VSL Sodba in sklep I Cpg 551/2019

I. Pritožbi zoper:

- odstavek II izreka, kolikor se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve prve tožnice v višini 45.956,24 EUR in na zakonske zamudne obresti od te glavnice,

- odstavek III izreka in

- odstavek V izreka, kolikor se nanaša na povrnitev stroškov prvi tožnici,

se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in tožba zavrže.

II. Pritožba zoper preostala izpodbijana dela odstavkov II in V izreka in zoper odstavek IV izreka se zavrne in se v teh delih prvostopenjska sodba potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna drugi tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.116,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2Spor se je vodil zaradi plačila za opravljena dela po podjemni pogodbi.

3Tožeča stranka je trdila, da je za toženo stranko opravljala zemeljska in gradbena dela v X. v industrijski coni v Y. S toženo stranko naj bi sklenila pogodbo. Po njenih trditvah je tožena stranka tudi dala naročilnico št. 95/2011 z dne 7. 9. 2011. Tožeča stranka je že v vlogi z dne 3. 10. 2012 natančno navedla dela, ki naj bi jih opravila za toženo stranko, in njihovo vrednost. Tožeča stranka je zahtevala skupaj 91.930,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka je ugovarjala, da se je s tožečo stranko dogovorila za, da bo zanjo opravljala dela po konkurenčnih cenah; cene tožeče stranke za opravljena dela pa naj ne bi bile takšne. Poleg tega je ugovarjala, da naj bi terjatev tožeče stranke, če obstaja, ugasnila zaradi dveh zunajpravdnih pobotov. Pobotni izjavi naj bi bili dani 12. 3. 2014 (prilogi B52 in B53). Sama naj bi namreč imela nasprotno terjatev do tožeče stranke na temelju podjemne pogodbe. Za tožečo stranko naj bi opravila storitve na njeni skladiščni dvorani v D. v skupni vrednosti 156.229,71 EUR.

5Tožeča stranka ni zanikala, da je tožena stranka za tožečo stranko opravljala različna dela na njeni skladiščni dvorani v D. Trdila pa je, da je vrednost opravljenih del ni znašala 156.229,71 EUR, temveč le 112.282,47 EUR.

6Prvostopenjski postopek se je začel 26. 4. 2012. Predlog za izvršbo na temelju verodostojne listine je vložila še družba L. d. o. o. Ta družba je bila 31. 1. 2014 izbrisana iz sodnega registra zaradi razdelitve na dve novi družbi (priloga A95). Firmi obeh novih družb sta bili L. I. d. o. o. in L. P. d. o. o. Družba L. I. d. o. o. je bila na temelju pogodbe o pripojitvi 2. 3. 2017 pripojena k k družbi S. d. o. o. (priloga A190). Družba L. P. d. o. o. pa se je 6. 1. 2017 preimenovala v družbo V. d. o. o. (priloga A187).

7Nad toženo stranko pa se je vodil postopek prisilne poravnave. Ta se je zaključil 18. 4. 2014 (priloga A186). Bistvena pravna posledica prisilne poravnave je bila v tem, da je bila tožena stranka dolžna plačati le polovico terjatev, in sicer v štirih letnih obrokih.

8Prvostopenjsko sodišče je prvič odločilo v zadevi 23. 4. 2015. Višje sodišče je razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

9Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem sojenju ugotovilo, da sta ob začetku postopka prisilne poravnave nad toženo stranko obstajali terjatvi tožeče stranke v višini 91.930,48 EUR in terjatev na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Toženi stranki je naložilo, da plača vsaki od vesoljnih pravnih naslednic tožeče stranke 22.982,62 EUR in zakonske zamudne obresti. To so bili zneski, kot jih je tožena stranka dolgovala na temelju prisilne poravnave.

10Glede podjemne pogodbe za opravo zemeljskih in gradbenih del v Ž. je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožena stranka izrecno priznala, da je bil sklenjen dogovor o tem, da bo tožeča stranka za toženo stranko opravila gradbena in zemeljska dela na objektu Ž.

11Med strankama je bila sporna cena. Glede cene je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je bila dogovorjeno plačilo po ceniku tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila, da je bilo dogovorjeno plačilo po njenem ceniku. Tožena stranka pa je trdila, da je bil med strankama dosežen dogovor, da bo tožeča stranka izvedla dela po konkurenčnih cenah. Po zaslišanju prič M. S. in A. V. je prvostopenjsko sodišče prišlo do sklepa, da je bilo dogovorjeno plačilo po ceniku tožeče stranke. Obe priči sta bili v času sklepanja posla zakonita zastopnika. M. S. je bil zakoniti zastopnik prvotne tožeče stranke, A. V. pa zakoniti zastopnik tožene stranke.

12M. S. je izpovedal, da je A. V. v avtomobilu, ko sta se peljala v Y. na delovišče, izročil cenik, A. V. pa njemu naročilnico za dela. Tožena stranka je v svojih navedbah trdila, da se je A. V. dogovarjal o poslu s tožečo stranko oziroma z njenim zakonitim zastopnikom, ki je bil M. S. Priča, ki jo je predlagala sama, to pa je bil A. V., pa je izpovedala drugače. O ceni se naj bi dogovarjala s T. kot osebo na strani tožeče stranke. Zaslišanje te osebe ni bilo predlagano kot dokaz.

13Sodišče je tudi presodilo, da ni verjetno, da bi tožena stranka sklepala pogodbo, pri tem pa ne vedela, kakšna je cena storitev tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 11).

14Kar se tiče pravozatornega pobotnega ugovora pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da je po trditvah tožeče stranke znašala terjatev tožene stranke do nje le 112.282,47 EUR. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožena stranka niti ni obrazloženo prerekala, da znaša njena terjatev zaradi napak in nedokončanih del le 112.282,47 EUR. Tudi ni ugovarjala po tožeči stranki sestavljenemu obračunu za terjatev v takšni višini. Za terjatev v višini 112.282,47 EUR pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je zaradi vrste pobotov ugasnila (prvostopenjska sodba, r. št. 23).

15Prvostopenjsko sodišče je svojo sodbo izdalo 21. 5. 2018. Prva tožnica je bila izbrisana sodnega registra 12. 7. 2018 in je takrat prenehala obstajati. Po objavi poziva (3. odstavek 444. člena ZFPPIPP) ni noben upnik vložil predloga za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe.

16Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Vložila jo je 10. 1. 2019.

17V prvem, in pravzaprav najobsežnejšem delu pritožbe je tožena stranka navedla, da naj bi bile ključne navedbe o tem, kolikšen del terjatve prvotne tožeče stranke je prešel na katero od obeh pravnih naslednic. Sodišče glede prehoda terjatev ne bi smelo izvrševati materialnega procesnega vodstva. Sodišče naj bi bilo vezano na trditve tožeče stranke, saj naj bi veljalo razpravno načelo (7. člen ZPP) in načelo dispozitivnosti. Ustreznih samostojnih trditev prvotne tožeče stranke naj ne bi bilo. Ko pa so bile trditve postavljene, pa naj bi bile postavljene prepozno. Zahtevek tožeče stranke bi moral biti zavrnjen.

18Navedla je, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s terjatvijo tožeče stranke. Napravilo naj bi dva nepravilna sklepa. Prvi naj bi bil, da je bil dosežen dogovor med strankama o tem, da bo tožeča stranka upravičena do plačila po cenah v skladu s svojim cenikom. Drugi naj bi bil, da so bile dejansko zaračunane cene skladne s cenami v ceniku.

19Glede na to, da je tožena stranka trdila, da cenika tožeče stranke ni prejela, naj bi s svojim prerekanjem, da cenika ni prejela, prerekala še cene. Kljub temu naj bi tožeča stranka ne dala dokaznega predloga z vpogledom v cenik in naj bi cenika ne predložila v spis. Tudi sklepanje v r. št. 11 prvostopenjske sodbe naj bi bilo nelogično. Toženi stranki naj bi bile namreč cene neznane, saj ji naj bi bila tožeča stranka obljubila konkurenčne cene.

20Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o zaradi pobota ugasli terjatvi tožeče stranke. Naj namreč ne bi bilo res, da naj bi tožena stranka ne prerekala trditev tožeče stranke, da naj bi bila nekatera po toženi stranki dolgovana dela sploh neopravljena, druga pa z napakami. Tožena stranka naj bi tudi predlagala postavitev izvedenca. Tudi 120. PGU naj bi prvostopenjsko sodišče uporabilo nepravilno, saj naj bi končni obračun pripravila tožena stranka. Tožeča stranka ga je popravila. Nobene ovire naj ne bi bilo, da bi imela tožena stranka pravico dokazati, da je terjatev obstajala v po njej zatrjevani višini.

21Na pritožbo je druga tožnica odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev. V odgovoru je pojasnila, da prvostopenjsko sodišče ni ničesar prispevalo k dopolnitvi navedb obeh tožnic glede tega, kolikšen del terjatve nekdanje tožeče stranke (L. d. o. o.) uveljavljata po njeni delitvi kot njeni pravni naslednici. Materialno procesno vodstvo naj bi dalo namreč že pritožbeno sodišče v sklepu z opr. št. I Cpg 1641/2015. Njeno mnenje je, da je takšno materialno procesno vodstvo dopustno. V nadaljevanju še izrazi nasprotovanje navedbam tožene stranke, kolikor se nanašajo na uveljavljanje terjatve tožeče stranke in uveljavljanje ugovora s pobotom ugasle terjatve.

22Tožena stranka je vložila pritožbo zoper sodbo. Sodba je bila sestavljena iz sklepa o razveljavitvi sklepa o izvršbi (odstavek I izreka) in še štirih odstavkov (odstavki II do V izreka). Ti odstavki so po svoji vsebini sodba. Razveljavitev sklepa o izvršbi, četudi je bilo zahtevkom po temelju ugodeno, se je v sodni praksi uveljavila zaradi poenostavitve izreka, toženi stranki pa ne prinaša nobenega prikrajšanja. Poenostavitev izreka je bila v tej zadevi toliko bolj nujna, ker je bil izrek zapleten zaradi nad toženo stranko sklenjene prisilne poravnave in dodatno še zaradi delitve prvotne tožeče stranke. Tožena stranka ni navedla prav nobenega razloga, ki bi vsaj malo kazal na to, da nasprotuje odstavku I izreka izpodbijane sodbe. Pritožba pa je bila po vsebini uperjena le zoper tisti del prvostopenjske odločbe, s katerim tožena stranka ni uspela. Pritožbeno sodišče je torej preizkusilo prvostopenjsko sodbo le, kolikor se nanaša na odstavke II do V izreka.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER PRVOSTOPENJSKO SODBO, KOLIKOR SE NANAŠA NA PRVO TOŽNICO

23Prva tožnica (S., d. o. o.) je bila izbrisana iz poslovnega registra 12. 7. 2018. Izbrisana je bila torej že po izdaji prvostopenjske sodbe (21. 5. 2018), toda še pred vložitvijo pritožbe. Ta je bila vložena 10. 1. 2019.

24Za prvo tožnico je bila sicer izdana ugodna sodba. Z njo je pridobila terjatev do tožene stranka. Z izbrisom iz sodnega registra pa je prva tožnica prenehala obstajati (440. člen ZFPPIPP). Nad kasneje najdenim premoženjem se ni opravil stečajni postopek, ker noben upnik ni predlagal začetka stečajnega postopka kljub pozivu k vložitvi predloga (3. odstavek 443. in 3. odstavek 444. člena ZFPPIPP).

25V 5. odstavku 444. člena ZFPPIPP je določeno, kako naj ravna sodišče, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ni pa posebne določbe, ki bi določala, kako naj pritožbeno sodišče postopa s pritožbo, če je bila izdana prvostopenjska sodba, ko je nasprotnica pritožnice še obstajala, in je bila izbrisana šele po izdaji prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je v 5. odstavku 444. člena ZFPPIPP zapisano splošno pravilo, kakšen mora biti izid sodnega postopka, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Iz besedila 1. in 5. odstavka 444. člena ZFPPIPP je mogoče tudi sklepati, da mora sodišče paziti na obstoj pravne osebe in pravne posledice izbrisa po uradni dolžnosti. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče, ob smiselni uporabi 3. odstavka 354. člena ZPP, prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zavrglo tožbo. V podobnem primeru je enako odločilo že Višje sodišče v Celju, opr. št. VSC Cpg 275/2015.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER PRVOSTOPENJSKO SODBO, KOLIKOR SE NANAŠA NA DRUGO TOŽNICO

26Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

27Najobširnejše so pritožbene navedbe, ki so v povezavi z delitvijo prve tožeče stranke in prehodom njenih terjatev na obe tožnici. Prva tožeča stranka je bila namreč v teku prvega prvostopenjskega postopka razdeljena na dve novi družbi z omejeno odgovornostjo, ki sta postali novi tožnici. To med strankama ni bilo sporno, sama delitev pa je bila izkazana z izpisom iz sodnega registra. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. I Cpg 1641/2015 (z dne 10. 11. 2016) v r. št. 22 opozorilo na pomanjkljive navedbe, in je v tem oziru dalo materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Tožnici sta nato v prvi pripravljalni vlogi po prejemu sklepa pritožbenega sodišča svoje navedbe dopolnili (pripravljalna vloga z dne 11. 1. 2017, l. št. 210 in nasl. in priloga A188). Prvostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati, da je preseglo meje dopustnosti pri uporabi 285. člena ZPP. Samo od sebe namreč ni storilo nič, ker niti ni bilo potrebno.

28Materialno procesno vodstvo se daje zaradi dopolnitve dejanskih navedb, zaradi podaje stvarnih predlogov vključno s smotrnim preoblikovanjem tožbenih zahtevkov, in končno tudi zaradi dopolnitve dokaznega postopka (Betetto v Ude/Galič (red.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2010, kom. k 285. členu ZPP, r. št. 6 do 8). Materialno procesno vodstvo sicer razpravnega načela ne odpravi, ga pa omili (glej na navedenem mestu, r. št. 3 in še obširneje na r. št. 8).

29Omejitev, ki jih nalaga 285. člen ZPP, niso bile prekoračene. Prvotna tožeča stranka je uveljavljala zahtevke na plačilo skupaj 91.930,48 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Po spremembi tožbe sta novi tožnici uveljavljali skupaj zahtevke v enaki višini, pri čemer dejanskega stanja nista spreminjali. Dopolnili sta zgolj navedbe o razdelitvi terjatev v teku razdelitvenega postopka in sta temu tudi prilagodili tožbene zahtevke.

30Materialno procesno vodstvo je dalo pritožbeno sodišče zato, ker ga ni dalo pred njim že prvostopenjsko sodišče. V prvem pritožbenem postopku je tožena stranka namreč menila, da tožnici nista upravičeni do ničesar. Razlog za to naj bi bila prav delitev prvotne tožeče stranke. Tožnici namreč po pritožbenih trditvah nista dopolnili trditev glede tega, kako sta si razdelili terjatev tožeče stranke, ki sta jo uveljavljali v postopku.

31Prvotna tožeča stranka je uveljavljala denarne terjatve. Te so deljive (arg. e 2. odstavek 285. člena OZ v povezavi s 1. odstavkom 393. člena OZ). Če ne bi tožnici pojasnili načina delitve terjatev in temu prilagodili svojih zahtevkov bi to sodne odločitve v stvari sami ne preprečilo v celoti, saj bi se njuno medsebojno materialnopravno razmerje ravnalo po 3. odstavku 393. člena OZ. Odločitev bi bila mogoča. Medsebojno razmerje pa bi bilo lahko razlog za nadaljnji spor med njima glede delitve terjatve, ki sta jo uveljavljali zoper toženo stranko.

32Sodišče daje materialno procesno vodstvo po uradni dolžnosti. To je storilo pritožbeno sodišče. Sprememba tožbe je bila smotrna že iz prej navedenega razloga, in tudi nove navedbe tožeče stranke niso bile prepozne, saj so bile zgolj posledica materialnega procesnega vodstva.

1ODLOČITEV GLEDE TERJATVE TOŽEČE STRANKE ZA OPRAVLJENA DELA V X. PRI Y.

33Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno ugodilo terjatvi tožeče stranke zoper toženo stranko, ki jo je imela na temelju podjemne pogodbe (619. člen OZ).

34Tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ni ugovarjala niti trditvi prvotne tožeče stranke, da so bila dela opravljena, niti količini opravljenih del. Sporne so bile le cene. Iz ugotovitve prvostopenjskega sodišča o izročitvi cenika izhaja, da je tožena stranka cenik imela, ko sta stranki sklenili ustno podjemno pogodbo. Tožena stranka pravzaprav sploh ne izpodbija ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je zakoniti zastopnik prvotne tožeče stranke (M. S.) zakonitemu zastopniku tožene stranke (A. V.) izročil cenik med vožnjo proti delovišču v Y., A. V. pa naročilnico za dela. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bil tako sklenjen dogovor glede cen za opravljena dela; ta naj bi se obračunavala po ceniku tožeče stranke. Po tem ceniku je prvotna tožeča stranka zahtevala plačilo za v X. pri Y. opravljena dela.

35Tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ni nikoli izrecno trdila, da tožeča stranka za svoje storitve ni zahtevala plačila v skladu s svojim cenikom. Tudi ni izrecno trdila, da cenika ni prejela. Iz njenega zanikanja, da so ji bile s strani tožeče stranke obljubljene konkurenčne cene, pa tudi ni mogoče sklepati, da je prejem cenika zanikala vsaj smiselno (1. stavek 2. odstavka 214. člena ZPP). Tožena stranka se je namreč v teku prvostopenjskega postopka branila le z ugovorom, da naj bi ji bile obljubljene konkurenčne cene. Okoliščina, da naj bi ji bile domnevno obljubljene konkurenčne cene namreč še ne pomeni, da tožena stranka ni poznala cen tožeče stranke. Ne bo odveč tožene stranke spomniti na to, da je njen lastni zakoniti zastopnik A. V. izpovedal, da mu je zakoniti zastopnik prvotne tožeče stranke izročil cenik, ko so bila vsa dela že opravljena in so se s tožečo stranko začela pregovarjanja (prvostopenjska sodba, r. št. 13). V teku prvostopenjskega postopka bi torej tožena stranka brez dvoma lahko ugovarjala, da cene v izstavljenih računih ne ustrezajo tistim v ceniku.

36Ne drži niti pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče presodilo, da so bile dejansko zaračunane cene skladne s tistimi v ceniku. Na kaj takšnega je mogoče kvečjemu sklepati. Ker tožena stranka sploh ni trdila, da bi bili izstavljeni računi v neskladju s cenikom tožeče stranke, namreč ni bilo nobene potrebe po dokazovanju te okoliščine (1. stavek 2. odstavka 214. člena ZPP). Tožeči stranki zato tudi ni bilo treba predložiti cenika. Ne glede na to, da cenika tožeča stranka ni predložila, je prvostopenjsko sodišče lahko odločilo v tej zadevi.

37Če stranki sklepata posel, vreden več kot 100.000,00 EUR, je razumno pričakovati, da se bosta stranki dogovorili vsaj za določljive bistvene pogodbene kondicije. To velja pri podjemni pogodbi tudi, ali celo še zlasti, za ceno. Če se strinjata glede tega, da naj se posel opravi, potem tudi zaradi tega, ker so cene sprejemljive za oba pogodbenika. Drugačno dogovarjanje med podjetji ni nemogoče, ni pa verjetno. Takšna je bila v bistvu presoja prvostopenjskega sodišča, s katero se pritožbeno sodišče strinja.

2ODLOČITEV GLEDE POBOTNIH UGOVOROV

38Terjatev tožeče stranke tudi ni ugasnila zaradi pobota (311. člen OZ). V pobot ugovarjana terjatev tožene stranke namreč ni obstajala.

39Ne drži, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov, ki so vodili do njegove presoje, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja (prvostopenjska sodba, r. št. 21). Tožena stranka namreč ni obrazloženo prerekala trditev tožeče stranke o tem, da znaša njena terjatev (terjatev tožene stranke) 112.282,47 EUR in ne 156.229,71 EUR. Tožeča stranka je trdila, da naj bi ji bila tožena stranka poslala obračun 31. 5. 2010 (priloga A98; pripravljalna vloga z dne 1. 4. 2014, pod VIII = l. št. 125). Nanašal se je na dela, ki naj bi jih bila opravila tožena stranka za tožečo stranko na skladiščni dvorani v D. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka na tem obračunu sama zapisala, da bodo nedokončana dela dokončana v juniju. Katera dela naj bi bila nedokončana, je tožena stranka navedla, tožeča stranka pa te navedbe tožene stranke povzela v navedeni vlogi. Šlo je za podkonstrukcijo za fotovoltaiko na enokapnem objektu, svetlobnike na enokapnem objektu in svetlobne kupole na dvokapnem objektu. Ne glede na to je po navedbah tožeče stranke hotela tožena stranka potrditev obračuna v višini 156.229,71 EUR. Tožena stranka se po trditvah tožeče stranke potem pri tožeči stranki ni več oglasila in manjkajočih del ni opravila.

40Potem pa je tožeča stranka, po lastnih trditvah, ugotovila še preveč zaračunane količine in previsoke cene. Grajala je tudi pomanjkljivosti; to je vse razvidno iz pisma z dne 19. 7. 2010. Pismu pa je bil priložen tudi popis del, ki jih je priznala tožeča stranka, in njihova s strani tožeče stranke priznana vrednost. Pismo je tožena stranka prejela. Tožena stranka na poročilo o opravljenih delih, pismo z dne 19. 7. 2010 in končni obračun (kot ga je oblikovala tožeča stranka) ni storila nič, kot je že bilo navedeno. Katere napake pa naj bi obstajale, je tožeča stranka navedla v isti pripravljalni vlogi (l. št. 125 in 126); napake so razvidne tudi iz poročila Hala L. v V. – poročilo (mapa A99 in nasl.). Tožeča stranka je še trdila, da je tožena stranka v skladu s popisom del izstavila račune do vrednosti 112.282,47 EUR in ne več (l. št. 126).

41Trditve tožeče stranke o nedokončanih in o hibno opravljenih delih, in o odsotnosti vsakršne reakcije s strani tožeče stranke, so se štele za priznane. Tožena stranka jih je namreč zanikala, toda brez navedbe razlogov (1. stavek 2. odstavka 214. člena ZPP). Tožena stranka je namreč povsem splošno ugovarjala, da naj bi vsa dela opravila v celoti, kakovostno in da naj bi tožeča stranka napak ne grajala (pripravljalna vloga z dne 23. 5. 2015, str. 3 = l. št. 132). Še zlasti ni zanikala trditve, da je sama poslala obračun z dne 31. 5. 2010 tožeči stranki, niti, da je bilo iz tega njenega lastnega obračuna razvidno, da določena dela sploh niso bila opravljena. Tožena stranka tudi ni zanikala prejema pisanja tožeče stranke z dne 19. 7. 2010. Priznala pa je, da je tožeča stranka dajala „pripombe“ na obračun. Povsem splošno je navedla, da naj bi bile vse neutemeljene.

42Ker odločilne trditve tožeče stranke niso bile prerekane ali pa so bile prerekane brez navedbe razlogov, prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba izvajati dokaznega postopka s postavitvijo izvedenca.

III. ODLOČITEV O STROŠKIH PRITOŽBENEGA POSTOPKA

43Ker s pritožbo ni uspela, mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške. Drugi tožnici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

44Ker se je postopek začel še v času, ko je veljal ZodvT, je bilo treba o povrnitvi stroškov z odgovorom na pritožbo odločiti še na njegovem pravnem temelju. Vrednost spornega predmeta za drugo toženko je znašala le še 45.965,24 EUR. Glede na tar. št. 3210 je druga tožnica upravičena do povrnitve 1.096,00 EUR in glede na tar. št. 6002 še do dodatnih 20,00 EUR. Druga tožnica je tako upravičena do povrnitve skupaj 1.116,00 EUR.

45Tožena stranka bo morala ta znesek poravnati v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala dolžnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).