286. člen ZFPPIPP

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero je odločeno, koliko le-ti znašajo in kdo je zavezanec za njihovo plačilo oziroma upravičenec do njihovega povračila. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad tožečo stranko, saj terjatev za plačilo le-teh v razmerju do stečajnega dolžnika ni nastala do začetka stečajnega postopka. Ob povedanem njena terjatev za povračilo teh stroškov tudi ni prenehala, kot to trdi pritožnica. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Ker je tožena stranka navedene stroške prijavila v stečajnem postopku kot terjatev, ki je nastala do začetka stečajnega postopka in se je le-ta kot taka tudi preizkušala ter bila priznana, sklep o preizkusu terjatev pa je postal pravnomočen, tožena stranka plačila te terjatve ne more več zahtevati v tem pravdnem postopku, saj je bilo o njej že odločeno.

Namen nedovoljenosti pobota je preprečiti, da bi oseba, ki ima v razmerju do stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka položaj dolžnika, po začetku stečajnega postopka pridobila terjatev, nastalo pred začetkom stečajnega postopka, od drugega upnika in tako dosegla pogoje za pobot terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za notranje neskladje v zakonu, ki pa ga je mogoče razrešiti z uporabo razlagalnih metod. S primerjavo starega in novega 263. člena ZFPPIPP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da se 286. člen ZFPPIPP sklicuje na 1. točko starega 263. člena ZFPPIPP, ki je novi 263. člen (po noveli C) sploh ne vsebuje. Tako že z uporabo jezikovne in logične razlage določbe 286. člena ZFPPIPP same po sebi sploh ni mogoče uporabiti.

Fiduciarni denarni račun upravitelja se sicer glasi na ime slednjega, vendar v skladu z drugim odstavkom 388. člena ZFPPIPP ne gre za premoženje slednjega, temveč velja v razmerju do izvajalca plačilnega prometa in v razmerju do upraviteljevih upnikov denarna terjatev upravitelja do izvajalca plačilnega prometa, ki vodi fiduciarni račun upravitelja, na podlagi dobroimetja na tem računu, za skupno terjatev vseh upnikov stečajnega dolžnika do izvajalca plačilnega prometa. V razmerju do dolžnika pa gre tudi po mnenju sodišča druge stopnje vendarle še za premoženje stečajnega dolžnika, glede katerega pa je dolžnikova poslovna sposobnost omejena (245. člen ZFPPIPP), zato ga zastopa stečajni upravitelj (97. člen ZFPPIPP).

Na dobesedno razlago določbe 243. člena ZFPPIPP bi bilo mogoče opreti stališče, da sodišče ni ravnalo napak, ko upnikov ni opozorilo na (novo) procesno zahtevo, ki jo je uveljavila novela ZFPPIPP-C z določbo 123.a člena. Potem, ko je zakonodajalec presodil, da je upnike treba posebej opozoriti na nekatere procesne zahteve in posledice njihovega nespoštovanja, pa ustavi prijazna razlaga ne le omogoča, ampak zahteva od sodišča takšno uporabo določbe 243. člena ZFPPIPP, da v oklicu opozori upnike na vse procesne zahteve, katerih nespoštovanje ima za posledico izgubo pravic. Zaradi pomanjkljivega in delno zavajajočega poziva upnikom, kako naj vložijo prijave terjatev, je bila z zavrženjem prijave, ki je bila sicer vložena v nasprotju z določbo 123.a člena ZFPPIPP, upniku onemogočena možnost obravnavanja obstoja njegove terjatve pred sodiščem, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je bila kršena tudi določba 23. člena Ustave.