285. člen OZ

OZ ne vsebuje izrecne določbe o tem, kdaj pridobi podjemnik pravico do plačila. Drži, da jo sodna praksa izpeljuje iz osrednje značilnosti podjemnikove storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Podjemnik ne pridobi pravice do plačila za opravljen posel le z dokončanjem posla, temveč z izročitvijo posla naročniku oziroma, ko mu omogoči, da opravljeni posel uporabi za namen, zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo. Posel je opravljen, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ) ali prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga. Sklepčnost tožbe je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja v zahtevku zatrjevana pravna posledica. Bistveni element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami. Za sklepčnost tožbe pri podjemni pogodbi na podlagi 619. člena OZ zadošča, da tožeča stranka navede, da ji je tožena stranka naročila opravo določenega posla, da je tožeča stranka posel opravila in da tožena stranka ni izpolnila zaveze o plačilu. Ker tožeča stranka plačila za neizvedena dela ne vtožuje, pač pa zahteva le

Neobstoj gradbenega dnevnika ne pomeni, da naročniku izvedenih del ni treba plačati. Nasprotno, če je dokazano, da so bila izvedena, jih mora plačati. Dejstvo, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložil dobavnic o vgrajenem tamponskem pesku (kot je pojasnil, jih ni mogel predložiti, ker z njimi več ne razpolaga), ne omogoča presoje (za katero se zavzema pritožnik), da vtoževanih del ni opravil.

Če prejemnik nepovratna sredstva uporablja nenamensko, gre za kršitev pogodbe, ki onemogoča dosego namena, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Sankcija za to kršitev je bila s pogodbo vnaprej predvidena; gre za odstop od pogodbe s posledičnim vrnitvenim zahtevkom.

Ker je bilo dokazno breme za trditev, da je bila (zaradi neustreznih tarif, napak pri merjenju ali dodatno posekanega drevja) bruto količina posekanih dreves v obravnavanem obdobju večja od uradno evidentirane, na tožnici, tega bremena pa ni zmogla, je neto količina lesa, ki pomeni izhodišče za izračun nadomestila, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena. Tožnica pravilno opozarja, da gre pri nadomestilu po 72. členu ZDen, ki predstavlja povračilo koristi, ki bi jo tožnica dosegla, če bi nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti posameznih odločb, sama uporabljala oziroma z njimi upravljala, za nečisto denarno terjatev. To pa posledično pomeni, da mora sodišče nadomestilo izračunati ob upoštevanju razmer (cen) v času sojenja. Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno-vrednostnega trenutka obračuna terjatve. Ker je nadomestilo, do katerega je tožnica upravičena, odmerjeno po cenah ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje, je treba na enak način upoštevati tudi realno vrednost delnega plačila. Znesek delnega plačila se poračuna tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do d

Tožena stranka ni zagotovila pogojev za varno opravljanje dela v smislu 5. in 12. člena ZVZD-1 oziroma ni zagotovila varnih delovnih razmer v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju v smislu določbe 45. člena v času škodnega dogodka veljavnega ZDR. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ki jo določa 131. člen OZ.

Zavarovalna pogodba se sklene za nek riziko. Realizacija rizika pomeni zavarovalni primer. Dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Nenadna nezgoda delavca na delovnem mestu predstavlja zavarovalni primer. Tožnica je delovanje vrat poznala. V konkretnem primeru jih je uporabljala napačno. Vendar je bila taka splošna praksa delavcev, ki jo je zavarovanec tožene stranke toleriral in delavcev ni opozarjal, da je pred prehodom skozi vrata vedno treba uporabiti pritisno tipko za avtomatsko odpiranje vrat. Dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljanje dela (v tem okviru tudi s prehajanjem skozi avtomatska dvižna vrata), se v konkretnih okoliščinah primera ne izčrpa z vedenjem delavca (o splošnih) navodilih za opravljanje varnega dela. Za varno prehajanje spornih vrat so bila po ugotovitvah izvedenca potrebna pisna opozorila na vratih (o pritisku na gumb tudi pri odprtih vratih), ki jih ni bilo. Zgolj okoliščina, da je tožnica vedela oziroma poznala delovanje vrat, ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvijo zavarovanca toženke in nastalo škodo pr

Stranki sta s podpisom pogodbe ustvarili enostransko odstopno upravičenje tožeče stranke, ki ga je ta lahko uveljavila v primeru prisilne poravnave nad toženo stranko. Takšno pogodbeno določilo ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in je odraz prostega urejanja obligacijskih razmerij. Možnost odstopa od pogodbe je bila v primeru začetka prisilne poravnave določena opcijsko, kar je omogočalo presojo, ali postopek zaradi insolventnosti ogroža izvedbo projekta. Tožena stranka je podpis aneksa k pogodbi, na podlagi katerega bi nadaljevala projekt kljub prisilni poravnavi, zavrnila, kar kaže na to, da je bilo izvajanje projekta ogroženo, čeprav na strani tožene stranke ni šlo za denarno izpolnitev. Pogodba o sofinanciranju je bila sklenjena v javnem interesu, zato ima značilnosti t. i. upravne pogodbe. Pri teh pogodbah ne gre vselej za ekvivalent dajatev na strani pogodbenih strank. Tožena stranka se je zavezala izpeljati celoten projekt, tožeča stranka pa se je zavezala projekt sofinancirati. Plačilo dela stroškov na projektu zato ne pomeni sprejema delne izpolnitve. Da bi bila tožena stranka do sredstev upravičena, bi morala izpeljati celoten projekt.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali pogodbeno določilo, po katerem sme pogodbenik odstopiti od pogodbe v primeru, ko je zoper drugega pogodbenika, ki po pogodbi ni zavezan k nobeni denarni izpolnitvi, sprožen postopek prisilne poravnave, krši načelo vestnosti in poštenja v smislu prvega odstavka 5. člena OZ in je zato nično, - ali plačilo stroškov po podlagi potrjenega dela na projektu (ki predstavlja izpolnjevanje pogodbenih zavez) predstavlja sprejem delne izpolnitve.

Iz tretjega odstavka 9. člena pogodbe jasno izhaja, da je projekt nedeljiva celota, toženec se je zavezal doseči cilje, ki jih je definiral v vlogi za razpis, rezultati projekta pa morajo biti dostopni na trgu najkasneje v roku dveh let po zaključku projekta (13. člen Pogodbe). Na opredelitev predmeta pogodbe, ki je definiran v 3. členu, katerega sestavni del so podatki o stroških, namenu, ciljih, vsebini in dinamiki izvajanja projekta, ne vpliva dinamika izplačil upravičenih stroškov, ki jih sofinancira ministrstvo, kot je opredeljeno v 6. in 7. členu pogodbe. Tožena stranka ni opravljala za tožečo stranko nobenih storitev in zato tudi ni prejela plačila za opravljene storitve. Tožena stranka je izvajala svoj projekt C., ki ima v javnem razpisu, prijavi in pogodbi določen namen, cilje in rezultate, tožeča stranka pa se je zavezala sofinancirati projekt z javnimi sredstvi. Tožeča stranka tako ni ugotovila, da je tožena stranka izvedla vse obveznosti po pogodbi za leto 2015 ali dosegla ciljev iz 13. člena pogodbe, ampak je le izplačala toženi stranki v letu 2015 nastale upravičene stroške. Bistvena dolžnost tožeče stranke po pogodbi je izplačati javna sredstva, bistvena dol

V petem odstavku 444. člena ZFPPIPP je določeno, kako naj ravna sodišče, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Ni pa posebne določbe, ki bi določala, kako naj pritožbeno sodišče postopa s pritožbo, če je bila izdana prvostopenjska sodba, ko je nasprotnica pritožnice še obstajala, in je bila izbrisana šele po izdaji prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je v petem odstavku 444. člena ZFPPIPP zapisano splošno pravilo, kakšen mora biti izid sodnega postopka, če se v teku postopka pravna oseba izbriše iz sodnega registra in če noben od upnikov ne predlaga začetka stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Iz besedila prvega in petega odstavka 444. člena ZFPPIPP je mogoče tudi sklepati, da mora sodišče paziti na obstoj pravne osebe in pravne posledice izbrisa po uradni dolžnosti. Prvotna tožeča stranka je uveljavljala denarne terjatve. Te so deljive (arg. e drugi odstavek 285. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 393. člena OZ). Če ne bi tožnici pojasnili načina delitve terjatev in temu prilagodil

Ali je podana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Prva povedo, ali je oškodovančeva zunanjost (sploh) spremenjena, na kakšen način se ta sprememba izraža (opaznost, možnost za zakrivanja) in kako jo okolje doživlja.

Za razlago izreka ni treba imeti izvedenca (če bi bil potreben, potem bi imel pritožnik prav: izvršilni naslov ne bi bil primeren za izvršbo; prim. prvi odstavek 21. člena ZIZ), zadošča znanje slovenskega jezika. Delna izpolnitev je neizpolnitev, če zahtevana izpolnitev pomeni celoto.

S podpisom na menici avalist jamči, da bo menični dolžnik, za katerega jamči, plačal menico. Odgovornost avalista je samostojna in abstraktna. Temeljno pravilo meničnega poroštva je, da porok odgovarja za obveznost dolžnika enako in v enaki višini kot tisti, za katerega je porok, vendar odgovarja tudi, če je njegova obveznost nična. Odvisnost in povezanost meničnega poroštva s temeljnim dolgom glavnega meničnega zavezanca je zgolj v tem, da dolg mora obstajati, sicer pa se pravne posledice meničnega poroštva obravnavajo samo na podlagi meničnega prava. Prevzem meničnega poroštva ne pomeni tudi poroštva za obveznosti iz temeljnega posla.

Toženec je nakazal 1.500,00 EUR, kar je celotna denarna obveznost. Dejstvo, da je poleg plačila denarnega zneska dogovorjeno tudi vračilo dela zemljišča parc. št. 1830/1 k.o. X, pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo nakazilo denarnega zneska mogoče opredeliti za delno izpolnitev. Gre za dve samostojni obveznosti - denarno in nedenarno. S tem, ko je toženec nakazal denarni znesek, je želel izpolniti eno od dveh samostojnih obveznosti.

Ko sodišče presoja dolžnikovo insolventnost (trajnejšo nelikvidnost ali dolgoročno plačilno nesposobnost - prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP), pri dolžniku, ki je potrošnik v smislu osmega odstavka 7. člena ZFPPIPP, presoja tako trajnejšo nelikvidnost, kot dolgoročno plačilno nesposobnost glede na višino prilivov in vrednost premoženja v razmerju do njegovih dolgov. Drugače povedano: insolventnost se presoja glede na dolžnikovo sposobnost poplačila dolgov iz njegovega premoženja, ne pa glede na zmožnost poplačila iz vseh danih zavarovanj iz premoženja tretjih oseb. S pritožbeno trditvijo, da dolžnik ni insolventen, ker vrednost nepremičnin (dveh v k. o. Č,, in šestih v k. o. I.), na katerih ima upnik hipoteke, presega upnikovo terjatev do dolžnika, ne more uspeti, saj je dolžnik sam navedel, da ni več lastnik navedenih nepremičnin.

Uveljavljanje pravice, da od dolžnice v primeru njene zamude s plačilom dveh mesečnih obrokov (takoj) zahteva plačilo vsega preostalega še neodplačanega dolga, je bilo prepuščeno upnikovi prosti odločitvi, pri čemer mu okoliščine, da je to pravico izkoristil relativno pozno, ni mogoče šteti v škodo. Dolžnica je bila v zamudi s plačilom obrokov ne glede na odsotnost upnikovih izrecnih obvestil o tem. Upnik je le sprejemal ter kasneje terjal plačila, do katerih je bil v vsakem primeru upravičen in ki jih je bil tudi dolžan sprejeti, saj bi sicer sam prišel v t. i. upniško zamudo. Ker dolžnica sploh ni zatrjevala, da naj bi mnenje CSD potrdilo ogroženost njenega preživljanja oziroma preživljanja njenih družinskih članov v primeru takojšnje izvršbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pridobiti navedenega mnenja. Zaradi nepredložitve mnenja CSD dolžničin predlog za odlog izvršbe ni bil formalno nepopoln, temveč je bil trditveno in dokazno vsebinsko pomanjkljiv. Odlog izvršbe po določbi četrtega odstavka 71. člena ZIZ je namenjen dejansko socialno in bivanjsko ogroženim dolžnikom, v konkretnem primeru pa več okoliščin kaže na to, da ne gre za takšno situacijo.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je podpisala klavzulo videno kupljeno, pristala na morebitne stvarne napake predmetov nakupa, sicer drži, vendar pa gre pri tej zadevi za količino in torej delno neizpolnitev, in ne za stvarne napake.

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da imajo poleg delodajalca tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo. Do nezgode je prišlo po zaključku dela na strehi, potem ko je tožnik na strehi pozabil tubo s silikonskim kitom in kos pločevine. Način, na katerega se je tožnik lotil vzpenjanja in sestopa s strehe, predstavlja neskrbno ravnanje, ki je delno vzrok nastale škode. Čeprav je nadrejeni delovodja pred pričetkom del delavcem res rekel, da lestve ne potrebujejo, bi tožnik kot povprečno usposobljen delavec moral izbrati primernejši način in pri delu na višini poskrbeti za lastno varnost. Glede na stopnjo neskrbnosti ob upoštevanju ostalih okoliščin je zaključek o njegovem 30 % prispevku k nastali škodi pravilen.

Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.