54. člen ZPIZ-2

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Potrebno je ločiti med opredelitvijo pravice do vdovske pokojnine in izplačevanjem le-te. Izplačevanje se zamakne na dan, ko ne bo več vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje. Edina ovira za začetek izplačevanja vdovske pokojnine je, da je tožnica kot prejemnica denarnega nadomestila (19. člen ZPIZ‑2) vključena v obvezno zavarovanje. Ko bo tožnici obvezno zavarovanje prenehalo, se ji bo vdovska pokojnina lahko začela izplačevati.

Toženec je ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine upošteval razpoložljive podatke. Naknadno je bil obveščen, da je pokojni zavarovanec pred smrtjo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Po njegovi smrti sta postopek nadaljevala njegova dediča, sodišče pa je razsodilo, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze utemeljena. Ko upravni organ sam ugotovi podatek, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev ob izdaji odločbe o priznanju pravice, lahko o tej pravici ponovno odloči, kar mu omogoča določba 183. člena ZPIZ-2.

V tej zadevi gre za spor v zvezi s priznanjem pravice do vdovske pokojnine. Vprašanje veljavnosti oporoke (prava volja oporočitelja) ne pomeni predhodnega vprašanja za rešitev v tej zadevi. Ključno je namreč ugotavljanje, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala zunajzakonska skupnost. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti gre za ugotavljanje pravnega razmerja. Odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti pa velja le v zadevi, v kateri je bila sprejeta. Oporoka predstavlja zgolj enega od dokazov, ki je predmet sodne presoje. Glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti pa so odločilni tudi drugi dokazi, ne samo veljavnost oporoke oziroma oporočiteljeva volja. Obstoj zunajzakonske skupnosti tako ne predstavlja predhodnega vprašanja v smislu 21. člena ZDSS-1.

Pri ugotavljanju obstaja zunajzakonske skupnosti je treba odnos med partnerjema presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Razmerje in odnos mora biti tako takšen, da je navzven prepoznaven kot življenjska skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, pa je pomembna tudi notranja komponenta, to je kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja". Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja. Ni dvoma, da je tožnica vestno skrbela za nepokretnega zavarovanca, vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim v razmerju zunajzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo. Pri pokojnem je šlo za nepokretnega človeka in je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem življenjsko, da je žele

Tožnica ne more uspešno uveljavljati pravice do vdovske pokojnine le na podlagi življenjske skupnosti, ki se je razvila v zunajzakonsko skupnost, saj dokler obstoji zakonska zveza glede na določbo 20. člena ZZZDR oziroma 26. člena DZ, oseba ne more skleniti nove zakonske zveze in torej tudi ne biti v zunajzakonski skupnosti.

Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti treba ponovno ugotavljati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno

Tožnici ni uspelo dokazati, da ji je pokojni uživalec preživnino nakazoval na roke. Tožnica je namreč predložila le fakture za določene mesece, ne pa za celo sporno obdobje. Na fakture pa je kar sama pripisala, da določen znesek, ki naj bi ga prejela na roke, pomeni preživnino. Glede na navedeno sodišče prve stopnje blagajniških zapisov (faktur) utemeljeno ni štelo kot dokaz, da je bila preživnina tožnici plačevana na roke.

Priznanje pravice do preživnine s sodno odločbo in uživanje preživnine do smrti zavarovanca sta pogoja, ki sta v 54. členu ZPIZ-2 določena kumulativno. Ko eden izmed pogojev ni izpolnjen, pravica do vdovske pokojnine ne more biti priznana. Ker tožnica do smrti zavarovanca nikoli ni bila uživalka preživnine, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine. To velja ne glede na to, da je zavarovanec pred izdajo sodne odločbe o upravičenosti do preživnine po nepreskrbljenem zakoncu umrl.

V zadevi je sporno, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala življenjska skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Zunajzakonske skupnosti po ustaljeni sodni praksi ni dopustno enačiti s prijateljstvom ali dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi ekonomske in socialne skupnosti. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima namreč svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza in le zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali. Tožnica ni dokazala obstoja bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Res je predlagala tudi zaslišanje zdravnika, vendar pa njegovega naslova niti ni sporočila, niti na zadnjem naroku ni vztrajala pri navedenem dokaznem predlogu. Ker niso izkazani bistveni elementi zunajzakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožnica je imela sklenjeno zakonsko zvezo od 23. 3. 1968 dalje. Ta zakonska zveza je bila razvezana 31. 8. 2017. Šele od tega datuma dalje je bil torej izpolnjen pogoj, da lahko tožnica veljavno sklene novo zakonsko zvezo in enako, da v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji, od tedaj dalje obstaja zunajzakonska skupnost, ki je v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. S 1. 9. 2017 je začel teči triletni rok določen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2, ki pa ni bil izpolnjen, saj je pokojni umrl 28. 1. 2018.

Ugotovitvena tožba se vloži, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo korist od vložitve takšne tožbe. Pravna korist je lahko tudi premoženjskega značaja in sicer pravica do vdovske pokojnine po razvezanemu zakoncu.

V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Zgolj to, da je pokojni v postopku upravičenosti do varstvenega dodatka podal izjavo, da s tožnico nista v zunajzakonski skupnosti, na obstoj zunajzakonske skupnosti ne more vplivati. Podana je bila namreč izključno z namenom pridobitve pravic iz javnih sredstev, ki pa niso predmet tega postopka, in v letu 2011, ki tudi sicer v tem sporu glede na to, da je pokojni umrl 16. 11. 2016 sploh ni pravno relevantno obdobje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, je torej pravilen. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, v katerem bo toženec odločil o pravi

V prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku gre za zavrnilno odločitev na pravnem temelju, ki ni identičen z obravnavanim v tem sodno socialnem sporu. Sicer pa pritožnica tega zaključka sodišča, ki je za pritožbeno rešitev zadeve edino pravno relevanten, sploh ni prereka. Gre za uveljavljanje pravice do vdovske pokojnine po 3. alineji 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, po kateri ima ob pogojih iz 53. člena ZPIZ-2 pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca ali uživalca pravic živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred smrtjo in z njim kadarkoli imela skupnega otroka. Torej na temelju izvenzakonske skupnosti. Ker na navedeni pravni podlagi tožena stranka še sploh ni odločala, bo to v skladu z usmeritvijo iz prvostopenjske sodbe, storila v ponovljenem upravnem odločanju.

V sporni zadevi je bilo ugotovljeno, da je pokojni sklenil zakonsko zvezo in da je ta zakonska zveza trajala vse do njegove smrti. Zaradi sklenjene zakonske zveze z drugo osebo, tako v sporni zadevi ni prišlo do zunajzakonske skupnosti, s tem pa torej ni pravne podlage za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Tako je podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine oziroma njenega dela.

V obravnavani zadevi ni dokazane izvenzakonske skupnosti med tožnico in A.A. ter posledično niti dejanski stan iz 3. alineje 1. odst. 54. člena ZPIZ-2. Po tej določbi ZPIZ-2 namreč lahko pravico do vdovske pokojnine pridobi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V skladu z 12. členom ZZZDR, torej v primeru dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Vendar le, če ima taka skupnost vse bistvene elemente, značilne za zakonsko zvezo. Sicer ni nobenega dvoma, da je tožnica že od leta 1970 čistila stanovanje A.A., da je tovrstna opravila opravljala tudi od leta 2007 dalje in pred odhodom v center starejših zaradi bolezni A.A. pomagala pri nekaterih higienskih opravilih. Vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim A.A. v razmerju izvenzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo.

Ustavno sodišče RS je že zavzelo stališče, da "partnerja neregistrirane istospolne partnerske skupnosti vežejo podobne tesne osebne vezi kot partnerja zunajzakonske skupnosti in se v tem pogledu primerjana položaja v bistvenem ne razlikujeta," vendar je "končna ocena podobnosti primerjanih položajev odvisna še od presoje, ali je položaj neregistriranih istospolnih partnerjev primerljiv s položajem zunajzakonskih partnerjev tudi konkretno." Pri odgovoru na to vprašanje je treba izhajati iz namena pravice do vdovske pokojnine. Ta namen je zagotovitev socialne varnosti nepreskrbljenih družinskih članov umrlega, torej tistih, ki si sami ne morejo zagotoviti dohodkov oziroma nimajo lastnih sredstev za preživljanje po smrti hranitelja družine. Glede na namen zakona je položaj preživelega partnerja neregistrirane istospolne življenjske skupnosti in preživelega partnerja zunajzakonske skupnosti praktično enak. Ker sta neregistrirani istospolni partner in zunajzakonski partner v enakem položaju, imata oba pravico do vdovske pokojnine pod istimi pogoji. Ker ZPIZ-2 neregistriranega istospolnega partnerja izrecno ni vključil v krog upravičencev do vdovske pokojnine, gre za pravno praz

Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, vse s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Od zakonske zveze jo loči le pomanjkanje obličnosti za njen nastanek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila med tožnico in pokojnim najmanj zadnje leto pred njegovo smrtjo ponovno vzpostavljena zunajzakonska skupnost z vsemi potrebnimi elementi, ki to skupnost izkazujejo, zato je utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnici priznalo pravico do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine.

Za javno listino načeloma velja, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej zapisano ali potrjeno. Vendar je v skladu s 4. odst. 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Za izpodbojnost javne listine velja dvoje dokaznih pravil. Dokazno pravilo o neresničnosti njene vsebine, torej tistega kar se v njej potrjuje, ter dokazno pravilo o nepristnosti, ki pomeni, da javne listine ni izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj. Prav iz slednjega razloga tožnica izpodbija notarski zapis, ko zatrjuje, da na javni listini podpisi niso pristni, ker te listine A.A. ni podpisal. V ta namen je predlagala pridobitev fotokopije overovitve notarske knjige, evidenčno listo obiskov v Centru starejših ter dokaz z izvedencem grafološke stroke. Tovrstne dokaze pa je sodišče prve stopnje zavrnilo le z utemeljitvijo, da ni razhajanj pri podpisih, da bi bilo mogoče podvomiti v njihovo pristnost, čeprav za takšno sklepanje samo nima strokovnega znanja. Zaradi predhodno ugotovljene procesne pomanjkljivosti in kršitve je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve s