327. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je javna dražba z zviševanjem izklicne cene najprimernejši način prodaje glede na vrsto premoženja, ki je predmet prodaje. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sledilo predlogu upraviteljice, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Primarno določeni načini prodaje dolžnikovega premoženja so med seboj enakovredni. Kateri način bo upravitelj predlagal, je odvisno od njegove ocene glede na splošne in specifične dejanske okoliščine posameznega primera. Pritožnica ne more uspeti zgolj z očitkom, da nasprotuje določeni izklicni ceni. Gre za oceno možne cene, ki bo plačana. Zato je ocenjena vrednost izhodišče v postopku prodaje. Cena, za katero je v resnici (v konkretnih okoliščinah) mogoče prodati premoženje, pa se izoblikuje na podlagi konkretnih ponudb, ki jih zainteresirani kupci dajejo na javni dražbi. Izklicna cena, ki jo določi sodišče, predstavlja le znesek, pri katerem se draženje začne, ne pa tudi končne dosežene cene. V postopku osebnega stečaja sodišče s sklepom o prodaji lahko naloži dolžniku zgolj izpraznitev in izročitev stanovanja ali družinske stanovanjske hiše

Iz Poročila o oceni vrednosti ni razvidno, ali katera od pogodb oziroma katera druga stvar ali premoženjska pravica, ki je bila prodana kot del poslovne celote, predstavlja premoženje, ki bi ga bilo treba oceniti v skladu s 1. točko četrtega odstavka 327. člena ZFPPIPP.

Upnik trdi, da potencialni kupci zaradi nepreverjenih navedb solastnice niso pristopili k sodelovanju na javni dražbi, vendar pa ne izkaže, da bi za nakup dejansko obstajali drugi zainteresirani kupci, ki bi jih dopis solastnice odvrnil od nakupa. Dvoma v spoštovanje načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov zato ni uspel vzpostaviti.

Stečajna dolžnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja izločitveno pravico. Kot zemljiškoknjižna lastnica stanovanjske hiše, ki je predmet prodaje, te pravice nima. Izločitvena pravica je namreč pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP).

Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene. Četudi

Poslovna celota so stvari in druge premoženjske pravice, ki so kot celota potrebne za opravljanje podjema. Opravljanje podjema pomeni opravljanje posamezne vrste poslov ali več vrst poslov, ki se opravljajo zaradi izdelave proizvodov ali oprave določene vrste storitve. Pravila ZFPPIPP o prodaji premoženja, ki je poslovna celota, nadomeščajo prejšnja pravila o prodaji dolžnika kot pravne osebe. Po oceni višjega sodišča le z navedbo, da se prodaja skoraj vsa osnovna sredstva v paketu, pritožnika nista uspela prepričljivo utemeljiti, zakaj bi morala biti prodaja premoženja stečajnega dolžnika zasnovana kot prodaja poslovne celote. Takšna prodaja po prepričanju višjega sodišča nikakor ne more biti obveznost (tudi če gre za skoraj za vsa dolžnikova sredstva) temveč je le ena od možnosti, ki pa je prej izjema kot pravilo. Upraviteljica je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da ni predlagala prodaje poslovne celote zato, ker dolžnik ni imetnik nobenih koncesij, licenc, uporabnih dovoljenj, atestov niti ni najemnik ali zakupnik premoženja. Je le lastnik osnovnih sredstev, ki so predmet prodaje ter imetnik terjatev in poslovnega deleža v družbi C. d.o.o. Zato pooblaščenemu ocenjevalcu tudi

V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv, državno odvetništvo pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa državo in državne organe. Za zastopanje je državna odvetnica pooblaščena z zakonom, zato pooblastila za zastopanje ni potrebovala. Pritožnik se ne more sklicevati na neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala toženka, saj dokazni predlog toženke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožnika. Tožnik je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sam tožnik navedel. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo. Oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi materialnopravno napačne odločitve sodišča, ki je ne izpodbija z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki so mu na voljo, s tem pretrga vzročno zvezo med morebitnim protipravnim ravnanjem in škodo. Stroškovnika (toženke) tožniku ni bilo treba pošiljati v izjavo, ker za to ni nobenega razloga. V prvem odstavku 163.

Ker je v drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP določeno, da sodišče s sklepom o prodaji dolžniku naloži, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju, tega roka ni mogoče podaljšati.

V kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je predmet prodajne pogodbe premoženje, ki je poslovna celota, bi iz izreka sklepa o prodaji moralo izhajati, katere stvari in/ali pravice, ki tvorijo poslovno celoto, se prodajajo. V primeru, da se prodaja premoženje, ki je poslovna celota, je potrebno tudi obrazložiti, zakaj naj bi določeno premoženje predstavljalo poslovno celoto.

Pritožnik z laičnimi navedbami ne more ovreči poročila o oceni tržne vrednosti, ki ga je izdelala sodna cenilka.

Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen, v 5. členu določa, da se nadomestilo upravitelja za izdelavo otvoritvenega poročila odmeri glede na osnovo za izračun, to pa je vrednost premoženja, izkazana v otvoritveni bilanci stanja stečajnega dolžnika. Glede na navedeno je torej odmera upraviteljičinega nadomestila v višini 24.400,00 EUR neposredno povezana z njeno napačno cenitvijo premoženja v tem postopku. Ne samo, da je upraviteljica sama ocenjevala premoženje, kar je že samo po sebi kršitev določb ZFPPIPP (327. člen), pač pa je to premoženje povsem napačno ocenila in si je od takšne napačne cenitve (napihnjena cenitev je povečala vrednost premoženja dolžnika) obračunala nadomestilo. V tem primeru je ustavnoskladna razlaga tretjega odstavka 104. člena ZFPPIPP takšna, da ob opisani kršitvi obveznosti, na kateri temelji odmera za nadomestilo, upravitelj ni upravičen do njega. V nasprotnem primeru bi sodišče omogočilo, da se upravitelj okoristi s kršitvijo obveznosti, ki jih je storil v času, ko je bil upravitelj pri nekem dolžniku, kar bi po

Nepremičninsko posredovanje je možno tudi pri nakupu nepremičnine, ki se prodaja v okviru stečajnega postopka. Okoliščino, da v takšnih primerih nepremičninski posrednik zaradi posebnosti postopka prisilne prodaje po ZFPPIPP ne opravi vseh storitev, ki jih določa ZNPosr, in je zato njegov trud, ki ga vloži v nepremičninsko posredovanje, manjši, pa je mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevku za znižanje provizije. Dejstvo, da pogodba o nepremičninskem posredovanju med pravdnima strankama ni bila sklenjena v obliki listine, ne vpliva na veljavnost pogodbe, čeprav ZNPosr določa, da mora biti pogodba o nepremičninskem posredovanju pisna. Ustaljena sodna praksa namreč priznava veljavnost tudi ustno sklenjenim pogodbam o nepremičninskem posredovanju. Pojma pogajanj kot opredelilnega elementa pogodbe o nepremičninskem posredovanju iz prvega odstavka 13. člena ZNPosr ni mogoče razumeti le kot postopka neformalne izmenjave predlogov glede vsebine pogodbe, ampak ga je treba razumeti v širšem smislu, tj. kot vsak postopek, ki privede do sklenitve pogodbe, pri čemer niso izključeni niti bolj formalni licitacijski načini sklenitve pogodbe, kakršni so značilni za prodajo premože

Pri terjatvah gre za specifično premoženje, ki ima že izraženo denarno vrednost, zato posebna ocena vrednosti ni potrebna. Višje sodišče nima pomislekov glede načina prodaje – z javno dražbo z zviševanjem izklicne cene. Vsebinsko gre za prvo prodajo po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo pritožniku naloženo, da stečajnemu dolžniku plača navedeno terjatev, pritožnik pa s svojimi navedbami ni vzbudil dvoma v te razloge. Seveda je mogoče, da terjatev za to ceno ne bo prodana. Vendar pa je taka situacija predvidena tudi v zakonu, in sicer v četrtem odstavku 331. člena ZFPPIPP. Pritožnik se upira prenosu premoženja na upnike po 374. členu ZFPPIPP, način prodaje in izklicna cena pa naj bi kazala na to, da se želi terjatev prenesti na upnike, ne pa prodati. Dejstvo je, da se tu odloča o sklepu o prodaji, ne pa o prenosu premoženja na upnike. Zato ni pomembno, kako bi oziroma bo prenos premoženja vplival na poplačilo upnikov; o tem se bo presojalo, ko in če bo sodišče odločalo o prenosu po 374. členu ZFPPIPP. Tudi če bo prodaja po izpodbijanem sklepu neuspešna, pa to še ne pomeni, da bo terjatev avtomatično prenesena na upnike. Vsekakor pa je tudi prenos premoženja po 374

Pogoj za razdelitev premoženja v skladu s 374. členom ZFPPIPP je, da tega premoženja ni mogoča unovčiti ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški. Nesporno je, da so na nepremičnini, ki je predmet izpodbijanega sklepa, v zemljiški knjigi vpisane številne plombe. Navedeno ob dejstvu, da nepremičnina predstavlja dovozno pot do kompleksa bioplinarne, ki ni v lasti stečajnega dolžnika, nedvomno pomeni, da gre za premoženje, ki je izredno težko unovčljivo, saj razen lastnika bioplinarne, ki pa je v stečajnem postopku in upravljalca le-te, upnika B. d. o. o., drugih zainteresiranih kupcev po vsej verjetnosti ne bi bilo. To pa pomeni, da bi se ob morebitni prodaji nepremičnine prodajna cena zniževala in ne višala, z unovčevanjem pa bi tako nastali nesorazmerni stroški. Upravitelj je v odgovoru na pritožbo pojasnil, da je pozval vse upnike, da bodisi založijo sredstva za cenitve bodisi sami plačajo cenilce, saj v stečajni masi ni dovolj sredstev za plačilo teh storitev, ki pa so nujno potrebne za izvedbo stečajnega postopka. Navedel je, da se na njegov poziv pritožnik ni odzval, stroške cenitve pa je plačal upnik B. d. o. o. Pritožnik navaja, da je cenitveno

Stečajni postopek se ne vodi v korist stečajnega dolžnika, temveč v korist upnikov. Upravitelj mora ravnati v njihovo največjo korist in poskrbeti, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov. V konkretnem primeru bi pridobivanje ponovnih ocen vrednosti premoženja na željo dolžnice – zgolj zaradi določitve morebitnega drugačnega izhodišča pri prodaji – povzročilo zgolj dodatne stroške v breme upnikov in stečajne mase ter podaljševalo postopek prodaje, kar pa bi bilo v nasprotju z načeli stečajnega postopka.

Stečajni dolžnik ima pravico do povrnitve prikrajšanja, zato mu ni mogoče v tem okviru povrniti sredstev, ki izvorno niso njegova, pač pa javna sredstva. Če so javna sredstva prispevala k višji vrednosti izločenih žičniških objektov in naprav, je treba ta sredstva odšteti od njihove ocenjene vrednosti pri določitvi nadomestila. Pritožbeno sodišče pritrjuje MO, da izvedenec pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov ni upošteval, da gre v stečajnem postopku za prisilno prodajo. Prav ta predpostavka predstavlja pomembno razliko, ki jo je treba upoštevati pri oceni vrednosti žičniških naprav in objektov. Če žičniške naprave in objekti ne bi bili izločeni iz stečajne mase po 32. členu ZŽNPO, bi se namreč prodajali v stečajnem postopku pod pogoji prisilne prodaje, upoštevajoč načelo hitrosti postopka po 48. členu ZFPPIPP in načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov po 47. členu ZFPPIPP. Ta okoliščina po oceni sodišča druge stopnje nedvomno vpliva na višino cene, ki bi jo bilo najverjetneje mogoče doseči v stečajnem postopku.

Višje sodišče je z vpogledom v e-Prostor (javni vpogled v podatke o nepremičninah) ugotovilo, da gre za tri povezane nepremičnine, ki so po dejanski rabi pozidano zemljišče, po namenski rabi pa površine podeželjskega naselja in najboljša kmetijska zemljišča. Gre za tipično podeželjsko družinsko posest, na kateri je hiša s spremljajočimi objekti. Za tako cenitev je kvečjemu utemeljeno priznati stroške za zahtevno pisno cenitev po 2. točki prvega odstavka 51. člena Pravilnika, ne pa dodatno še nagrado za cenitev kmetijskih objektov in samostojne garaže, ki se nahajajo na teh istih nepremičninah. Niti v izpodbijanem sklepu niti v računu cenilke in upraviteljevem predlogu ni bilo pojasnjeno, zakaj je bila cenitev v tem delu tako kompleksna oziroma zahtevna (v smislu citiranega 47. člena Pravilnika). Zgolj dejstvo, da predmet cenitve ni bila ena sama nepremičnina, temveč tri nepremičnine, ne zadošča za zaključek, da je cenitev upoštevala kriterije iz Pravilnika.

Višje sodišče se ne strinja, da predmet leasinga, na katerem leasingodajalec obdrži lastninsko pravico, predstavlja le sredstvo zavarovanja, primerljivo s poroštvom ali zastavo stvari za poplačilo v primeru neplačevanja obveznosti. Čeprav je namen finančnga leasinga financiranje nepremičnine, pa kljub temu leasingdajalec v celoti zadrži lastninsko pravico na tem predmetu. Je tako pravni kot ekonomski lastnik predmeta (ekonomski najkasneje od vrnitve predmeta leasinga), zato tega položaja ne gre enačiti z drugimi zavarovanji, ko so lastniki, tudi pravno, le zastavitelji predmeta in to ostanejo vse do prodaje predmeta zavarovanja. Z odstopom od pogodbe o leasingu, ko leasingojemalec vrne predmet, ima leasingodajalec polno lastninsko pravico na tem predmetu, višje sodišče pa ne vidi podlage, da predmeta ne bi smel zadržati zase. Upniku ni mogoče priznati materialnopravne legitimacije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Višine dejanske, pravilne in pravične terjatve do dolžnika namreč sploh še ni mogoče ugotoviti, tako tudi ni mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske in pravilne obveznosti dolžnika glede na njegova sredstva. Čeprav ima praviloma upnik pravico do iz