VSM Sodba II Kp 338/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega M.Š. se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njegovega po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 338/2015 z dne 28. 1. 2019 spoznalo obdolženega M.Š. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1 in kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolžena M.K. in V.H. pa vsakega storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženemu M.Š. je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 187. člena KZ-1 mu je ob uporabi omilitvenih določil po 4. točki prvega odstavka 51. člena v zvezi z drugo alinejo 50. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ-1 pa kazen štiri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Obdolženima M.K. in V.H. pa je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri jima je vsakemu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ-1 določilo kazen tri mesece zapora, pri tem pa odločilo, da se pogojni obsodbi, ki sta jima bili izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti I K 4816/2014 z dne 21. 6. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 4816/2014 z dne 9. 2. 2017, pravnomočno dne 28. 2. 2017, v skladu s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 60. člena KZ-1 ne prekličeta. Nato jima je po četrtem odstavku 59. člena KZ-1, upoštevaje kazen šestih mesecev zapora, ki jima je bila določena v citirani pogojni obsodbi, in kazen treh mesecev zapora, določeno v izpodbijani sodbi, vsakemu v skladu s 4. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen osem mesecev zapora. Obdolženemu M.K. je določilo preizkusno dobo treh let, obdolženi V.H. pa preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2Zoper to sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega M.Š. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega M.Š. v celoti oprosti obtožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba v uvodu zatrjuje obstoj kršitve kazenskega zakona, pri čemer ne konkretizira, katero kršitev iz 372. člena ZKP naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, tega pa tudi ni mogoče razbrati iz pritožbenih navedb. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, kršitev kazenskega zakona, na katero je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5Jedro pritožbe se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednjega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, za kar je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in se zato v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pa dodaja naslednje:

6Bistvo pritožbe je sklicevanju na zagovor obdolženca, da sta z D.M. skupaj kupovala drogo oziroma da mu je on prodajal drogo, ter v trditvi, da mu očitana kazniva dejanja po 186. in 187. členu KZ-1 niso dokazana, saj razen izpovedbe D.M., ki niti ni skladna, ni nobenih drugih dokazov. Še manj pa mu je dokazano kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti, saj je oškodovanka pojasnila, da je prostovoljno sedla v avtomobil in vse do vrnitve ni izrazila želje, da jo izpustijo iz avtomobila.

7S takšnimi pritožbenimi navedbami ni moč soglašati. Sodišče prve stopnje namreč zagovoru obdolženca, ki ga pritožba ponovno povzema, utemeljeno ni verjelo ter na osnovi izvedenih dokazov zaključilo, da sta obdolžencu dokazani vsa očitana kazniva dejanja ter da je zanje kriv. Za zaključek, da je bil obdolženec tisti, ki je D.M. prodajal in dal prepovedano drogo v okoliščinah, navedenih v izreku izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje imelo podlago ravno v izpovedbi priče D.M. in pri tem v točki 10 izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj izpovedbi te priče verjame. S temi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Zagovornik sicer skuša vzbuditi dvom v verodostojnost priče z navajanjem, da priča na glavni obravnavi ni vedela, da ji je drogo prodajal oziroma dal v uživanje ravno obdolženi Š. vendar neuspešno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se obdolženec nekaterih podrobnosti ne spomni zaradi časovne oddaljenosti dogajanja, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem razumljivo. Čeprav D.M.na glavni obravnavi ni poimenoval osebe, ki mu je takrat prodajala in dala prepovedano drogo, ker se ni več spomnil priimka, pa ni moč prezreti, da je v zvezi s tem na glavni obravnavi pojasnil, da mu je prepovedano drogo prodajal „en iz Murske,“ ki se je vsak dan pripeljal z avtom modela Stilo. Te podrobnosti je navajal že v svoji izpovedbi v postopku preiskave, na katero se je tudi skliceval na glavni obravnavi. Sicer pa je ugotoviti, da se te podrobnosti ujemajo tudi s podatki spisa, saj ima obdolženec stalno prebivališče v Murski Soboti, slednji pa je tudi v svojem zagovoru priznal, da se je v tem obdobju vsak dan vozil v Maribor, prav tako pa je obdolženec v času storitve očitanih kaznivih dejanj uporabljal avtomobil znamke Fiat, model Stilo, ki je bil uporabljen tudi za izvršitev kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v izpovedbo priče D.M. in je pravilno zaključilo, da je obdolženi s svojim ravnanjem izpolnil vse objektive zakonske znake kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. in po prvem odstavku 187. člena KZ-1. Pravilno je ugotovilo njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar je v točki 17. izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo. Zato pritožba, ki v zvezi z očitanima kaznivima dejanjema podaja le lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženca, ne more biti uspešna.

8Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko zatrjuje, da obdolžencu ni dokazana storitev kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 ter se pri tem sklicuje na izpovedbo oškodovanke S.S., da se je v avtomobil usedla prostovoljno. Na to je v točki 13 izpodbijane sodbe odgovorilo že sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo, da ni pomembno, ali se je oškodovanka sprva prostovoljno vsedla v vozilo, ampak da so ji obdolženci iz vozila preprečevali izhod, ko ga je želela zapustiti. Takemu stališču se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 je namreč trajajoče kaznivo dejanje, ki ga storilec lahko med drugim stori tudi tako, da ima žrtev zaprto ali ji kako drugače omeji svobodo gibanja, kot se v konkretnem primeru očita obdolžencem. Zato za obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ni relevantno, ali je žrtev prostovoljno vstopila v nek prostor, ampak da se je storilec nato odločil, da je proti njeni volji iz tega prostora ne izpusti. Žrtev pa mora svojo voljo jasno izraziti navzven. To je oškodovanka v konkretnem primeru tudi storila, ko je obdolžencem rekla, da bi šla rada na stranišče, a ji obdolženci, vključno z M.Š., tega niso pustili, pri tem pa bili še nesramni. Prav tako avta sama ni mogla zapustiti, ker je sedela na zadnjem sedežu in avto od zadaj ni imel vrat, zraven nje je sedela obdolžena V.H., spredaj pa obdolžena Š. in K.. Avto je lahko zapustila šele, ko so prišli policisti.

9Po stališču zagovornika pa do očitanega kaznivega dejanja naj ne bi prišlo oziroma vsaj ne v očitanem trajanju, ker naj bi oškodovanka svojo zahtevo po izhodu iz avtomobila izrazila šele proti koncu vožnje, vendar se s tem ni mogoče strinjati. Ni pomembno, koliko časa je trajalo protipravno stanje, ki so ga s svojim ravnanjem vzpostavili obdolženci s tem, ko oškodovanke kljub njeni izrecni želji niso hoteli izpustiti iz vozila, ampak je čas trajanja lahko bodisi olajševalna ali obteževalna okoliščina (v primeru četrtega odstavka 133. člena KZ-1 pa tudi kvalifikatorna). Volja oškodovanke po zapustitvi vozila je bila namreč jasno znana obdolžencem, ti pa so jo zadrževali v avtu vse do prihoda policistov kot jamstvo, da bodo dobili vrnjen denar, kot je to pokazal izvedeni dokazni postopek. Pri tem ni moč prezreti, da je oškodovanka izpovedala, da je v vozilo prostovoljno vstopila, da bi se obdolženci in D.M. mirno pogovorili glede vrnitve denarja, saj je pred tem eden od obdolžencev grozil s pištolo, zaradi česar se je ustrašila in še preden je obdolžencem rekla, da mora na stranišče, je njeno izpustitev izrecno zahteval tudi D.M., vendar je obdolžena Š. in K. nista hotela izpustiti, dokler ne bi M. vrnil denarja. Zato dejstvo, da je oškodovanka šele kasneje izrecno izrazila svojo željo, da bi zapustila vozilo, na dokazanost očitanega kaznivega dejanja ne vpliva, kot si to zmotno razlaga pritožba. Kot je že bilo obrazloženo, je pomembno le, da je oškodovanka to izrazila in da je bila njena volja, da v vozilu ne želi ostati, obdolžencem znana. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo oškodovanki, da so ji obdolženci na način, opisan v izreku izpodbijane sodbe, omejili svobodo gibanja, saj je ves čas skladno opisovala to dogajanje, njena izpovedba pa je v celoti podprta z izpovedbo prič D.M. in policistov G.L. in M.H.. Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu z gotovostjo dokazano, da je storil tudi očitano kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1, kar je v točki 13 izpodbijane sodbe tudi tehtno utemeljilo, pritožbeno sodišče pa se s temi razlogi v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

10Po obrazloženem in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, se pritožba zagovornika obdolženega M.Š., vložena zoper prvostopni krivdni izrek, pokaže kot neutemeljena.

11Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba ne napada. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu ob pravilnem upoštevanju teže storjenih kaznivih dejanj, časovne odmaknjenosti kaznivih dejanj, njegove vloge pri kaznivem dejanju protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1 ter njegove predkaznovanosti (iz podatkov kazenske evidence izhaja, da kontinuirano izvršuje različna kazniva dejanja, tudi kazniva dejanja z elementi nasilja) izreklo po vrsti in višini primerno in pravično kazen zapora.

12Iz navedenih razlogov, in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe, opravljenem po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP, pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega M.Š. odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Glede na to, da je obdolženi M.Š. brez prihodkov in je prejemnik denarne socialne pomoči ter bo moral sedaj tudi na prestajanje zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer bodo stroški in nagrada njegovega zagovornika izplačani iz proračuna (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in prvi odstavek 97. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).