VSL Sklep Cst 347/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanem sklepom naložilo Mestni občini ... (MO), da je dolžna stečajnemu dolžniku plačati nadomestilo za prehod nepremičnin in premičnin, navedenih v 2. točki zapisnika naroka z dne 16. 11. 2017 (p. d. 1325), ki je sestavni del izreka tega sklepa in je bil objavljen 19. 1. 2018 (p. d. 1402), v njeno last, v višini 13.246.720,00 EUR v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o končni razdelitvi.

2Udeleženec MO se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in zavrže oziroma zavrne predlog stečajnega dolžnika za določitev nadomestila za prehod žičniških naprav v last MO, oziroma podrejeno, da (smiselno) sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stečajnemu dolžniku pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Upravitelj in ločitveni upnik DUTB, d. d, sta na pritožbo odgovorila. Prerekata vse pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravna podlaga izpodbijanega sklepa je 32. člen Zakona o žičniških napravah za prevoz oseb (Uradni list RS, št. 126/2003, ZŽNPO).¹ Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o višini nadomestila za prehod žičniških naprav in objektov s stečajnega dolžnika (koncesionarja) v last koncedenta (MO) zaradi prenehanja koncesije kot posledice začetka stečajnega postopka (v nadaljevanju: nadomestilo). V skladu z napotilom višjega sodišča (prim. VSL sklep Cst 402/2015 z dne 30. 6. 2015, p. d. 473) je sodišče prve stopnje izvedlo kontradiktorni postopek in opravilo narok dne 16. 11. 2017 in 30. 5. 2019, na katerem je izvedlo dokaze, razvidne iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku dne 30. 5. 2019, pri čemer je tudi DUTB, d. d., ki ima na terjatvi za plačilo nadomestila priznano ločitveno pravico, omogočilo sodelovanje v postopku.

6Sodišče prve stopnje ni sledilo stališču pritožbe, da lahko MO opravi plačilo le DUTB kot zastavnemu upniku, ki edini lahko izterja zastavljeno terjatev na podlagi 184. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami, SPZ), zaradi česar naj ne bi bila podana stvarna legitimacija stečajnega dolžnika. Zavzelo je stališče, da se v skladu s prvim odstavkom 325. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP) uporabljajo posebna pravila o unovčenju premoženja v stečajnem postopku. Upravitelj terjatev, ki je del stečajne mase, proda oziroma jo izterja in poplača ločitvenega upnika, ki ima zastavno pravico na tej terjatvi. Sodišče v konkretnem primeru ne odloča o plačilu DUTB, saj DUTB sama navaja, da z izvensodno prodajo v smislu 282. člena ZFPPIPP še niti ni začela (prim. vlogo z dne 26. 3. 2019, p. d. 1631).

7Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v skladu s petim odstavkom 32. člena ZŽNPO v zvezi s prvim odstavkom 105. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/02 s spremembami, ZUreP-1), ki je veljal za prostorske ureditve lokalnega pomena v obdobju, ko je prišlo do razlastitve, pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina.² Funkcija odškodnine za razlastitev je v tem, da se prizadetemu omogoči, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot je tista, ki mu je bila odvzeta, zato se je v sodni praksi oblikovalo stališče, da se upošteva tržna vrednost odvzetih nepremičnin.³

8Sodišče prve stopnje je kot bistveno v tej zadevi upoštevalo, da je bilo na naroku za določitev nadomestila dne 16. 11. 2017 (p. d. 1325) med strankami kot nesporno ugotovljeno, da je treba ugotoviti tržno vrednost izločenih premičnin in nepremičnin na dan začetka stečajnega postopka in da se za krožno - kabinsko žičnico upošteva delež vrednosti, kolikor je še preostalo časa, do prenehanja koncesije zaradi uvedbe stečaja do poteka roka koncesije v primerjavi s celotnim rokom koncesije, in sicer od 16. 10. 2014 do 31. 8. 2049, napram 40 let, kolikor bi trajala koncesija. MO tudi ni nasprotovala ugotovitvi upravitelja, da je treba za izračun odkupne vrednosti za krožno - kabinsko žičnico uporabiti faktor 0,8782. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje sodnim cenilcem naložilo, da ocenijo tržno vrednost nepremičnin in premičnin na dan začetka stečajnega postopka, za krožno kabinsko žičnico pa uporabijo faktor 0,8782. Zato je po oceni prvostopenjskega sodišča neutemeljeno kasneje zavzeto stališče MO, da je treba upoštevati likvidacijsko in ne tržne vrednosti objektov in naprav.

9Prav tako prvostopenjsko sodišče ni sledilo stališču MO, da je treba pri določitvi višine odškodnine upoštevati tveganje, da morebitni kupec žičniške naprave ne sme uporabljati, če za to ne pridobi koncesije. Objekti in naprave niso izgubili pravice do gradnje in uporabe, to pravico je izgubil stečajni dolžnik kot koncesionar.

10Sodišče prve stopnje ni sledilo stališču MO, da se odloča o plačilu, ki naj bi ga oseba javnega prava opravila zasebni družbi, zato se višina nadomestila določi v skladu s pravili, določenimi v 7. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Navodilih Komisije EU, sicer naj bi bila podana nedopustna državna pomoč. Sodišče prve stopnje je presodilo, da nadomestila za izločene objekte in naprave na podlagi 32. člena ZŽNPO ni mogoče šteti za državno pomoč, predvsem glede na dejstvo, da je k plačilu nadomestila koncedent zavezan na podlagi zakonskih določil in gre za plačilo pravni osebi, nad katero se vodi stečajni postopek, ki bo po pravnomočnem končanju le-tega prenehala obstajati in bo izbrisana iz sodnega registra.⁴ Ta položaj je treba razlikovati od situacije, ko se nadomestilo za razlastitev plača v postopku zaradi insolventnosti oziroma družbi v finančnih težavah, katerih posledica pa ni prenehanje te družbe (primer banke Northern Rock, na katerega se sklicuje MO, se nanaša na banko v težavah pred stečajem).

11MO je predlagala, da se od vrednosti premoženja odšteje subvencija Ministrstva za gospodarstvo v višini 4.200.000,00 EUR, ki jo je stečajni dolžnik prejel za financiranje krožno - kabinske žičnice. Vendar sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni sledilo, saj je zavzelo stališče, da terjatev iz naslova subvencije Ministrstva za gospodarstvo ni terjatev koncedenta (MO) do koncesionarja, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 32. člena ZŽNPO pa koncedent plača vrednost stvari, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima (on sam) do koncesionarja.

12MO je zmanjšanje nadomestila za izločene naprave predlagala tudi za subvencijo (nepovratna sredstva) v višini 1.857.755,00 EUR, ki jo je stečajni dolžnik pridobil kot obratovalno podporo MO. MO zatrjuje, da gre za investicijo v krožno - kabinsko žičnico in je treba ta sredstva odšteti od ocenjene tržne vrednosti, saj bi v nasprotnem primeru javni sektor dvakrat plačal isto stvar, stečajni dolžnik pa bi bil obogaten. Stečajni upravitelj pa je trdil nasprotno, da gre za subvencijo, namenjeno pokrivanju obratovalnih stroškov izvajanja javne službe. MO je v dokaz svojih navedb predložila konto kartice, s čimer pa po oceni sodišča prve stopnje ni dokazala, da je stečajnemu dolžniku dala subvencijo za izgradnjo krožno - kabinske žičnice v višini 1.857.755,00 EUR oziroma da katero izmed v konto kartici navedenih plačil stečajnemu dolžniku predstavlja subvencijo za izgradnjo krožno - kabinske žičnice.

13MO zmanjšanje nadomestila predlaga tudi za znesek 1.807.531,49 EUR, ki naj bi po drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) predstavljal (navadno) škodo, nastalo, ker stečajni dolžnik ni v celoti in pravilno izpolnil svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe oziroma zaradi predčasnega razdrtja koncesijske pogodbe kot posledice stečajnega postopka. Stečajni dolžnik je kot koncesionar prenehal opravljati svoje obveznosti iz koncesijske pogodbe, t. j. izvajati gospodarsko javno službo prevoza potnikov po žičniških napravah, MO je bila dolžna poiskati novega koncesionarja, ki pa ni sposoben v celoti pokriti stroškov izvajanja javne službe, zato mu je MO dolžna zagotoviti nadomestilo za izvajanje javne službe v skladu s 47. členom ZŽNPO. Zato bi moral stečajni dolžnik kot kriva pogodbena stranka zagotoviti položaj, v katerem bi se MO nahajala, če ne bi prišlo do razdrtja koncesijske pogodbe. Terjatev uveljavlja v pobot. Po oceni sodišča prve stopnje pa dejstva nastopa insolventnosti ni mogoče šteti za nedopustno ravnanje stečajnega dolžnika, zaradi katerega bi bil odškodninsko odgovoren, saj je koncesijska pogodba prenehala zaradi začetka stečajnega postopka nad dolžnikom na podlagi prvega odstavka 32. člena ZŽNPO in 5. točke koncesijske pogodbe, ne pa zaradi dolžnikove kršitve pogodbe.⁵ Pa tudi sicer je treba terjatev na povrnitev škode v skladu s petim do sedmim odstavkom 268. člena ZFPPIPP prijaviti v stečajni postopek in se plača iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov (četrti odstavek 296. člena v zvezi s petim odstavkom 59. člena ZFPPIPP). MO pa ni zatrjevala, da je terjatev iz naslova odškodnine prijavila v stečajni postopek, niti to ne izhaja iz podatkov stečajnega spisa. Po oceni sodišča prve stopnje je zmotno stališče MO, da podlago navedene terjatve MO do stečajnega dolžnika predstavlja tudi določba šestega odstavka 32. člena ZŽNPO, saj ne gre za terjatev, ki bi jo MO prevzela od koncesionarja.

14Pritožnica (MO) v pritožbi vztraja, da upravičenec do nadomestila ni stečajni dolžnik, ampak DUTB kot zastavni upnik zastavljene terjatve do nadomestila za prehod objektov in naprav koncesije v njeno last. MO izpodbija odločitev sodišča, da je nadomestilo dolžna plačati v stečajno maso, ker naj bi drugi in tretji odstavek 32. člena ZŽNPO veljala samo za primer, ko je upravičenec do nadomestila stečajni dolžnik. V obravnavani zadevi pa naj bi DUTB zahtevala plačilo nadomestila od MO z dopisom z dne 24. 3. 2015 na podlagi 184. člena SPZ, s čimer naj bi po 282. členu ZFPPIPP uveljavila svojo ločitveno pravico izvensodno, torej zunaj stečajnega postopka.⁶ S tem je po mnenju MO sodišče v stečajnem postopku izgubilo pristojnost za odločanje o pravici do nadomestila, ki ga mora MO plačati DUTB. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni dopis DUTB ne potrjuje navedb MO, da DUTB zunajsodno uveljavlja ločitveno pravico. Navedeni poziv gre glede na njegovo vsebino razumeti kot izhodišče ločitvenega upnika, izraženo v okviru poravnalnih pogajanj. DUTB je v tem postopku tudi sama pojasnila, da z zunajsodno uveljavitvijo svoje ločitvene pravice ni pričela. Glede na navedeno so brezpredmetna vsa nadaljnja pritožbena izvajanja v tej smeri.⁷

15MO v pritožbi navaja, da bi sodišče moralo v predmetni zadevi postopati po pravilih nepravdnega postopka, ki je manj formalen od pravdnega. Sodišče pa je smiselno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) glede prekluzije navajanja novih dejstev in dokazov in tako ravnalo enostransko v korist stečajnega dolžnika in v škodo MO. Sodišče ne bi smelo navedb in dokaznih predlogov novega pooblaščenca MO, podanih v letu 2019, šteti za prepozne, saj prekluzije, vezane na prvi narok, ni mogoče prenesti v nepravdni postopek. Prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena stečajnega postopka. MO izpostavlja, da ga sodišče tekom postopka ni opozorilo na prekluzijo iz prvega odstavka 286. člena ZPP in njene posledice.

16MO je res šele v vlogi z dne 11. 3. 2019 in z dne 29. 5. 2019, ki jo je sodišču predložila na naroku 30. 5. 2019, podala dodatne navedbe v zvezi z višino nadomestila, subvencijah, škodi in v zvezi s tem predlagala dokaze, ne da bi pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla predložiti oziroma predlagati predhodno, kar pa je sodišče prve stopnje v izogib zavlačevanju postopka ocenilo kot prepozno, saj je bila MO že s pozivoma sodišča z dne 3. 5. 2017 ter z dne 4. 1. 2019 (p. d. 1212 in p. d. 1625) opozorjena na pravočasno podajanje navedb in dokazov glede višine nadomestila (286.a člen ZPP).

17Pritožbeno sodišče se ne strinja z MO, da je stečajni postopek nepravdni postopek, ker ZFPPIPP tega ne določa, saj v 121. členu predpisuje podrejeno uporabo pravil pravdnega postopka (prim. prvi odstavek tega člena). Prav tako ne drži povsem, da sodišče prve stopnje MO ni opozorilo na posledice prekluzije iz prvega odstavka 286. člena ZFPPIPP, čeprav je res, da sta oba poziva, ki ju omenja prvostopenjski sklep, posplošena in ne predstavljata ustreznega materialnega procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP.

18Pravna teorija je zavzela stališče, kar zadeva razmerje med prekluzijo glede navajanja novih dejstev in dokazov (286. člen ZPP) in materialnim procesnim vodstvom, da se je treba zavedati, da dolžnost stranke, da pravočasno navede dejstva in predlaga dokaze, posega v njeno pravico, da se izjavi v postopku. Pojem „krivde“ iz drugega odstavka 286. člena ZPP je treba razlagati tako, da bo strankam ostala realna možnost, da se v postopku izjavijo.⁸

19Namen zakonskih določb o prekluziji v smislu 286. in 286.a člena ZPP je v pospešitvi in ekonomičnosti postopka ter v preprečitvi zavlačevanja postopka. Navedene določbe pa so tesno povezane z zakonskimi določbami o materialnem procesnem vodstvu sodišča v smislu 285. člena ZPP. Prekluzijo je mogoče upoštevati le, če je stranki mogoče očitati premajhno skrbnost pri zbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. V konkretnem primeru pa temu ni tako. Pritožbeno sodišče je že v sklepu Cst 426/2015 z dne 15. 7. 2015 (p. d. 501) opozorilo, da je vprašljivo, v kolikšni meri je ureditev po ZŽNPO, ki je v stečajni postopek pripeljala vsebinsko odločanje o pravicah in dolžnostih tretjih oseb (ki niti niso nujno upniki stečajnega dolžnika in zato tudi ne stranke stečajnega postopka po 56. členu ZFPPIPP) sistemska in skladna s konceptom in cilji stečajnega postopka, kot je urejen v ZFPPIPP. Ne gre spregledati, da je bil ZŽNPO sprejet v času, ko je stečajno področje urejal še prejšnji ZPPSL, ki ga je nadomestil sedaj veljavni ZFPPIPP. Glede na te okoliščine po prepričanju pritožbenega sodišča MO ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri pravočasnem podajanju navedb in dokazov v vlogi iz marca oziroma maja 2019, posebno še, ker zgoraj cit. pavšalna poziva sodišča prve stopnje ne predstavljata usmerjenega materialnega procesnega vodstva. Zato navedenih vlog ni mogoče šteti za prepozne. MO ima tudi prav, da glede na naravo in namen stečajnega postopka določb o prekluziji v tem postopku ni mogoče razlagati tako strogo kot v pravdnem postopku. Končno se ZPP v stečajnem postopku uporablja zgolj subsidiarno.

20MO v navedenih (po stališču prvostopenjskega sodišča prepoznih) vlogah in v pritožbi navaja, da se v konkretnem primeru odloča o višini plačila, ki naj bi ga MO kot oseba javnega prava plačala za izločene objekte in naprave stečajnemu dolžniku, ki je pravna oseba zasebnega prava. Pri vseh plačilih, ki jih izvedejo osebe javnega prava napram osebam zasebnega, je potrebno upoštevati določila PDEU, ki se nanašajo na državne pomoči, ki so po 107. členu PDEU prepovedane. V zvezi s tem MO izpostavlja sodbo sodišča EU C-354/90, Sporočilo Komisije EU o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov s strani javnih oblasti (97/C 209/03) in primer angleške banke Northern Rock. Pritožbeno sodišče ne soglaša z navedenimi stališči pritožbe in se pridružuje stališču, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče v drugem odstavku 3. strani izpodbijanega sklepa. V skladu s prvim odstavkom 107. člena PDEU je namen prepovedi nedovoljene pomoči iz državnih sredstev v preprečitvi izkrivljanja konkurence z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, ki je prav zaradi tega razloga nezdružljiva z notranjim trgom med državami članicami. V konkretnem primeru pa gre za nadomestilo na podlagi 32. člena ZŽNPO stečajnemu dolžniku, ki bo po končanem stečajnem postopku prenehal obstajati in ne bo več posloval ter na notranjem trgu tako ne bo več prisoten. Zato je v tem primeru odveč vsakršno razpravljanje o izkrivljanju konkurence oziroma o njeni nezdružljivosti z notranjim trgom. Konkretni primer ni primerljiv s primerom banke Northern Rock, ki se je stečaju izognila.

21Ne glede na navedeno pa ima pritožba prav, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedencu, ki je ocenil tržno vrednost izločenih objektov in naprav zgolj na podlagi nabavno vrednostnega načina, pri tem pa ni pojasnil, zakaj je prav ta metoda bolj primerna od metode primerljivih prodaj ali donosov.⁹ Prav tako ima pritožba prav, da izvedenec ni upošteval predpostavke, da gre v stečajnem postopku za prisilno prodajo, kar nedvomno vpliva na ceno. Poleg tega je potrebno po presoji pritožbenega sodišča pritrditi MO, da je treba upoštevati investicijske subvencije, ki naj bi jih prejel dolžnik, kar bo še obrazloženo.

22ZUreP-1 opredeljuje odškodnino zaradi razlastitve kot ekvivalent za odvzeto nepremičnino. Sodišče prve stopnje povzema stališče sodne prakse, da je funkcija odškodnine za razlastitev v tem, da se prizadetemu omogoči, da si na trgu pridobi stvar iste vrednosti, kot je bila tista, ki mu je bila odvzeta (prim. VSRS sklep III Ips 81/2012), zato se pri razlastitvi upošteva tržna vrednost odvzetih nepremičnin. Sodna praksa pa je zavzela tudi stališče, da je treba pri odmeri odškodnine za razlastitev upoštevati tudi javni interes. Razlastitev ni protipravna in je izvedena v javnem interesu, zato gre pri odškodnini za razlastitev za izravnavo med javnim in zasebnim interesom.¹⁰ Iz sodne prakse izhaja, da se pri določitvi nadomestila ne upošteva tega, kar je na nepremičnini zgradil razlastitveni upravičenec.¹¹ Z drugimi besedami, javnih sredstev ni mogoče všteti v nadomestilo za razlastitev. Stečajni dolžnik ima pravico do povrnitve prikrajšanja, zato mu ni mogoče v tem okviru povrniti sredstev, ki izvorno niso njegova, pač pa javna sredstva. Če so javna sredstva prispevala k višji vrednosti izločenih žičniških objektov in naprav, je treba ta sredstva odšteti od njihove ocenjene vrednosti pri določitvi nadomestila. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču MO, da je pri določitvi nadomestila od ocenjene vrednosti potrebno odšteti subvencije, ki jih je prejel dolžnik, ne glede na to, da gre ne le za javna sredstva MO, pač pa tudi države (Ministrstva za gospodarstvo). Pri tem ne gre za morebitne terjatve koncedenta, za katere je treba nadomestilo zmanjšati po četrtem odstavku 32. člena ZŽNPO, pač pa za uporabo pravil o razlastitvi po petem odstavku tega člena.

23Nima pa prav pritožba, da je treba upoštevati diskont zaradi izgube koncesije in škodo zaradi neizpolnitve koncesijske pogodbe s strani stečajnega dolžnika kot koncesionarja. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča.

24Pravna teorija in sodna praksa sta zavzeli stališče, da je pravilna uporaba metod ocenjevanja vrednosti vprašanje pravilne uporabe prava (prim. Veliki komentar ZGD, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 366 in VSL sodba I Cpg 1059/2011). Po SRS 39 se opredmetena osnovna sredstva v stečajnem postopku ovrednotijo po ocenjeni tržni vrednosti ob predpostavki prisilne prodaje. ZFPPIPP ne določa cene, po kateri se prodaja dolžnikovo premoženje v stečaju. ZFPPIPP določa zgolj to, da je treba pri pripravah za prodajo oceniti vrednost premoženja, ki je predmet prodaje (prim. prvi odstavek 127. člena ZFPPIPP). Po tretjem odstavku 327. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 88. člena Zakona o revidiranju (Ur. l. RS, št. 65/08 s spremembami, ZRev-2) mora ocena vrednosti premoženja izdelana na podlagi tržne in likvidacijske vrednosti v skladu z mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (MSOV) in drugimi pravili ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo. V točki 3.1 MSOV 1 je tržna vrednost opredeljena kot ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan prodajalec zamenjala premoženje na datum ocenjevanja vrednosti v transakciji med nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju, pri kateri sta stranki delovali seznanjeno, previdno in brez prisile. Ocena tržne vrednosti temelji na tržnih primerjavah. Tržna vrednost se ocenjuje z uporabo metod in postopkov ocenjevanja vrednosti, ki izražajo naravo premoženja in okoliščine, v katerih bi najverjetneje potekalo trgovanje s tem premoženjem na trgu. Najobičajnejše metode, ki se uporabljajo za oceno tržne vrednosti, vključujejo način primerljivih prodaj, način kapitalizacije donosa, vključno z metodo diskontiranja denarnega toka in nabavno vrednostni način (točka 1.3 MSOV 1). Te metode so ustrezne za merjenje tržne vrednosti, če temeljijo na merilih, izhajajočih iz trga (prim. ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila dr. Nine Plavšak, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 250).

25Ocenjena vrednost nepremičnine na podlagi tržne vrednosti odraža zgolj oceno (predvidevanje) o ceni, ki bi jo bilo mogoče najverjetneje doseči (odstavek 29 okvirov MSOV, glej tudi obrazložitev k 15. členu predloga zakona), torej „najverjetnejša cena, ki jo lahko razumno dosežemo na trgu na datum ocenjevanja vrednosti v skladu z opredelitvijo pojma tržna vrednost. To je najboljša cena, ki jo prodajalec lahko razumno doseže, in najugodnejša cena, ki jo kupec razumno doseže“. (odstavek 30 A okvirov MSOV). Ali je ta cena (predvidevanje) pravilno, se izkaže šele, ko (in če) je katerikoli potencialni prodajalec pripravljen ponuditi (z zavezujočo ponudbo) ceno v višini ocenjenega zneska. Pri prisilni prodaji je treba dodatno upoštevati tudi to, da ima upnik upravičen (pravno varovan) interes, da prodajo (in s tem poplačilo njegove terjatve) doseže v razumnem roku. Ta okoliščina (časovna omejitev obdobja prodaje) pa ustrezno vpliva tudi na višino cene, ki jo je najverjetneje mogoče doseči.¹²

26Pritožbeno sodišče pritrjuje MO, da izvedenec pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov ni upošteval, da gre v stečajnem postopku za prisilno prodajo. Prav ta predpostavka predstavlja pomembno razliko, ki jo je treba upoštevati pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov. Če žičniške naprave in objekti ne bi bili izločeni iz stečajne mase po 32. členu ZŽNPO, bi se namreč prodajali v stečajnem postopku pod pogoji prisilne prodaje, upoštevajoč načelo hitrosti postopka po 48. členu ZFPPIPP in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov po 47. členu ZFPPIPP. Ta okoliščina po oceni sodišča druge stopnje nedvomno vpliva na višino cene, ki bi jo bilo najverjetneje mogoče doseči v stečajnem postopku. Če pa pride do razlastitve nepremičnine (izven stečaja), te predpostavke ni. Razlastitveni upravičenec lahko poljubno prodaja nepremičnino kupcem na trgu, pri čemer ima na voljo običajen za to potreben rok, prav tako pa se lahko odloči tudi, da nepremičnine ne proda. Te opcije stečajni dolžnik nima. V stečajnem postopku se vse premoženje dolžnika unovči zaradi poplačila upnikov (če je prodaja neuspešna, pa se prenese na v zakonu določene osebe). Glede na konkretne okoliščine je zato pri odmeri nadomestila v tem primeru potrebno upoštevati ceno pod pogoji prisilne prodaje.

27Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve ne more samo dopolniti postopka, ne da bi strankam odvzelo pravico do pritožbe, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, saj to ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (3. točka 365. člena v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje presodi navedbe MO glede subvencij iz javnih sredstev in po potrebi dopolni dokazni postopek, če so podani dokazni predlogi dovolj substancirani za preizkus. Poleg tega bo treba pribaviti tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, kot izhaja iz gornje obrazložitve.

28Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

______________

¹ 32. člen ZŽNPO določa: 1. Z dnem, ko po zakonu nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, preneha po zakonu koncesija za graditev žičniške naprave. 2. Žičniške naprave ne postanejo del stečajne mase koncesionarja, ampak postanejo z dnem prenehanja koncesijskega razmerja last koncedenta. O obsegu žičniške naprave, ki se izloči, odloči pristojni organ koncedenta z odločbo v upravnem postopku. Pristojni organ koncedenta lahko odloči, da žičniške naprave ostanejo v celoti ali delno del stečajne mase, če to ni v nasprotju z javnim interesom, kateremu so namenjene. 3. Če v koncesijski pogodbi ni bilo določeno, da žičniške naprave, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati celotno vrednost objektov in naprav koncesije, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja (npr. stroške odstranitve žičniške naprave). 4. Če je v koncesijski pogodbi bilo določeno, da žičniške naprave, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, bodisi brezplačno bodisi za določeno ceno (odkupna cena), je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati tolikšen delež vrednosti žičniških naprav, kolikor je še preostalo časa od prenehanja koncesije zaradi uvedbe stečaja do poteka roka koncesije v primerjavi s celotnim rokom koncesije, povečan za odkupno ceno in zmanjšan za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja (npr. stroške odstranitve žičniške naprave). 5. Za določitev vrednosti objektov in naprav koncesije po tem členu se uporabljajo pravila, ki veljajo za določitev vrednosti nepremičnin v postopku razlastitve. 6. Če koncedent odgovarja za obveznosti koncesionarja v zvezi s koncesijo, lahko zadrži dokončne razdelitve stečajne mase del ali celotno plačilo objektov in naprav, koncesije v stečajno maso, če je mogoče pričakovati, da bo moral poravnati koncesionarjeve obveznosti. 7. O višini in roku plačila objektov in naprav koncesije ter o zadržanju dela tega plačila odloči stečajni senat.

² Odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine (drugi odstavek 105. člena ZUreP-1). Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZUreP-1 vrednost nepremičnine ocenjujejo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti nepremičnin, sodno zapriseženi cenilci in cenilci nepremičnin s certifikatom Agencije Republike Slovenije za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanja prenove podjetij, pri čemer uporabljajo strokovne standarde za področje ocenjevanja nepremičnin in upoštevajo namembnost zemljišča in dejansko stanje nepremičnine.

³ Prim. VSRS sklep III Ips 81/2012, VSL sklep II Cp 3302/2013 in VSL sklep I Cp 2129/2017.

⁴ Razen če pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršnakoli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, v kolikor prizadene trgovino med državami članicami (prvi odstavek 107. člena PDEU).

⁵ Prim. VSRS sodba III Ips 127/2015.

⁶ 282. člen ZFPPIPP določa, da če ima ločitveni upnik po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, to pravico obdrži tudi po začetku stečajnega postopka. Ločitvenemu upniku ločitvene pravice iz prvega odstavka 282. člena ZFPPIPP in terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, ni treba prijaviti v stečajnem postopku, temveč jo lahko uveljavi zunajsodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico (prvi in drugi odstavek 282. člena ZFPPIPP).

⁷ Glede VSL sodbe I Cpg 1409/2015, na katero se sklicuje MO, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da situacija ni primerljiva z dejanskimi in pravnimi okoliščinami v tem stečajnem postopku, saj cit. sodba zgolj pojasnjuje, da se izvensodna uveljavitev terjatve lahko doseže tudi z izterjavo v zavarovanje dane terjatve in ne le s prodajo predmeta zavarovanja.

⁸ Prekluzije so v pravu dovoljene le izjemoma tudi zato, ker negativno vplivajo na materialno pravilnost sodbe. Taka razlaga pravnega standarda krivde stranko opravičuje, da lahko navaja nova dejstva in ponudi nove dokaze, če glede na procesno gradivo, ki je bilo zbrano na prvem naroku za glavno obravnavo, ni vedela, da gre za pravno pomembna dejstva. Če je bilo materialno procesno vodstvo sodišča na prvem naroku nezadostno, ali pa je sodišče kasneje spremenilo svoje pravno naziranje, je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze. Pravkar povedano pa lahko velja le pod predpostavko, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, vsa dejstva in dokaze navedla že na prvem naroku za glavno obravnavo (prim. N. Betetto v L. Ude in drugi, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 585).

⁹ Sodni cenilec I. K. je pri izdelavi cenitvenega poročila (p. d. 1532) upošteval nabavno vrednostni način cenitve kot za tovrstno opremo najprimernejši, z obrazložitvijo, da se preko nadomestitve vrednosti oziroma reprodukcijskega stroška, ob upoštevanju fizičnega, funkcionalnega in ekonomskega zastaranja, pokaže dejansko oziroma pošteno tržno vrednost.

¹⁰ Ta lahko ustreza polni odškodnini, lahko pa je tudi nižja, saj se pri odmeri ne upošteva le interes prizadetega, temveč se njegov interes tehta z javnim, oziroma se ugotavlja, v kolikšni meri žrtev presega znosno breme življenja v skupnosti. Zato mora v določenih situacijah razlaščenec na lastno breme prevzeti določeno škodo... (prim. VSRS sklep II Ips 146/2014).

¹¹ Prim. VSRS sklep II Ips 118/2016.

¹² Nina Plavšak: Komentar ZFPPIPP, e-izdaja, Tax-Fin-Lex d.o.o., Ljubljana 2017 < https://www.tax-finlex.si/Home/Vsebina/e-Paket-INS#insKnjiga >, razdelek 10.15.2