VSRS Sklep II Ips 294/2017

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dejansko ozadje spora in tožbene trditve in zahtevki

1Zdaj že pokojna A. A. in B. A. sta imela sina C. A. in hčer D. A.. S hčerjo in njenim takratnim možem H. A. sta leta 1996 sklenila darilno pogodbo; podarila sta jima več nepremičnin. V pogodbi sta kot predmet daritve navedeni tudi parceli št. 262 in 268 k. o. ..., ki sta predmet te pravde in sta v naravi leta 1973 stanovanjska hiša darovalcev ... s prizidkom, ki ga je leta 1982 zgradil njun sin C. A., ter gospodarska poslopja z dvoriščem in z njim meječim travnikom. Obdarjenca sta bila kot lastnika po enakih solastninskih deležih vpisana v zemljiško knjigo. Kljub temu je bilo v zapuščinskem postopku po leta 2008 umrlem darovalcu A. A. kot nesporno ugotovljeno (in vključeno v dedni dogovor, zajet s sklepom o dedovanju), da navedene nepremičnine spadajo v zapuščino, sin in hči pa sta svoja dedna deleža na njih odstopila materi, darovalki B. A., v korist hčere D. A. pa je bila dogovorjena (zemljiškoknjižno neizvedljiva) služnostna pravica stanovanja v treh sobah v podstrešju hiše. Tudi v zapuščinskem postopku po leta 2013 umrli darovalki B. A. sta bili sporni nepremičnini ugotovljeni kot del zapuščine, kar jasno izhaja iz sklepa o dedovanju. Zapustničin oporočni dedič je bil njen sin E. A., ker je hči D. A. (en mesec za materjo) umrla, pa sta njena sina F. A. in G. A. zahtevala nujna deleža in iz tega naslova prejela v last nekaj točno določenih nepremičnin, med katerimi ni spornih. V zapuščinskem postopku po pokojni D. A., ki je tekel neposredno za tem, je bilo ugotovljeno, da je vpisana kot solastnica do ½-ice (do druge ½-ice pa njen bivši mož H. A.) pri vseh nepremičninah, ki so bile predmet darilne pogodbe, sklenjene leta 1996, tudi pri zdaj spornih. Njen brat C. A. je uveljavljal, da sta sporni nepremičnini njegova last in da sta bili v darilno pogodbo vnešeni po pomoti. Zapustničina sina G. A. in F. A. sta temu nasprotovala, zapustničin zunajzakonski partner A. B. pa mu je lastninsko pravico priznal. Zapuščinsko sodišče je zato zapuščinski postopek prekinilo in C. A. napotilo na pravdo.

2C. A. je zahteval, naj sodišče (1) ugotovi, da sporni nepremičnini nista bili predmet daritve, (2) ugotovi, da ½-ica spornih nepremičnin ne spada v zapuščino po pokojni D. A.; da je tožnik lastnik nanjo vpisanega deleža kot dedič po pokojni B. A. in sta njena sina G. A. in F. A. dolžna to priznati; da je tožnik lastnik na H. A. vpisanega solastninskega deleža ½-ice in je H. A. dolžan to priznati ter (3) da mu je dolžan H. A. dolžan izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri ½-ici spornih nepremičnin vpisal kot lastnik.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje

3Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožbo z zahtevkom, naj ugotovi, da sporni nepremičnini nista bili predmet darilne pogodbe. Ugotovilo je, da polovica nepremičnin ne spada v zapuščino po pokojni D. A. in da je tožnik lastnik nanjo vpisane polovice in tudi polovice, vpisane na H. A., kar sta sina prve in slednji dolžni priznati. Ker je ugodilo tožnikovemu lastninskemu zahtevku, je zavrnilo zahtevek, naj H. A. zaveže tožniku izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo vpisal kot solastnik pri nanj (na H. A.) vpisani polovici spornih nepremičnin.

4Ugodilni del sodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo s priposestvovanjem, tega pa z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami:

− Starša A. A. in B. A. sta za naslednika domačije in kmetije predvidela sina C. A., hčeri D. A. pa sta nameravala dati zemljišče nad domačijo za gradnjo hiše. Ta del je bil od ostalega dela nepremičnin staršev oddeljen z mejniki.

− Leta 1996 sta starša zemljišče za gradnjo podarila D. A. in njenemu tedanjemu možu H. A., vsakemu do ½-ice. Imenovana sta se nato v letu 1997 razvezala. Pri gradnji hiše je sestri izdatno pomagal tožnik, dogovorjeno pa je bilo, da bo med gradnjo, tako kot do tedaj, prebivala v hiši staršev.

− Nepremičnine, ki so po sklenitvi darilne pogodbe ostale v lasti staršev, tvorijo zaokroženo in ograjeno celoto, del katere sta tudi zdaj sporni parceli. Na njih stojijo: na parceli št. 262 hiša ..., objekt za ovce, stavba z bazenom, vrt, dovozna cesta, silos in ograja in na parceli št. 268 del strojne lope, del površine z igrali, miza za namizni tenis in hlevček. Hiša s teraso in balkonom, hlev z gnojno jamo, del strojne lope in pasja uta ležijo na vmesni parceli št. 261, vse k. o. ....

− Celoten kompleks ima v posesti tožnik C. A., pred njim pa sta ga imela starša. Da sta z darilno pogodbo zajela tudi parceli št. 261 in 268 k. o. ..., starša sploh nista vedela, pa tudi D. A. in H. A. ne. Takega namena darovalca nista imela. Celoten kompleks je bil namenjen tožniku, ki je na kmetiji vseskozi delal in v domačijo vlagal (denimo zgradil več objektov). Zato v zapuščinskih postopkih po starših ni bilo sporno, da v zapuščino spadata deleža zapustnikov na vseh objektih in zemljiščih znotraj kompleksa in je bila v korist D. A. ustanovljena služnost stanovanja v treh sobah v podstrešju hiše ..., ki bi bila nepotrebna, če bi bila imenovana (so)lastnica hiše.

− Sporni parceli sta bili z darilno pogodbo zajeti pomotoma.

− Po sklenitvi darilne pogodbe sta darovalca še naprej uživala nepremičnini v dobri veri, da sta lastnika, po smrti A. A. je bila dobroverna posestnica njegova vdova B. A., ki sta ji je sodediča C. A. in D. A. odstopila dedna deleža, po smrti B. A. pa njen oporočni dedič C. A. do tedaj, ko je bilo v zapuščinskem postopku po za materjo umrli D. A. ugotovljeno, da sta zemljiškoknjižna lastnika spornih parcel imenovana in H. A..

5Drugostopenjsko sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, spremenilo tako, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Njegovo stališče je bilo, da tožnik, ki ni dedič po pokojni D. A., ni aktivno legitimiran za zahtevek za ugotovitev, da na zapustnico vpisan delež na spornih nepremičninah ne spada v zapuščino, ker imajo tak zahtevek po napotitvi na pravdo po 212. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) samo dediči. Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zoper potomca in zunajzakonskega partnerja D. A. je neutemeljen zato, ker je mogoče pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem uveljavljati le zoper zemljiškoknjižne lastnike, kar navedeni dediči zaradi prekinitve zapuščinskega postopka še niso postali in niso pasivno legitimirani. Zoper bivšega zakonca, ki sicer je vpisan kot (so)lastnik, je zahtevek neutemeljen zato, ker ni pravni naslednik A. A.. Glede priposestvovanja po pokojni B. A. pa tožba ni vsebovala razlogov, da je imela imenovana lastniško posest in koliko časa, da je bila dobroverna in da je bila njena zmota opravičljiva.

Dopustitev revizije in povzetek bistvenih revizijskih navedb

6Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 63/2017 z dne 15. 6. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da ni utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je lastnik parcel št. 262/0 in 268/0 k. o. ... do celote.

7Tožnik v reviziji materialnopravnim stališčem izpodbijane sodbe nasprotuje. Najprej pojasnjuje razloge za svoje prepričanje, da je upravičen zahtevati ugotovitev, da polovica spornih nepremičnin ne spada v zapuščino po pokojni D. A.. Ker revizija glede te odločitve ni bila dopuščena, jih revizijsko sodišče, ki izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (prvi odstavek 371. člena ZPP, v nadaljevanju ZPP¹), ne povzema.

8Sicer pa revizija vztraja, da sta bili sporni parceli v darilno pogodbo zapisani pomotoma, a izpodbijana sodba tega niti ne omeni. Da je šlo za pomoto, je razvidno iz zapuščinskih postopkov po pokojnih A. A. in B. A. ter iz dogovora o ustanovitvi osebne služnosti v korist D. A. v hiši ..., ki se je izvajala vse do smrti služnostne upravičenke. Starša sta bila dobroverna posestnika spornih nepremičnin, D. A. si jih ni nikoli lastila in na zapuščinski obravnavi po B. A. sta sina D. A. priznala, da spadajo v zapuščino po B. A.. Šele v zapuščinskem postopku po svoji materi D. A. sta začela to zanikati in tedaj se jima je pridružil tudi njun oče H. A.. Do takrat pa je tožnik nepremičnini že priposestvoval, kar sme uveljavljati še pred zaključkom zapuščinskega postopka, ki je bil prekinjen zaradi spora o lastništvu. Dobroverna posest staršev je trajala od leta 1954 dalje in ker jima lastnine ni nihče oporekal, bi bilo prestrogo zahtevati, da bi morala preverjati zemljiškoknjižno stanje. Bila sta v zmoti, ki je bila opravičljiva.

9Toženci na vročeno jim revizijo niso odgovorili.

Presoja utemeljenosti revizije

10Revizija je utemeljena.

11Glede na vsebino dopuščenega vprašanja je predmet revizijskega postopka pravnomočna odločitev, s katero je bil zavrnjen tožnikov ugotovitveni (lastninski) zahtevek zoper dediče po pokojni D. A. in zoper H. A..

12Stališče izpodbijane sodbe, da sina in zunajzakonski partner D. A. niso pasivno legitimirani za lastninski zahtevek, ker še niso zemljiškoknjižni (so)lastniki spornih parcel, je materialnopravno zmotno. Skladno z določbo 132. člena ZD, po kateri preide zapuščina na dediče po samem zakonu v trenutku zapustnikove smrti, so lastninsko pravico zunajknjižno pridobili že s smrtjo D. A.. Sklep o dedovanju bo, ko bo izdan, le deklaratorne narave. Vknjižba v zemljiško knjigo je predpostavka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini le, če je pridobitev pravnoposlovna; na originaren način pa se lastninska pravica pridobi tedaj, ko se izpolnijo pogoji, ki jih za to določa zakon. Prvi, drugi in četrti toženec so torej pasivno legitimirani, čeprav niso vpisani v zemljiško knjigo kot (so)lastniki.

13Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da tožnik ni pravni naslednik A. A., ker ni bil njegov dedič: bil je zakoniti dedič po svojem očetu, le, da je pripadajoči mu dedni delež odstopil svoji materi B. A.. Z odstopom dednega deleža sodedinji ni prenehal biti dedič, le lastninska pravica na odstopljenem premoženju, ki jo je po določbi 132. člena ZD pridobil v trenutku očetove smrti, je z njegovo izjavo o odstopu in materino izjavo o sprejemu odstopljenega deleža prešla na mater.

14V prejšnjih dveh točkah navedeni pravni vprašanji sta nižji sodišči obravnavali v zvezi s presojo, ali je tožnik sporni napremičnini priposestvoval. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča pomembno, da je tožnik trdil, sodišče prve stopnje pa ugotovilo, da sta bili sporni nepremičnini v darilno pogodbo zapisani pomotoma, brez namena daritve in celo brez vednosti pogodbenih strank. Ta ugotovitev je relevantna z vidika vprašanja, ali sta darovalca C. A. in B. A. sploh izgubila, obdarjenca D. A. in H. A. pa pridobila lastninsko pravico na spornih dveh nepremičninah oziroma ali je bila pogodba glede teh nepremičnin glede na določbo 15. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sploh sklenjena. Po tej določbi je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Če med strankama ni dosežen sporazum o bistvenih sestavinah, pogodba ne nastane.² Pogodba, ki sploh ne nastane, ne more imeti nobenega pravnega učinka.³ Prav na to, da nobena pogodbena stranka ni imela volje (ni bilo sporazuma) skleniti darilno pogodbo⁴ tudi za zdaj sporni nepremičnini, kažejo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.⁵ Zaradi okoliščin, da pri sklepanju darilne pogodbe glede spornih nepremičnin ni šlo za napako volje in ne za nesporazum, pač pa zgolj za pomoto pri zapisu izjave volje, da si zdaj spornih nepremičnin obdarjenca nista nikoli lastila in da se je pomota ugotovila šele skoraj dve desetletji po sklenitvi pogodbe, je po mnenju revizijskega sodišča za presojo, ali je bila pogodba sklenjena, odvisna od ugotovitve, ali je bila za to podana volja pogodbenih strank.

15Če bi za pomoto vedela, bi lahko njeno odpravo zahtevala že darovalca. Ker sta oba umrla, je v njun procesni položaj vstopil njun pravni naslednik – tožnik. Ta je tudi materialnopravno legitimiran kot oporočni dedič celotne zapuščine po materi B. A., ki je podedovala vse premoženje pred njo umrlega moža C. A. in bi bila ob smrti, če pomote ne bi bilo, tudi zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin do celote. V pravnomočnih sklepih o dedovanju po obeh starših zdaj sporni parceli nista bili ugotovljeni kot predmet zapuščine (po A. A. do ½-ice in po B. A. do celote), a to ne pomeni procesne ovire za to pravdo: sklep o dedovanju stranke postopka veže samo glede odločitve o dedni pravici, ne pa tudi glede ugotovitve o obsegu zapuščine.⁶

16Vendar pa so izrecne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da sta bili sporni parceli v darilno pogodbo vnešeni pomotoma in da ni bilo volje, da bi lastninsko pravico na njih pridobila obdarjenca, toženci v pritožbi izpodbijali, sodišče druge stopnje pa njihove pravilnosti ni preizkusilo, ker glede na materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo, te okoliščine niso bile pomembne.

Odločitev o reviziji in napotek za novo sojenje

17Ker je pritožba ostala neizčrpana, je moralo Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in mu zadevo vrniti v ponovno odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

18Tožnik je postopku sicer uveljavljal dvoje: (1) ugotovitev, da glede spornih nepremičnin pogodba ni bila sklenjena,⁷ a je bila tožba v tem delu zavržena, revizija pa ni bila dopuščena in od te ugotovitve odvisno nadaljnjo (2) ugotovitev, da je sam po materialnem pravu kot dedič pridobil na njih lastninsko pravico do celote. Predmet revizijskega preizkusa je tako le odločitev o lastninskem zahtevku. Ker ni ustaljene sodne prakse o oblikovanju zahtevkov v tistih primerih, ko se vrnitev nepremičnin zahtevala iz razloga, ker pogodba sploh ni nastala (15. člen OZ),⁸ je treba skladno z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave kot ustreznega dopustiti (tudi) zahtevek za varstvo (samo) z lastninsko tožbo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

19Ker je razveljavilo z revizijo izpodbijano odločitev, je Vrhovno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Vrhovno sodišče je zakon uporabilo v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E, ki se uporablja od 14. 9. 2017, se namreč postopek, ki se je začel po določbah ZPP-D nadaljuje pred višjim in Vrhovnim sodiščem po ZPP-E le, če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v času, ko je že bil v uporabi ZPP-E.
² Glej N. Plavšak, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 208. Glej še S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, 1. knjiga, Ljubljana, 1984, stran 126 in naslednje; S. Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list RS, Ljubljana, 1978, stran 21 in naslednje. Pravi, da »če do konsenza, soglasja volj ni prišlo, gre za posel, ki ne obstoji, gre za neobstoječ pravni posel.«
³ V sodni praksi se neobstoječe pogodbe pogosto obravnava kot nične. Vendar pa pravne posledice nične in neobstoječe pogodbe pa niso povsem enake. Pogodba, ki sploh ne nastane, ne more biti nična in ne more imeti nobenega učinka. Nična pogodba pa izjemoma lahko ima nekatere pravne učinke: lahko konvertira v veljavno pogodbo po 89. členu OZ, lahko konvalidira po 90. členu OZ, kondikcijski zahtevek je lahko po drugem odstavku 87. člena OZ omejen. O tem glej L. Varanelli, Pogodbeno pravo, Patologija pogodbe, Prvi del, Ius software, GV Založba, Ljubljana, 2017, stran 42 in naslednje.
⁴ Izhajajoč iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni šlo za bistveno zmoto po prvem odstavku 46. člena OZ. Zanjo in za izpodbojnost pogodbe kot sankcijo bi (ob obstoju ostalih predpostavk) lahko šlo, če bi se nanašala na bistvene lastnosti predmeta pogodbe. A se nanaša na predmet sam (dve nepremičnini), sankcijo za zmoto o predmetu pa določa 16. člen OZ, ki ureja nesporazum, in je strožja: pogodba sploh ne nastane. Pa v konkretnem primeru ni šlo niti za nesporazum, in sicer niti upoštevaje teorijo izjave (darovalca na eni strani in obdarjenca na drugi strani so podali v pogodbi skladne pisne izjave volje), niti po teoriji volje (enotna prava volja vseh pogodbenih strank je bila, da so predmet daritve le parcele za gradnjo).
⁵ Na primer o soglasju dedičev v zapuščinskih postopkih po darovalcih, da sta nepremičnini predmet dedovanja, o ohranitvi posesti darovalcev tudi po sklenitvi darilne pogodbe, o ustanovitvi služnosti stanovanja v korist obdarjenke, o oddelitvi nesporno podarjenih nepremičnin z mejniki in ograjo, o pomotni navedbi spornih nepremičnin v darilno pogodbo, za katero niti pogodbene stranke niso vedele in je bila ugotovljena šele v zapuščinskem postopku po obdarjenki D. A..
⁶ Glej na primer V. Rijavec, Dedovanje - procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1999, stran 190.
⁷ Ena od možnosti bi bila kumulacija z izbrisno tožbo po 1. točki drugega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) z zahtevkom za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je bilo pred sklenitvijo darilne pogodbe, saj bi ugotovitev o nesklenitvi (nenastanku) pogodbe glede spornih parcel pomenila, da je vknjižba v korist A.-jev materialnopravno napačna.
⁸ V sodbi II Ips 361/2003 je Vrhovno sodišče sicer v zadevi, v kateri je tožnik trdil, da je priposestvoval lastninsko pravico na parceli, ki sta jo prvi toženec in drugi toženec po pomoti vključila v prodajno pogodbo, ki sta jo sklenila glede drugih nepremičnin, ter je vložil izbrisno in lastninsko tožbo, pritrdilo nižjima sodiščema, da pogodba glede vanjo pomotoma zapisanih nepremičnin ni nastala; ker se je drugi toženec vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik, je bila vknjižba materialnopravno neveljavna. S tem je bil izpolnjen prvi pogoj za izbrisno tožbo. Drugi pogoj pa je bil izpolnjen z ugotovitvijo, da je tožnik pred sklenitvijo prodajne pogodbe med tožencema sporno nepremičnino priposestvoval in je bil tako prizadet v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Po presoji revizijskega sodišča pa ni mogoče šteti, da je s to odločbo sodna praksa ustaljena. Ustaljena je sicer glede primernosti varstva z izbrisno tožbo v primerih, ko so bile nepremičnine prenešene z ničnimi pogodbami (z odločbo II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016). Pravne posledice nične in neobstoječe pogodbe pa, kot je bilo opozorjeno v opombi 3, niso povsem enake.