VSL Sodba IV Cp 1342/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnica po pokojnem A. A. upravičena do preživnine za čas od vložitve tožbe, to je od 18. 6. 2016 do njegove smrti, to je do 29. 10. 2018 (I). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj ne bi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in ugovorov toženke. Meni, da tožnica po smrti pokojnega A. A. nastopa tudi v vlogi tožene stranke, saj je bila njegova oporočna dedinja, zato preživninska obveznost pokojnika do tožnice preneha v vsakem primeru, ker sta upnik in dolžnik na podlagi 328. člena Obligacijskega zakonika postali isti osebi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do toženkinega ugovora nesklepčnosti, nekonkretiziranosti in nedoločnosti tožbenega zahtevka. Zgolj ugotavljanje upravičenosti do preživnine v nedoločeni višini ne zadostuje standardu določnosti in konkretiziranosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je brez podlage v nasprotju z izrekom in listinami v sodnem spisu ugotavljalo upravičenost tožnice do preživnine v višini 1,00 EUR. Tožnici že v osnovi ni mogoče priznati pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ker obstaja zapustnikovo premoženje, ki se je dedovalo. Če je mogoče postaviti dajatveni zahtevek oziroma je ta zapadel, se pravni interes za postavitev ugotovitvene tožbe oziroma ugotovitvenega tožbenega zahtevka ne priznava. Pritožba opozarja, da oseba, ki preživnine ni uživala do smrti zavezanca oziroma razvezanega zakonca, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Po mnenju pritožbe je navedeno vprašanje predhodno vprašanje, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti pred rešitvijo vprašanja obstoja pravnega interesa tožnice za predmetni ugotovitveni zahtevek. Pritožba v nadaljevanju meni, da je sodišče prve stopnje napravilo nepopolno in nepravilno dokazno oceno izvedenih dokazov ter posledično tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da je tožnica zmožna poskrbeti za svoje preživljanje, eventualno pa zanjo lahko poskrbita tudi njena otroka, ki sta jo po samem zakonu dolžna preživljati. Pokojni A. A. s svojimi prihodki ni bil zmožen plačevati niti svojih potreb v celoti. Zaradi hudih zdravstvenih težav in visoke starosti pa tudi ni bil pridobitno sposoben. Napačno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje glede vzrokov, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe toženke in priče B. M., ki sta izpovedovala kontradiktorno vsem pričam, ki jih je v dokazne namene predlagala tožnica. S strani tožnice predlagane priče (sovaščani oziroma njeni prijatelji) so pričale pristransko in po nareku tožnice, ne pa o dejstvih, ki bi jih same videle ali zaznale. I. L. je npr. izpovedal, da iz svoje hiše ne vidi do hiše pokojnega A. A., in da, ko je bil na obisku pri tožnici, toženke nikoli ni videl, po drugi strani pa je izpovedal, da je bila toženka zadnje mesece več na obisku pri pokojnem A. A. in da so vozili stvari iz hiše. Pokojni A. A. naj bi bil njegov prijatelj, po drugi strani pa ga je označil za čudnega. Tudi priča B. L. je izpovedovala po tožničini verziji. Priča A. J. je zmanipulirana s strani tožnice, kar je razvidno iz njene izpovedbe v zvezi s toženko in njenimi domnevnimi nameni ter izjavo, da je toženec precej pokvarjen možakar, in to ob tem, da naj bi bili predhodno celo družinski prijatelji. Priča J. V. je izpovedal, da je bil odnos pokojnega A. A. do tožnice vedno lep in da nasilja nikoli ni videl, nato pa je v očitnem nasprotju s tem izpovedal, da naj bi bil večkrat priča temu, ko naj bi pokojni A. A. z roko ali nogo udaril tožnico. Tudi priča R. V. izpoveduje hkrati o družinskem prijatelju in o tem, da naj bi bil pokojni A. A. žleht oseba, kar prav tako ne gre skupaj. Tudi priča I. P. je izpovedovala pristransko. Le priča Z. B. je v svoji izpovedbi nekoliko namignil, da je bila tudi tožnica konfliktna in napadalna oseba, a je sodišče to kar spregledalo.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe podrobno, natančno in pregledno navedlo vsa odločilna dejstva, zaradi katerih je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo ter dokaze, na podlagi katerih je utemeljilo svoje dejanske ugotovitve. Nasprotij in nejasnosti v dokazni oceni ni, zato v tem delu pritožbene navedbe niso utemeljene. Čeprav so zaslišane priče I. L., B. L., A. J., J. V., R. V., M. F., I. P., M. D., sosedje oziroma sovaščani tožnice, jim resnicoljubnosti oziroma subjektivne nepristranskosti zgolj zaradi tega ni mogoče vnaprej odreči.

6Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka na podlagi dedne pravice (sklep o dedovanju Okrajnega sodišča ...) v trenutku smrti pokojnega A. A. vstopila v vsa njegova pravna razmerja in postala stranka postopka.

7Ker toženka odgovarja za zapustnikove dolgove le do višine podedovanega premoženja in ker dejansko premoženja po zapustniku ni podedovala, saj je zapustnik z nepremičninami, ki jih ji je z oporoko namenil, razpolagal s pogodbo o dosmrtnem preživljanju (ki jo je sklenil s toženko), je tožnica svoj dajatveni zahtevek preoblikovala v ugotovitvenega². Če bi bila tožnica edina dedinja po pokojniku, bi sodišče tožbo moralo zavreči in bi v tem primeru dejansko moral pristojni organ bodisi v upravnem bodisi v drugem sodnem postopku to vprašanje reševati sam. Vendar temu ni tako. Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je sodišče za dedinji razglasilo tako tožnico kot tudi hčer zapustnika, to je toženko.

8Po spremembi tožbe tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev pravice do preživnine po razvezanemu zakoncu. Zakaj tako postavljen tožbeni zahtevek naj ne bi bil določen, pritožba ne pojasni. Ugotovitvena tožba se vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo korist od vložitve takšne tožbe (drugi odstavek 181. člena ZPP).

9Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnica izkazala, da si bo z uspehom v tem postopku zagotovila možnost, da bo lahko v drugem postopku uveljavila v skladu s 54. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pravico do vdovske pokojnine. Pravna korist je torej v konkretnem primeru premoženjskega značaja in sicer pravica do preživnine po razvezanemu zakoncu.

10Vprašanje obstoja pravice do vdovske pokojnine ni predhodno vprašanje v tem postopku, kot to zmotno meni pritožba. Temveč nasprotno, s pravnomočnostjo odločitve o obstoju preživnine v tem pravdnem postopku je rešeno predhodno vprašanje pravice do preživnine, ki je eden izmed pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

11V skladu z 81. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica z zadostno stopnjo dokazala, da so navedene predpostavke podane.

12Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v času vložitve tožbe v letu 2016 stara 65 let, da nima slovenskega državljanstva, da niti v Sloveniji niti v Črni Gori, katere državljanka je, nima delovne dobe, ter da je v času obstoja zakonske zveze občasno priložnostno delala. Glede na opisane okoliščine se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da gre pri tožnici za negotovo socialno prognozo, zaradi česar je podana podlaga za prisojo simbolične preživnine. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da je pomen odmere simbolične preživnine v tem, da zagotovi bodočo socialno varnost tistim, ki so ob razvezi zakonske zveze sicer še sposobni za (občasno) pridobitno delo, vendar zaradi svoje starosti, zdravstvenih težav in ob odsotnosti pokojninske dobe ne bodo mogli doseči pogojev za upokojitev.

13Zmotno pritožba meni, da bi breme preživljanja tožnice morala prevzeti njena otroka. Preživninska obveznost otrok do staršev je subsidiarna (124. člen ZZZDR).

14Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da s simbolično preživnino v višini enega evra mesečno, preživljanje pokojnega A. A., ki je prejemal 885,93 EUR pokojnine, ne bi bilo ogroženo, kljub višjemu strošku oskrbe v domu, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zavezo toženke iz odplačne pogodbe za vsestransko pomoč in oskrbo očetu.

15Tretji odstavek 81. a člena ZZZDR preživninskemu zavezancu daje možnost, da se zahtevku za preživnino upre, če dokaže, da bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zanj krivično ali če je upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroke ali starše zavezanca (81. a člen ZZZDR)

16Izvedeni dokazni postopek ni potrdil navedbe toženke, da je bil edini razlog za nevzdržnost zakonske zveze zatrjevano nasilje tožnice oziroma, da je bil vzrok za nevzdržnost zakonske zveze izključno na tožničini strani. Celo nasprotno, izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je tudi pokojnik znatno prispeval k nevzdržnosti zakonske zveze, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča simbolični prispevek k preživljanju bivšega zakonca za pokojnega A. A. ni krivičen.

17Toženka se neutemeljeno zavzema za drugačno dokazno oceno. Prvo sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi pokojnega A. A. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je razumna in izkustveno verjetnejša tožničina izpoved, da je do poškodb na obeh rokah pokojnika prišlo, ko ga je tožnica ob poskusu, da bi pobegnila, prijela za roki. Življenjsko malo verjetno je, da bi nekdo, ki bi se s strani drugega čutil ogroženega, šel za napadalcem in nad njim vpil, pri tem pa niti ne poklical policije oziroma se obrnil na drugo inštitucijo. Nenazadnje pa tudi iz oprostilne sodbe Okrajnega sodišča ..., ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da toženka do pokojnika ni bila agresivna. Pritožbena navedba, da pokojnik ne bi snemal tožničine razgovore, če se s strani tožnice ne bi počutil ogroženega, ne omaje prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene. Iz zaslišanja pokojnega A. A. namreč izhaja, da je bil razlog namestitve snemalne naprave sum na tožničino nezvestobo. Tudi razlogov odselitve pokojnika in namestitev v domu je lahko več in ni edina možna razlaga, za katero se zavzema pritožnica, nasilje tožnice. Toženka se neutemeljeno zavzema za drugačno dokazno oceno izpovedbe prič I. L., kateremu izpovedbi je sodišče sledilo. Pritožnik opozarja, da je priča izpovedala, da po eni strani iz svoje hiše ne vidi do hiše pokojnega A., po drugi strani pa, da je bila toženka zadnje mesece več na obisku pri pokojnem A. A. in da so vozili stvari iz hiše, kar pa se ne izključuje, kot to zmotno meni pritožba. Priča namreč ni izrecno izpovedala, da je videla toženko na obisku pri pokojnem A. A. direktno iz hiše. Običajno je, da ljudje zapuščajo hišo in bi torej priča I. L. lahko toženko videl, ko se je nahajal izven hiši, bodisi na dvorišču hiše, bodisi na sprehodu ali ob kakšni drugi priliki. Sicer pa posamezne iz konteksta iztrgane izpovedi posameznih prič prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje v ničemer ne omajajo.

18Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., 155. in prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni bil potreben.

¹ V nadaljevanju ZPP.
² Kot izhaja iz listin v spisu je bila tožnica po zapustniku dedinja celotne zapuščine denarnih sredstev na računu pri banki A št. 000 v višini 171,69 EUR, medtem ko je bilo na pokojnikovem osebnem računu št. 001 negativno stanje v višini 375,36 EUR.