. Napačno štetje roka torej izhaja iz zmotnega sklepanja pooblaščenca pritožnice in ne neposredno iz dejstva, da naj bi bila pri vročanju nastala nepravilnost (da naj ne bi bilo pooblaščencu v predalčniku puščeno navedeno sporočilo). Taka napaka pri sklepanju bremeni pritožnico oziroma njenega pooblaščenca toliko bolj zato, ker bi moral ob tovrstnem prejetju pisma (odločbe upravnega organa) sklepati na to, da se izvaja postopek vročanja na podlagi ZUP, kot je izhajalo tudi iz vrste dokumenta, ki se je vročal. Pri tem pa se skladno z zakonom dokument brez podpisa vročilnice s strani naslovnika lahko znajde v predalčniku le v primeru, da je nastopila fikcija vročitve (87. člen ZUP). Tako nista imela pritožnica oziroma njen pooblaščenec nobenega razloga za sklep, da je vročevalec storil napako pri vročanju tega dokumenta in da je pustil dokument v predalčniku, ne da bi sploh poskusil pozvati pritožnico na potrditev njegovega prejetja (z izdelavo vročilnice, sporočilom o prispelem pismu).

15Iz navedenega nespornega procesnega dejanskega stanja torej izhaja, da tudi morebitna napaka pri posredovanju sporočila o prispelem pismu ni imela bistvenega vpliva na možnost pritožnice, da ob ustrezni skrbnosti pravočasno vloži tožbo na upravno sodišče. Ob ustreznem sklepanju ob prejetju izpodbijane odločbe na dejstvo, da poteka postopek vročitve skladno z zakonom (87. člen ZUP), bi lahko ob poizvedovanju pri organu tožene stranke brez velikih težav ugotovila, kdaj je (na podlagi fikcije vročitve) začel teči rok za tožbo v upravnem sporu.

16Glede na navedeno je v konkretnem primeru petnajstdnevni rok za prevzem pisma začel teči 27. 4. 2018 ter se je iztekel 11. 5. 2018. Odločba drugostopenjskega organa z dne 24. 4. 2018 je bila torej na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP vročena s fikcijo vročitve 11. 5. 2018, kar pomeni, da je v obravnavani zadevi rok za vložitev tožbe začel teči 12. 5. 2018 in se je iztekel 11. 6. 2018 (ponedeljek). Po presoji Vrhovnega sodišča je tako pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba, ki je bila vložena 12. 6. 2018 priporočeno po pošti, vložena prepozno.

17Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

18Ob tem Vrhovno sodišče zgolj še pripominja, da je pritožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je podala hkrati s pritožbo, sodišče prve stopnje s sklepom III U 106/2018-16 z dne 6. 11. 2018 zavrglo. Pritožnica zoper navedeni sklep ni vložila pritožbe, zato je postal pravnomočen 27. 11. 2018.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 374/2000 z dne 21. 2. 2001 in številne druge.
² Zavrženje tožbe v upravnem sporu pomeni konec možnosti uveljavljanja učinkovitega sodnega varstva kot pravnega sredstva zoper upravni akt (23., 25. in 157. člen Ustave).